Dan Brown: Da Vincijeva šifra

O filmu:
- ki je v maju 2006 prišel za knjigo po nekako 3 letih, sem pisal tu: Dan Brown: Da Vincijeva šifra (III),
- o svojem zapisu Matematika Da Vincijeve šifre v reviji Premiera pa tu: Dan Brown: Da Vincijeva šifra (II).

Spisal prej, 30. aprila 2006:

Knjiga navduši še pa še! Angleži imajo dober izraz za takšne knjige: page-turner.

Na zadnji platnici žepne izdaje preberem, da nisem osamljen: "... ne moreš nehati, prebrala v enem dnevu ...", "... potegne vase, ne moreš dati iz rok, prebrala že velikokrat ...", "... ne ravno bralski fanatik, prebral v enem samem dnevu ..." - Žal sam nisem imel nikoli toliko časa, da bi jo snedel naenkrat, tako da sem jo nekaj dni s težkim srcem zapiral in prelagal branje na naslednje dni. Na levi je slika mojega bralnega napredovanja. Pa morda to, da knjige nisem zaužil na dah, sploh ni tako žalostno. Doziranje sladkarij je lahko dobro.

Zgodbo takšnega detektivskega tobogana je nehvaležno jedrnato zapisovati. Pa tudi nočem nikomur pokvariti bralskih užitkov, ki so lahko zares pošteni. Zato ne bom nič konkretnega napisal kot le to, da se štorija prične v pariškem muzeju Louvre, skače sem ter tja po Parizu, odleti v London, na Škotsko, nakar se vrne v Louvre, vmes se pa postavi na glavo vsaj tolikokrat, kot je poglavij, skupaj z epilogom 106-krat.

Priljubljenosti tej knjigi ne manjka. Do zdaj:
- so jo namreč prevedli v 44 jezikov (od približno 150 največjih),
- v Sloveniji prodali okrog 50 tisoč izvodov,
- na svetu pa 40 miljonov. Koliko ljudi je prebralo to knjigo: 100, 200 miljonov!?
Je poseben fenomen. Brez pretiravanja jo lahko imamo za najbolj priljubljeno knjigo 21. stoletja. Vseeno so kakšna mnenja komična (bral na spletu): Veliko bralcev je sproti ali na koncu preverjalo zgodbo z bolj resnimi, referenčnimi viri. Kjer se fikcija ne ujema z domnevno resničnostjo, so zagnali vik in krik. Namesto da bi se poklonili spretnosti avtorja, da je sprožil plazova splošne radovednosti in volje do raziskovanja, in da bi morebiti celo priznali, da so bili začarani, namesto tega za seboj puščajo klicaje ogorčenja. Zdaj pravijo, da jim knjiga nekako ni več všeč. Zraven so vseeno veselo brskali po literaturi. Ah, kdaj sta ljubezen in sovraštvo malo narazen ... Jaz pravim: da je knjiga napeta in zabavna, da je malo takšnih.
Pravilen pa je pomislek, kako da je takšna povprečna literatura postala tako popularna. Po moje je razlog ta, da pač nismo zelo zahtevni, da najprej težimo k ugodju, in da konec koncev "ljudje dajo živeti, če živijo," kot pravi Goethe.
Veliko bolj kontroverzen od knjige se mi zdi sestavek Draga Jančarja v Sobotni prilogi 31.6.2004, kjer zapiše nekaj netočnega in več nerazumljivega. Brownu v jasnosti ne seže do kolen. Prav bi bilo, da bi Jančar najprej prebral knjigo, kot jo zna prebrati dijak v srednji šoli, preden je o njej sodil. V tretjem odstavku pravi: "... začne s truplom v Louvru in se nadaljuje s kar številnimi skrivnostnimi brutalnimi umori ...". Prvo truplo je delno rezultat samomora. (Kaj je lahko pri samomoru brutalnega, jaz ne vem. Dobro, saj Jančar ne trdi to o tem truplu.) Nadaljna umora sta dva in nista ne brutalna ne skrivnostna (niti številčna). Pravim, da Jančar knjige ni prebral. Njegovo mnenje poleg tega ni satira (kar bi se mu še spodobilo) ampak žaljenje: uspešne knjige in (res številnih in zadovoljnih) bralcev, med njimi mnogo razumnih ljudi. Jančar je tu velik kekec. Nekaj podobnega je nedavno o bralcih napisal Evald Flisar, v Delu 19.4.2006, pa vendar je tisto satira, duhovita in kar stvarna obenem ter precej manj ponižujoča. Jančar je tu res kekec. No, potem je 7.8.2004 v pismih bralcev le dobil pošten odgovor Janeza Mayerja iz Kranja. Upam, da je napisano vzel na znanje, pa tudi da je knjigo naposled le vzel v roke tako, kot se ji zagre. Lahko bi tudi napisal kakšen stavek ali dva, da zdaj ve, da je bil res kekec. Vsaj v takšnih očeh, kot so moje, bi si s tem več pridobil kot izgubil.
V naših medijih se mi je najbolj dopadla predstavitev knjige v 135. Jokerju (temu Snetiju besede letijo z jezika ... prstov, kot da bi ... kaj, no, kot pritiče njegovemu vzdevku).
V naši blogosferi pa sem zapis o knjigi bral na blogu oslikarstvuinsecem. Zaključi se takole: "... napisano v zelo kratkih poglavjih, ki se vedno končajo tako, da te zanima brati naprej." To me spomni na ...

... primerjavo z G.R.R. Martinom, Songs of Ice and Fire. Martin je eden glavnih piscev modernega fantasyja. Nadgrajuje Tolkiena in ga v čem dejansko nadmodri. - Predvsem v načinu pisanja, zgodba je napeta prav ves čas. Vsako poglavje se zaključi tako, da si na trnih, za kar imajo angleži zopet dober izraz: cliffhanger. Prav tako je s Šifro. Podobno kot Brown se tudi Martin iz poglavja v poglavje seli v oči različnih likov. Te so pri Martinu številnejši in bolj pestri, kjer je še poglavje poimenovano po glavnem liku. Oba znata biti prefinjeno duhovita. Prvo knjigo Martinove sage, A Game of Thrones, sem (v angleščini) predstavil - tu.

Dan Brown in Umberto Eco, Ime rože. Primerjava z Martinom je dobra v načinu pripovedovanja, primerjava z Ecovim Imenom Rože pa v sami zgodbi. Obe knjigi sta tako razpravi o Cekrvi in njenih nasprotnikih kot dobra detektivska romana. Obe zgodbi sta dobro vmeščeni tako v svoj čas kot v sicer bolj obče dogajanje. Še veliko boljša primerjava naj bi bila z Ecovim Foucaultovim nihalom, ki ga še nisem bral. Eco je v nekem intervjuju rekel, da je osnova za Šifro pravljica, podobna Ostržku in Rdeči kapici. Ah, čeprav gre Eco s svojo razpravo globje, da ima večjo karizmo, torej avtoriteto, in da mu je zato bolj verjeti, bi bil vseeno lahko malo bolj prizanesljiv. Lahko bi bil priznal prav tako zajetno raziskovanje zgodovine, pa to da se navsezadnje knjiga bere vsaj tako dobro ... Kaj je zdaj narobe s temi avtoritetami, prvo Jančar, zdaj Eco ... prepolnih hlač so, to so. - Pa ne jajc.

Sionsko priorstvo napram moderni Cekrvi kot ideološki boj je eden glavnih elementov zgodbe. Priorci so že od nekdaj častili sveto ženskost in protestirali proti Cerkvi, češ da je izumetičena. Sam bi izbral njih, če bi se moral odločiti in si izbrati skupnost. To bi bila dobra odločitev. Delal bi družbo meni ljubim: Botticeliju, Newtonu, Hugu, da Vinciju. To so pravi učenjaki, raziskovalci vesolja, moji junaki.
Še posebej blizu mi je prepričanje priorstva, da bi morali vsaj enakovredno moškim častiti tudi ženske. Prav v to verjamem, da naj čislamo ženske vrednote, lesk in blesk žensk kot nujno in edino pravo polovico moškega ter kot največjo lepoto v naravi. (Tale poved ti bo šla morda v nos, ampak premisli dvakrat, predno ga vihaš nad vero nekoga.)

Mona Liza. Gre za znano sliko. Videl sem jo v živo in:
- res je majhnih mer, 77 x 53 cm,
- obraz je moten zaradi sfumata, posebne in posebno težke tehnike slikanja, ki daje občutek, da oblike prehajajo druga v drugo, in ki jo je najbolje obvladal prav Leonardo da Vinci,
- najbolj dragocena slika v Louvru, od tam ukradena dvakrat (in očitno redno "ukradena nazaj").

Dan Brown. Pvo, kar se spomnim, je: da je čeden, uspešen in bogat. Poleg tega:
- je njegov oče matematik,
- partnerica pa neutrudljiva raziskovalka (aha, zdaj vemo, kdo stoji za njegovimi knjigami!),
- tudi sam grozno veliko razišče, predno kaj napiše,
- vedno je pritegljiv,
- vzgojen v katoliškem duhu in kot katolik zavrača vse proti-cekrvene in "antikristovske" obtožbe.
Kaj predstavlja Dan Brown ljudstvu (kar pomeni največ), ubesedi Sneti v 142. Jokerju: "... Ko gre povprečen človek, oborožen s poznavanjem takih kul teorij, v muzej, se mu nekdaj dolgočasne umetnine zazdijo povsem drugačne, saj o njih ve marsikaj zanimivega."

Matematika Da Vincijeve šifre. Te je kar precej: Fibonaccijevo zaporedje, zlati rez, anagrami in druge uganke. Junakinja Sophie je po poklicu kriptografinja, nekakšna uporabna matematičarka. Oba z Robertom vodi analitični um.
Avtorju je bil v veliko pomoč njegov oče, Richard Brown, učitelj matematike in avtor znanega srednješolskega učbenika za matematiko, Advanced Mathematics: Precalculus With Discrete Mathematics and Data Analysis. To snov se zares študira šele na naravoslovni fakulteti. Gre za analizo: zveznih funkcij in uporabe odvodov, integralov ter analitične geometrije. Oče je torej sinu pomagal, morda še najbolj s tem da ga je v otroštvu zabaval z raznimi ugankami, kot so anagrami in "iskanji zakladov". Da Vincijeva šifra je zgodba Brownovega otroštva.
V zgodbi je precej kodiranja. Namen tega je zavarovati informacije pred radovednimi očmi, ki se jih skrito ne tiče. Drugi namen je, da informacije pridejo v prave roke, in da je mogoče zakodirano odkodirati. Odlika knjige je v opisu prvih uspehov kriptologije, predvsem dosežkov Leonarda da Vincija - med drugim:
- kripteksa, prenosne naprave, škatle-valja, ki hrani vsebino na mehanski način, in ki se samo-uniči pri vlomu. - Kar spominja na Misijo nemogoče! "This tape will self-destruct in ten seconds."
- zrcalne pisave, kot kaže spodnja slika-pesem. Ali bi znala prebrati samo desno? Leonardo Da Vinci bi jo znal, avtor pesmi Bo ne:


