Drago Jančar: Klementov padec
Drama kot življenjepisna igra o Klemenetu Jugu, doktorju filozofije in planincu.
Uvod Kakšen bit o Klementu Jugu sem vedel že prej. Četudi je živel v dveh stoletjih, je umrl kot mladenič: 1898 - 1924. Tone Svetina ga postavi kot stranski lik ob bok Jožu Čopu v romanu Stena (- o romanu sem pisal 7.5.2006). Tam je Jug upodobljen kot ambiciozen mlad gospod, vitalen in hkrati racioanlen - Gassetov raciovitalist. O gorništvu veliko modruje: predvsem o vlogi v izoblikovanju mlade osebnosti. Vendar ne ostaja le pri besedah v dolini, temveč se goram tudi telesno izdatno posveča. Veliko hodi in pleza ter si za svoja rosna leta (okrog 20) nabere veliko prvenstvenih vzponov. Do drugih ljudi je olikan, vendar bi težko rekel, da tudi požrtvovalen. Drugi zanj onstran površne prijaznosti in tovarištva daj-dam ne obstajajo, Jug je kot egoist odločno usmerjen k samouresničitvi in elitizmu. Vendar mu tega - da je od drugih ljudi pričakoval brezpogojno tovarištvo, če je bil tovariški tudi sam - zares ne morem očitati. Treba ga je pohvaliti, da je rad storil prvi korak in pomolil prst.
Tako Jančar kot Svetina zapišeta, da ne prikazujeta Klementa Juga in dogodkov točno tako, kot so se zgodili. Tega navsezadnje ne bi mogla, "popolna točnost" je šla z Jugom v grob pred obema. Pa saj to ni važno. Važno je, da so bili obema na voljo izčrpni viri o Jugu, njegovih dosežkih, prijateljih ..., da sta lik Klementa Juga predstavila tako verodostjno, kot je bilo mogoče, za nameček še v privlačni štoriji.
Klement Jug v Jančarjevi drami je uspešen študent filozofije, govori lepo in pametno ter čeden je. Posmehuje se lenobnim ljudem, ki so za vekomaj potopljeni v povprečnost. Prezira meščansko življenje, vselej inertno in pod meglo, megleno tudi, ko sije sonce. Nikoli ni skusil usodne najstniške ljubezni, vendar se zaradi tega ne sekira - kot druge povprečnosti, tudi spolni nagon prezira. Tako živi samostno, a je kot človek dejanj cenjen, vendar nikoli tudi docela razumljen. Pravijo mu čudak. Da je drugačen, tega se zaveda in kani drugačen tudi ostati. Ve za pasti življenja, za zakon z žensko, za državno službo ..., ki človeka naredijo mlahavega. Če kaj, si želi, da bi ostal pokončen do smrti.
To mu prav dobro uspeva, dokler ne sreča mile Milke, ki mu zmeša glavo. Ona mu ljubezen vrača. Ta občutek vzajemne ljubezenske naklonjenosti in erotične navezanosti je zanj nov. Zelo mu je všeč, a v svoji neizkušenosti gre predaleč in želi ljubljeno osebo podrediti svojim prepričanjem. Želi preoblikovati izoblikovano osebo. Punca se mu postavi po robu. S tem ga razočara. Ni si mogel misliti, da je tudi ona kot vsi drugi zgolj navadna. Sam se ima namreč za nenavadnega človeka in noče imeti nobene drugačne ljubezni kot nenavadne. Ljubezenska izkušnja je trpka. Kot svetla misel žge močno in ga noče zapustiti.
Klementa Juga dojemam kot človeka s trdnim značajem, dokler mu temeljev usodno ne zamaje nesrečna ljubezen. Pravega partnerskega odnosa ni zmožen. Zaide v začaran krog obtoževanj in oproščanj: sebi, punci in človeški povprečnosti nasploh. Vse to se dogaja v njegovih zadnjih dneh. Kmalu po tem namreč njegovo življenje ugasne v Triglavski severni steni. V drznem vzponu želi spiti čašo nadmoči in odplakniti pekoč spomin na nesrečno ljubezen. A sreča ni na njegovi strani. Je preveč predrzen in zato ga Stena zavrne. V izpostavljenem delu Jug omahne in požre ga globina.
