... moj poslednji zapis tu

To pa zato, ker sem prišel v drugačno počutje-stanje in pisanje tu ni vrednota.

Zapisi. Najboljši - za lastne pojme - so mi uspeli, ko sem jih najprej načrtal in spisal v zveščič. Na roke. Prikimam naši veliki besedni ustvarjalki Rapi Šuklje (Knjige izbiraš sam, na ljudi naletiš v Sobotni prilogi 22.7.2006).

"Še vedno delam vse na roko. Nobene stvari ne morem ustvarjalno narediti drugače kot s svojo roko. Pri meni možgani delujejo skozi roke. Pretipkujejo drugi."

S pisanjem o knjigah bom kajpak nadaljeval - prepričan sem, da tako od knjige odnesem bistveno več, kot da jo prebrano zgolj vračam kotu ali knjižnici -, a na drugačen način, gotovo vsaj z zapisovanjem v zveščič. To se mi ne zdi izguba časa, ker je ta čas kvaliteten, prijeten. Ko je moški spolno vzburjen, mu paše, da ga punca v intimi boža po udu. Prav podobno - kaj gre za enako tkivo? - je z možgani; aktivni, lepo jih je kravžljati v spokoju polnoči.

Pa jutri? Bo bolj svetlo kot danes. Kakopak. Človeka močneje privlačita red in disciplina od zmede. Človek zida kozmos, ne kaosa. Če ne bi verjel v to, bi se verjetno že ubil. (Ja, poznam zakon o entropiji in pravim, da je v bistvu pozitiven.) Ugotavljam, da je misel na samomor pogosta med ljudmi, domala vsak je že premišljeval o njem. Vsak. Gre za človekovo bistveno vprašanje. A vprašajmo se potemtakem, zakaj se ne samomorimo mnogo bolj pogosto? Gotovo zato, ker smo se prej navadili živeti kot misliti. Pa nas je življenje s tem zajebalo? Ne, zakaj, živeti je navsezadnje lepo, edino smiselno. Jutri grem lahko spet v gore ... Blogal bom še. V meni se je v zadnjem letu nabrala zanimiva vsebina. Ima vrednost. Odprl bom nov, drugačen blog. Kot bom še naprej spremljal vaše. Pa veliko uspeha.

-Bo

Ernest Hemingway: Starec in morje

Ernest Hemingway je v svojih zadnjih letih več pisal, kot pa objavljal. Kar zanj ni bilo dobro napisano, ni objavil, temveč zaprl v predal. Po njegovi smrti je njegova zadnja žena odprla predal in obelodanila veliko napisanega. Dejanje proti pisateljevi volji je sprožilo mešane odzive. Sam sem proti. Res pa sicer ne bi nikoli spoznali tako mitičnega Hemingwaya kot v romanu Otočje v Zalivskem toku (Islands in the Stream, 1970), ki se konča z romantičnim lovom na nemške podmornice. Hemingway je med 2. svetovno vojno dejansko prepričal ameriško vlado: da so opremili njegovo ribiško ladjo s proti-podmorniškim orožjem - težkimi mitraljezi, eksplozivi in bazuko -, in da je "patruljiral" po Karibskem morju. (Na koncu je s kolegi večinoma ribaril in popival.)

Podobno avtor razširi okvir novele Starec in morje (The Old Man and the Sea, 1952), kjer mejo boja človeka proti naravi potisne proti vesolju. Spopad med človekom in naravo v mnogih njegovih delih edini zagotavlja človeku največjo srečo. V razne love ga je kot otroka uvedel oče, kot odrasel (na slikah levo) pa je lovil še več.

Starca in morje je izdal, ko mu je bilo 52 let, zgledal jih je 15 več. Težko pijančevanje ga je docela razkrojilo, a očitno ne v nulo, saj se je na sila negativne kritike zadnje knjige Čez reko in med drevje (Across the River and Into the Trees, 1950) in na dobrih deset let od zadnje uspešne objavljene besede odzval tako, da je občutka propadanja in ranjljivosti usmeril v nastanek tega dela. Izšel je v posebni izdaji revije Life, v enem tednu so prodali prek pet miljonov izvodov.

Za kaj točno gre v tej knjigi, ni tako preprosto odgovoriti. Bolj enostavno je povedati, kako je knjiga napisana in kaj se v njej zgodi. Napisana je lepo, zgodba pa gre nekako tako.

Ostareli ribič nima sreče, že slabe tri mesce ne ujame ribe. Ne brez upanja odrine potem neko jutro (na noč) daleč v zalivski tok in potopi vabo globoko v temo. Nanjo se ujame ogromna riba, ki kar noče iz svojega sveta. "Poldan je bil, ko sem jo nasadil na trnek. Pa je sploh še nisem videl." Dolgo se bije z njo, noč in dan.

"Ubijaš me, riba. Ampak pravico imaš do tega. Nikoli nisem videl reči, ki bi bila mogočnejša, ali lepša, ali mirnejša in plemenitejša od tebe, sestra. Kar pridi in me ubij. Vseeno mi je, kateri ubije katerega."

Naposled se riba dvigne iz globine, približa čolnu in starec jo zakolje. Priveže jo k čolnu, riba je daljša od čolna. Starec je zadovoljen in v mislih že doma v občudovanju in pri počitku. Vendar na trak krvi, ki jo riba pušča za sabo, pride velik morski volk mako. Starec ga pokonča z dobro merjeno ostjo. Potem prideta dva morska psa; njiju ubije z veslom, na katerega poveže nož. Pride še en; ubije tudi njega, a obenem odlomi nož. Zdaj prideta še dva; tolče ju s kijem ... Vsakemu mora pustiti, da priplava dovolj blizu in zasadi svoje zobe v ribo ter odtrga kos. Ponoči jih pride nič koliko ...

Drugače lepa je stranska zgodba, razmerje med starcem in dečkom. Deček ga ima rad, prinaša mu živež, rad bi bil v njegovem čolnu in se učil ribolava prav od njega, pa mu starši ne pustijo, češ da je starca zapustila vsa sreča sveta. Vendarle deček na koncu - ko se starec vrne v pristanišče živ in z okostjem trofeje - sklene po svoje. Nadaljeval bo šolanje pri starcu.