Prva matematična zvezda je sigurno Fibonaccijevo zaporedje (FZ). Je eno: najstarejših, najbolj enostavnih in najbolj znanih zaporedij. Je rekurzivno - kar pomeni, da se tekoči člen zaporedja izračuna iz prejšnih, bolj natančno za FZ: člen a_n je vsota prejšnih dveh: a_n-1 + a_n-2. Pri rekurziji je treba vedeti, s čim začeti (oziroma kaj določenega je na koncu), za FZ torej koliko sta a₁ in a₂. Ponavadi je izbira a₁ = a₂ = 1, v bistvu pa to ni važno (pri velikem n se zaporedje obnaša enako). Zaporedje, a₁, a₂, a₃ ... je tako: 1, 1, 2, 3, 5, 8, 13, 21, 34, 55, 89, 144, 233, 377 ... Ni čudno, da se FZ pogosto pojavi v naravi. Vidimo ga v vsaki rasti, kjer je trenutna faza rasti enostavno odvisna od prejšnih dveh. Treba je povedati, da se FZ kje pojavi, kje pa tudi ne. Tam se lahko pojavi kakšno drugo zaporedje, na primer Lucasovo. Zato FZ ni nekakšen zakon vesolja, temveč le razširjen vzorec.
Drugi junak je zlati rez ali število Fi, za mnoge najlepše število. Da je za eno celo črko bolj zanimivo od števila Pi, se v angleščini bolje zapiše: Phi : Pi. Njegova vrednost je približno 1.618. Je iracionalno število tako kot Pi, zato se ga nikakor ne da izpisati v celoti. Decimalni zapis ni nikoli cel. Matematično je najbolj enostavno podan kot pozitivna ničla polinoma p(x) = x^2 - x - 1. Enak je tudi limiti ulomka naslednjega in tekočega člena FZ, v jeziku Mathematice: Limit[a_n+1 / a_n, n -> Infinity], kot kaže slika levo zgoraj z označeno limito. To je zanimivo, če vemo, da je bil zlati rez znan veliko prej kot FZ.
Malo zase, predvsem pa zate pobrskam po spominu, knjigah in spletu ter zberem nekaj najbolj znanih pojav zlatega reza v naravi in pri človeku. Večja slika spodaj kaže primere, ustrezno oštevilčene:
1) Akropola v Atenah. Razmerje višine in širine pročelja je v zlatem rezu.
2) Le Corbusier, švicarski moderni arhitekt. Njegove zgradbe so prerezano zlato.
3) Salvador Dalí. (1955). The Sacrament of the Last Supper. Razmerje širine in višine okvirja te surealistične upodobitve Kristusovega zadnjega pobedka je v zlatem rezu. Preko platna je naslikal ogrodje dodekaedra, Platonovega telesa, ki ima ploščino in volumen enostavno povezana z zlatim rezom. Dalí je bil eden največjih estetov. Na platnu je pogosto raziskoval človekovo dojemljivost za lepoto in matematiko. (Luca Pacioli, matematik, prijatelj Leonarda da Vincija, je šel dlje in rekel, "da sploh ni umetnosti brez matematike.")
4) Keopsova piramida. Gradbeni načrt je izgledal kot matematična naloga: "Naredite mi piramido s ploščino stranske ploskve enake korenu telesne višine! (Enote se resda ne izidejo, važne so številke.)" Potem so začeli nositi kamne iz Libije in nekako v 30 letih piramido le postavili. Razmerje ploščine stranske ploskve in kvadrata polovice osnovne stranice je v zlatem rezu. Danes ta 147 metrov visoka krsta še kar "kljubuje času, čas pa vsemu preostalemu" in je ena izmed Sedmih čudes antičnega sveta. (Na sliki z malenkost nižjima, Kefrenovo in Mykerinovo piramido. Poleg zlatega reza se v gradbenem načrtu skriva tudi število Pi, kot so ga poznali takrat.)
5) Michelangelo. (Okrog 1500). David. O samem kipu je morda res škoda izgubljati besed. Moraš ga videti v živo! Morda le to: To je tisti kip, ki ga je Michelangelo izklesal iz enega samcatega kosa poceni marmorja, ki so se ga drugi branili, češ da je preveč krušljiv; pa še to, da je razmerje višine napram razdalji od popka do tal v zlatem rezu. To je klasični telesni ideal. Samo malo! to pomeni, da je Bo ... (glej malo nižje).
6) Michelangelo. Sveta družina. Tu je zanimiva razvrstitev oseb znotraj peterokrake zvezde (- o zvezdi malo nižje).
7) Rafael. Križanje. Še boljši primer kot prejšni.
8) Joseph Mallord William Turner. (Okrog 1800). Pri tem angleškem romantičnem slikarju so mi všeč živahne barve in svetloba. Videti je kot živo meso. Njegove slike - Norham Castle at Sunrise; Rain, Steam and Speed; Fighting Temeraire; Slavers Throwing Overboard the Dead and Dying - vsebinsko deli zlati rez.
9) Pitagora (okrog 500 BC), grški matematik-geometrist, je trdil, da je človeško telo božansko - kot se zlati rez imenuje tudi božansko število -, zlati rez se namreč pojavi kot osnova mnogim razmerjem med deli telesa. Po njegovem naj bi bil prav vsak del v razmerju zlatega reza z nekim drugim delom. To je po moje vendarle pretirano, saj je "po telesu na stotine mer", in če se s temi ciframi žonglira dovolj časa, se slej ko prej izcimi kaj blizu zlatemu rezu. Pa tudi od telesa do telesa so mere enakega malo drugačne! (Na sliki Kanon proporcev Leonardo da Vincija, okrog 1500.)
10) Tako sem premeril sebe in nečakinjo Jo. (Vse za matematiko in umetnost! - Spodnje hlače sem vendarle pustil na sebi. To namreč ni več antika.) Zame velja: razmerje višine in razdalje od popka do tal, 190 cm / 118 cm = 1.61; od ramen do konic prstov in od komolca do konic prstov, 88 cm / 54 cm = 1.63; od kolka do tal in od kolena do tal, 113 cm / 67 cm = 1.69. Da je naše telo poklon zlatemu rezu, kar dobro velja.
11) Geometrija. Nizati vse mogoče geometrijske primere, je nadvse neprimerno, zato naj omenim le enega: peterokrako zvezdo. V Šifri je luštno razložena in njena simbolika vtkana v zgodbo. Treba je povedati, kako junak, prof. Langdon, nagovarja študentke: "V pentagramu so vsa razmerja med seboj enaka zlatemu rezu, zato je ta simbol najboljši primer zlatega reza. Zato je zvezda s petimi kraki od nekdaj simbol lepote in popolnosti in je povezana z boginjo in sveto ženskostjo." - Dekleta v predavalnici so zasijala. "Še nekaj ...") Predstavljal si narisano zvezdo. Sama razpade na 5 zunanjih trikotnikov in notranji petkotnik. Trikotniki so enakokraki. Razmerje stranske napram osnovni stranici trikotnika je v zlatem rezu. V raznih kotih in odsekih stranic mrgoli še več zlatih rezov.
12) Iz geometrije vseeno tale fizikalna naloga: Predstavljaj si kvadrat s stranico a. Kje je težišče, veš, v sredini, tam kjer se sekata diagonali, torej v točki (a/2, a/2). Zdaj temu kvadratu odškrbni desno zgoraj manjši kvadrat s stranico b. Kje je težišče zdaj? Odvisno od b ali razmerja a:b. Če je manjši kvadrat čisto majhen, se težišče premakne le malo vzdolž diagonale navzdol. Če je b večji, primerljiv z a, je lik podoben L-profilu, težišče pa blizu levemu spodnjemu ogljišču. Poleg tega težišče pade ven iz lika! Vprašanje se glasi: Kakšen naj bo b, da bo težišče ravno še znotraj lika? Lahko poračunaš sama, nakar ugotoviš, da mora biti razmerje a napram b v zlatem rezu.
13) Sončnica je imenitna ilustracija FZ in zlatega reza (glej zgornjo sliko Limitiranja k zlatemu rezu) v naravi. Če pogledaš cvet zrele sončnice, vidiš semena. Če ga gledaš malo dlje, se ti razkrijejo spirale, ki se odklanjajo v: smeri urinega kazalca in smeri nasprotno. Prešteješ spirale v eni smeri in ugotoviš, da jih je na primer 55 - člen Fibonaccijevega zaporedja! Prešteješ spirale v nasprotni smeri, teh je ali 34 ali 89 - kar je sosednji člen v zaporedju. Zelo velik sončnični cvet ima lahko tudi 89 spiral v eni in 144 v drugi smeri. Večje razmerje obeh števil je približek zlatega reza. (55 / 34 = 1.61765, 89 / 55 = 1.61818, 144 / 89 = 1.61798; Fi = 1.61803)
14) Čebeljnak. V kateremkoli je število čebel napram številu trotov približno zlati rez. - Kako to!? Razlog je posledica načina razmnoževanja čebel. Trot ali čebelji samec je rezultat nespolne oploditve in ima samo enega starša, čebeljo kraljico. Ženske čebele so rezultat spolne oploditve in imajo zato dva starša, mamo čebelo in očeta samca. Rodoslovno deblo enega trota izgleda takole: 1 starš, mama čebela; 2 prastarša, dedek trot in babica čebela; 3 pra-prastarši, pradedek trot in dve prababici čebeli; 5 pra-prastaršev, ... Skupna števila trotov in skupna števila čebel posamezne generacije tvorijo Fibonaccijevo zaporedje.
15) Nautilus, podvodna žverca. Nekatere školje rastejo v skladu s Fibonaccijevem zaporedjem. V vsaki naslednji fazi se povečajo za faktor zlatega reza. Z zmeraj nižjimi členi FZ lahko sestavimo spiralo s posameznimi krožnimi odseki ustreznih vedno manjših radijev.
16) Marjetica. Lahko ima tudi 34, 55 ali celo 89 cvetnih listov. Dvomiš? Sem šel štet! Pojdi še ti.
17) Storž. Če ga pogledaš od zgoraj (tudi ananas), opaziš podobne spirale kot pri sončnici. Si jih kdaj štela?
18) Romanesco broccoli. Podobno kot zgoraj. Poglej spirale vedno manjših vršičkov.




Viri:

Brown, Dan. (2003). Da Vincijeva šifra. Prevedla: Nataša Mueller. Ljubljana, Mladinska knjiga, 2006.
Knjige v angleščini nisem bral, zato le domnevam, da je prevod dober. Zgodba in dialogi tečejo gladko. Nad tehničnimi vložki (anagrami, verzi) sem zadovoljen. Me je pa prav na teh mestih zanimalo, kako je zapisano v originalu. Pa sem šel pogledat.

Burstein, Dan (urednik). (2004). Secrets of the Code: The Unauthorized Guide to the Mysteries Behind The Da Vinci Code. Offical site: http://www.secretsofthecode.com
To knjigo sem sicer dobil v dar, a mislim, da bi si jo drugače poiskal sam. Ko sem prebral Šifro, sem namreč rekel: "Moram vedeti več!"
Tu so zbrana dejstva in mnenja strokovnjakov: arheologov, teologov, umetnostnih zgodovinarjev, filozofov in drugih znanstvenikov. To opravi dve nalogi: prvič, iz vsebine prebere dejstva od špekulacij in fikcije ter drugič, že itak razvnetega bralca še bolj navduši nad poglabljanjem v stvari, ki predstavljajo dobršen del modrosti in dosežkov človeštva. Plemenito in imenitno. Radovednost potešena.
Šifra je krasno cerebralno doživetje, ta knjiga pa ga zbistri in me opominja, ko resno premišljujem o njej.

