> ponedeljek, avgust 21, 2006
> komentarjev: 2

Michael Wallis: The Art of Cars

Jonas Ž. zija iz leve slike ob Marku C. na letošnjem oglaševalskem festivalu, kjer sta govorila o spletnih novotarijah, na primer blogu. Jonas je bister poba - no, zdaj je že velik fant in očka -, poznam ga še od takrat, ko se je s svojim starim golfom - enko - pripeljal k mojemu najstarejšemu bratu; mislim, da sta švercala sol ... računalniško opremo iz Italije, nisem gotov. Zagotovo pa vem, da je Jonas bister, že samo zato ker je lastnik PIXR papirjev - delnic podjetja Pixar. To je pametna naložba, to je matematično podkrepljeno.

Pixar je sopomenka za: uspeh, odličnost, čustveni izliv. Podobno kot so: Apple, Google, Wolfram Research in še kaj.

Tam na Jonasovi strani se je pod njegovim zapisom Cars 21.3.2006 raztrenala dolga nit 114 komentarjev, od katerih naj sem skopiram štiri pomenljive in enako oštevilčene. - Jonas v Pixarjevih risankah vidi presežke, ki jim drugi animatorski studiji ne sežejo do kolen. Pero pa meni, da bi takšne risanke lahko delali kjerkoli, če bi le imeli na voljo dovolj sredstev. (To je megleno mnenje; seveda bi vsi uspeli, če bi lahko še enkrat začeli.)

18. Pero, - 22.3.06 | 12:12
Malo olja na ogenj. Tako risanko v praktično isti kvaliteti lahko naredimo tudi doma. Sicer bi jo delali dlje časa vendar bi jo. Zdej pa le pljuvajte in pametujte.;-)

19. Jonas, - 22.3.06 | 12:21
$#&?*!
Fak, ravno sem nesel kavo k ustom, ko sem prebral Perotovo misel in mi je skoraj gobec eksplodiral, ko sem prhnil kavo skozi nos. Srajca je uničena, tipkovnica je vsa od kave, monitor še deluje, hvalabogu. Peesda, kakšen mess.
Pero, ti kar.

27. Pero, - 22.3.06 | 13:14
Razlika je samo v render enginu Jonas. Pixar uporablja RenderMan-a Blue Sky pa so vse skupaj spacali z Mental ray-om. Glede animacije same pa res ne vidim neke hudo bistvene razlike.

28. Jonas, - 22.3.06 | 13:20
Zgodba, design, dialog, humor, satira, kamera, montaža, avtentičnost, parodija, research, kostumografija, scenarij, scenografija, osvetlitev, estetika, ritem, animacija, igralci, glasba, zvokovna obdelava, posebni učinki, režija, itd., itd., vse to so elementi dobrega filma.
Ti bi se pa pogovarjal o renderiranju?



Pero se očitno spozna na upodabljanje - angl. rendering -, ki je le majhen del računalniške animacije. Dovoli si kar preveč splošno mnenje. Pri tem raje verjamemo Jonasu, poklicnemu igralcu in poznavalcu medijske produkcije.

Sam na Pixar gledam iz svoje poze. Imam izkušnje z računalniško grafiko, obenem sem velik oboževalec naslednjih kultur: Pixarja, Disneya, Appla, fizike, matematike in računalništva. (Z manjšo napako: sem brez svojega Apple računalnika, ha ha.) Ta pogled je podobno kot Perov precej ožji od Jonasovega, vendar se obenem - kot fizik - počutim dovolj dojemljivega, da presodim na splošno. Tako se je zdelo tudi Samo Ruglju, da je v svojem filmskem časopisu objavil moj komentar k Pixarjevi novi risanki Avtomobili, ki v Kolosej prihrumijo 24. avgusta. Zapis Pri Pixarju so veseli in pametni najdemo v novi Premieri, v ePremieri, najbolje pa se mi zdi, da ga objavim kar tule in popravim eno slovnično napako.


Pri Pixarju so veseli in pametni

Lahko so veseli, Avtomobile so parkirali v vrsto sedmih hitov. Uspeh radi pripišejo Johnu Ratzenbergerju, Cliffu iz TV-serije Na zdravje!, "njihovemu talismanu za srečo", ki je posodil glas v vseh filmih; tokrat je zanesljivi tovornjak Maks. Več soli je v tem, kar Ratzenberg méni o njih: "Tako zagreti so, da se prav hočeš igrati z njimi v njihovem peskovniku." Zidajo dobre gradove, najraje v havajskih srajčkah. Vedno so jih. Že dvajset let je, kar premikajo mejo upodabljanja domišljije v vrsti računalniških slik, in odkar sta se srečala Ed Carmull in John Lasseter, pionir računalniške grafike in vajenec pionirja animacije. Ta naveza je lepila nase sposobne ljudi v inženirsko-umetniško tvorbo.

Od prvega hita dalje so le bolj zagreti. Počivanja na lovorikah ne poznajo. Njihov prvi dolg animirani film ni bil brez razloga o igračah – te so bile le malo nad nivojem zahtevnosti, ki so ji bili kos pred desetimi leti. Od takrat se podajajo v vse bolj zahtevne svetove. Zdaj imajo tisočkrat zmogljivejše računalnike, a ustrezno večje apetit in izzive, ki jih potešijo s temeljitimi raziskovanjem in izkušnjami. V svojem poslanstvu izpilijo do pristnosti tudi drobne ideje in jim vdahnejo dušo. Skupaj z najboljšimi tehnološkimi inštituti (MIT, NYIT) premikajo fronto znanja v računalniški grafiki, da zamisli uresničijo z novim znanjem. Z dosti matematike, fizike in znanstvenega računanja poskrbijo za fine podrobnosti, v katerih lahko gledalec pozabi, da je film animiran. Pa je razlog le dodelana grafika? Ne, Pixar dodela vse. Sliko in zvok se najprej začuti. (Glasovi so pomankljivost tuje sinhronizacije, če je seveda nimamo za domač dosežek.) Nič ni odveč in nič premalo. Zato je vsak njihov film presežek.



Avtomobili so njihov najbolj zahteven projekt; sestavljali so jih pet let. Slike zgoraj v grobem ponazarjajo potek dela. Scenarij so preoblikovali v snemalno knjigo. Z modeliranjem so jo prenesli v digitalni svet. Pomagali so si z maketami, najboljši umetniki pa znajo like upodobiti naravnost v računalnik. Prva končna upodobitev je bila animacijska s pravim okoljem, osnovnimi barvami, zadosti luči in brez senc. Slika končne upodobitve predstavlja 1/24 sekunde filma. V ločljivosti 2048 krat 1080 pik se je v povprečju izrisovala 17 ur, vseh 2000 prizorov ali 116 minut filma pa v navezi 3000 PC-jev z Linuxom slaba dva mesca.

Pri Pixarju naredijo vse, da pritegnejo mlade in stare. V prvem filmu so spretno predstavili digitalno tehniko, v drugega pa vtkali nauk o novotarjenju: Več prostega časa? Osvetlimo bolje zgodbo. Prilika zadnjega filma – da je smisel življenja pot in ne njen cilj – je podobno poklon njim samim, kar je domišljavo, a tudi vzpodbudno. Njihov novi lastnik, nekdaj najboljši Disney, je namreč s Pixarjem kupil ogromne zmožnosti.