Gledališče Koper februarja 2006 na odrske deske še enkrat (prvič MGL in Janez Škof leta 1988) postavi Jančarjevo dramo Klementov padec v režiji Jaka Ivanca, v glavni vlogi Rok Vihar. Leta 1988 sem bil star 9 let in sem jo zamudil. Zdaj imam 26 let in avto. Šel bom v Koper in si predstavo ogledal.
Popravek 20. junija: Nisem šel v Koper, temveč je Gledališče Koper prišlo v Ljubljano. Oziroma bi bilo moralo priti 31. maja, ko bi bilo gostovalo v ljubljanski Drami, pa ni, ker je nekdo od igralcev zbolel, tako da so predstavo prestavili na 21. junij. Predstavo si bom seveda ogledal, poročilo sledi.
Uvod Kakšen bit o Klementu Jugu sem vedel že prej. Četudi je živel v dveh stoletjih, je umrl kot mladenič: 1898 - 1924. Tone Svetina ga postavi kot stranski lik ob bok Jožu Čopu v romanu Stena (- o romanu sem pisal 7.5.2006). Tam je Jug upodobljen kot ambiciozen mlad gospod, vitalen in hkrati racioanlen - Gassetov raciovitalist. O gorništvu veliko modruje: predvsem o vlogi v izoblikovanju mlade osebnosti. Vendar ne ostaja le pri besedah v dolini, temveč se goram tudi telesno izdatno posveča. Veliko hodi in pleza ter si za svoja rosna leta (okrog 20) nabere veliko prvenstvenih vzponov. Do drugih ljudi je olikan, vendar bi težko rekel, da tudi požrtvovalen. Drugi zanj onstran površne prijaznosti in tovarištva daj-dam ne obstajajo, Jug je kot egoist odločno usmerjen k samouresničitvi in elitizmu. Vendar mu tega - da je od drugih ljudi pričakoval brezpogojno tovarištvo, če je bil tovariški tudi sam - zares ne morem očitati. Treba ga je pohvaliti, da je rad storil prvi korak in pomolil prst.
Tako Jančar kot Svetina zapišeta, da ne prikazujeta Klementa Juga in dogodkov točno tako, kot so se zgodili. Tega navsezadnje ne bi mogla, "popolna točnost" je šla z Jugom v grob pred obema. Pa saj to ni važno. Važno je, da so bili obema na voljo izčrpni viri o Jugu, njegovih dosežkih, prijateljih ..., da sta lik Klementa Juga predstavila tako verodostjno, kot je bilo mogoče, za nameček še v privlačni štoriji.
Klement Jug v Jančarjevi drami je uspešen študent filozofije, govori lepo in pametno ter čeden je. Posmehuje se lenobnim ljudem, ki so za vekomaj potopljeni v povprečnost. Prezira meščansko življenje, vselej inertno in pod meglo, megleno tudi, ko sije sonce. Nikoli ni skusil usodne najstniške ljubezni, vendar se zaradi tega ne sekira - kot druge povprečnosti, tudi spolni nagon prezira. Tako živi samostno, a je kot človek dejanj cenjen, vendar nikoli tudi docela razumljen. Pravijo mu čudak. Da je drugačen, tega se zaveda in kani drugačen tudi ostati. Ve za pasti življenja, za zakon z žensko, za državno službo ..., ki človeka naredijo mlahavega. Če kaj, si želi, da bi ostal pokončen do smrti.
To mu prav dobro uspeva, dokler ne sreča mile Milke, ki mu zmeša glavo. Ona mu ljubezen vrača. Ta občutek vzajemne ljubezenske naklonjenosti in erotične navezanosti je zanj nov. Zelo mu je všeč, a v svoji neizkušenosti gre predaleč in želi ljubljeno osebo podrediti svojim prepričanjem. Želi preoblikovati izoblikovano osebo. Punca se mu postavi po robu. S tem ga razočara. Ni si mogel misliti, da je tudi ona kot vsi drugi zgolj navadna. Sam se ima namreč za nenavadnega človeka in noče imeti nobene drugačne ljubezni kot nenavadne. Ljubezenska izkušnja je trpka. Kot svetla misel žge močno in ga noče zapustiti.