Drosnin, Michael. (1998). The Bible Code.
Je znal Bog kaj matematike; še zna, verjetno ni pozabil, kaj!?
Pred nekaj leti Drosnin in več resnih znanstvenikov predstavi toerijo Biblijske šifre, angl. the Bible code theory. Prepričani so, da je judovska Biblija sestavljena iz namernih, določenih vzorcev besed. Posledica tega so določeni presledki med črkami. To naj bi napovedovalo usodo: od raznih zgodovinskih dogodkov, atentatov, do potresov.
Potem se pojavi Brendan McKay, matematik, ki teorijo silovito trešči ob tla in pokaže, da se dá podobno usodo prebrati tudi v marsikateri drugi knjigi, na primer v Mobyju Dicku.
Meni osebno se zdi Biblijska šifra prismuknjena, kot objavljena traparija (knjiga sama pa dober zgled, kako se entropijo dodobra poveča). Pomisli vendar, da se je tekst Bibilje s časom spreminjal kot tudi črkovanje hebrejščine. Vendar eni še kar verjamejo ... Po drugi strani pa je zanimivo videti znova in znova, da čim se pojavi kakšna teorija, se kar se da hitro pojavi nekdo drug, ki začne udrihati: "Ne, to pa ni tako!!" Boš rekla, da tako pač napredujemo. Bo že držalo, ampat ta prilika rušenja se mi zdi pomenljiva.
Moderna znanost ima svojega Boga - v matematiki. Narava jo uboga, zato je lahko odgovor pritrdideln - ja, kaže, da je Bog res matematik -, čim se v raziskovanje vključi nekaj znanosti.

Livio, Mario. (2003). The Golden Ratio: The Story of PHI, the World's Most Astonishing Number.
Veliko ljudi (sploh ne samo matematikov) je zaljubljenih v zlati rez. Livio je pri tem zelo strasten. Poleg tega zna lepo pisati in se na dolgo sprehodi čez domala vsa področja človeškega udejstvovanja: naravo, umetnost in psihologijo, kjer se pojavi zlati rez.
Bo in Jonas ti knjigo priporočava.
Albert Einstein v uvodu: "The fairest thing we can experience is the mysterious. It is the fundamental emotion which stands at the cradle of true art and science. He who knows it not and can no longer wonder, is as good as dead, a snuffed-out candle.

MathFiction: The Da Vinci Code (Dan Brown). Bral 28.4.2006 na naslovu: http://math.cofc.edu/kasman/MATHFICT/mfview.php?callnumber=mf371
MathFiction je najpopolnejše središče zapisov preseka fikcije in matematike (- gorje mi, oba Gradišnika bi me po moje obglavila za tole rodilno navezo) v različnih medijih: filmu, TV seriji, romanu, kratki zgodbi, dramski igri, stripu in spletu. Sem mislil, da sem videl vse filme z matematično vsebino ... (Očitno moram premisliti še enkrat.)

Richard Bach: Iluzije

"Človek mora živeti za nekaj ali za nekoga,
drugače nima smisla." -- Bo

Ali bi se strinjala s tem? Delo nas plemeniti, človek, ki ne dela, nekako ni človek. Z delom človek navadno pomaga sam sebi, če pa pri tem pomaga še komu, toliko bolje! To je najboljši način, kako spraviti sočloveka v dobro voljo. Celo še sam si potem kot po čudežu prerojen. Poskusi! "Na koncu šteje le prijaznost," pôje Jewel.
Poleg nesmiselnega življenja lahko dodam, da si antikrist. Za njih namreč velja, da so egoistični, kadar le morejo, večino časa jezni sami nase, preostanek dneva na druge. Te dobesedno privoščijo drugim, da bi šli k hudiču.
Ostani raje krist, ne pozabi Jezusa Kristusa. Njegove misli - misli o miru, nenasilju, ljubezni - so lepe in smiselne. On je kul, on je živel za soljudi. Sam verjamem vanj in v neprebojne ideje za njim. To nikakor ne pomeni, da verjamem vsakemu, ki misli, da tudi verjame vanj in mu sledi. Vem, da se lahko zaupam vernemu katoličanu in stavim, da lahko živim z njim v slogi; da pa bi se zaupal Cerkvi in sledil le njej: jok, nikakor, upam da nikoli! Njen doberšnji del je nečist in tak bo ostal, če se ne bo celo še bolj mazal, dokler si bo Kristusa razlagala po svoje. Samo en bogi pedofil vrže v mojih očeh na Cerkev črn madež. A teh stvorov je na stotine, kot je v črno prekrita vsaka njihova cerkev te naše in drugih Cerkva. Prav je, da nisem namesto "stvora" rabil besede "žival". Tako bi preostalemu živalskemu carstvu delal krivico, saj v njem ni vrste, ki bi posiljevala svoje mladičke. Tu trdno stojim ob Svetlani Makarovič, ki pravi: "Posilstvo otroka je zločin posebne vrste in ga ni mogoče primerjati z nobenim drugim, še tako strašnim zločinom, in sovraštvo, ki ga vzbudi, je absolutno upravičeno ... šus v glavo!"
Veš, kaj so morilcu Plutu storili sojetniki prvo noč v zaporu; in kaj misliš, da bi mu, če bi bil pedofil? Tu je nestrpnost upravičena po vseh nenapisanih zakonih vesolja.

* * *

Nekaj nestrpnosti (zopet upravičeno) je v naslovnem liku naslovne knjige - s polnim naslovom, Iluzije: prigode upornega mesije (prevedel Tomaž Smerdu).

Zgodba na kratko. Richard je pilot dvokrilca, z njim prevaža turiste. Pristaja na poljih širom Amerike, kjer si uredi začasno bivališče, skuha večerjo in podnevi pelje ljudi na zračni ogled. Nekega dne pristane ob njem Donald Shimoda. Kot pobegli mesija se je naveličal oboževalcev, predvsem njihovih pričakovanj, da naj jim dá nekaj, kar jim zares ne more dati, le pokazati, kar pa bi si bili lahko preskbeli sami, če ne bi bili tako zmedeni in leni. Kakor vsak razumen človek, tako tudi on zapusti svojat. (Tudi Jonatan Galen naredi tako, čeprav je res, da se potem vrne. Vendar bi se morala tu pogovoriti, zakaj se vrne.) Zdaj si služi kruh tako kot Richard. Srečanje in prijateljevanje Richarda neizmerno obogati, saj mu Don pomaga uvideti številno, pomiri se sam s seboj in oblikuje zdravo pričakovanje od soljudi. Na koncu se zgodi, da radio gostuje in izpraša mesijo, ki v oddaji razloži svojo modrost. Poslušalci ga sprva poskušajo razumeti, nakar omagajo. Ne morejo ga razumeti. V strahu postanejo nestrpni, kar do naslednjega dne v enem kulminira v agresivnost, da mesiji s šibrovko prestreli život. Pa jim ni hotel nič žalega. Rekel jim je, da so svobodni, in da lahko delajo, kar hočejo. Eden ga je razumel tako.
Gre za moment iz pesmi Svetlane Makarovič - da nekateri ne trpijo večje sreče drugega:

"Dajmo mu to, česar še ne pozna:
Dajmo mu piti iz vrča solza
pa mu iztaknimo svetle oči -
sključen naj hodi, kot hodimo mi."

* * *

Bodi dovolj teh besed: Raje povej, Bo, kaj si včeraj naredil za koga! "Jaz? Nič posebnega, sem pa naredil nekaj za Zemljo. Takole je bilo:

Ura je 6.20h zjutraj. Namesto tečt se namerim rešit Zemljo. Če malo pomislim, si to dvoje sploh ni tako narazen: sprva gre malo težje (celo noč sem bil pri miru), kmalu pa v telesu zagreje. Pomagam mu z raztezanjem. Že je razigrano in stoka od zadovoljstva, da bi še pa še. Reševanje Zemlje je naporno in sestoji predvsem iz: hoje, sklanjanja in pobiranja.

Domujem pod Rožnikom, na strani, kjer stoji naše biološko središče (slika levo) s fakulteto na desni in delom inštituta NIB ter rastlinjakom na levi. Levo od rastlinjaka in na polju južno od tam bodo čez nekaj časa začeli postavljati nov univerzitetni center, kampus s fakultetami za: biotehniko, računalništvo, kemijo in strojništvo, le malo stran pa ob Kemofarmaciji že gradijo nov tehnološki park, vseljiv poleti 2007. To bo šele mladeža tu naokoli!

Tu je seveda zelo prijetno, lepo in urejeno, kot pritiče biologom.


Te dni je krasen nasad češenj ob dovozu.
Da je tu urejeno, veš. Verjetno pa ne veš, da vije za rastlinjakom stezica, ki gre do Večne poti ...
... in ob kateri je najti ogromno smeti. Danes jih išem za vas in kanim jih najti veliko.
Ne boš verjela, kako hitro napolnim prvo vrečo ...
... drugo (pri tem na kup znosim še marsikaj) ...
... tretjo ...
... četrto ...
... peto ...
... in šesto. (Bananin olupek je gotovo moj, moja malica.) Tu neham, ker je šest tako lepa številka pa tudi vrečk mi zmanjka.


Ravno ko nesem na kup zadnjo vrečo, pristopi k meni odrasel moški pa sumičavo vpraša:

"Tole gre stran, a ne?"
- "Ja, seveda, prav zdaj," ne rečem nič drugega, le tiho se nasmehnem. Zemljani: od suma vas bo pobralo!

Zdaj imam vseeno problem: Kam s smetmi? Da bi jih res pustil kar tam ... ne, bil bi prav takšen kot tisti, ki so gozd nasmetili, in od katerih mislim, da sem boljši. Pomislim na Živalski vrt, ta je res blizu. Najprej grem preverit, kakšne možnosti imam:

"Dober dan. Veste, za Dan Zemlje sem ..."
- "??"
"Dan Zemlje, 22. april, zunaj imate plakat."
- "Pa res, zdaj vem."
"Ali je kakšna možnost, da bi smeti prinesel sem?" (Moral bi bil reči: naše smeti iz vaše okolice ob kateremkoli dnevu!)
- "O ne, žal ne, smetnjaki so že na pol polni pa rabimo prostor še za konec tedna ..." ("Ali na pol prazni?")

Malo razočaran (tudi nad sabo, nad neodločnostjo) se namerim nazaj k mojemu kupu smeti. Na srečo grem po drugi poti mimo biološkega središča ... pa seveda, tam je več večjih kontejnerjev na vzhodni strani poslopja. Še bolje, inštitut NIB ima dva na svojem notranjem dvorišču. Boljšega kraja ne bi mogel najti, tako blizu, 50 metrov stran! Prenesem prve roke smeti. Ko se vračam po nove, zagledam starejšega možakarja, kako se nagiba nad moj kup. Imam dvoje izkušenj, zato sem zdaj bolj samozavesten:

"Dober dan, gospod, vas kaj zanima?"
- "Je tole vaše?"
"To je naše.
- "??"
"To so naše smeti, ki sem jih nabral tu naokoli, zdaj jih prenašam v kontejner. Kaj ste imeli v mislih?"
- "Pa mislil sem, da je eno tistih črnih odlagališč."
"Aja, vem, teh je veliko. Ampak danes je 22. april ..."
- "Vem."

Še en sum! Ampak zdaj vem, da do tega prihaja zaradi slabih izkušenj ("in preveč teveja?")