* * *


Kam paše v ta zapis naslovna knjiga, The Art of Cars? Poleg tega - da je knjiga prav lepo upovedana, zanimiva in izpiljena, kot so lepi, zanimivi ter izpiljeni Pixarjevi izdelki -, je krepitev trditve, da Pixar temeljito preštudira stvarnost, preden jo animira. Spoznamo, da je raziskovanje ključ njihovega uspeha. Resda Pixar zaposljuje nadarjene in ustvarjalne ljudi - "vedno zaposli bolj pametne ljudi od sebe" -, vendar raziskovanje odkoplje dejstva, dejstva navdihnejo ideje, ideje pa omislijo in olepšajo zgodbo. Raziskovanje spočne ustvarjalnost.
Pri tem Pixar najame najboljše učitelje, same aristotele. Glavni avtor knjige, Michael Wallis, je bržkone največji poznavalec Ceste 66, tega mega kolovoza od ene do druge strani Amerike, po kateri se vozijo Avtomobili, in po kateri je tekel tudi Forrest Gump. (Marcel Štefančič Jr. je verjetno slovenski dvojnik Wallisa. Jutri je v galeriji Photon v Ljubljani še odprta tocestna fotografska razstava Boruta Kranjca ob izidu skupne knjige s Štefančičom. - Vira: Mladina.si, Photon.si.)

Sam sem totalno zatreskan v te Pixarjeve crtiče. Zato me listanje po knjigi o njihovi poti od ideje do izvajanja razburi in navdahne s podobnim vznemirjenjem, kot bi mi ga porodilo pregledovanje raznih osnovnošolskih spričeval, diplom in zapiskov punce, ki jo imam rad in ves čas mislim nanjo.



Poleg celovečernic Pixar rad postreže s kakšno nekajminutnico. Tako so pred Avtomobile prilepili One Man Band, za nekaj dobrih starejših pa se splača pogledati v ta imenik. - Meni od najbolj do najmanj ljube so: Mike's New Car, Jack-Jack Attack, For the Birds, Geri's Game ter Boundin'. (V imeniku pa je najti tudi nenadkriljivo veverico Scrat iz Ice Age v bonus epizodi.)

> nedelja, avgust 20, 2006
> komentarjev: 18

Daniel Goleman: Čustvena inteligenca

Sem dolgo upal in se bal,
slovo sem upu, strahu dal;
srce je prazno, srečno ni,
nazaj si up in strah želi.


Slovo Franceta Prešerna - prisluhnimo branju Pavleta Ravnohriba - je bila slaboumna poteza, kar v nadaljevanju ugotovi tudi sam. Ni dobro kar tako dati slovo upu in strahu. Lahko postanemo psihopati - pedofili, posiljevalci, množični morilci -, psihopati so namreč takšne beštije, ki se ne obremenjujejo s posledicami svojih krivih dejanj. Ne poznajo niti strahu niti nimajo kančka empatije (sočutja) za strah in bolečino svojih žrtev. Seveda Prešern ni bil psihopat - a bil je na pravi poti -, saj se je odločil, da stanje popravi, in da zopet zaživi, kot zagre človeku. Pozdravimo njegovo odločitev, življenje brez čustvovanja je namreč brez osebnega smisla.

To je ugotovil tudi Data iz TV-serije Zvezdne steze (in posadke Nova generacija), android z velikanskim umom. Neustrašno stoji ob svojih kolegih, jih brani in tre največje miselne orehe. Čeprav je nadvse pomemben potnik zvezdne ladje Enterprise, spozna, da ne paše dobro med kolege. Dobra šala mu ne potegne in ne loči odtenkov besed, saj je čustveno slep - ni sposoben čustvovanja. Pa tako rad bi se smejal! Želi biti bolj človeški, pa se odloči, da si bo vgradil procesor za čustvovanje (angl. emotional chip). To je potem v seriji razlog številnim komičnim prizorom, kot je na primer tisti iz filma Star Trek VII: First Contact, ko se Data in kapitan Jean-Luc Picard prebijata skozi njihovo, a ugrabljeno ladjo Enterprise, ki jo komandira neprivlačni Borg. Data lahko zdaj čustvuje, vendar mu izredna čustva - kot je pretirano vznemirjenje - porušijo delovanje uma (angl. positronic brain), zatu mu Picard v temi hodnika predlaga, naj izključi čip. Data pomisli, se strinja in sunkovito nagne glavo, da zaslišimo klik izključitve čustev. (Sledi dialog v originalu.)

Data: Captain, I believe l'm feeling ... anxiety. It is an intriguing sensation.
Picard: Data, perhaps you should deactivate your emotion chip for now.
Data: Good idea, sir ... Done.
Picard: Data, there are times that I envy you.

Pa ne samo Picard, vsak človek se rodi vojak. Najprej je položen v zibelko, v resnici pa v bitko med čustvi in razumom. Marsikatera njegova misel - skozi vse življenje - je namenjena tema dvema težnjama, kdaj ubranima, kdaj nasprtotujočima si. Kdo je te bitke sit, pa se kot Prešern odloči prestopiti na eno stran in se zaupati bodisi le miselnemu bodisi čustvenemu umu. A to seveda ne gre tako zlahka.

Lep zgled je film Mali Jeruzalem - La Petite Jérusalem (2005) -, ki sem ga videl na lanskem lifu. V njem spoznamo mlado lepotico, ki ji je ravno do potratnega čustvovanja. Začne študirati filozofijo in se hladnokrvno prebija čez bukle Kanta in Nietzeja. Pravi, da se ima v oblasti. Zdi se ji, da je neranljiva, nepremagljiva. - Pa ji pogled ukrade privlačen sodelavec iz večerne službe, kjer čisti vrtec. Sledi prvi dotik. Dekle prevzame toplota, ki je ni poznala. Fant jo poljubi, v njeni glavi pa zavre, srce vzdrhti in se napihne za dvakrat. Oba prevzame sladostrastje, da se ljubita kar tam na talnih blazinah v vrtcu. Dotik sočloveka punci dene tako dobro, da ji um seže še mnogo više. Noro se zaljubi v življenje. A je usoda te zveze nesrečna, fant jo boleče odrine od sebe, da v srcu dekleta zazija ogromna votlina. - Skupaj spoznamo, da punca le ni neranljiva, in da je premagana. A obenem s tem spoznanjem postane bolj človeška.

Težko verjeti, ampak čustva imajo svoj um
Kot sanje Mačka Murija - ki so velika skleda, pol iz mleka, pol iz meda - smo mi sami v grobem pol iz razuma pol iz čustev. S tem pa je naše ravnanje - kar nas določa -, deloma razumsko deloma čustveno. Po moje ni človeka, ki o tem ne bi premišljeval: čemu verjeti, čemu slediti ... Tako sem se sam pred leti poklonil Prešernu iz uvoda in spesnil naslednje.

Je pot prava
pot srca
ali pot ratia?

Edina prava
je tista do neba
in naprej
naj te vodi intuicija.


Zdaj, ko se malo spoznam na znanost čustvovanja, vidim, da z intuicijo nisem ustrelil mimo. - Naj to služi kot dokaz, da jo imam. Intuiciji se namreč znanstveno reče amigdala; to je velik skupek povezanih celic, ki leži globoko sredi naše glave in predstavljajo središče - angl. HQ, head quarters - naših čustev.



Slika zgoraj - sicer ena in edina v vsej 500-stranski knjigi - kaže približen položaj umskih središč v naših možganih: talamusa, kamor pride vidni signal iz primera. Signal gre naprej v neokorteks (miselni um), kjer se obrusi z drugimi možganskimi tokovi. To celotno sliko nato možgani razberejo in sprožijo podrobno urejen odziv. Majhen del signala (!) pa iz talamusa po bližnjici krene proti amigdali, nevronski tvorbi čustvenega uma. Ta povezava je precej hitrejša kot ona k miselnemu umu, tako da se amigdala odzove in nam kaj zapove, preden posreduje neokorteks. A odziv je lahko zgrešen. Lahko je prisrčen, lahko genialen, a če je odziv napačen, je napačen, družba ga ne sprejema.

Spomnimo se prizora iz filma Top Gun, kjer strastno trčita Maverick, žrebec Tom Cruise, in Charlie, inštruktorica astrofizike. Charlie in Maverick sta kot pes in mačka.

Charlie: Freeze there. The MiG has you in his gunsight. What were you thinking?
Maverick: You don't have time to think up there. If you think, you're dead.