Zadnjo priliko ljudje razumejo na več načinov. Po moje se je Hemingway v zaključku priklonil nam bralcem. Deliti hoče z nami. To je zelo lepo od njega, moramo pa sprejeti vloge: Hemingway modri starec, mi ponižni otroci.

... Meryl Streep (II)

Nedavno so se v naši blogosferi nabrali strastni zapisi o Harryju Potterju. Predvsem med blogerji nežnejšega spola - na primer Nadezhdo, Lillit in Belgothiel -, kar je celo zasenčilo prav tako strastno razpravljanje o različnih interpretacijah Prevzetnosti in Pristranosti, ki jo Wonder Woman veselo pelje dalje ...



Tako sem prišel na misel, da bi izdal zanimiv delček novega filma Hudičevka v Pradi (2006), ki bo vsak čas v našem kinu. V njem se dajeta zahtevna šefinja (Meryl Streep) in nadobudna asistentka (Anne Hathaway). Hathawayeve se spomnimo ali - bolj verjetno - ne spomnimo iz Princeskinega dnevnika in njenega nadaljevanja. Ta film bi bil prav gotovo nekakšno tretje nadaljevanje Princeskinega dnevnika, ako ne bi k njemu priključili Meryl Streep. Super je. V enem prizoru zdrdra navodila nakar zahteva "novega Harryja Potterja" v "treh urah". Pa ne nove knjige iz knjigarne, marveč rokopis naslednjega dela. Njena otroka bi ga rada brala. Zato dve kopiji. Asistentka rokopis celo dobavi. Saj, film je prismuknjen ... To je prismuknjeno ...

... vendarle Meryl Streep v filmu briljira in opozori na lastnost velike umetnice: da lahko iz dreka naredi zlato.

Portret. Navdušuje nas, da pred igranje postavlja svojo družino, dolgoletnega moža in štiri otroke. Te ji polnijo srce, ki nam ga razdaja na platnu. Sicer, pravi, ne ve, kaj bi lahko dala. Prej se za vlogo perfektno pripravi. Za mnoge je najbolj cenjena in nadarjena igralka, prva dama modernega filma. To se pozna tudi pri nagradah. Drži rekord 13 nominacij za oskarje. Dobila je dva, za igri v Kramerju proti Kramerju (1979) in Sofijini odločitvi (1982). Uspeh žanje povsod: v gledališču, filmu in na televiziji. Prav dobro se znajde v komedijah, ki jim doda fino ozračje. Spomnimo se filma Smrt ji lepo pristoji (1992) pa nedavne Snahe, da te kap (2005). Naslednje leto bo v neki komediji ameriška predsednica, katere mož in poslovni mogul (Robert De Niro) postavi kariero nastran, da bi stal ob strani njene predsedniške kampanije.

... Drago Jančar

Na visokih ameriških šolah - kakršnihsibodi - lahko študentje izbirajo še med družboslovnimi predmeti. Vsaj nekaj naj bo družboslovnega, nekaj naj bo osnovnega znanja, za to ni nikoli, nikoli prepozno, pravijo.

V tem duhu pozdravljam Draga Jančarja in njegove besede iz zadnje Sobotne priloge.

"Nagibam se k misli, da bi bilo zaradi stvari, ki se nam dogajajo zadnje čase, treba v visokih, zlasti ekonomskih šolah predpisati zelo zahtevne izpite iz literature, filozofije in evropske zgodovine."

S tem torej totalno soglašam. Pa ne zato, ker lahko kritiziram kakšno ekonomijo. Ne morem je, o njej vem malo. Soglašam zato, ker se mi zdi ideja vredu, jaz bi se rad učil teh stvari. Na Fiziki sem v tretjem letniku izbral Filozofijo znanosti prof. Uleta in bilo je kul, totalno kul. Te mesce spoznavam bližje klasično literaturo in pri srcu mi je zopet lepo, prav lepo toplo.

Ernest Hemingway: Komu zvoni

Pojasnilo: Tokrat sledim "Navodilom za pisanje obnov in utrinkov o prebranem leposlovju" Janeza Ruglja (Pot samouresničevanja, str. 717).

Tu in tam se obregnem ob kaj iz življenja Ernesta Hemingwaya, kar ni v skladu z idejo - da naj bodo pisatelji brani, nikakor ne videni ne slišani -, ki se zdi pametna. A Hemingway seveda ni navaden avtor. Je eden tistih - sam poznam še Henryja Millerja in našega Hemingwaya Vitomila Zupana -, ki niso pisali literature, temveč življenje. Svoje kajpak in imeli so kaj za povedati.

Kratka vsebina knjige. Robert Jordan doma v Ameriki poučuje španščino. Rad ima Španijo in njegovo srce bije z zatiranimi, tako se kot partizan vključi v špansko državljansko vojno. Izobražen in spreten z orožjem deluje kot dinamiter. Njegova nova naloga - delček v mozaiku velike republikanske ofenzive - je razstreliti most fašistom. Navkljub micenim možnostim za uspeh je optimističen. Poišče pomoč gverilcev v hribih, ki jih vodi zapiti Pablo. Tu se zgodba zaplete in z njo Robert: spozna Mario, trk je usoden za oba, prvič se zares zaljubita. Ko se ljubita, se jima odmakneta zemlja in nebo, kar se človeku po ciganskih vižah lahko zgodi le trikrat v življenju; večini sicer nikoli. Robert se zaplete tudi s samo skupino, ki jo razbija alkoholizirani Pablo. Rešuje njihove probleme, ko se želi osredotočiti na svojo nalogo. Vendar je poiskal njihovo pomoč, samemu mu mosta ne bi uspelo uničiti. Ofenziva se prične in Robert s skupino uspešno razstreli most. Medtem ko na konjih bežijo čez odprto gozdno strmino, tankovska granata poči blizu Roberta, da pade s konja in konj nanj. To mu grdo zlomi nogo pri vrhu stegnenice. Njegova pot se konča. Mario prepriča, da mora iti naprej - "Ti si zdaj jaz. Ti si vse, kar bo ostalo od mene" -, in da ga pustijo tam. Do konca se ne vda in verjame v dobro svojega dela. Sovražne skavte pričaka s strojnico v rokah, počasi krvavi, izgublja zavest in se spaja z gozdnimi tlemi.