Primem za nove vreče in grem proti kontejnerju. Kmalu pa začutim, da mi nekdo sledi. Pogledam nazaj in vidim taistega gospoda, kako stopa za menoj - z vrečo v roki! Pomaga mi znositi smeti. Kako vredu poba! Franc Vidmar je njegovo ime, je bivši partizan in bolničar, med vojno v Franji, ne more, da ne bi redno hodil, vsak dan pride sem iz 4 km oddaljene Šiške ... star je 82 let. Pa to je neverjetno, to je, kakor da bi se rokoval z Janezom Rugljem! Nisem si mogel kaj, da ga ne bi držal za roko celih 5 sekund.

* * *

Presneta entropija! Pa če se kdorkoli do onemoglosti napenja od optimizma, da bo človeku do neskončnosti lepo, se mora motiti. Tako pač ne gre, že samo zaradi fizike ne. Entropija, mera nereda, se le veča (ali v skrajno nestvarnih primerih ostaja ista). Učinek tega lahko uvidiš skozi različne slike in matematiko, a vse nekako zaobjame tole: "Da nekje pospraviš, si lahko prepričan, da si nekje drugje bolj razmetal." O njej sem (v angleščini) v zvezi s knjigo James Gleick: Chaos pisal - tule.

Občutljivost za uboge. To je ena izmed glavnih skrbi sodobnega kapitalizma, skrb za revne in uboge. Pa kako perverzno je v bistvu to premišljevanje! Daj, pomisli malo.

"Imaš nekega zamorčka v Afriki, mu daš pet dolarjev na mesec in potem dobiš enkrat na leto sliko, kako te ima rad. Jasno je, zakaj plačuješ. Plačuješ ne zato, da bi bilo njemu boljše, ampak zato, da ostane tam." -- Slavoj Žižek (mp3)

Zvečer sem od celega dne utrujen in precej umazan. Stopim pod tuš in porabim 5 litrov tople vode. S puhlo dobro vestjo.

V i r i :

1. Kam s smetmi? Ona, 18.4.2006. Pampers pleničke so gotovo izum in pol, mana z neba za mame, a čisto morda tudi začetek naše nove kulture življenja: uporabi - zavrzi. Zemljo posiljujemo na takšen način, da je ceneje kupiti kaj novega, kot popraviti staro. Skrajno neodgovorno. Vrednote, kot so: čuvanje, popravljanje, vzdrževanje, pozna le še malokdo.

2. Bjorn Lomborg. The Skeptical Environmentalist: Measuring the Real State of the World (2001). Človek je s svojim vedno bolj nezmernim delovanjem deležen hudih kritik, da vse bolj moti kompleksen in uravnotežen sistem planeta. Pa je to delovanje tudi vedno bolj škodljivo; bo fosilnih goriv res zmanjkalo že "jutri"; tudi nas; nima človek že delno pripravljenih tehnologij, ki niso osnovane na nafti ... do vprašanja, kdaj se bomo zares zadušili v lastnih smeteh, dreku, če sploh?

3. Miki Muster. Dogodivščine Trdonje, Zvitorepca in Lakotnika: Skok v prihodnost. Zgodba v stripu, ki preigra probleme smeti: naše hkratno navdušenje nad luksuzom in neokrnjeno naravo, nerazumno odlaganje v naravi, pogled naprej ... Zgodba mojega otroštva, ki me je zaznamovala. Sprehod v gozd se mi nikoli več ni zdel enak.

4. Črna kronika iz Dela 21.4.2006, str. 6, obravnava sorodno snov, a na za eno stopnjo višji skali. Nad njo so še višje!

* * *

Kolo sem izvlekel iz gozda, tega avta ("?") ne. Lahko ga ti, če imaš sredstva, in če misliš, da bi bilo dobro. Jaz ti povem, kje je: Najdi biološko središče ob Večni poti nasproti Živalskega vrta. Na zahodni strani je rastlinjak, za njim gre potka v gozd mimo majhnega čebeljnaka. Po tej potki naravnost, čez kakšnih 100 metrov, na desni. V nasprotni smeri iz Večne poti (200 metrov) je možen dostop z avtom. Pri tem boš prečkal kolesarsko stezo.

Še posebej zanimivo je početi to na prostem, v sobi brez zidov, medtem ko naokrog čebljajo vrabci (dobro je prej poskrbeti za komarje), svežega zraka ne manjka, da ti gre kri le bolj hitro ... a ne? Res fajn, ampak za sabo bi vseeno lahko pospravil! Zato mi dovoli, da ti rečem še osel, saj osel dlako pusti, kjer se valja.

Christopher Marlowe: Faust

Gledališka predstava. Ogledal sem si predstavo SNG iz Nove Gorice, ki je gostovalo v ljubljanski Drami danes, 19. aprila. Zdela se mi je še kar dobra, a nadejal sem se boljšega. Na svojega gledališkega Fausta bom moral še počakati.
Zmotila me je prevelika karikiranost. (Isto me je zmotilo pri prejšni predstavi režiserja Diega de Breje, Edvard II.) Faust kot delo je že itak skrajno fantastičen, zato bi ga bilo treba po mojem čim manj zabeliti pa bi prišel najbolj do izraza. V mislih imam prekomerno poplesavanje po odru napram čisti igri. Škoda. Čim so se igralci umirili, se postavili na svoja mesta in zaigrali, kot se zagre z dialogi, mi je predstava res teknila. A tega je bilo premalo, da bi me nasitila.
Zmotil me je še igralec, ki je vseskozi sedel v ozadju in tu in tam nekaj zatulil v mikrofon s tako visoko frekvenco, da si je večina gledalcev zatisnila ušesa. Poleg tega nisem zapopadel niti namena.
Resda so se igralci mnogo spakedrali, a to je dobro poudarilo Mefistofela (prva slika), hudičevega odposlanca zares strašnega glasu in stasa. Igro je naredil srhljivo, kot je moral. To sta dobro dopolnila Faustova prijatelja-maga Cornelius in Valdes s krčevitim zvijanjem životov kot čaranjem (druga slika).
Dobra se mi je zdela postavitev igre med Faustovi vesti, Angela in Skušnjavca. Spredaj na robu odra, vsak na svoji strani, sta sedela in mu talala nasvete. Tako je bilo čutiti posebno napetost, ko je Fausta trgalo levo in desno. "Zavrzi magijo, pomoli k bogu." : "Opri se magije, vrtaj vanjo."
Še posebej dober se mi je zdel mini ansambel, ki je muzično odprl in zaprl igro. Prvič slovesno in nato igrivo, kar je dalo vedeti, da se iz pogubnega Faustovega vrtanja lahko kaj naučimo.

Spisal prej, 8. aprila:

Drama s polnim naslovom: Tragedija o doktorju Faustu je povečinoma v prostih verzih (vsaj ko nastopa Faust, je tako; zakaj drugi prizori niso v verzih, ne vem gotovo - morda ker niso res akcijski?), ki vendarle lepo tečejo.

Zgodba: Faust, učen in poznan mož, se pritožuje nad skromnostjo zemeljskega znanja ... "Filozofija je odvratna zmeda, - jus, medicina sta za skromne glave, - teologija je najbolj nizkotna, - robavsasta, surovo zoprna. - A magija me vsega je prevzela!" ... tako se obrne k spiritizmu. Njegovi bližnji: vajenec (famulus) in kolegi ga ne razumejo, želijo ga poriniti s krive poti. A želja po nadzemeljskem je premočna, Faust začara urok in prikliče Luciferjevega odposlanca: Mefistofela. Pogodi se z njim: v zameno za telo in dušo bo lahko deležen ultimativnih spoznanj. Najprej ga izpraša o peklu; potem naroči žene, najlepšega cveta vse Nemčije, "on je namreč pohoten in razuzdan, brez žene ni življenja zanj"; potem zahteva nenapisanih knjig o: alkimiji, nazdoru nad vremenom, čarovniji, astronomiji ter naravoslovju. Faust se ne šali, dokler ne bo enak Bogu, zanj ne bo miru.
Zdaj prevzeten in vsemogoč z oprodo Mefistofelom tava po širnem svetu. Življenja se naje z največjo žlico. Prenažre se smrtnih grehov, zato se sesede, začne se kesati, boli ga, "v njegovih prsih se pekel bori z nebesi." Poskuša pomôliti k bogu, da bi se ga usmilil, a krvava pogodba je nad tem. Hudič pride ponj ob dogovrjeni uri, Fausta kmalu ni več. Za njim ostane le opomin modrim, ki se poglabljajo v več, kot Bog dovoli.

Christopher Marlowe je bil zelo velik, a ni bil največji: za to je umrl prekmalu (ne po lastni volji, ubili so ga v praski), pri 29 letih. Da bi Shakespear umrl tako mlad, prav verjetno ne bi veljal za največjega dramatika angleške renesanse. Marlowe je bil svobodomiselen, poleg Shakespeara edini dramatik in pravi pesnik. V razvoju angleške dramatike veliko pomeni.

Njegova drama o Faustu nikakor ni povsem vredu. Ima minuse:
- Faustov značaj kot načloveka je slabo podan, le nakazan, neprepričljiv.
- Dejanja so slabo zgrajena, kakšna brez glave, druga brez repa.
- Najhuje pa se mi zdi, da Marlowe nima smisla za humor; res ne vem, čemu je moral biti tako resen.
Čeprav je v teh posameznostih Marlowe šibek in izpade kot šolarček, pa mu seveda zaradi njegovih izrazitih - ponosa, slikovitosti, neobrzdanega navdušenja za odkrivanje neznanega, optimizma kot zaupanja v brezmejne možnosti, ki se odpirajo pred človekom, pred njegovim duhom - oprostim in ga sprejmem za sorodno dušo. Rad ga imam. Da bi še tiste minuse spremenil v pluse, se bi ga že bal, kot spoštujem na primer Goetheja.

Konec prvega dejanja se zaključi: "Prej ko zaspim bi videl rad, kaj zmorem; - to noč bom čaral, pa čeprav umrem." Podobno kot Gargamel, ki je rekel: "Dobim vas (smrkce), vse vas dobim, pa če potem takoj umrem!"
Faust je in ni pozitiven lik.

Spisal prej, 3. aprila:

Zdaj vem, obseden sem s Faustom. Ne morem ga končati brati, čeprav sem ga že nekajkrat prebral. Da v meni klije nekaj Faustovega seménja, sem spoznal, ko sem premišljeval, kaj bi študiral: fiziko, druge možnosti ni bilo. V komur tli faustovska žerjavica, je usmerjen v doživljensko: raziskovanje, odkrivanje, spoznavanje. Iz tega so polihistorji, kot so bili: Goethe, Humboldt, Aristotel, Leonardo da Vinci, Bertrand Russell, in kot je naš Alojz F. Kodre.

Nekaj časa sem se igral z mislijo, da bi tole spisal v nemščini, pa se očitno nisem odločil tako. Moja nemščina je prešibka in bi se preveč namučil. Goethejevega Fausta - njegov je zame najimenitnejši - še zmeraj ne zmorem brati v originalu tako, kot bi si želel. Se pa spomnim punce, ki obvlada nemščino kot le malokdo, pa se ji Fausta nikakor ne lušta brati. - Kako nefer je to!