Vendar ima Charlie takšno mnenje le pred drugimi, v učilnici pač mora učiti po učbeniku, v resnici pa se z Maverickom strinja. Pes in mačka se imata na samem rada.

Charlie: My review of your performance was right on. I see some real genius in your flying, but I can't say that in there. I was afraid they'd see right through me. I don't want anyone to know that I've fallen for you.

Hitrejši odziv čustvenega uma napram miselnemu je vzrok, zakaj lahko moč čustev premaga razum. V tej luči razumemo Vitomila Zupana, "ki je bil izkušen moški. A nekdo drug je bil izdajalec. Tista prekleta gmota med nogami, ki je postala kar v hipu on."

Ko se nam zgodi kaj takega, pravimo, da so nas ugrabila čustva. Tu bom navedel kar dve lastni skušnji; sicer malo neprimerni za koga, ki je preveč obremenjen s tabúji, pa vendar je zdaj oboje tako časovno kot razvojno odmaknjeno, da se mi zdi opis koristen.
Kot mlajši sem razvil motnjo kleptomanije. Ko sem se znašel v trgovini, sem kar na lepem začutil grozno voljo, da naj nikar ne zapuščam objekta brez kakšne nakradene čokolade. Kaj točno me je zapopadlo, nisem vedel, a tako sem kradel razne sladkarije do konca gimnazije. Pri tem so me enkrat dobili in - oh, kako mučno mi je bilo razlagati vzvode moje duše nekemu prodajalcu, ki sem ga s tem tako zmedel, da ni več vedel, ali bi poklical policaja ali ne. Kasneje sem po premisleku vedno spoznal ciganskost svojega početja, a s tem nisem rešil ničesar. Vse skupaj je rešil en navaden dan v mojem 18. letu. Docela nerazumljivo. - No, ni čisto tako, danes vemo, da je kleptomanija rahla nevrotična motnja, ki se odcepi od glavne veje.
Dugič so me čustva ugrabila, ko me je punca že globoko vpeljala v nov spolni položaj, pred tem pa nama je zmanjkalo kondomov. Položaj je bil tako zanimiv, da me je razkuril čez vse meje, in da sem tolkel z glavo ob zid in obupaval, joj, pa se je moralo to zgoditi meni. Potem sem nag že domala tekel proti trgovini, kar bi se bilo izvodenilo, saj je bila nedelja. - Ona se je pri tem mirno režala, kot da je vedela, kaj prestajam. - In ker je vedela tudi, da sva brez kondomov, zakaj me je potem kurila s tistim položajem? Ženske, vidimo, so od hudiča. Moški, bolj neumni spol, pa nastradamo. Kot Gašperjev tiger Hops.



Prav čustveni odzivi odsevajo naša najbolj močna, iskrena in prvinska nagnenja. - Sem kot bivši kleptoman potem že cigan?
Tako sklenemo poglavje o amigdali s spoznanjem, da ima uravnan človek uravnano amigdalo oziroma intuicijo. Zna uravnavati vzgibe in ima se pod kontrolo. Rad čustvuje, vendar ne pretirano, da ga čustve ne ugrabijo. Dobro ve, da so šibkejša čustva čisto pravilna in sploh življensko pomembna.

Je Janez Rugelj čustveno nezrel?
Spoznanja moderne znanstvene psihologije o čustvih so nova. Še nedavno tega so razumniki glavo enačili z umom in čustva nasploh zametovali. Tako so še okrog leta 1940 rabili lobotomijo, invazivno kirurško metodo za zdravljenje duševnih bolezni. Pri tem so prerezali živce med deloma možganov, da so odrešili bolnika. Bolnik je odrešitev plačal še z izgubo čustvenega življenja.

Podobno - z metodo ECT ali elektrošoki - so reševali dušo Ernesta Hemingwaya. Tako so mu vzeli spomin, vzeli so mu tisto, za kar je najraje živel, in kar je izlival na papir. Zato ga razumemo, da je vzel šibrovko in si prestrelil butico. - Do tistega, kar je bilo v njej, ni mogel več. Njegovo izjavo, "da so ga spravili ob posel," si je znanost zelo dobro zapomnila. Dogodek je komentiral Janez Rugelj v intervjuju v reviji Sodobnost.

Revija: Ampak pred elektrokonvulzivno terapijo ni mislil na samomor.
Rugelj: Niso ga znali aktivirati. Če bi prišel k meni, bi ga aktiviral.
Revija: Ali šok vliva energijo za življenje ali samomorilske misli?
Rugelj: Saj ni važno! Psihiatri Hemingwaya niso rehabilitirali (ga spodbudili za polnejše življenje). Ostal je še naprej v stiski, in v tej stiski je napravil tisto, kar je edino pravilno napraviti: samomor. Nekateri v plenicah čakajo na smrt, pravi človek napravi samomor; sam se opredeli, kdaj bo končal življenje, medtem ko ostali pezdeti čakamo, kdaj nas bo doletela smrtna kosa.

Pa je danes kaj drugače kot pred 50 leti, ko so zdravniki samozavestno rezali živčna vlakna in z elektriko drmali zmedene ljudi? Radi bi rekli, da je, da je svet danes lepši, ko imamo na voljo vso mogočo novotarijo; pa tega reči zares ne moremo. Svet je vedno grši. - A ustavimo se prav tu za trenutek: znanost in tehnologija sta vendarle napredovali, danes imamo na primer avtomobile. Ha, je avto grd? Izpušni plini vsekakor pa tista zakrčenost vratnih mišic po dolgi vožnji prav tako. Potem opazimo pojav individualizacije - vsak se mora peljati s svojim avtom. Ampak avto je tudi priročen za premagovanje razdalj: zdaj smo tu zdaj tam; zdaj lahko namakamo stopala v Jadranu zdaj v Bohinjskem jezeru. To je vendarle lepo, ali pač? To je dobro vprašanje o smislu napredka. Je bilo bolj preprosto življenje bolj smiselno; sploh obstaja pot nazaj?

Tam na začetku filma Star Trek IX: Insurrection spoznamo raso Ba'ku iz oddaljenega planeta. Nekoč so se znanstveno-tehnološko nadmočno razvili, pa so ugotovili, da jih takšno življenje v bistvu siromaši in celo peha v prezgodnjo smrt. Zato se spustijo na preprostejši nivo oziroma, v upovedi Janeza Ruglja, "ognejo drvenju v neizbežno kataklizmo in se odločijo za razvoj nazaj ter vstran."

Picard: The android is a member of my crew. Apparently, he was taken ill.
One of the Ba'ku: We were unable to repair the phase variance in his positronic matrix. (...) The captain finds it hard to believe we possess such technical skills. Not applying our technological abilities is a matter of choice. Creating a machine to do man's work takes something away from man. At one time, we explored the galaxy, just as you do.
Picard: You have warp capability?
One of the Ba'ku: Capability, yes. But where can warp drive take us except away from here?