Klementa Juga dojemam kot človeka s trdnim značajem, dokler mu temeljev usodno ne zamaje nesrečna ljubezen. Pravega partnerskega odnosa ni zmožen. Zaide v začaran krog obtoževanj in oproščanj: sebi, punci in človeški povprečnosti nasploh. Vse to se dogaja v njegovih zadnjih dneh. Kmalu po tem namreč njegovo življenje ugasne v Triglavski severni steni. V drznem vzponu želi spiti čašo nadmoči in odplakniti pekoč spomin na nesrečno ljubezen. A sreča ni na njegovi strani. Je preveč predrzen in zato ga Stena zavrne. V izpostavljenem delu Jug omahne in požre ga globina.
Gledališče Koper februarja 2006 na odrske deske še enkrat (prvič MGL in Janez Škof leta 1988) postavi Jančarjevo dramo Klementov padec v režiji Jaka Ivanca, v glavni vlogi Rok Vihar. Leta 1988 sem bil star 9 let in sem jo zamudil. Zdaj imam 26 let in avto. Šel bom v Koper in si predstavo ogledal.
Popravek 20. junija: Nisem šel v Koper, temveč je Gledališče Koper prišlo v Ljubljano. Oziroma bi bilo moralo priti 31. maja, ko bi bilo gostovalo v ljubljanski Drami, pa ni, ker je nekdo od igralcev zbolel, tako da so predstavo prestavili na 21. junij. Predstavo si bom seveda ogledal, poročilo sledi.
14.2.06 |
Komentarji: 7
Urednica Lilit mi je dovolila, da tu in tam spišem kakšen tekst v slovenščini navkljub njeni želji, da bi bil tole le izključno angleški blog. Saj angleščina je fajn, nič ne rečem, ampak vsaj sam se s slovenščino neskončno lažje fino izražam.
Klement meni deluje veliko bolj ljubezensko naiven in povprečen (sploh tisto s podrejanjem ženske svojim merilom) kot bi se najbrž sam želel videti. Intelektualna brilijantnost še ne zagotavlja primernega čustvenega reagiranja. Velikokrat srečam ljudi, ki so izrazito hitrih in izbrušenih misli, s čustvi pa ne znajo. Jug je zagotovo eden izmed njih.
Sicer imam pa Steno doma. Morda je kdaj preberem.
Intelektualno nad večino, čustveno nezrel, je tudi mene Jug spomnil na to, da je pameti več vrst. Med njimi je čustvena in tu je Jug nadpovprečno neumen.
Obnaša se, kot da mu ni nič za čustvovanje. Nekako, "saj je vse le igra hormonov". Težko mu je v družbi marsikoga. Rad v samoti lazi po gorah. Razmerje z Milko ga sprva navdušuje, ker ga na primer seksualno potešuje, potem pa mu je vedno bolj v nadlego, ker spozna, da bi moral sklepati kompromise. Ne sprejme niti enega, zato prihaja med njima do prepirov. Tu se mi zdi prav, da se postavim na Milkino stran, ki bi se sicer rada Jugu kot ženska popolnoma podredila, ampak ne za vsako ceno. Jug od nje zahteva preveč.
Prebral sem nekaj gorniških knjig. Od leposlovnih se mi zdijo vse prav dobre; zanimive zato, ker v njih nastopajo ljude, ki vidijo lepoto v marsičem, kjer jo drugi ne vidijo (več). Je pa res, da je večina gornikov, alpinistov precej čustveno omejenih. Zakaj je tako, je težko povedat. Morda gre za enak odnos kot pri Jugu: preziranje vsega, kar je od "tam doli".
Knjiga Stena je ena najboljših med gorniškimi, je berljiva in epska. Le preberi jo.
Me vzameš sabo? Če Roka lepo poprosim, zrihta karti, sem prepričana.
Potem bi moral jaz vprašati: "Me vzameš ti s sabo?"
Ljubljančan z željo po ogledu te predstave ima težave: delovni čas blagajne precej ozek, rezerviranje po telefonu načelno mogoče (kaj to pomeni?), itn., tako da sem odprt za pomoč, da.
če sva resna, mi pošlji mail na passionfly_5@msn.com
vsekakor me zanima predstava
oz. me lahko tudi direkt kontaktiraš, na MSN
Gledališče Koper gostuje s predstavo v ljubljanski Drami 31. maja (predvidoma ob 19.30h).
Objavite komentar
<< Nazaj na 1. stran