Okvir zgodbe je državljanska vojna v Španiji, ki je izbruhnila leta 1936, ko je fašist Franco poskušal na silo vreči svobodno izvoljeno vlado. Hemingway gre hitro tod; uradno kot fotograf in poročevalec - gradivo je pozneje osnova pomembnemu dokumentarcu The Spanish Earth (1937) Jorisa Ivensa -, neuradno pa naveže stik z gverilo, sodeluje z njimi in jih uri v rokovanju z orožjem. Franco čez nekaj let potepta republiko, nakar v Evropi izbruhne 2. svetovna vojna. Hemingway se vrne v Ameriko, kjer zagret predava proti tej vojni: "Fašizem je laž bikselnov. Ljudje se morajo upreti, morajo se fajtati, ker so nekatere stvari še slabše od vojne." Potem gre domov na Kubo, kjer izlije vse, vse kar ve o: Španiji, vojni, življenju in smrti, pogumu in strahopetnosti, v ta roman - njegovo največje delo. V šestih mescih pokupijo pol miljona izvodov. Hemingwaya čez čas zaskrbi, da takšnega uspeha ne bo nikdar presegel. To se res zgodi. (Starec in morje je presežek drugačne sorte; pa tudi osnovan je bil že prej leta 1936 v članku za časopis.) Morda prva začuti to Martha Gellar, ki gre z njim v Španijo v času vojne. Hemingway ji kot sposobni in neodvisni ženski ter veliki ljubezni posveti roman. A potem kmalu popusti, ko je ne more človeško prerasti. Tako je Martha Gellar tista, ki zapusti Hemingwaya. Zapusti ga zato, ker jo razočara. Hemingway-človek se razlikuje od Hemingwaya-pisatelja.

"Ljubila sem ga, dokler ga nisem več spoštovala - kot človeka - ne kot pisatelja -, to sem mu povedala, se umaknila in to je to."

Katera oseba mi je najbolj všeč in zakaj? Gotovo Robert Jordan, saj je čustveno zrel: profesionalen, spozna se na svoje delo in ga dobro opravlja, obenem je družaben, ljudje ga imajo radi, radi se menijo z njim in mu zaupajo. Je tipičen Hemingwayev "junak-vzornik": lastna projekcija in kot stoik milostljiv pod stresom, angl. showing grace under pressure.

Ali mi Robert Jordan v čem vendarle ne ugaja? Ni mi všeč, da rad posega po vinu in viskiju. Res pa pijačo dobro nese, saj se nikoli ne opije, pred pijačo nikoli ne kloni, le dobro in veliko je nese. Sprva me je zmotila tudi njegova pretirana (in patetična) sentimentalnost v razmerju z Mario. Totalno se raznežita.

"In zdaj sem srečna, da nisem umrla. Tako sem srečna, da nisem umrla. In ti me moreš ljubiti?"
- "Da. Ljubim te."
"In sem lahko tvoja žena?"
- "Ob tem, kar delam, ne morem imeti žene. Ampak zdaj si moja žena."
"Če sem zdaj, bom tudi ostala. Ali sem zdaj tvoja žena?"
- "Da, Maria. Da, zajček moj."

Vendar postojmo pa pomislimo. To je zgled iskrenosti in samozavesti. Tako se menijo in uživajo ljudje, ki so odrasli, obenem pa so ohranili v sebi otroka, da se v transcendentnih doživetjih, kot je dober seks, znajo raznežiti.

Katera oseba mi ne ugaja pa zakaj ne? Vsekakor mi niso povšeči fašisti, vendar v knjigi neposredno ne nastopajo dosti. Med glavnimi osebami mi je najbolj zoprn Pablo, zapiti kvazi-vodja gverile, ki jo zares vodi Pilar, sicer nepozaben ženski lik. Pablo je odvisen od pijače. Ves čas pogleduje s svojimi rdečimi prašičjimi očmi za polnim mehom in ogroža uspeh in preživetje skupine. Domalo pogubi jih.

Pa mi je pri Pablu vendarle kaj všeč? Vsemu alkoholu navkljub ima trenutke bistroumnosti. Pred ofenzivo ga premaga slabost, da uniči nekaj opreme Robera Jordana in skoraj onemogoči nalogo. Pobegne. "A začuti takšno osamljenost, da je ne more prenašati." Premaga slabost, vrne se, pripelje okrepitev petih mož, da uspešno napadejo.

Za navdih za lik alkoholiziranega Pabla Hemingwayu ni bilo treba iskati daleč. Sam je bil strasten pijanec od svojega 20. leta naprej. Ogromno je pil in veliko nesel, vseeno se je redno opijal. In vseeno je zjutraj redno vstajal in pisal. Ta komplementarnost njegovih strasti - tretja so bile ženske - je izredna. Pijača ponavadi razkroji človeka. Pogubi ga, da ne more opravljati drugega kot pijuckati. No, Hemingway vendarle ni umrl naravne smrti. Do okrog 55. leta je uspeval. Škoda. Takšni vitalni duhovi gredo radi prek 90 let. Hemingway je bil, to moramo povedati, vitalen duh tudi brez pijančevanja in preganjanja kikel. To se je pokazalo v srednji šoli, kjer se je odlikoval tako umsko kot telesno.

Razmišljanja in doživljanja ob branju. Vojna je sranje. Vseeno:
- Je dobro ponoviti misel Hemingwaya, "da so nekatere stvari še slabše od nje." Fašizem je ena takšnih stvari. Proti njemu se je treba upreti. Treba se je fajtati, treba je vzeti puško v roke in se braniti, treba se je boriti, če je ogroženo samo življenje, treba je pobiti na tla tiste, ki imajo dosti, ki imajo več kot dovolj pa hočejo na silo imeti še več, takšne ljudi je treba pobiti na tla, obrniti puško in jim z ročajem zbiti zobe, treba jim je razbiti lobanje, jih pokončati, sicer te hitro pokončajo sami.
- Poleg tega pomislimo na zanimivo dilemo, kje se lahko moški izoblikuje, če ne v vojni? Tako postaja zahodni svet vse bolj mehak in metroseksualen, kjer ženske zlahka rastejo nad moškimi. - Sicer pa, zakaj ne? Saj so lepši in v bistvu boljši spol.