Sigurno pa se vsebolj krhajo naši medsebojni odnosi. Da bi izumrl pojav družine; tako daleč še ni prišlo, je pa danes veliko več napetosti, melanholije, kreganja in še hujšega nasilja kot včasih. To pušča brazgotine. Konec 20. stoletja je bilo obdobje tesnobe, 21. pa naj bi bilo stoletje depresije. Ob tem je zdravljenje - npr. splošno psihiatrično zdravljenje v zavodih - vedno bolj zavezano poslovnosti. Janez Rugelj o tem pravi (- iz istega intervjuja kot zgoraj):

Revija: Kje je potem današnja slovenska psihiatrija?
Rugelj: Ma, saj je povsod tako! V državnih bolnišnicah v ZDA pride na enega psihiatra okoli sto dvajset bolnikov, in psihiater se sploh ne ukvarja s pacienti, ampak posluša strežnike. Strežnik pravi: "Ta pacient je malo godrnjav." Psihiater pa: "Zvišaj dozo!" Saj to je vse zavoženo. Preveč je ljudi, in osnovna intenca najinteligentnejše svetovne mafije je, kako zmanjšati število ljudi za dve milijardi.
Revija: In psihiatri bodo rešili problem?
Rugelj: Ne psihiatri! Mafija z narkomanijo, ki vrti petsto milijard dolaljev. Psihiatrija tej mafiji samo (nezavedno?) pomaga z metadonsko "terapijo" in drugimi "nizkopražnimi" programi za narkomane. Saj veste, narkomani bodo kmalu v večini. Psihiatrija ni zato, da pomaga. Psihiatrija je družbena služba za nezločinsko delikvenco in je dolžna zaščiti gospode, da mirno proizvajajo dobrine in otroke. Kako ne razumete? Tako preprosto je to.
Revija: In tako nemedicinsko.
Rugelj: Saj tudi medicina ni zato, da pomaga ... (- Nasploh priporočam ves intervju: "Ampak jaz nimam na svetu nobenega popolnoma adekvatnega sogovornika." Intervju Miroslava Slane - Mirosa z Janezom Rugljem. Revija Sodobnost, september 2001:1064.)

Zaključimo misel. Morda človek res dela preveč zapleten svet, v katerem je smisel vse manj viden. - A kako temu navkljub najti več smisla? Tudi o tem gre ta knjiga.

Nasploh je svet razumnikov razdeljen na dva tabora. Prvi opominja - kot mi tu - na vedno hujša razdejanja v čustvenem življenju. Drugi je bolj rožnogled in odgovarja z nasprotno vedno bolj obetavnimi zdravilnimi sredstvi ter v tem prav uživa: "Kaos? Ma mi imamo zdravila! - Kaosa vse več? Ni problema, bomo mi naredili nova in boljša zdravila!" (Spomnim se prizora, ko sem odprl velik predal enega dekleta. Bil je poln zdravil, poln v treh prostorskih razsežnostih.)
V slednjem taboru domujejo tudi neutrudljivi raziskovalci naših možganov, tega zamotanega konglomerata 1011 in nekaj živčnih celic, ki kraljuje vrh debla živalskega carstva. Kako neverjetni so možgani - kako prilagodljivi, sposobni in obenem ranljivi kot Leeloo Minai Lekarariba-Laminai-Tchai Ekbat De Sebat, krajše Leeloo, iz Petega elementa - vem sam iz prve roke ... svoje glave.



Tega je že 12 let - skorajda toliko, kot sem bil sam takrat star -, ko so mi po spletu naključij s CT-sliko odkrili majhno benigno tvorbo sredi glave, ki so jo nato z MR-sliko določili kot kepo velik benigni tumor, natančneje piloidni astrocitom črva malih možganov. Imel sem srečo, dobil sem super kirurško ekipo z Vinkom Dolencom in Borutom Prestorjem na čelu, da je bil poseg karseda hiter - 12 in nekaj ur sem spal pod konjskimi injekcijami morfija - in učinkovit. Tvorba je bila v celoti odstranjena in od takrat v moji glavi vlada nek red. Vseeno je bil to poseg na živih možganih; kirurg jih je šlatal in razmaknil, da je prišel do cilja. Operacija mi je pustila tečne posledica. Dve sta bili najbolj telesni: dvojna slika in ataksija. Ne bom natančneje pisal o dvojni sliki, s katero lahko sprva normalen človek znori, a imel sem tako močno ataksijo, da ko sem prvič poskusil vstati, sem plosko pogrnil po tleh. Več mesecev sem se učil hoditi, da sem shodil vdrugo. Mučno pa obenem komično je to početi pri 14-ih. Po nekaj letih - ko sem že bolje hodil, in ko so mi korigirali tudi dvojno sliko - pa sem uvidel, da so bile telesne posledice prav majhne napram duševnim. Naši možgani si zaslužijo tisto krono nad vsemi živalmi, to moram ponoviti, a obenem so tako nebogljeni, da totalno pobezljajo, čim jih malo pobožamo. - Zato pa tudi imamo čvrsto lobanjo naokrog. Od takrat v moji glavi zija luknja (na sliki zgoraj kot svetla in ležeča črka C nad koncem nosne votline), manjša votlina, napolnjena z možgansko tekočino, v kateri z zmanjšano težo poplesavajo zablodeli možganski tokovi. To je tudi razlog, da se ne ujezim, ko pogosto slišim, da mi nekaj manjka v glavi. Res mi.

Pa sem šel, duševno zmoten, k psihiatru dr. Vanji Rejcu na Aškerčevo. Prijazno mi je razložil, da nikakor nisem edini zmoten fizik na Zemlji. Pogovor je stekel k novi tehnologiji opazovanja glave - slikanju s funkcionalno magnetno resonanco in pozitivno elektronsko tomografijo, fMRI in PET, s katerima je mogoče spremljati možganske tokove in vivo, se pravi opazovati naše možgane v živo, ko razmišljamo, čustvujemo, si kaj predstavljamo, sanjamo -, kjer sva izmenjala mnogo besed. Dr. Rejec se je na primer ravno takrat vrnil z neke konference, na kateri so razpredali o najnovejšem iz teh področij. "To so pomembne stvari," je poudaril. "Psihiatri bi to morali upoštevati." Pomislil sem, na kaj ... bolje, na koga cilja. - Hm, dr. Rugelj? "Ja ...," se je izlilo iz njega, veliko je imel za povedati o njem. Na primer: "Nek človek ima prirojeno napako; drugačen, lahko fatalen srčni zemljevid (- slika čustvenega uma, ki jo naredijo tudi s pomočjo zgoraj omenjenih tehnologij; opomnil Bo). To je treba upoštevati. Ne more tega človeka Rugelj kar nagnati v gore ..." (Mislim, da dr. Rejec ni dobro prebral knjige dr. Ruglja ali na splošno zapopadel njegove filozofije.)
Pa sva se z dr. Rejcem domenila, da pridem še isti dan na njegovo skupinsko terapijo. - In kako je bilo? Podobno kot v TV-seriji Dear John. - Stoli postavljeni v krog, veliko ljudi in - pogovor, podolgovat pogovor o vsem mogočem; skratka "čičanje in pričanje". Vsi so delovali zaspano v skladu s svojimi motnjami. A prav vsi so se neverjetno razživeli potem v bližnjem kafiču - do amena zakajenemu - ob tobaku in alkoholu. - Hvala lepa za takšno nezdravljenje. Na naslednji terapiji me že ni bilo več.

Pri dr. Ruglju je drugače. Izkušenj iz prve roke tu nimam, a imam jih iz druge. Rugelj pravi nekako takole: "Ni problema, gremo skupaj tečt. - Ne gre? Prav, boš najprej hodil. Potem bomo šli skupaj v gore ..." Skupinski izlet v gore naj vsakdo izkusi. Ko pride iz njega, je človek poln življenskih sokov, da bi rad naredil velike stvari. In nekje najde energijo - kje? saj je lazil po skalah -, da spelje te velike stvari do konca.
To je ena ilustracija znamenitega razkola med klasično in Rugljevo alternativno psihiatrijo. Ruglelj se požvižga na razna slikanja možganskih tokov, srčne zemljevide čustvovanja in morje drugih znanstveno-tehnoloških novotarij. "Zaživi bolj preprosto, misli na svoje telo, um in srce, premisli ter stisni zobe, pa te bodo razne razvade zapustile. Se ti bodo možganski tokovi samodejno uredili."
Nekaterim je bližje dr. Rejec - videl sem takšne na lastne oči -, da nimajo pripomb nad "čičanje in pričanje". Meni je bližje dr. Rugelj, njegova filozofija življenja se mi zdi bolj sprejemljiva.
Nad tem se mi poraja veliko vprašajev, en ogromen je na primer ta, kako zaboga sta si lahko dva odrasla človeka in doktorja znanosti, kot sta doktorja Rejec in Rugelj, tako vsaksebi? (Kaj si o tem misli dr. Rejec, ne vem, dr. Rugelj pa pravi: "Obstajati in delovati morata oba, tradicionalni in moderni sistem." - Pot samouresničevanja, str. 1166.)