To ni celoten zapis o Faustu, kot si zasluži, saj si tega nikakor še ne upam storiti. Vendar bo prišel čas tudi za to. Upam da ne čez celo življenje, kot je vzelo Goetheju, in kot je vzelo Janko Modru, da je dokončal svoj prevod. A bolj ko premišljujem o tem, bolj se mi zdi prav tako, da če že bo kakšen moj članek poslednji, bo tisti o Faustu. Faust je stvaritev, "ki je ne znam izmeriti" - kot je Goethe sam rekel za svojega.

Tudi zato prvo nekaj lažjega. To je članek v nastajanju. Tiče se Marlowega Fausta. Zdaj je zame še posebej zanimiv, saj so ga v SNG Nova Gorica ravnokar postavili na oder (prej že leta 1972 celjsko SLG). Sam si ga kanim ogledati sredi aprila na gostovanju v ljubljanski Drami. Kljub temu, da je ta Faust precej drugačen od Goethejevega, je vseeno zelo dober, kot je bil zelo dober Marlowe sam. Je bolj lahek.

Fausta požiram v različnih okusih, primerjam prevode, čitam o Goetheju in njegovem času, ves svoj čas pa sem sklonjen pod njegov zapis v nemščini.



Vse to močno moti moj siceršnji študij, službo in bioritem; je obsedenost in ne vem, kako naj si pomagam. Ker ni smrtonosna, sem premislil in se odločil, da bom ravnal, kot bi ravnal Nietze na mojem mestu, da naj se vsekakor poskušam popraviti, vendar tako, da najprej izživim svoje usodne nevroze. Zatórej, Faust: brez odrekanja do konca, prav?

Na začetku sem povedal, kaj predstavlja Faust: neutrudno raziskovanje, odkrivanje, spoznavanje. Naj na koncu idejo osvetlim.
Odkrivanje je naporno, iti preko zahteva pogum.




Slika kaže Dopplerjev pojav: zaporedne posnetke zvočnega valovanja, ki izvirajo v premikajočem oddajniku. Temu se spreminja hitrost napram hitrosti zvoka. Razmerje je Machovo število. Čim se hitrosti izenačita in zvok zaostane, je zvočni zid prebit in novi valovi začno prekrivati stare.
Po mojem je tako tudi z nami: Da zorimo prepočasi, nikamor ne pridemo in ostanemo ujeti. Da pa se prenaglimo, se kratkoročno sicer potešimo, a hkrati prehitimo stvarnost in smo kmalu tepeni. Prebiti zvočni zid boli. Vendar je neka drznost nujna. Kdor ne tvega, ne dobi. "No pain, no game." Prav je, da gre človek čez rob, in da poskuša. Pomojem je pravi tisti Mach malo čez 1; koliko čez, pa boš moral ugotoviti sam zase.

Faust tu postopa tako: Vse se mu zdi prepočasno, zato se speča s hudičem, da razvije višjo hitrost, višje Machovo število.
A kaj pravi mit o Ikarju?

Tine Mihelič: Klic gora

"So sit on top of the world and tell me how you’re feeling ..." (-– Dido: Take My Hand)

Vselej ko načrtujem lazenja po Julijcih, posežem po Miheličevem imenitnem Planinskem vodniku po Julijskih Alpah. Vrhov je veliko, poti še več. Z njimi številne želje, hrepenenja. Resničnost je malo drugačna.
Založba Sidarta je pred kratkim posmrtno izdala knjigo spominov Tineta Miheliča s prisrčnim naslovom Klic gora. Le malo prej sem Miheliča poslušal na koncertih v Cankarjevem domu. Redno sem ga videval na poti iz Križank. Bil je prav lep. Tako in drugače. Tam v knjigi omenja Miho Potočnika, zakaj lazi v gore: "Nič ne razmišljam, zakaj; raje kar grem." - Temu pri najboljši volji ne vem, kaj dodati, odvzeti. Radost, to je to.

Klic gora je ena boljših gorniških knjig. To pomeni, da ni najboljša. Takoj se spomnim na Steno Toneta Svetine kot resno tekmico. Primerjava je dobra, kajti Joža Čop, ki ga Stena romanizira, je bil Miheličev najstniški idol. Kot je v Miheliču nekaj Čopa, je v Klicu gora Stena. Stena pa v epskosti presega Klic gora, v srčnosti pa zopet ne, ker pač ni pisana v prvi osebi in to sem dobro čutil, ko sem se opazoval, kako hitro mi je katera od njiju prišla do srca. Klic gora je lepa knjiga in prav vesel sem, da sem jo imel priložnost prebrati. Ob njej se mi je utrnila pesmca.

POZNAM JAZ KLIC GORA

Gore so in jaz sem z njimi,
da jih čutim pod kostmi
tako, da ne gre, da ne bi mislil nanje
in jim prepuščal nove sanje.

Nanje gledam iz Ljubljane, belo-umazane kotline,
- pa kakšno izhodišče je to sploh za planine -
in najprej se res zdi tako, a še bolj res je
sladko na grenko najbolje.

Vsemu, kar v dolini zamerim,
v gorah takoj odpustim,
in ko bi tu najraje koga zadavil,
tam ne vem, čemu sploh bi se jezil.

Namesto jeze pa kdaj občutim bolečino,
ko naletim na mlado in razigrano družino,
da bi bil namesto samotnega grebena za menoj
raje očka z vožičkom pred seboj.

Če komu, če čemu, je goram še najmanj mar zame,
saj jih ne ganejo niti moje najglobje rane,
tako da vem, da jim je vseeno,
prav vseeno jim je za mojo bolečino.

Vseeno kot Soncu za Zemljo,
saj ta nikakor ne sije le nanjo
in vseeno kot dežju za mavrico,
saj, mar ta pada zanjo?

V tej razklanosti
in vanjo vpeti lepoti
jaz enostavno -
sem in gore so z mano.

... hribovsko leposlovje

- Avčin, France: Kjer tišina šepeta
- Belak, Stane: Veliki dnevi
- Čop, Joža et al: Čopov steber, dvakrat prvič
- Golob, Urban: Na beli steni
- Jančar, Drago: Klementov padec (II)
- Jug, Klement: Stena in smrt
- Kmecl, Matjaž: S prijatelji pod macesni
- Kunaver, Pavel: Breza in vrhovi
- Kugy, Julius: Delo, glasba in gore (II)
- Kugy, Julius: Iz minulih dni
- Kugy, Julius: Iz življenja gornika
- Mihelič, Tine: Klic gora
- Mlakar, Janko: Iz mojega nahrbtnika
- Muster, Miki: Trije hribolazci
- Potočnik, Miha: Srečanja z gorami
- Svetina, Tone: Stena
- Tuma, Henrik: Planinski spisi
- Zaplotnik, Nejc: Pot

Carl Sagan: Stik

Še enkrat prebral Contact, Stik v prevodu Janka Modra. Zakaj, to je eden izmed mojih najljubših znanstveno-fantastičnih romanov, čeprav bi lahko kar spustil oznako fantastični in rekel le znanstveni. V njem je resda dobra mera fikcije, vendar je po drugi strani tako znanstven, da se ne bi pretirano čudil, če bi kaj takega začelo jutri pokrivati Delo. Kako je avtorju uspelo napisati tako točno pa hkrati tako privlačno knjigo o: znanosti, veri, znanosti napram veri? Te stvari so očitno lahko res privlačne.

* * *

Še enkra gledal Contact (1997) s prisrčno Jodie Foster. "Samo nekaj, nikakor nikoli ne sodi knjige po njenem filmu!" pravi J. W. Eagan in po mojem to v splošnem kar dobro drži (The Hitchhiker's Guide to the Galaxy, Troy, Captain Corelli's Mandolin; upam si dodati da tudi prihajajoči film po Márquezovi Ljubezni v času kolere, a prav lahko se motim; pustim se presenetiti!) A tu pa tam se najde kakšen izreden film, ki več kot dostojno predstavlja svojo knjižno predlogo (animirani filmi Gospodar prstanov, risanka Poslednji samorog, Kubrickova Odiseja 2001). Med te gotovo sodi tudi Stik.
Jodie Foster je v svoji srčni znanstveno-fantastični drži in pozneje kombinezonu tako ljubka, da ni dneva, ko ne bi v kakšnem zlepku misli švignila pod mojo lobanjo.
Knjigo napaja super zgodba, tako onostranska kot tuzemska. Carl Sagan ni zaman zanjo dobil nagrade Hugo.

Razlike med filmom in knjigo so na mnogih mestih, a oboje je narejeno z občutkom, iskrenostjo, kot poklon viziji Carla Sagana ... da je sicer film drugačen od knjige, a prav tako okusen.

Vera napram znanosti je eno glavnih pogavij teorije Filozofije znanosti. Ta film lepo prikaže, da gre v bistvu za eno in isto stvar: iskanje resnice. Resnicoljuben človek je veren človek.

Kako veliko je vesolje? Za to si poglejva Universe Reference Map: edinkrat sem jo videl v tisti praznični januarski številki revije National Geographic leta 2000. Potem v živo nikoli več. K reviji je bila priložena tudi ta shema vesolja, ki se mi zdi nekaj najbolj očarljivega, natisnjenega na papir. Zdaj sem jo našel v spletni prodajalni. Spodnja slika je nesramno pomanjšana (original je skoraj A1: 51 x 78 cm) in obupna, se strinjam, pa vendar se da razločiti osnovno vsebino. Naj jo skušam po spominu orisati.



Vesolje je oogromno čisto zares, "morda si mislil, da je daleč do lekarne, pa to je mišji kurac napram vesolju," reče Dauglas Adams (str. 50). Vesolje je prostrano in čeprav silno, je obenem precej prazno. A ne zmenimo se zdaj za to, porazdelitev mase je del malo drugačne zgodbe (- ki je na svoj način prav smiselna). Velikost je tisto, kar nas zanima, in naše mesto v vesolju. Kje je Zemlja v vesolju? Nikjer, to je verjetno najbolj pošten odgovor. Le kdo bi jo namreč lahko našel, če je treba narediti pet zaporednih, strašanskih povečav, da se pride do našega osončja, kateremu 99.8% mase odpade na Sonce ... Tako, pripravi se, pet povečav:

1. Rezina predstavlja nekaj promil opaznega vesolja in vsebuje supergrozd galaksij. Ta ogromen grozd, okrog 150 miljonov svetlobnih let počez, vsebuje na miljone grozdov in en tak grozd na tisoče galaksij.
2. Grozd galaksij, premera okrog 5 miljonov svetlobnih let, v katerem pleše naša Mlečna cesta, luštna spiralna galaksija, ki sicer precej sameva. V soseski so: ozvezdje Ursa Minor, majhni galaksiji Veliki in Mali Magelanski oblak ter še ena velikanka-spiralka Andromedia.
3. Položaj domače galaksije se v prerezu širine 500,000 miljonov svetlobnih let dobro razloči. Zemlja se nahaja v drobnem ozvezdju Orion, za kateregakoli Nezemljana povsem nepomembnem obrobju Mlečne ceste. Podoben odnos imam sam do neke zakotne ulice v predmestju Ria de Janeira. Čeprav me njena usoda navdaja z grenkobo, ta ulica zame enostavno ne obstaja.
4. Ozvezdje Orion, premera 40 svetlobnih let, je napolnjeno z raznimi osončnji. Nam najbližje, Alfa Centauri, oddaljeno 4.3 svetlobna leta, ima tri sonca. Osončje Vege, kamor se odpravijo junaki Stika (v filmu le junakinja, Jodie Foster), oddaljeno 26 svetlobnih let, leži nekje na obrobju Oriona.
5. Naše osončje meri v premeru okrog 15 miljard kilometrov. Živimo na planetu, ki ima ugodno lego. Glede tega se ne bi smel noben pritoževati! Recimo, da nas zebe pa si želimo, da bi nas čimprej ogrelo. Ni problema, reče Sonce, posije in nas zagreje čez 8 minut. Pomisli na reveža, ki živi na obrobju osončja, na primer na Plutonu. Gotovo ga zebe. Da zakuri, mora počakati 7 ur. (Da ne omenjamo tistih, ki bi radi živeli na Xeni, našem 10. planetu, ali še celo kje preko.)