Lepo je doživeti Hemingwayev slog upovedovanja. Začel ga je osvajati v svoji prvi službi pri časopisu, kjer ga je vodilo: "Delaj kratke stvake, delaj kratke uvodne odstavke. Rabi živ jezik v trdilni, ne nikalni obliki." - Vir: Spominske anekdote časopisa Kansas City Star.

Tudi za ta enostaven slog je Hemingway leta 1954 prejel Nobelovo nagrado za literaturo za "svoje veliko mojstrstvo v pripovedni umetnosti, ki se je potem pokazala v Starcu in morju, in za svoj vplivi na sodobni slog." Podelitve se ni udeležil, je pa nobelovi ustanovi poslal pismo, v katerem je na kratko in ponižno opravil z igro: pisateljevanja, samotnega življenja in javne osebnosti. - Vir: Enrnest Hemingway - Banquet Speech.

Sem s to knjigo kaj pridobil? Ja, deloma sem že povedal. Kot Robert Jordan obvlada svoj poklic dinamiterja in pri tem doživlja čustvene izlive odličnosti, se je dobro res dobro priučiti nekega poklica in ob njem žeti široke vrhove sladostrastja. Življenja si ne kaže preveč zapletati. Človek je stvarem hitro suženj, bremenijo ga in mu krajšajo življenje. Ponavadi ima trenutek vse, kar rabi. Kar je več, je rado preveč. Takšno življenje se sme - tu ne gre za nestrpnost - po vesoljnem redu braniti, pograbiti orožje in pobiti tiste, ki ti ga hočejo na silo in kdo-bi-vedel-zakaj vzeti.



Sliki zgoraj sta iz hollywoodskega filma iz leta 1943. Na levi pri dnu vidimo Mario (Ingrid Bergman) in Roberta Jordana (Gary Cooper), nad njima Pilar in partizane.

Douglas Adams: Štoparski vodnik po Galaksiji (IV)

V prejšnem zapisu smo se razpisali o Alojzu Kodretu, prevajalcu tega knjižnega fenomena. Bralci njegov prevod radi pohvalijo. Važni poznavalci, kot je Samo Rugelj, radi pridajo, da gre za eruditski prevod. Vsekakor nas je vreden. Jezik se zdi sprva malo nenavaden - kot da bi bila pa knjiga nekaj navadnega -, a kirurško natančen, obenem ohrani besedne igre - če odmislimo grešno prevedeno pesmco o teleportiranju - in duhovitosti, da ga bralec hitro vzljubi. Ta knjiga ga dejansko sladostrastno zadovolji.

Nazadnje smo nerodno pozabili na mini intervju s Kodretom v Vikend Magazinu 24. junija 2005. Popravimo napako. Gre namreč za izčrpno in živahno čtivo.




Poglavjem A., B. in C. prejšnega zapisa pripnimo dodatek.


Dodatek: Mojster za mafijo, uradno

- Zapis v zborniku Kdo je kdo za Slovence (uredil Ivan Kreft, 1993) je sila skop:
KODRE, Alojz (Beljak, 22.2.1944); fizik, univ. prof., FNT Lj.; atomska fizika.

- Slovenski kdo je kdo Drago Bajta (Nova Revija, 1999) je bolj radodaren:
Kodre, Alojz, 22.2.1944 v Beljaku / Villachu (Avs.), fizik, prevajalec. Dr. znan. Prof. za matematično fiziko, modelsko analizo - no, to je pa res zahteven predmet!, nekajkrat bolj od mafije; opomnil Bo - na FMF v Lj. 81 -, sod. IJS. Ukvarja se z atomsko fiziko notranjih lupin, spektroskopijo nizkih energij, raziskuje atomske pojave pri ekscitaciji s sinhronsko svetlobo. Prevaja ang.-am. znanstveno fantastiko, mdr. dela Srečno planet 70, Hoyla (Peti planet, 72), Romanje na Zemljo 72, Heinleina (Vrata v poletje, 76), Bradburyja (Marsovske kronike, 80), Adamsa (Štoparski vodnik po galaksiji I-IV,, 88-89, 96). Publ. Mathematik in Physik und Technik 93 (z I. Kuščerjem), Matematika v fiziki in tehniki 93. SBK - Sklad Borisa Kidriča; opomnil Bo - 73 (s sod.).

- Bolje je prebrati njegov življenjepis na spletnih durih Fizike. Napisal ga je sam.

Za resničen konec spomnimo še na v-fizikalnih-krogih legendarno okroglo mizo Prihodnost fizike? v organizaciji Kvarkadabre iz oktobra 1999, kjer je Kodre odgovoril na prvo vprašanje o pomenu življenja, vesolja in sploh vsega; pa ne na kratko z "42".

Kodre: "Torej, bomo dobili teorijo vsega? Seveda jo bomo, mislim, kot smo jo že nekajkrat. In še velikokrat jo bomo. Vsaka od pomembnih revolucij v fiziki in gotovo najbrž tudi še v kakšnih drugih znanostih, je v resnici za tisti trenutek napravila vtis: Zdaj pa vse vemo! Mislim, vemo vsaj vse tisto, kar nas je do zdaj žulilo, kar je vredno vedeti. Poglejte ..."

Douglas Adams: Štoparski vodnik po Galaksiji (III)

"Zgodbo o knjigi povemo najbolje tako, da povemo zgodbo o njenih junakih."