* * *


Knjiga Čustvena inteligenca je s svojimi slabimi 500 stranmi zajetna, a enako berljiva. Bere se precej slovensko, kar je pohvala učinkovitega prevoda Mojce Čakš. Čeprav razlaga marsikaj o naši duši, napisano vendarle ni tako novo, da ne bi bilo marsikaj dovzetnemu človeku znano že od prej. Poglavja pritegljivo uvajajo življenski zgledi - razlaga črne kronike, kliničnih primerov -, kar nadaljuje kakšna znanstvena študija. Na teh mestih si nisem mogel veliko misliti - "hej, temu sem pa enak, temu ne" -, ti deli so dolgočasni. Nasploh je večina knjige "opisna" napram "predvidni" (angl. descriptive versus predictive), kar je seveda slabše kot obratno.

Kar nekaj je v knjigi graje šolskega sistema: da veča poudarek na učenju branja in pisanja, domala nič pa se ne naredi na področju čustvene nepismenosti. Obenem so družine vsebolj razmajane. O tem brati je trpko. Obstajajo izjemni primeri, običajne šole z dodatnim socialno-čustvenim učenjem. Nekaj zgledov in njihovih rezultatov je avtor skupaj z ustreznimi publikacijami zbral v dodatku F. To so pomembni zgledi in močni navdih v proizdvodnji prijetnih osebnosti. "Glavni up vsakega naroda je v dobri vzgoji mladine," je rekel Erazem Roterdamski.

Gre skratka za zanimivo branje - z nekaj pravcatimi biseri, kot je poglavje Izliv: Nevrobiologija odličnosti na str. 146 -, čeprav je polna ureditev naših strasti v samoti in s to knjigo jalov načrt. Razmere v stvarnih situacijah na fronti so drugačne, bolj zahtevne. Tam in tedaj se človek pokaže v pravi luči. Tista izkustva mu pri urjenju najbolj pomagajo. Vseeno je treba govoriti v prid zanimivemu pojavu, da nam je zgolj spoznanje o čustvovanju v veliko pomoč; v tem smislu ta knjiga lahko zares dobro vpliva na nas. Podoben pojav poznamo v kvantni fiziki, kjer meritev - tj. poseg v stvarnost -, spremeni stvarnosti. "Knjiga je orožje, vzemite jo v roke!" predlaga dramatik Brecht.
Obenem nas ta knjiga spomni, da miselna inteligenca - angl. na kratko IQ - nikakor ni vse, in da obstaja še čustvena inteligenca, angl. EQ, ki je vsaj tako pomembna kot prva, in ki v dobrem zgledu sešiva lastnosti dobrega značaja:
- empatijo (sočutje),
- prizadevne medsebojne odnose (predvsem poslušanje in spraševanje),
- odločnost napram agresivnosti ali pasivnosti
- ter diplomacijo: sodelovanje, razreševanje sporov, pogajanje, popuščanje.

Pri tem je dobro imeti v polnem pogonu tako čustva kot um. Dokler smo tu, si to lahko privoščimo brez skrbi. Predvsem je pomembno spoznanje, da čustva sama niso slaba, slab je lahko le odziv. Tako zaključimo ta odstavek z Aristotelom in njegovo etiko, ki sicer uvede knjigo.

Vsakdo se lahko ujezi - to res ni težko. Toda težko se je ujeziti na pravo osebo, ravno prav, v pravem trenutku, iz pravega razloga in na pravi način.

Pri vsem tem - odraščanju in čustvenem dozorevanju - gre v veliki meri tudi za obžalovanje oziroma pogrevanje stare juhe. Življenje je bolj zapleteno kot šah, pa tudi pravila so druga; vrnimo se vendar za korak ali dva nazaj pa popravimo napačno potezo, potegnimo drugo; marsikdaj je to mogoče. Pri tem se pustimo voditi optimizmu; na primer ideji, da je prav vsak trenutek, ki gre mimo, priložnost, da krenemo v drugo smer.

> sreda, avgust 16, 2006
> komentarjev: 9

Larry Gonick: Fizika v stripu

Sem trčil ob znanca, ki študira primerjalno književnost. O tem me kaj zanima - rad berem na primer -, pa je rekel, "da študirajo po obdobjih in smereh, da tudi slovenske avtorje, a teh malo, saj povsod le capljamo za drugimi kot na primer v romantiki. Ta se je začela v Nemčiji, se je najprej tam pisalo tako, nato pa še pri nas, a kaj bi govoril," zaključi. - Capljamo čisto povsod? "No, imamo Prešerna in njegov Sonetni venec, ta je nekaj izrednega, tega svet poprej ni poznal."

Razmišljam, ali je kaj našega in izrednega v fiziki, pa se ne morem spomniti ničesar. Prav, imamo Jurija Vego, novotarja in inženirja matematike, pa Jožefa Stefana, ki je s svojim bistrim vpogledom v pojav sevanja črnih teles dobil svoj lasten zakon, Stefanov zakon, a podobno kot Vega tudi Stefan ni nič izrednega; svoj zakon je določil kot fit meritve; "lejga, zlomka, tole gre pa kot T4 ..."

Je pa svetovna fizika polna izrednih stvari. Že zgodovinska nit tako banalnih pojavov, kot sta gibanje in sila, ima več izrednih miljskih kamnov. Pri tem je presenteljivo, da ni noben postavljen hudo napačno, marveč so dani en na drugega - in to izredno.
Prvi kamen predstavlja Aristotel (okrog 350 p.n.š.), ki je zapisal, da se ob pomankanju sil oziroma vplivov med telesi, nebesna telesa gibajo naravno oziroma da krožijo, medtem ko zemeljska padajo.



Dolgo časa po tem je staro platno raztrgal Galileo (okrog 1600) in začel malati na novega.



Ugotovil je: da je sila potrebna le za spremembo gibanja; ni sile, ni spremembe.



Newton (okrog 1700) je zbral Galilejeve in Keplerjeve zamisli in jih oblikoval v znamenite tri zakone.



Okrog teh zakonov je zgrajen precejšen del fizike in domala vsa klasična. Čeprav gre za vsega tri zakone, so te sila splošni in prilagodljivi. - Bolj od desetih zapovedi? (No, te sploh niso prilagodljive.)



Sam menim, da Bogu zapovedi ne bi bilo treba zapisovati (in jih predati Mojzesu), ker se z nekaj leti tako ali drugače prirodijo vsakemu zdravemu človeku. Edino če so bile - rahlo duhovito - upovedane kot znak, da gre ljudem na slabše ... Sicer sem sam optimističen in pozoren do sočloveka.

Dobrih 200 let po Newtonu so začeli fiziki opozarjati, da s klasično mehaniko le ni vse vredu, a kaj dosti več se jim ni sanjalo. Za takšno popravo je bil potreben ogromen korak. Naredil ga je Einstein (malo po 1900) in s svojima teorijama relativnosti - posebno in splošno - povsem spremenil naše predstave o prostoru-času; prostoru okrog nas in času v nas.



Od vseh omenjenih izrednih fizikov je bil še najmanj izreden Newton - čeprav je obenem najmočnejša asociacija ob besedi fizika -, saj je le zbral ideje drugih in jih predstavil v novi in sila dopadljivi matematični luči. To je bil sloviti infinitezimalni račun (odvodov in integralov), vendar bi bil prav lahko njegov pravi avtor nemški matematik Leibniz, in da je Newton zopet kradel, ali pa je bilo obratno, in da je Leibniz kradel. Resda se je večina raziskovalcev njihovih člankov zedinila, da sta moža prišla do rezultata hkrati in neodvisno, se njuna dognanja vendarle prekrivajo in so nekatera zgodovinska vprašanja še brez odgovorov. Bil pa je Newton tisti, ki je dejal, "da je izreden le za to, ker stoji na ramenih velikanov." - V angleščini: "If I have seen farther than others, it is because I was standing on the shoulders of giants."
Fizika je nasploh polna izrednih - angl. "out of the blue" - idej, ki študenta presunejo oziroma "mu rade strgajo gate": princip nedoločenosti, teoriji superprevodnosti in -fluidnosti ...