Upodabljanje eksponentnega povečevanja vesolja se mi zdi blazno zanimivo. (Kot prvo: težko upodobljivo.) Nekaj podobnega - v obratni smeri - je videti v filmih ("pozna kdo še kaj?"):

- Stik, kjer se kamera verodostojno oddalji (ponavljam: pospešeno) od Zemlje do konca vesolja v - oko junakinje, kot gre pesem Williama Blakea: "Uzreti svet v zrnu peska / in nebo v divji roži. / Ujeti neskončnost z dolžino korak / in večnost v kratki uri."
- Možje v črnem I, kjer se kamera tokrat oddalji kar od ulice v mestu do konca naše galaksije, nakar se hudomušno znajdemo ... duhovito!

Animaciji se mi zdita dobri, pa sem ju izrezal še za vas. (Filmčki so zakodirani s kodekom DivX 6.1)

* * *

Moj stik - moj Storžič (vedno znova)
Nikoli nisem v življenju zares stokal, prej prijel za delo, pogosto pa v nekem - in mislim da pretežno neškodljivem hecu božam svoj ego, čemur vem, da gre marsikomu v nos in ga imenuje na primer jeremijada. A meni dobro dene, seveda - in drugim po mojem ne škodi, prej jih vzpodbudi -, kot mi dobro dene gibanje v naravi. Že kot čisto majhen sem se veliko gibal. S tekom in sprehodi sem aktiviral svoje telo. Malo starejši sem začel redno uhajati v gore in se stapljati z naravo. To je zame vera. Kot razumem vero, nisem ateist, nikakor ne, sem poduhovljen človek, temveč bolj agnostik v smislu, da mi bistvo stvari ni dostopno. Ne tajim boga! a ne dojemam ga teološko, temveč kot dušo vesolja, mehanizem, ki ga poganja ter napaja. Prosim lepo, ne žalim druge, ne mislim, da živijo v zmoti, to je moje mnenje, tako sem si izbral bolj ali manj sam. Da bi prepustil svojo usodo nekemu možu z dolgo brado, k njemu molil ... se meni zdi prepoceni. (In narobe: Imel sem punco, ki se ji je zdelo uhajanje v gore početje iz obupa.) Tu sem blizu Carlu Saganu:

"The idea that God is an oversized white male with a flowing beard, who sits in the sky and tallies the fall of every sparrow is ludicrous. But if by 'God,' one means the set of physical laws that govern the universe, then clearly there is such a God. This God is emotionally unsatisfying... it does not make much sense to pray to the law of gravity."

Zame gre za podoben stik z naravo, da hočem kot Faust videti "na lastne oči, to kar svet v tečajih drži," da se poistovetim z naravo. To mi dene zelo dobro. Seveda, potem je vrnitev v mesto in službo na nek način toliko bolj boleča, a o tem lahko zares sodi le človek, ki to sam doživi, zato bom kar povedal: V dolini je srce, da kruli lačno, a obenem je ta lakota znosna, saj se srce dobro spominja občutka resnične sitosti. Da bi lahko izbiral med "sabo" in nekim človekom, ki skorajda nikoli ne pokuka iz svojega brloga, in ki se že dolgo ne smeje več (pa verjetno tudi joka ne), bi izbral sebe - izbral bi "doline" in "vrhove". Vsi nekako nihamo, vsi smo sinusi, a nihamo različno. Razlikujemo se vsaj v: amplitudi, faznem zamiku in frekvenci nihanja.
Kar mi je všeč, je to, da iz nekakšne manične depresije le prehajam tja, kamor si želim: k realnemu optimizmu.



Gore, v gore sem zajubljen. Izmed njih še najbolj v Storžič. Ta me pogosto kliče k sebi. Na dan pred velikonočnimi prazniki sem se klicu odzval. Prav nanj se nisem povzpel, saj so bile razmere vendarle prehude. Tako sem se mu šel prikloniti najbližje, kar se mi je dalo - do njegovega dolgega južnega žleba pri planini Javornik. S Storžičom bom za zdaj počakal na toplejše dni, da se trmasta oddeja stopi (kjer je nametano, gre čez dva metra!)
Takole je bilo:



Najprej počakam na sončni vzhod. Peljem se po gorenjski avtocesti iz Ljubljane. Pogled na svet nad Tržičem mi brani razpotegnjena Kriška gora z najvišjim Tolstim vrhom (1715 m) na desni, priklanjajoča se Storžiču (2132 m) mogočni tržiški piramidi še bolj na desni.


Spodaj nad vasico Gozd najbolj nežna pomlad.

Nekaj odsekov precej zračnih, nevarnih. ("Planine vzele ste nam najdražje - Penko Saška: 9.4.67 - 2.1.75." 8 let!)
Mala Polana: Vode, kot si zaželiš, ta sicer času primerno mrzla, a vsaj od žeje se tu ne da umreti.

Storžič s Škarjevim robom na levi mamljiv, vendar sem tokrat odločno rekel NE. (Je kdo videl film Dotik smrti / Touching the Void (2003)? :) ... :| !

Precej nedolžna opástka (- pomanjševalnica za opást) pod Tolstim vrhom.

Malo bolj nevarna opast na drugi strani Vrha.

Vsekakor nevarna opast.

Zadaj izraziti Stegovnik, na katerem še nisem bil, a je bila moja prijateljica Ana.

V glavnem, pogled na Kriško goro: spodaj pomlad (poletje), zgoraj huda zima.

* * *

Stik je super čtivo. Je poklon najvišjemu, česar je človek zmožen. Vendar tu ne gre zametovati drugačnih dejavnosti človeka napram znanstvenim. Človek je zagonetno bitje - v filmu (reče alien junakinji Jodie Foster o nas, ljudeh):

"You're an interesting species, an interesting mix. You're capable of such beautiful dreams and such horrible nightmares. You feel so lost, so cut off, so alone, only you're not. See, in all our searching, the only thing we've found that makes the emptiness bearable is each other."

Najvišje se dá iti v marsičem.

Vsem, ki naju vidite, pošiljava lepe pozdrave s Tolstega vrha: Bo in Storžič, in želiva lepo drugo polovico praznikov!

... Big Read

Big Read is a 2003 book survey carried out by the BBC. They supposedly found the Nation's Best-loved Book, and I find some (29 of 200) books on the list that I've read. The tall matrix image on the left, dimensions 200 x 11, incorporates my Big Read signature as the 7th column, where 28 black dots (and an orange one for my favourite) indicate my books as they appear on the list. The other 10 columns, sorted by the number of books read, represent signatures of others. Their nicknames are linked to their web pages. (Lilit and Bo would've been linked here.) We are all ardent lovers of charming words.

These lists come in different flavours, Doppelganger the great reader blogged about one such list (Thirty Books Everyone Should Read Before They Die). However, the Big Read list seems very comprehensive to me.

I was perhaps a little disappointed by the number of replies (11), for I mailed many more (40) for help, and it would be interesting for me to know why some bothered to reply while some didn't. Perhaps their list is too short ("what's too short?") or they would rather sign a different one. - It's not my list either, it's ours, the list of our most beloved English books. And everybody could've figured it by now that the whole idea of life is to join the dance. Remember that till the next time, in case you don't already know.

I think I could read a bit more bigreadish, and I probably will, for every one from the list that I've read was very good, and I don't see why other's wouldn't be as well. So, Big Read: count on me!
Hey, here's an idea: Why won't we all come back together in a year or two, mail Bo the signatures again, and see how our matrix changes!

The picture is also showing me this:
- Can anybody read more bigreadish than Lilit? She read 78 books or 40% of the list!
- Two have the same favourite book: BeeBee and Irenca both love Pride and Prejudice the most. It's a helluva book indeed.
- The read books are also more concentrated at the beginning on the top. Those are the most known books, that's true, and the books at the end of the list are then more esoteric. There are many many (77) that nobody has read, or the numbers: 9, 13, 27, 28, 33, 34, 37, 44, 45, 48, 49, 50, 53, 55, 57, 61, 66, 72, 76, 79, 80, 81, 82, 83, 84, 86, 88, 89, 95, 96, 99, 105, 106, 107, 108, 109, 110, 111, 113, 115, 116, 120, 121, 122, 123, 124, 125, 127, 129, 131, 132, 138, 139, 140, 142, 149, 150, 155, 156, 159, 160, 162, 163, 165, 167, 168, 170, 172, 176, 181, 183, 186, 188, 192, 196, 198 and 200. - Why are there so many?
- Have we all read some particular book? No we didn't, the closest to that are the numbers 15 and 180: The Catcher in the Rye and The Little Prince, which was a bit predictable, I suppose.
- Apart from that two books, the intersection is even more empty. Nevertheless, here are the most favourite in general (having at least 8 out of 11 common readers): The Lord of the Rings, Pride and Prejudice, The Hitchhiker's Guide to the Galaxy, Winnie the Pooh, Harry Potter And The Philosopher's Stone, Harry Potter And The Chamber Of Secrets, Animal Farm, Matilda, The Secret Diary Of Adrian Mole Aged 133, The Picture Of Dorian Gray and Jonathan Livingstone Seagull. Hooray for: Pooh, Matilda and Jonathan, also here are way too many Harry's for my taste (I didn't read any of them) ...

... mojih 100

V zadnji Oni je intervju z Branetom Gradišnikom, tistim slovenskim jezikoslovcem, ki je prevedel Gospodarja prstanov in teče maratone. Intervju je super, v njem Gradišnik ml. o: knjigah, pisanju, samouresničevanju in tam proti koncu tudi o 100 knjigah:

"S tem, da ne berejo fikcije tisti, ki so odrasli, sem imel v mislih pravzaprav drugo resnico. Kdor je res odrasel, ta ne potrebuje več knjižne učenosti. Tudi nam verjetnostni račun kaže, da je možnost, da bi se, potem ko si prebral recimo sto knjig, lahko iz stoprve in tako naprej še naučil česa, česar se ne bi bil mogel iz prvih sto, zanemarljivo neznatna. Sto knjig pa menda preberemo že v mladosti."

Sto (100) knjig sem sicer že prečital, pa vendar niso bile vse tiste prave, res pomenljive. Zato bom čital dlje, dokler ne spoznam 100 res pomenljivih. Potem bom morda res nehal čitati leposlovje. Morda pa tudi ne! čitanja leposlovja sam ne dojemam kot eskapizem, prej bolj kot smiselno cerebralno početje. Čitanje je plemenito!

... kje najraje?