Tako - v originalu, "To tell the story of the book it is best to tell the story of some of the minds behind it" - se začne BBC-jeva radijska serija Štoparski vodnik po galaksiji (The Hitch Hiker's Guide to the Galaxy, 1978), ki je kmalu izšel še kot knjižno delo v petih knjigah. Naredimo torej tako, povejmo več. A o junakih - Arturju, Fordu in Marvinu - za enkrat ne bomo pisali; tudi o avtorju Douglasu Adamsu ne, ker o njem smo že (6.6.2006). Zanima nas več o prevajalcu Alojzu Kodretu, ki je ta besedospiljeni kult približal mnogim, ki smo ga brali (tudi) v slovenščini. Naj kot ljubitelj knjige in fizike povem več. Uvideli bomo na primer to, da je prevajanje šlo v (morda edine) prave roke. To zgoraj je uvod, nadaljevanje pa pospravimo v tri poglavja:

A. MOJE DOLGE NOČI IN MLADE OČI
B. VENDARLE NEPOPOLN PREVOD
C. MOJSTER ŠE KAKO ŽIVI IN MIGA


A. Moje dolge noči in mlade oči

O Alojzu Kodretu (na sliki iz začetka 21. stoletja) najprej nisem vedel nič. Potem sem spoznal Štoparskega vodnika po galaksiji in videl napisano njegovo ime. Vendar nisem vedel, da je profesor za matematično fiziko - ljubkovalno mafijo - na FMF v Ljubljani, kamor sem šel študirat na jesen 1998. Tam sem bil sprva izgubljen, profesorja sem srečal šele v 2. letniku pri prvi uri mafije.

"Alojz Podre, mojster za vse, mojster za mafijo, mafijo. Alojz Podre, kriv si za vse ...," gre pesem Marka Breclja. Ta je nekaj časa študiral fiziko. O tej avanturi piše Mladinin Kdo je kdaj?

"Najprej študira geologijo, a se po očetovih stopinjah vpiše na FNT, smer tehnična fizika. Njegova želja je postati meteorolog, vendar dlje od tretjega letnika ne pride. Morda je zato kriv tudi Alojz Kodre, neizprosni predavatelj predmeta matematična fizika. Marko mu kasneje posveti legendarni komad Alojz valček, kjer tarna nad dolgimi nočmi in mladimi očmi ter opeva mojstra za vse, mojstra za mafijo."

Temu ne morem dodati dosti. Kar bom dodal, ni nujno resnično. Kakor se govori, naj bi Breclja mafija - predmet 2. letnika - totalno sesula. Delal jo je večkrat. Pa ni šlo. (Dejansko je mafija malo poseben in precej težak predmet dodiplomca na Fiziki. Izročilo govori o mafijskih genih: jih imaš, pa narediš predmet domala brez učenja v prvo; jih nimaš, pa ti učenje podobno docela nič ne pomaga; poskušaš lahko poljubno mnogo let, predmeta naredil ne boš. No, to ni res. Sam na primer mafije s kolokviji nisem naredil. Potem sem se dobro naučil in dobil 8 na pisnem izpitu.) Ker Brecelj nikakor ni mogel prek mafije, je opustil študij fizike in spesnil pesem, ki je postala neuradna himna FMF, da jo organizatorji vrtijo na mafijskih žurih. Pesem, predvsem besedilo, Kodretu ni bila povšeči. Pa je Breclja tožil! In tožbo dobil!! Pa je Brecelj v besedilu zamenjal "Kodreta" s "Podretom"!!!
O tožbi ne vem več, razumem je prav tako ne. Sam bi bil nasprotno radosten, če bi o meni obstajala pesem. Pa s tako lepo melodijo! "Srce trgajoča," je dejala moja mama, ko sem se pripravljal na izpit. - Ma, kaj pa ona ve!? No, zgodbe o zaletavanju z glavo ob mafijski zid so dejansko srce trgajoče.

Za mafijo obstaja knjiga - Matematika v fiziki in tehniki (1994) - ki jo študenti sprva gledajo postrani. Tudi jaz, tudi jaz sem jo gledal postrani. Vendar je to napačen prvi vtis. H knjigi se zdaj pogosto in ponižno zatekam tako dejansko kot v mislih, vračam se navdušen. Alojz Kodre je tu drugi avtor, prvi je Ivan Kuščer, ki je začel s poukom mafije. Kodre je bil njegov prvi asistent. Predmet je prevzel od njega, zdaj ga pelje globoko v 21. stoletje. Omenjena knjiga je po moje nekaj najboljšega v tehnični (slovenski) besedi. Vsako poglavje je presežek zase, vsak odstavek dodelan, navsezadnje knjigo podpira klena slovenska beseda. "Ko izdvojimo in obrnemo domnevno najmočnejši linearni člen ..." Izdvojimo, lepo prosim, kdo še rabi takšne izraze? A na tistem mestu je ravno pravšnji. Gre za ultimativno knjigo s številnimi biseri, tako da si zasluži čisto svoj zapis na tem blogu. In dobila ga bo! Res pa je težka, čeprav spada med osnovno literaturo. Tako da če bralec ni nadarjen ali če ravno ne študira fizike in matematike, ne bo mogel razumeti vsega. Bo pa morda razumel kaj, česar jaz ne razumem. Poglavja namreč uvajajo filozofske razprave o tem in onem v fiziki, ki sta jih avtorja pustila v originalnih jezikih, npr. ruščini, nemščini, francoščini. Primer razprave, ki jo razumem, je razlaga Richarda Feynmana o vlogi matematike v fiziki.

"Now you may ask, 'What is mathematics doing in a physics lecture?' We have several possible excuses: first, of course, mathematics is an important tool, but that would only excuse us for giving the formula in two minutes. On the other hand, in theoretical physics we discover that all our laws can be written in mathematical form; and that this has a certain simplicity and beauty about it. So, ultimately, in order to understand nature it may be necessary to have a deeper understanding of mathematical relationships. But the real reason is that the subject is enjoyable, and although we humans cut nature up in different ways, and we have different courses in different departments, such compartmentalization is really artificial, and we should take our intellectual pleasures where we find them."

Čeprav je knjiga težka in jo ljudje povečinoma ne razumejo, lahko vsi z matematičnimi osnovami cenimo takšen cukrček, kot je na str. 271 odstavek o tem, kako seva črno telo. To je podano s Planckovo formulo, kar v merilu valovne dolžine kaže naslednja slika. (Slika natančneje kaže spekter moči svetlobnega toka, ki ga oddaja 1 cm² črnega sevalca pri temperaturi 6000 K.)