* * *


Ta knjiga, Fizika v stripu - ki je torej strip -, cilj, biti obenem zabavna in poučna, doseže. V 26 poglavjih osnovne fizike, mehanike in elektrike ter magnetizma, ponudi dovolj za poln študijski dodatek komurkoli, ki bi rad (sam pri sebi) dognal to osnovno človeških znanj. (Potem pa še kaj novega, zakaj ne.) Ideje in nekaj malega formul so zabeljene s prisrčnimi risbami. Strip se je dopadel tudi meni, ki sem fiziko nekoč že naštudiral, pa sem zdaj obnavljal. - Ker obnavljati je treba, tako kot tekač maratonec; kaj ko enkrat preteče maraton, morda ne gre več tečt? - Počasi pridobljeno, hitro izgubljeno, to najprej velja za znanje. Zato je dobro obnavljati, ostajati svež. Zato je hladilnik dobra iznajdba.

Tako se lahko v knjigi podučimo, da ima angleščina dva priročna izraza, speed in velocity, ki predstavljata hitrost in vektor hitrosti, slovenščina pa s tem le en izraz. (Angleški pojem terminal velocity, končna hitrost, pomeni največjo hitrost, ki jo lahko doseže prostopadajoči predmet, na primer padalec, v zraku. Zaradi gravitacije se mu povečeju hitrost in z njo sila upora, dokler se ta ne uravna s silo teže - takrat se hitrost predmeta neha povečevati.)
Izvemo tudi, da teža ni enako masa, čeprav se rabita izraza tehtnica in tehtati za merjenje mase.
Ob zakonu o ohranitvi energije se porodi zanimiva misel o človeku in njegvih tegobah. - Kaj ni podobno z nami in našimi nevrotičnimi razvadami, da obstaja neka nevrotična količina, ki se ohranja in le spreminja iz ene v drugo obliko, tako da čim zatremo eno razvado (npr. grizenje nohtov), pa nam druga (npr. čokoladna) butne na plan? Ali pa da se ena glavna razcepi na več manjših, katerih vsota ostaja enaka? Razmišljam na glas. Za vas.



Knjigi ne manjka komičnosti; spodaj sta dve komediji. Prva:



In druga (o fizikih osnovnih delcev):



Kar knjigi v prevodu manjka, je dober prevod, sicer Vasje Kožuha. Najprej zmotijo osnovne pravopisne napake: višje, odpravila drsati, z priključkom ... - kar je ob navedbi lektoriranja nenavadno. Potem zmoti samo prevajanje, ki je povečinoma gladko in lepo (prevajalec je gotovo tehniško izobražen), a mestoma ... surovo: surova sila za angl. brute force - in to ravno v razdelku o sili (!) -, grda matematika za numerical methods (??) ... Pa dobro, čez to mi znamo iti, nas zanimajo ideje - in ideje v fiziki so vroče bolj kot nocojšni teve spored. Seveda so vroče tudi v Kožuhovem prevodu. Ajs.

Ta knjiga je zanimiva, obdela celo nekaj ezoteričnih poglavij fizike: relativnost, Maxwellove enačbe in kvantno elektrodinamiko. To zaokroži s fizikovimi mokrimi sanjami, iskanjem svetega grala, se pravi fizike vsega, ki je, upam močno, ne bodo nikoli našli, saj teorije in enačbe fizika praviloma polenijo in celo poneumijo ali kot je dejal kolega fizik Richard Feynman za povprečnega kolega fizika: "Ekola, to so podatki, pa poglejmo, kaj dobimo."

> torek, avgust 15, 2006
> komentarjev: 2

... discover bookcrossing.com (II)

Long time ago - on March 14, 2006 - to be exact, I wrote about BookCrossing - a cool book exchanging system - in post ... discover bookcrossing.com. There I complained about becoming disappointed by the Slovene bookcrossing inactivity, for nearly nobody wants to bookcross. Abroad this is an entirely different story. Latter Nadezhda commented that coupling two book lovers is not a good idea. First I thought that comment was meaningless. But then I realized that I wouldn't mind coupling with an apple lover.

Anyhow, now I am back with this bookcrossing business, and I am so back and hot that if you couldn't pay your electricity and gas bills, so that they cut you and your kitchen off, come to me and I will cook your dinner with my heat.

Below is a snapshot of my BookCrossing bookshelf.




You are most welcome to pay a visit, even more to start bookcrossing with me. There are currently only some titles left on my bookshelf though, but give me some time, and in the meantime check out our other great bookcrossers' bookshelves, namely those of ajdica and WhiteDwarfStar. Also could-be the greatest, Kana, may wake up from her sulking sleep some day and start bookcrossing for real, who knows.

Lately I added two journal entries:
- First about Garifeld's 28th book, Life in the Fat Lane. This was a whole new comics to me. Quite enjoyable. Its first bookcrosser was vexter from Reka-Ljubljana.
- And then about equally enjoyable but also educational cartoonish guide to physics (!), titled The Cartoon Guide to Physics. Mind that this entry is in Slovene, and that it is me, BoLe, who is its first bookcrosser. - Would you like to be the next one?

> ponedeljek, avgust 14, 2006
> komentarjev: 5

Drago Bajt: Pišem, torej sem

Naša poznavalka besedne umetnosti Silva Trdina je rekla, "da je dober slog najvidnejša odlika izobraženega človeka."
Do dobrega sloga pa ni tako lahko priti. V zibelko nam je namreč položeno bore malo, v najboljšem primeru nek potencial nadarjenosti, sicr nič znanja. To moj profesor za matematiko (res se pri fizikih predmet imenuje analiza) Bojan Magajna s FMF rad popravi: "Kot se že danes rojevajo malo spremenjeni otroci, ne vem, zakaj se ne bi čez nekaj let takšni z znanjem odvodov elementarnih funkcij." Pa vendar se zdi bolj prav, če rečemo, da se rodimo nevedi, kot je rekel fizik Richard Feynman: "Rodil sem se ničved in imel nekaj časa, da popravim to in ono malenkost." Drži, človek si lahko nekaj znanja tekom let pridobi - Ali pa - ali pa ne; potem pač ostane tako neizobražen kot ob svojem prvem ali kateremsižebodi dnevu.

Za prav vsakega - če ne biva ravno v kakšnem stresnem okolju, kot so bili zaporniki v nemških koncentracijskih taboriščih, ali kot so ameriški vojaki v Iraku - velja, da ga poleg najbolj osnovnih gonov, kot sta prehranjevanje in spolnost, napaja sla po življenju. Vsakdo rad živi. Enako bi vsakdo rad kaj ustvaril, pustil sled za seboj, pač polepšal okolico - Svet 3 po Karlu Popperju - oziroma stvarnost. Slika spodaj kaže, kako gre to. Teh ustvarjanj je več vrst in pisno je eno izmed družbeno najbolj izrazitih. Antropolog Jack Goody (Med pisnim in ustnim, 1993) na primer pravi, da ima solidno izobraževanje na govornem in pisnem področju odločilni vpliv na celoten psihosocialni razvoj človeka.



Odločitev za pisno stvaritev je smiselna - tu je stvarnik vedno deležen vzpodbud zdrave okolice -, če je ustvarjeno: a) novo, drugačno od prejšnega in b) pomembno, tj. potrebno in koristno. Resnica ni črno-bela in gledati je treba iz drugačnega ter obenem pravilnega zornega kota.