Pa polno vprašanje ni le kje, temveč se je treba zmeniti tudi za kdaj, treba je pribiti ustrezno točko v prostoru-času. Kakšen čisto fleten prostor je lahko ob določenem času čisto neprimeren. Tako kakšni nikakor ne zmorejo zjutraj, saj morajo najprej pospraviti z drugimi opravki, pa četudi je vikend. Že spet drugim ne sede zvečer. Pač veliko je okusov in navad, kot je veliko nas.

Sam imam najraje poljubni čas po kakšnem vredu opravljenem delu, ko je srce v zanosu in glava lahka skrbi. Še bolje je, če delu najprej pripnem rekreacijo. Takrat je srce res vso mehko in postane že kar agresivno, da ga je enostavno treba napitati z očarljivo besedo, če ne potem moti spanje. To se mi zdi nek klasičen odnos do razumnega in načrtnega branje. A kot sem rekel, okusov je res ogromno, tudi med "vrsto razumnih ljudi".

Prostor izbiram podobno: ne za mizi, ko kósim, ker tega dvojega ne znam dobro mešati skupaj: sem namreč monohron. Rad imam morje in obalo, ko se proti večeru izprazni. To se mi zdi idealni prostor-čas. Valovi in galebi sploh ne zmotijo, le poživijo. Potem imam rad Rožnik in tiste klopce pred cerkvijo. Rad se po službi ali šoli v popoldanskem sončku zaženem v hrib in se na eni od tistih klopc navidezno umirim v drugačni nasladi. S tem ko vstanem in se namerim domov, branja še ne zaključim. Knjigo namreč ponavadi težko odlagam nedokončano. Zato se ob sestopu tu in tam ustavim, se naslonim ob drevo pa preberem še kakšen odstavek. Ne boš verjela, ampak to v zadnjem času postaja smrtno nevarno, kot sem pisal v Delu 4.4.2006, kar kaže slika levo, zato se zdaj prisilim in potrpim do doma. Kam gre ta svet! da še komur bi rad čital, ni vselej omogočeno.

Zdaj vem, za kaj gre pri najvišjem branju: Gre za to, da človek knjigo začuti, vstopi vanjo in odločno zakoraka po črkah do konca besede, kjer odskoči na naslednjo in tako naprej. Tudi sam kot Menart občutim veselje, "ko vidim, da se črka dopleta s črko v smiselnost besed." Je res potrebno omeniti, da je za to potreben mir? Mir - tako enostavna beseda, pa vendar lahko tako veliko pomeni. Sam sem ustvarjalen le v miru. Gore so zame primer miru. Kaj je mir zate? Za koga je mir knjiga, drugi ga najde v globini morja (si videla film Velika modrina?), zopet drugi v naročju gora. Kot mora človek dihati, rabi tudi mir. K miru ga vleče, kot vleče poljubne Lorentzove trajektorije k njegovemu atraktorju. Kadar le morem, grem po mir v trgovino: v gore, grem tečt, plavat, kolesarit, ali brat. Tudi to je razlog, zakaj ne prižigam teveja in, bog ne daj! gledam športa. Lastno aktivnost postavljam na višje mesto. Mir je nekaj takega kot elektirka: zares se ga ne dá kopičiti za nadaljno rabo, človek si ga mora proizvesti vsakič znova, če je to seveda sploh mogoče. Najbolj žalostno se mi zdi, da je, resnici na ljubo, to vedno manj mogoče. Vedno več je motenj in vedno težje je biti nemoten: so mobiteli, vsi mogoči mediji, je glasen radio (nad njim je nedavno bentil Drago Jančar v zapisu dB; pa v komentarjih: Nada Kozina in Janez Vuk) in so še mnoge druge stvari, tudi veliko hujše, kot so na primer vojne, ki nam vse kradejo, za kar trdim, da strmi vsaka zdrava duša: mir. Ergo, v tem smislu svet boleha? Naj opišem le mojo nedavno doživetje. Vstopim na vlak Casanova iz Benetk za Ljubljano. Namestim se na sedež za nuno, ki utrujeno preprijemlja knjigo. Sam kanim malo čitati, a ne morem. Kmalu ugotovim, zakaj je nuna nejevoljna. Nekaj sedežev pred nama je na obeh straneh zabava. Predvsem glasni sta Hrvatici, ki po kozmopolitansko analizirata zadnjo cifro Cosmopolitana. Res kretenska pa je družba zraven, ki si vrti film na prenosniku, seveda brez slušalk, saj jih je več, torej naglas, veliko preveč decibelov naglas, da bi se lahko kdorkoli umiril ob zvočni opremi tistega akcijskega filma. Zdaj, da bi se jim pridružil pri filmu, ki je zvenel neumno, se mi je zdelo zaman; da bi šel od sedeža do sedeža pa karal otroke, pa tudi. Navsezadnje so bili celo starejši od mene. Pa smo vsi potrpeli do Ljubljane.

Pa še glede moje radostne rabe besede "kreten": Najprej sem bil prav jezen nase, da se mi je zapisala v pismu bralcev, saj gre za medicinski izraz in se raba v normalnih okoliščinah prelahko zdi otročja in nestrpna. Ampak zdaj menim drugače: okoliščine lahko zares niso normalne, eni se kdaj obnašajo kot pravi kreteni - in kalijo mir drugim pa tudi sebi, če prav pomislimo, da si ga od vsega najbolj želijo. S tem nikakor nočem žaliti resničnih kretenov.

Kot gre skladba Edvard Grieg / In The Hall Of The Mountain King, je bil svet sprva čisto miren, a potem vedno manj, čeprav vedno bolj živ in pisan. Blagor se tebi, ako si lahko in znaš poiskati mir!!

Richard Bach: Jonatan Livingston Galeb

"Prišla sva, da te vzameva više, da te vzameva domov."
- "Nimam doma in zdaj letim na vrhu, više ne morem."
"Pa vendar moraš, zakaj učil si se. Ena šola je končana, prišel je čas, da se začne druga."
.
.
.
- "Pripravljen sem."


Prav vsake štiri mesece me prime, da moram prebrati to knjigo. Ni druge možnosti, nič me ne more ustaviti in vse drugo mora počakati. Je kot mamilo, ki ga moram vzeti, da ne padem skupaj; je očarljiva beseda, ki me poviša, da ne ovenem na prejšni višini. V tem smislu sem otrok: zmeraj moram višje. Ob Jonatanu me vedno odnese kam drugam, daleč stran. Tokrat se mi je utrinjalo o dvojem: rasti in čredi. Ko bom knjigo še vzel v roke, se bom razpisal še o čem.
Knjige ni niti 100 strani - od tega je polovica fotografij -, a v resnici je to ena najbolj debelih knjig. Slovenski prevod Janeza Gradišnika je najboljši prevod tuje knjige, kar poznam. Bere se mi nekajkrat ljubše od originala.

Zgodba gre takole: Jonatan je poseben ptič. Ko gre njegovim staršem in preostali jati predvsem za prehranjevanje in šele daleč po tem za letanje, je pri njemu ravno narobe: najprej hoče letati in potem - letati še več, prehranjevati se pa le toliko, da pač ohrani organizem pri življenju. "Bones and feathers, maybe, but happy!" Ves prevzet nad zrakom in vsemi novimi triki, ki jih dnevno osvaja, ne premišljuje o tem, zakaj je čisto sam, in zakaj ga noben drug ne posnema. Dokler nekega dne pri podiranju hitrostnega rekorda ne zbudi zanimanja jate. Tako rad bi jim povedal vse! A jata je kot nemi zid, prav nič ji ni do tega, temveč ga celo obsodi na večni izgon, češ da je kršil njene postave. Jonatan ves potrt odleti, pa ne ker je ostal sam - samostno je živel že prej čisto dobro, ne, žalosten je, ker noče nihče prisluhniti njegovim veličastnim odkritjem. Kmalu se le sprijaznen s tem sam izmojstri v vsem, česar naj bi bil zmožen galeb. Nauči se na primer leteti v spanju, da ponoči naredi sto kilometrov nad kopno, kjer se naje okusnh žuželk. Nekega dne ga presenetita dva sinja galeba, ki ga prepričata, da ga popeljeta više. Tam Jonatan pride v jato, kjer so vsi prav takšni kot on: gre jim predvsem za letanje. Tu se nauči še toliko več! da doseže nivo, ko začuti, da se mora vrniti k svojim koreninam, k domači jati na Zemlji, in ji še enkrat poskušati pokazati, kaj je nad meglo. Tam najde novega jonatana. Vzame ga za svojega prvega učenca. Kmalu se mu pridružu še več svobodnih duš. Hitro jih nauči svojih skrivnosti. Zato zapusti prvega učenca, čes da se bo hitreje učil sam. Ta sprva otožno opazuje svojega mojstra, kako zapušča njihov prostor, a kmalu uvidi resnico: tu je njegovo mesto in zdaj "se je začela njegova tekma v učenju." Le počakaj, Jonatan!!

* * *

O čredah

Čredni nagon poznaš, v neki meri je tudi v tebi. Ne rečem, morda si tak, da ti je črede malo mar, a malo vseeno: če le živiš, živiš tudi tako kot čreda. Tudi ne trdim, vsak lahko izbira svojo pot, a gre za to, da je pri tem omejen, eden bolj, drugi manj. Temu pravimo: "obračanje z vetrom", in Angleži: "go with the flow"; kar pomeni, da nekdo v neki meri ravna tako kot drugi, da drugi v njem inducirajo motivacijo in čim zbere dovolj sredstev, bo storil tako. Pa je iti s čredo dobro ali slabo?
Kdaj pride prav, kdaj je dobro slediti čredi, na primer čredi omikanih ljudi na poti k čim višji izobrazbi, dobro je posnemati njihovo urejenost in se disciplinirati. Če misliš, da to ni dobro, si burkež. Ta spoznanja so se namreč pilila tisoče let. Ne da se reči, da so slabo izpiljena. Po drugi strani pa ima vsak čas svoje modne muhe, nad katerimi se navdušujejo množice. Temu ni vedno dobro slediti: prekomerno nakupovanje, prehranjevanje ... pogrša človekov karakter pa tudi izgled. Vendar poskusimo biti lepi! To si gotovo želi vsak vsaj na skrivaj, nečimrnost ne more biti tuja nobenemu. Čislajmo eleganco!
Lepoto si predstavljam nekako nasproti pretiravanju:

"Tu in zdaj povem,
kaj lepota je, ne vem,
morda zmernost v vsaki stvari,
pretiravanje kjerkoli je življenje v utvari."

Kot za galebe navadno velja - "da jim ni pomembno leteti, temveč jesti, torej ne tako kot Jonatanu, ki mu ni pomembno jesti, temveč leteti" - velja podobno za ljudi razvitega dela sveta:
- da veliko rajši imajo, kot pa da so,
- da vsak dan pojejo dvakrat preveč hrane, kot bi jo rabili,
- da čeprav jih občila nenehno obstreljujejo s številnimi delnimi nasveti, kako živeti zdravo, in se po kakšnem tudi ravnajo, pa vendar ne živijo zdravo tudi celostno,
- da čeprav vedo, da je človek brez vrhunske izobrazbe le suženj mojstrov in lastnih tegob, je nedoumljivo, zakaj se ljudje čim prej ne potrudijo, dajo vse od sebe in postanejo mojstri tudi sami,
- da se prelepe boginje ljubezni spečajo z osebnostno sprijenimi: alkoholiki, narkomani, faliranci ... in si tako zapravijo življenje,
- da podobno lepe in greha vredne ženske životarijo ob svojih skrajno zoprnih dedcih - še: debeluhih, kadilcih, barbarih - in raje masturbirajo, kot da bi zapustile neuporabne dedce in si poiskale ustrezne ljubimce,
- da jih večina raje podira kot pa gradi mostove do kvalitetnih vrstnikov, sodelavcev, krajanov ...,
- da so homoseksualci tako zelo obsedeni s svojo estetsko nagnusno spolnostjo, da se sploh niso pripravljeni potruditi za preusmeritev v heteroseksulanost,
- in podobno, teh inertnosti je še veliko, kot je nedoumljivo naše bistvo.