(Pa še cukrček, komentar slike.) "Pri temperaturi 6000 K, kolikor ima približno površina Sonca, ustreza maksimum spektra v frekvenčnem merilu valovni dolžini 860 nm v infrardečem delu spektra, v merilu valovne dolžine pa dobimo 490 nm, kar ustreza modri svetlobi v vidnem delu spektra. Ne prva ne druga valovna dolžina nista blizu maksima barvne občutljivosti za človeško oko (pri 560 nm), čeravno lahko to trditev marsikje preberemo. Nenavadno dobro ujemanje pa dobimo, če poskusimo z logaritemskim merilom. To bi lahko rabilo kot dokaz, da je ljubi Bog prej ustvaril logaritme kot človeka."

Mafijo sem tako uspešno preplezal. V naslednjem letu sem, matematični fizik, plezal na mafijo 2 - čez katere prvi del bi bil Marko Brecelj, tehnični fizik, moral prav tako plezati -, ki je tudi predmet profesorja Kodreta. Takrat sem za šolsko razstavo oddal delo z naslovom Stiskanje slik s SVD-razcepom, ki je vključevalo pesem. (Pojasnilo: razcep SVD ali razcep na singularne vrednosti je faktorizacijska metoda matrik v linearni algebri.)





Mi moža "s" slike hitro spoznamo, slika je enaka kot zgoraj. Opazimo še dvoje: da pred petimi leti nisem znal pravilno rabiti predloga "s" in "iz", in da sem bil pod velikim vplivom tedaj prebranega Gospodarja prstanov.


B. Vendarle nepopoln prevod

Velikega Travna leta 1998 izide v Mafijskem vohljaču, glasilu FMF, intervju s Kodretom. (Klik na sliki za berljivi fotografiji.)



V njem se Kodre razgovori o marsičem, poudarek je na Štoparskem vodniku po galaksiji - ideji knjige, prvem srečanju z njo, zahtevnosti prevajanja, neeksplozivnosti zadnjih treh delov napram prvima dvema ... To je skratka važno čtivo za vse, ki jih je pritegnil ta zapis.

Mene Alojz Kodre zanima. Njegova predavanja so bila izredna. Podobno mi je všeč njegov prevod. Vseeno s prevodom ni vse prav. Tam v prevodu krajše pesmi o teleportiranju je Kodre zagrešil hudo napako. Sam sem jo v bolečinah poskusil popraviti. Po moje sem popravil dobro.



V prvem zapisu 30.5.2006 sem bralce povzval, naj ugotovijo, kaj je Kodre zagrešil. Ponudil sem nagrado, 1300 SIT, jo nato podvojil, pa je ni še noben zahteval, še noben ni ugotovil, kaj je s prevodom napak. Nagrada 2600 SIT še zmeraj čaka na junaka, nakažem prek Klika.
Stalkerju se je v komentarju vendarle posrečila popolna rima, tako da z njegovo pomočjo predstavljam popravljen Kodretov prevod v fini rimi.

Prežarčili smo se domov enkrat,
Ron, Sid, Meg in jaz z zabave,
Ron je ukradel Megi srce takrat,
Sid pa meni pol glave.

Zdaj vprašanje se ponovi: Kaj me je pri Kodretovem prevodu tako zabolelo, da sem ga šel popravljat; kaj sem sploh popravil? Nagrada čaka. Prvega.


C. Mojster še kako živi in miga

Ko sem štartal s študijem na FMF leta 1998, je bil Kodre nosilec mafije že 17 let. Vprašanje, kako je zdaj kaj z njim, je na mestu. Povejmo, mafijo ima še zmeraj v svojih rokah, zdaj le bolj trdno. Ukvarja se celo še s Štoparskim vodnikom po galaksiji, četudi je vse dele prevedel že pred dobrimi desetimi leti.

Nedavno je namreč izšla zanimiva knjiga Znanost v Štoparskem vodniku po galaksiji v njegovem prevodu. Sicer gre za izvirno delo priljubljenega poljudnoznanstvenega pisca Michaela Hanlona. Temu dejansko uspe, da na prijeten način razloži znanost Štoparja: Veliki pok, konec vesolja, superračunalnike, navzočnost alienov idr. Za dober oris knjige predlagam zapis Tomaža Švaglja v Delu 20.6.2006:18. V njem zapiše, da bi težko našli primernejšega prevajalca od Kodreta. Nakar jih reče kar nekaj čez Kodretov jezik. Napakam navkljub - ki jih je po njem mnogo pa obenem niso moteče - knjigo priporoča.

Knjigo priporočam tudi sam. Imam jo, jo že čitam, tako da zapis - juhuhu, Štopar je konstantno tu - sledi.

... Meryl Streep

Rad berem o izrednih ljudeh, ker me navdušijo, poženejo naprej. Meryl Streep je ena mojih junakinj; verjetno najbolj nadarjena igralka modernega filma, njegova prva dama. Je izobražena - naša nova Miss Iris Mulej ji domnevno visokemu IQ ne seže prav visoko. Morda je kdo bral njen intervju v nedavnem Žurnalu, kjer je obupala nad razpolovitvijo števila 50 -, njene besede so pomenljive. Ravnokar sem gledal reklamo, v kateri pravi, kako pomembno je branje.

"Acting requires a lot of preparation. You've got to understand the person that you're playing, and to do that, you've got to understand yourself and the world around you. And the best way to learn that is by reading. I'm Meryl Streep. And whether you want to be an actor, or an athlete or an architect, reading is vital. Especially newspapers. Newspapers let you know what's happening like nothing else can, and reading will help you become a star, in the most important role of all: life."

Beseda gre sicer o časopisnem branju, vendar pomislimo ...

... Gašper in Hops: Ti falot, vse knjige si nesel gor, takoj spusti vrv!

... Mary Renault

Delo je v soboto štartalo z Drugo vikendovo filmoteko. "Sobota je dan za filme!," nas prepričujejo in kot prvega ponudijo ekranizacijo Oliverja Stona Aleksander o tem največjem vojskovodij naših dni.