Pisno ustvarjanje ni enostavno in pisni presežki so redki. Vzolž celotnega procesa valovijo trije v-ji: vedenje, vrednotenje in volja (oziroma nemški w-ji: wissen, werten in wollen). Na začetku moramo nekaj vedeti. Spoznamo tako, da kritično opazujemo okolico. Važen zgled je resno, tj. študijsko branje, ki pušča sledove. Spoznano nato vrednotimo, do njega se opredelimo. Pomagamo si z osebnimi skušnjami sveta in etično-moralnimi stališči. Da pa na i postavimo še piko, se nam mora dati, nekaj nas mora gnati. Notranjih in zunanjih motivacij je veliko in več vrst.

Dobro si je izdelati načrt, skico. Tako postopa pameten človek, ki je duhovno odziven (zna meditirati) in zna napisati blesteč utrinek. Prvo ga skicira, nakar ga pili, dokler ni zadovoljen z njegovo sporočilno-izpovedno vrednostjo. Z načrtom, ki je za daljši spis že nujen, smo namreč bolj učinkoviti, da pišemo otipljivejše in preglednjše. Z načrtom bolje domislimo spis vsebinsko in oblikovno, načrt nam razkrije neko optimalno nit, ki ji nato sledimo z upovedovanjem in navržemo veliko misli, porabimo pa malo besede. Načrt je skratka smiselen in nikakor poraten del pisnega ustvarjanja.
Najbolje se je pogumno slejkoprej lotiti načrta in znanje pisno obdelovati. Pri tem gre naš izdelek čez tri stopnje: V osnutku v enem zamahu ubesedimo načrt, nakar telovadimo na računalniku in besedopilimo, da smo zadovoljni z razmerjem besed in informacij. (To naj bo čim manjše, angl. minimum of words, maximum of thought. Tehnično rečemo, da smo zvišali informacijo in znižali entropijo.) Dobro je, da med telovadbo dodatno preučimo problem, razčistimo sporna mesta in morda zberemo pripombe priložnostnih bralcev. (Slednje se zdi pomankljivost zapisov na blogih, ko je to, angl. peer-reviewing, v tiskanih strokovnih publikacijah običajno.) Tako po nekaj iteracijah dobimo končni izdelek, čistopis. V njem so ideje razvite in jezikovno izpeljane, izdelek je iskren in opimalen. Pri njem ni nič odveč in nič premalo.

Prej smo rekli, da je dobro, da smo originalni (inovativni). Do neke mere jasno - ko se večinoma le splača slediti (imitirati) dobrim zgledom. Tako velja v angleški rečenici - "Don't immitate, innovate!" - najti zdravo mero.
Naš pogled je navsezadnje naše osebno mnenje. (Takšna je na primer moja sodba, da Štoparski vodnik po galaksiji "potegne", se pravi zanima, naravoslovne bralce, ko družnoslovne pušča ravnodušne.) Z njim se običajno vsi ne strinjajo; če in ko se strinjajo, gre za splošno trditev in sodbo. (Na prej omenjeno sodbo o Štoparju in bralcih sem dobil nekaj komentarjev, ki so sicer bolj ali manj podkrepili moje prepričanje, vendar to ni dovolj, take trditve ne moremo imeti za splošno. - Za več okrog tega primera se gleda tisti zapis: 30.5.2006.) Nad splošnimi trditvami so širše veljavne sodbe in naposled človeška spoznanja. Dobro je skratka biti originalen in provokativen, a obenem velja spoštovati pot na greben splošnih spoznanj, saj je pot dolga in strma.

Odlike dobrega zapisa
V njem ne najdemo mašil: istorečja ali ponavljanja (tavtologije) in miselno-izraznega preobilja (pleonazmov). Tu Janez Rugelj ne izstopi iz svoje kože: "Najbolj bolni so tako silno površni in malomarni, da pišejo zgolj mašila. Pri pisanju spisov vsak razodeva svoj značaj." Dober zapis govori, čeprav domala brez besed, podobno kot je Angleškemu pacientu rekla njegova ljubezen: "Želela sem spoznati človeka, ki lahko piše tako dolge spise s tako malo pridevniki."
Važen je seveda pravopis. S slabim človek pokaže slab, zmeden značaj. Črka naj se dopleta s črko v smiselnost besed - če rabimo besede Janeza Menarta - in ne v nesmiselnost. Poklicani smo v glavnem za to, da ustvarjamo kozmos, ne kaosa, verjemimo v to. Kot zgled naj služi šolski primer rumeno oranžne opice; ta je neke barve med rumeno in oranžno - katere točno, ne vemo; rumenooranžna je vsekakor oranžna z odtenkom rumene; rumeno-oranžna pa ima na primer okončine in glavo oranžne, trup pa rumen. Seveda je slovenski pravopis tako obsežen, kot je zapleten naš jezik. Več si študent najde v Slovenskem pravopisu. Priročen je tudi SSKJ. Na koncu pa pomankljivo znanje slovnice ni tako pomembno - vseeno ne smemo pretiravati -, obstaja namreč lektor. A lektor ne bo nikoli nadomestil dobrega upovednega sloga. Ta pride iz srca, "srca s srcem pa ne združiš, če ti ne pride iz srca", zaključi Goethe v Faustu. - In zato pri pisnem ustvarjanju pravzaprav gre, ali ne; da se dotaknemo srca drugega?

Zapisovanje matematike
Ker sem izšolan matematični fizik, sem si te stvari dobro prebral. Pri tem sem izvedel nekaj novega, sicer pa je važne stvari vedno dobro ponoviti. Bajt tu veliko načrpa iz v-naših krogih znamenitega članka Ivana Kuščerja, O strokovnem pisanju iz "Obzornika za matematiko iz fiziko" (št. 6-7, 1987). Sledi nekaj vodil.
V strokovnih tekstih pišemo mersko enoto skupaj s količino (2 cm2, 20 %), pri čemer s presledkom nakažemo nestični zapis, medtem ko v poljudnem besedilu navadno izpisujemo: dva kvadratna centimentra, dvajset ali 20 odstotkov. Na nestičnost moramo sploh paziti: mN je milinjuton, m N pa meter krat njuton. Če enote pišemo samostojno, ločimo med oznakami za maso in pot, m in s, ter oznakami za meter in sekundo, m in s. Številke, če so kratke, izpisujemo z besedami. Uro označimo tako: 10.00, 6.15, 17.53; športni čas pa tako: 2;12:35 - kar pomeni dve uri, 12 minut in 35 sekund; ali tako: 8:06,75 - kar pomeni osem minut, šest sekund in 75 stotink. Čim ima številka pet ali več cifer, rabimo presledek ali ločilo: 3500, vendar 70 500 ali 70.500, 22 800 000 ali 20,800.000. Tam kjer rabimo vezajni pomišljaj za obdobja in intervale, veljajo zanimiva štiri pravila:
- Pri številih, manjših od 100, pišemo vse števke: str. 3-10, 71-89;
- pri stoticah in večkratnikih tudi vse: str. 100-150, 100-200, 1100-1123;
- pri številih 101-9 z večkratnikih stotic le zadnji števko: str. 107-8, 505-7, 10002-6;
- pri številih 110-99 z večkratniki pa izpuščamo prvi dve: str. 321-30, 1536-49, 18831-904, vendar str. 18831-19045. (Tu cifre v velikih številih le pišimo brez ločil.)

Dober slog narekuje, da s številkami ne začenjamo stavkov, odstavkov in naslovov. Bolj zahteven študent si bo rad pogledal omenjeni Kuščerjev članek pa kaj o tehniški topografiji; npr. The not so Short Introduction to LaTeX2e Tobija Oetikerja.