Kot jata ptičev iz knjige, je človek-masa zvest izročilu:

"Življenja ne poznamo in ne moremo spoznati, vemo le to, postavljeni smo na svet, da jemo, da ostajmo živi, kolikor dolgo le moremo."

V takšni jati me ne bo!

Zato se najdem v odstavku spremene besede:

"... knjiga je pripodoba za težavno pot vsakega napredka. Kdor odkrije kaj novega, novo pot, nova spoznanja, se mora navadno odtrgati od množice, kršiti stara pravila in dostikrat premagovati odpor tistih, ki hočejo ostati pri starem. Vsi galebi v knjižici, ki se odločajo za 'čisto letenje' proti 'iskanju hrane', se morajo v nekem trenutku odločiti, da se ne bodo držali pravil 'črede', starih postav, temveč si bodo postavljali svoje."

Jata ptič, rib, ali čreda živali, so čudoviti prizori narave. Zanimiv se mi zdi njihov matematični opis, čeprav nima kakšne posebno druge uporabe kot v zabavni industriji.
Pa vendar, zakaj so kakšne igrice, risanke in filmi s posebnimi učinki posebno dobri? Tudi zaradi takšnih stvari, kot je simulacija čred. Še pomniš risanke Lion King? Kako da ne, saj je ena najboljših! Pisalo se je leto 1994 (komaj 12 let nazaj!) in računalniki tedaj niso bili zmožni kaj več od nekaj odstotkov današnjih čudes: filmov The Lord of the Rings (2) ali Pixarjevih risank. Kljub temu je takrat petim Disneyevim animatorjem (Film Notes, drugi zadetek: stampede) uspelo animirati dir črede gnujev, kako se prelije z vrha hriba v dolino:



Takšni prizori so za vedno v moji glavi.
Vendar je treba povedati, da z računalnikom ni življenje nič lažje. Disney je gnuje pilili 2 leti! Za presežek se je še vedno treba preznojoti. Drugače je le to, da je z računalnikom mogoče ustvariti kaj novega. Je to razlog, zakaj se Peter Jackson svojega Gospodarja ni lotil prej?

Piše se leto 2006 in še Bo poizkusi modelirati čredo. Kar si je najprej želel, da bi bila jata ptic, je zdaj bolj podobno jati živahnih rib:


Bo je spoznal, da je modeliranje ptičev težje od rib. Vendar, lepo prosim, ne bodimo domišljavi: niti njegova simulacija niti modeliranje koga drugega še zdaleč ni tako kompleksno kot obnašanje resničnih živali.

Viri:
- Creig Reynolds: Boids (Flocks, Herds, and Schools: a Distributed Behavioral Model), je pionir modeliranja boidov (angl. izraz "boid" je skoval iz "bird-oid"). Za animacijo "živahnih rib" sem sledil njegovemu modelu in priredil zaznavo posameznega boida. Pri nas boide, animáte oziroma umetne živali raziskuje Iztok Lebar Bajec s FRI.
- The Lion King WWW Archive. Kot pravi ime: prav ves material o risanki, razen risanke same.
- Terms for groups of animals, birds and insects. Angleščina je bogata z izrazi za skupine živali. Duhovita diskusija o tem je v knjigi Jamesa Liptona: An Exaltation of Larks. Janez Menart je sicer dejal, da mu je prevajati Shakespearja v velik užitek, prav, vendar naj se slovenščina s svojim besednim zakladom pri izrazih za skupine živali obriše pod nosom.
- Janez Rugelj: Pot samouresničevanja. Ljubljana 2000. To je ena mojih najljubših knjig. V njej znani psihiater Rugelj popiše človeka, kaj ga žene, in kaj zavira. Zanimivo se mi zdi, da sem vse gornje alineje zaslutil, še preden sem prebral to knjigo. Rugelj jih razpiše na str. 1149. Le ena reč, pa ta temeljita, me pri Ruglju moti: On sveta ne priznava, če svet bodi mesta, kjer ni hribov; letališča z avioni, da ljudje letijo naokrog po Zemlji; restavracije, kjer se človek vedno prenaje, pa še to nezdravo ... vendar vseeno, vseeno vseskozi vpije, naj da človek vse od sebe: doma, v službi, da naj se uresniči v tem življenju na tem svetu, ki ga pa on ne priznava. Tako da po nekaj letih še vedno ne vem točno, kako naj Ruglja razumem: vztraja pri življenju le še zato, ker se ne upa zaštihati? Nekaj le bo na tem, kot pravi sam:

"Hemingwaya niso rehabilitirali (ga spodbudili za polnejše življenje). Ostal je še naprej v stiski, in v tej stiski je napravil tisto, kar je edino pravilno napraviti: samomor. Nekateri v plenicah čakajo na smrt, pravi človek napravi samomor; sam se opredeli, kdaj bo končal življenje, medtem ko ostali pezdeti čakamo, kdaj nas bo doletela smrtna kosa."


O rasti

Kot sem otročji sam, da težim zmeraj više, je otročji še marsikdo, lahko bi rekel da kar ves svet! Vedno več in več je namreč bolezen našega sveta, ki je bil vedno usmerjen predvsem naprej, čeprav se zdi, da bi mu delo dobro, ako bi se usmeril vstran.
Rastem jaz, rasteš ti, rastemo vsi. Vse živo raste in se razvija. Vprašanje je, kako. Stvari ne rastejo niti enako hitro niti ne na enak način, tudi ni vsaka rast le dobra ali slaba. Posebno strašna se mi zdi eksponentna rast, kjer nekaj raste tako hitro, da se podvaja v enakih časovnih presledkih. Gotovo si že slišal:

- da se število tranzistorjev v (približno enako velikih) procesorjih - in s tem približno tudi njegova zmogljivost - podvoji na 2 leti, kar nosi ime Moorov zakon,
- da je človek energetsko vedno bolj zahteven pa tudi potraten. (Lep primer tega je zemeljska obla, ki je vedno bolj osvetljena. To gre na živce predvsem astronomskim opazovalcem, ki se pritožujejo nad svetlobno onesnaženostjo neba. Njim predlagam, naj enkrat za vselej pozabijo na romantično opazovanje neba z amaterskimi teleskopi, saj nebo ne bo nikoli manj svetlobno onesnaženo, kot je danes.) Pa veš tudi, da se svetovna proizvodnja energije podvaja na slabih 20 let? Res je, kar pomeni, da bomo leta 2026 proizvedli in pokurili dvakrat toliko energije kot letos (v ne tako zelo prenesenem pomenu: nategnili Zemljo dvakrat bolj silovito. Pri tem je treba povedati, da jo že danes nategujemo precej silovito), edino če se ne bo zgodilo kaj posebno pretresljivega ("kot na primer?").

Podobnih primerov je kot listja in trave. Zanje ste že slišali. Zanima pa me, ali jih tudi res razumete. V dvom so me napeljali pogovori z vami. Eden zadnjih s prijateljico:
"Recimo, da vzamem navaden list papirja, pa ga prepognem na pol. Nato še enkrat prepognem na pol in tako naredim 50-krat. Kaj misliš, kako visok bo kupček papirja?"
- "Kakšne pol metra?"

Odgovor ni dober, občutek je slab, kot je slab občutek človeka za geometrijska zaporedja in eksponentno rast. Domača so nam aritmetična zaporedja, kjer se ves čas nekaj malega dodaja ... "zrno na zrno pogača, kamen na kamen palača" ... nekdo gre na primer peš v službo, kar mu vzame 25 minut ali 4,000 hitrih korakov. Če bo naredil 8,000 korakov, premišljuje, bo prišel dvakrat dlje, in tako naprej. V eksponentem svetu smo povečinoma izgubljeni ("tvoje izkušnje?"), pa ne da bi bilo nenaravno, ne, le mi smo precej nepomembni. Eksponentno je povsod okrog nas.

Vzemiva navaden list papirja ...

... pa ga prepogniva na pol ...

... še enkrat ...

... in tako vsega skupaj - sedemkrat. Več ne morem. Gre za zanimivo znanost prepogibanja papirja. Neglede na velikost in debelino papirja, je do nedavnega veljalo, da naj ne bi bilo mogoče papirja prepogniti več kot osemkrat. Potem pa se najde dekle, ki ji uspe 12-kratni (dvanajstkratni) prepogib! (Kdor spremlja TV serijo Numb3rs /ali jo bo spremljal/ se spomne dela 1.08 - Identity Crisis, kjer sta omenjena Britney Gallivan in njen dosežek.)
Po mojem bi s svojim prepogibanjem prišel dlje od 7, če me ne bi motile gube ob strani! Hm, torej bi list namesto da bi ga prepognil, prerezal. Vzamem nov list ...

... pa ga prerežem po sredini in polovici zložim skupaj, kar zopet prerežem na pol in dam polovici druga na drugo ...

... kar ponovim - osemkrat, ha! Prosti kupček je malo višji zaradi zraka med lističi ...

... zato ga obremenim in odčitam višino: priblino 2.6 cm. Posamezen listič je formata A12.


Očitno se dá list prepogniti več kot desetkrat le s strašnimi mukami. (Tudi če si fant.) Nikakor se ga ne dá zares prepogniti dvajsetkrat, kaj šele pedesetkrat, kot sem predlagal.
Pa vendar, recimo, da bi teoretično papir le prepognili tolikokrat, kako visok bi bil prepogib? To lahko izračunamo: začeli smo z enim listom debeline d (navadno 0.1 mm), prvi prepogib da dve plasti papirja, naslednji štiri, še naslednji osem ... in tako naprej do petdesetega prepogiba, ki da 2⁵⁰ plasti. To je zelo veliko število. Pomnožimo jo z debelino lista d, ki je precej majhno število, pa še vedno dobimo precej veliko število:




Višina kupčka po 50 prepogibih: d · 2⁵⁰ = 0.1mm · 2⁵⁰ · 10^-12 = 112.6 miljona km

Petdesetkrat prepognjenega lista bi bilo torej dobrih 110 miljonov km v višino. Za primerjavo naj služi povprečna oddaljenost Zemlje od Sonca: 150 miljonov km (ali 1 AU, astronomska enota).
Naslednje vprašanje je, če si znaš predstavljati miljon km.

* * *

Jonatan, ti nesramnež ti, iz ust si mi vzel naslednje:

"Naveličanost in strah in jeza so krivi, da je galebovo življenje tako kratko, in ko vse to izgine iz njegovih misli, živi zares dolgo, prijetno življenje."

Jaa, dajva, zakaj ne, poskusiva že v kali zatreti naveličanost, bodiva pogumna; jezna? lepo prosim! Pa četudi ti mogoče ne boš za to, jaz bom, jaz hočem: živeti dolgo, prijetno življenje.
To je en način, kako.




"Jonatan se je sto in stokrat preizkusil v nizkem letu."