Film najbolj očitno krasijo blond lasje glavnega igralca. Sploh se obregnimo ob nadvse zvezdniško zasedbo:
- Nad blond lasmi Colina Farrella (kot Aleksandra) nimamo pripomb! Prav pristajajo mu. Navsezadnje je Aleksander potomec samega Ahila; ta naj bi bil blond. Blond heroji so nekako pravi. Pripombe imamo nad igralcem Farrellom. Čeprav primerne atletske rasti, je kompleksnosti čustvovanja - v največjih človeških dilemah - nedorasel. Nasploh je igra v tem filmu bržkone porazna. Tako bi bilo bolje, ko bi Farrell kakšno leto dlje študiral vlogo v prihajajočem akcionerju Miami Vice in vlogo Aleksandra - velikega atleta in filozofa - prepustil nekomu drugemu. Leonardo DiCaprio bi bil na primer pravšnji. Jude Law verjetno še boljši.
- Anthony Hopkins (kot ostareli Ptolomej; prej Aleksandrov drug v vojni) pritegljivo pripoveduje zgodbo. O njem seveda nimamo pripomb.
- Angelina Jolie (kot mama Olimpia) je že tako lepa in bohotna, da je fatalna. Vendar zakaj mora zavijati v neki gruzijski angleščini?
- Val Kilmer (Filip Makedonski) igra očeta, čeprav naj Aleksandra ne bi zaplodil. Za vlogo se je zredil za 15 kg. Res je videti večji; vloga grobega in neumnega razuzdanca-pijanca mu dobro pristoji.
- Jared Leto (Hefajston) igra Aleksandrovega največjega prijetelja in - ljubimca. Kot smo navajeni, je Leto tudi tu odsoten. Nanj se zdaj spomnimo zato, ker pogledamo ovitek DVD-škatlice, kjer je njegovo ime.
- Rosario Dawson (Roksana) igra azijsko princeso, s katero se Aleksander poroči. Poroka vsem spremljevalcem vzame sapo. O tem, zakaj se je Aleksander sploh vezal z žensko, danes kroži več teorij. Ne meneč se zdaj zanje, pozdravljamo prizor njune poročne noči, ki je verjetno najboljši v vsem filmu. Erotičen in divji, kjer Farrell vendarle pokaže nekaj dobre igre, oba z obdarjeno Dawson svoji privlačni telesi. Če je to prizor, ki nam ostane najmočneje v spominu, lahko brez napora zaključimo, da ne gre za prav vredu film. Je še kar dober - no, zadosten -, vsaj verodostojen je; režiserju je v produkciji svetoval priznani akademik-zgodovinar Robin Lane Fox.

* * *

Za boljšo pripoved o Aleksandru Velikemu se zatečimo h knjigi, natančneje k triologiji Mary Renault (naslove poslovenimo):
- Fire From Heaven (Ogenj z neba) o njegovem otroštvu,
- The Persian Boy (Perzijski fant) o njegovih pohodu ter zadnjih dnevih,
- Funeral Games (Pogrebne igre) o dogajanju-spletkarjenju po njegovi smrti.

Te knjige so baje dobre in priljubljene med bralci. V slovenščini jih ni.

... Gašper: Samo še eno stran, no ...

France Cokan: Eno življenje je premalo (IV)

France Cokan je bržkone naš največji športni veteran vseh časov. Že večkrat je zmagal na havajskem ironmanu - svetovnem prvenstvu v 3-atlonu - v svoji kategoriji. Zanj se mora vsako leto uvrstiti. Za to ima rad ironman Lanzarote na Kanarskih otokih. Vendar je imel letos tam smolo takoj po štartu, ko se mu je pri plavanju strgal pašček plavalnih očal, da je moral še pred več kot 200 km poti odstopiti. Misel na neudeležbo na Havajih je bila vse bolj resnična. No, potem se mu je nekako le uspelo uvrstiti na štartno listo ironmana Kanade, kjer je pred dnevi 26. avgusta uspešno nastopil in se uvrstil na Havaje. Bravo.
V njegovi kategoriji 75-79 let sta nastopila dva 3-atleta in drugi je odstopil. V mlajši kategoriji 70-74 let so nastopili štirje; od teh je bil eden hitrejši od Cokana. V še mlajši kategoriji 65-69 let je nastopilo 13 tekmovalcev; od Cokana so bili hitrejši štirje. Prav v vsaki kategoriji tja do 18-24 let so bili kakšni tekmovalci počasnejši. - Source: Ironman Canada Results.

O Francetu Cokanu sem v blogu pisal trikrat: 1.6.2006 sem predstavil njegovo knjigo, 2.6.2006 delil utrinek o srečanju z njim in 4.6.2006 navrgel nekaj o havajskem ironmanu.

Potem je imel 8.6.2006 predavanje v Knjižnici Bežigrad v Ljubljani. Bil sem tam. Govoril je o prehrani in vadbi telesa ter obenem slikal svoj pogled na svet. Vsega ne morem zapisati, a orisal bom glavne misli. Tem bom naslednjič dodal še razmišljanje o njegovem velikem minusu - da je samskega stanu, in da nima niti enega potomca -, kar naj bi bil moj poslednji zapis o njem.

V spodnji dvorani Knjižnice Bežigrad se postavi pred številno in pretežno starejše občinstvo. Videti je čeden, drži se pokonci in sploh odlično za svojih 74 let (75 je dopolnil avgusta), je urejen, čeprav le v mikici s havajskega ironmana 2003. V občinstvu je neka mamica in njen otrok prebije led: "Jaz bom tudi tekel na havajskem ironmanu. - Lahko vsi," odvrne Cokan, "vsi imate lahko takšne mikice," se izprsi, "če plačate 400 dolarjev štartnice." No, resnica je, da 400 dolarjev še ne zagotovi štartnega mesta in mikice; 3-atlet se mora uvrstiti v precej ostri konkurenci: za 1500 mest na Havajih se poteguje 70 000 3-atletov na raznnih ironmanih širom sveta. - Predavanje se začne.

Njegovo življensko modrost ograjuje prepričanje, "da je naše življenje v naših rokah." Vendar pravi, da smo vedno manj svobodni. Smo sredi masovne epidemije. Razviti svet je takšen, kot so si ga ljudje naredili sami. Svoj nazor podkrepi s statistiko, "da so vzrok polovice smrti srčno-žilne bolezni, sicer pa ljudje umirajo za: rakom, samomorom, prometnimi nesrečami pa seveda naravno. Precej v grobem bom njegovo predavanje razdelil na tri podnaslove.

A. Ornish napram Atkinsu

Kdo je Dean Ornish in kdo Robert Atkins, za kaj gre pri Ornishevi in za kaj pri Atkinsovi dieti ter komu navsezadanje slediti, naj vsakdo seveda premisli sam zase in za svoje bližnje. Prehranjevanje je vendarle eno najbolj intimnih človekovih početij. Nikakor nočem soliti pameti. Rekel bom dvoje:
- Robert Atkins je umrl, Oprah Winfrey ima še vedno debelo rit.
- Le na podlagi njunih portretov povem, kdo se prehranjuje bolj zdravo.



Bolj smiselna, zdrava je kajpak Ornisheva dieta: 10 % maščob, 20 % beljakovin in 70 % ogljikovih hidratov (OH). Tipična ameriška dieta ima enako veliko beljakovin, maščob pa je 40 % na račun 40 % OH. Atkinsova dieta se v razmerju maščob in OH napram Ornishevi že prezrcali ...
Tu so seveda pomembne tudi vrste OH (kvalitetni; pomen nizkega napram visokemu glikemičnemu indeksu), maščob itn.

B. Polnozrnata hrana

Je boljša od delnozrnate. Dobro je vedeti kaj o presnovi ogljikovih hidratov v našem telesu, vplivu glukoze na počutje - hrana je psihoaktivna -, shranjevanju glikogena.
Cokan živi v Ameriki, kjer si nakupuje hrano v trgovinah verige Whole Foods. Tudi v Sloveniji imamo nekaj podobnih trgovin: Jablano in Kalček v ljubljanskem BTC-ju, Bioland v Šiški, Biotop v Celju. O sorodni temi, trgovini z ekološko pridelano hrano pri nas, izvemo precej iz pogovora z lastnikom trgovine Kalček v BTC: "Zdrava prehrana ni revolucija, temveč evolucija." Delo 12.5.2006:12.

C. Koruzni zdrob napram polenti

Koruzni zdrob je polnozrnato živilo. Ima vse, kar imajo cela zrna: otrobe, kalčke in energetska jedra. Polenta ni koruzni zdrob, polenta je obdelano živilo, njena zrna so delna. Imajo le energetsko sredico. Škoda. Otrobi in kalčki so polni dobrih hranil: prehrambnih vlaknin, vitaminov B in E ter mineralov, kot je magnezij.
Zakaj sploh obstaja instant poletna? Kajpak zaradi hitrejše priprave. Svet in življenja so vse bolj instant in fast. (Meni se kolca po polnozrnatem življenju - kot da ga bi kdaj izkusil, hi hi -; tudi tebi!? Poleg tega obstaja še manj banalen razlog za eksistenco polentne: cenejši transport. - Vir: Wikipedia - Rancidification.)

France Cokan seveda v svoji kuhinji nima polente, marveč prisega na koruzni zdrob, ki ga nesoljenega vre slabo minuto in odstavi ter jé. To mu zagotavlja široke platoje visokega nivoja krvnega sladkorja. S tem je dalj časa bolj pri sebi. Lahko rečemo, da je France Cokan tako pameten kot vesel. Seveda pa ne jé le koruznega zdroba. Ta mu je za osnovo. Na to nalaga po treningu škrobna živila - banane, rozine, oves -, sicer ima rad špinačo, stročnice, brokoli, pa sadje in kos pustega belega mesa po najbolj napornih telovadbah.

Poseben kruh lembas iz Tolkienovega Srednjega sveta je neka fantazijska različica koruznega zdroba: pravzaprav še kar dober; zaužit se presnavlja počasi in drži nivo sladkorja v krvi dolgo ter visoko - energijo daje dolgo in vztrajno.


Od leve proti desni: Konstantin Preradovič - uspešen slovenski 3-atlonec; tudi havajski ironmanec -, lepotec večera France Cokan - v absolutni kategoriji, kjer se poleg postave upoštevajo še znanje in leta - pa lepotica večera Irena (tu se upošteva zgolj lep obraz, čop in stas).

Letošnji havajski ironman bo 21. oktobra, dan pred ljubljanskimi županskimi volitvami. Potem je že ljubljanski maraton, še potem LIFE ... Eno življenje je dejansko premalo.

Michael Wallis: The Art of Cars (II)

Besede v naslovu zapisa Pri Pixarju so veseli in pametni sem vzel iz komada It Don't Get Better Meredith Brooks, kjer punca poreče:

Come on down, don't be shy
Do you wanna be happy or you wanna be right
It don't get much better than this

Sicer gre za človekovo znano dilemo: "Naj bom vesel ali naj imam prav?" Zgleda, da je oboje težko težko doseči. Primerov je kot naših občevanj: prehranjevanje, rekreiranje, promiskuiteta ...

Vendar neki organizmi ta skrajen nivo obstoja dosežejo. Takšna sta konglomerata Pixar in Google, takšna sta bila raciovitalista Goethe in Ortega y Gasset. Imeti prav in obenem biti vesel torej ni nedosegljivo ...

Precej verjetno pa so v svetu animiranih filmov nedosegljivi izdelki Pixarja. Zadnjič sem napisal nekaj o knjižici The Art of Cars; gre za umetniško predstavitev raziskovalnih začetkov pri njihovem zadnjem crtiču. Teh Pixarjevih The Art of ... je na Amazon.com najti še tri: MONSTERS INC., Finding Nemo, The Incredibles.



Nimam jih, pa bi rad pogledal vanje.
Ob komentarju k prejšnemu zapisu o nekajminutnihcah - ki jih Pixar rad lepi na začetke svojih celovečernic -, sem premislil, da imam pred kratkimi seveda mnogo rajši daljše, saj so polne dodelav, na primer dialogov. Ena takšna posebej "huda" je v Nemotu.

Marlin: Tell me, Dory, do you see anything?
Dory: Yeah, I see a light.
Marlin: A light?
Dory: Yeah. I see a light.
Marlin: Yeah, I see it too. It makes me feel happy, which is a big deal for me.
Dory: It's so pretty. I want to touch it ...
Marlin: Hey, come back. Come on back here. I'm gonna get you ...
Dory: Come here.
Marlin: I'm gonna swim with you ...
Dory: I'm gonna get you. I'm gonna get you.
Marlin: I'm gonna be your best friend ...
Marlin: Good feeling's gone.