* * *


Od zamisli od objave veje dolga in vijugasta pot (Knjižni posel, Joker 134), na katero si kdaj zaželi podati marsikdo, ki ga navduši pisno ustvarjanje. Je pa to tudi težavna in nova pot, kjer se praviloma vsak nevedež zgubi. Zato ima ta knjiga Draga Bajta - Pišem, torej sem - veliko vrednost, saj podobne v našem jeziku ni. Avtor nas neumorno in z močno avtoriteto (glej poglavje 1.21 Od zamisli od objave: lastni primer), a tudi nežno roko vodi prek treh logičnih poglavij. Prvi del gre o brusenju rokopisa in vsebuje pravila pisanja ter praktična navodila za zgleden zapis. Drugi del pregleda neleposlovne besedilne vrste, torej zapisovanje v stvarnem življenju in polumetnostne žanre, kot so esej, pismo in biografija; v zadnjem delu pa so zbrani stvarni zgledi z avtorjevimi komentarji. Meni se je najbolj dopadel prvi del, ker je posebej močan in premišljen. Knjiga je sploh super, če upoštevmo to, da nas pelje od prve do zadnje platnice, notri pa je navsezadnje veliko teorije! Tako da očitno drži, da ni boljšega od dobre teorije. V tem duhu si za posladek privoščimo še dva citata dveh pomembnih mož. Prvi je - Bojan Magajna, v uvodu predstavljeni profesor matematike:

"Koristno je vedeti teorijo. Vi mislite, da se hecam, ampak je res. Enkrat med drugo svetovno vojno so nekje v Ukrajni eni partizani zajeli nekega
človeka in so ga hoteli ubiti, čes da je izdajalec. On se je pa branil: 'Ne, ne, jaz sem matematik, politika me ne zanima.' Eden od partizanov mu je potem rekel, da naj, če je zares matematik, izpelje Lagrangeovo obliko ostanka pri Taylorjevi vrsti. Matematik jo je izpeljal in so ga izpustili. Enkrat kasneje je dobil Nobelovo nagrado za fiziko. Vidite otroci, teorija vam vedno prav pride."
(- Izjave prav verjetno nenadkriljivega profesorja Magajne so zbrane v dokumentu "Smile, You're in Bojan Magajna’s Class!", ki ga je pripravil moj sošolec Tomaž Baal. Tega je zdaj že 7 let.)

Drugi pa - Janez Rugelj, ki posebne predstavitve ne potrebuje, sicer je ena predstavitev s slikami vred tu. Njegovo mnenje - torej provokacija, ob katero se zdrav človek ne obregne, temveč se z njo požene dalje - je:

"Sveta dolžnost človeka, ki je končal osemletko, je, da piše vzorne spise, medtem ko mora šolan človek s spisi že kar blesteti."

> sobota, avgust 12, 2006
> komentarjev: 5

Peter Beagle: The Last Unicorn

Ta zapis se tiče fantazije The Last Unicorn, v prevodu Poslednji samorog, in je napisan za nekoga, a če zanima še koga, naj si le prebere. ("Jejte, jejte, bom še narezala!" - Nina Osenar, miss, nagica in nadobudna r'n'b diva.)

Tako to ne bo pravi knjižni utrinek, kot jih rad pišem, temveč razmet petih stvaritev, ki se dotikajo te knjige. Avtorski utrinek obljubim za prihodnjič, knjigo namreč redno ponovno prebiram. V tem malo spominja na Jonatana Galeba: je kratka in prav dopadljiva. Je nekaj posebnega.

1. Knjiga spada v žanr fantazijskih romanov, angl. fantasy novel. Sam nisem velik poznavalec tega žanra, a sem prebral nekaj vidnih predstavnikov: Gospodarja prstanov (s Hobitom in brez Silmarilliona), Pullmanov prvi His Dark Materials, prve tri knjige (izjemne) serije Dune Franka Herberta, prvo serije A Song of Ice and Fire G.R.R. Martina ... Pa še kaj, vendar niti enega Harryja Potterja.
Najbolj všeč mi je Lord of Light avtorja Rogerja Zelaznyja. - Na seznamu The Internet Top 100 SF/Fantasy List je roman uvrščen na 29. mesto.
Med temi fantazijskimi deli ima Poslednji samorog (letnik 1968) posebno mesto. Čeprav je nekakšen remiks starejših del, knjiga navduši še pa še, da se jo mora brati večkrat. V tem torej spominja na Jonatana Galeba, ki se ga da naučiti domala na pamet po nekaj branjih, pa vendar ga je treba brati še. Povezava: knjiga v RTF-zapisu.

2. Leta 1982 po knjigi posnamejo očarljivo risanko mehke animacije, z nežnimi glasovi in zanimivo muziko. To je risanka izpred Pixarjeve dobe in ni Disneyeva, pa vseeno ena najboljših. Potrjuje tisto, da se dá z dobro zgodbo - vsebino, scenarijem, tempom - zariti globoko v srce. Povezave: Wikipedia, IMDb, DivX zapis (686 MB), SRT-DivX podnapisi.

3. Že kar nekaj časa pripravljajo filmsko priredbo z digitalno samorogo, vendar imajo filmarji težave; nadaljna usoda ustvarjanja je negotova. Sprva se je govorilo, da naj bi samorogi posodila glas Mia Farrow, prvega zla moža pa naj bi odigral sam Christopher Lee, oba iz prvotne risankaste zasedbe pred 24 leti. Vir: Wikipedia - The Last Unicorn's New Film Development.

4. Leta 2005 nas na knjižnem srečanju PEN obišče avtor Peter S. Beagle; zanimiv, sila učen in duhovit mož. Delo je z njim 22. maja naredilo intervju. Povedal je marsikaj zanimivega: "Nič ne bo, če boš čakal, kdaj te bo muza potrkala po ramenu".

5. Poskušam, pa se ne morem odločiti, katero besedilo imam raje: v originalu ali v prevodu Vesne V. Bukilica; obe sta super. Kot je posebna knjiga in je poseben prevod, je posebna ta žena Bukilica. Spoznal sem jo v živo pa naj o tem sodim. Opozarjam na njen intervju iz Nove Revije marca 2000. V njem Bukilica govori na splošno o prevajanju, z detajli pa zgrabi marsikaj: kdaj se je zaljubila v prevajanje; smisel, namen in vrednosti prevodov, same prevajalce, zanemarjenje in veličino slovenščine pa svojo srečo, da ji je hobi delo in delo hobi. - Zanimiv človek skratka. Pa intervju? Tukaj je: "Tišina je strašna reč, če si nimaš česa povedati".



"Oh, I could never leave this, I never could, not if I really were the only unicorn in the world. I know how to live here, I know how everything smells, and tastes, and is. What could I ever search for in the world, except this again?" - To je moj najljubši odstavek, znam ga na pamet, vendar ne tudi v slovenščini. - In tu je moja zagata, trenutno slovenskega izvoda nimam doma, pa me zanima kakšen je prevod. Ali ga ima morda kdo od vas; bi pretipkal ta del? Je nekje na 3. strani.

> petek, avgust 11, 2006
> komentarjev: 6

Matjaž Kmecl: S prijatelji pod macesni

Težko mi je, sila težko mi je pri srcu in celem životu, zdaj ko so me okoliščine - vreme pa dolžnosti - odtrgale od gora. Za nadomestilo sem si vzel v roke to knjigo, ki je napisana nadvse lepo in s katero sem podoživel, kar mi gore predstavljajo in kar si grem tja iskat.
Najprej sem se spomnil na brezčasno pesem Ivana Minattija, Nekoga moraš imeti rad, sicer napisano leta 1924.

Nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,
nekomu moraš nasloniti roko na ramo,
da se, lačna, nasiti bližine,
nekomu moraš, moraš,
to je kot kruh, kot požirek vode,
moraš dati svoje bele oblake,
svoje drzne ptice sanj,
svoje plašne ptice nemoči
- nekje vendar mora biti zanje
gnezdo miru in nežnosti -,
nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen
ker drevesa in trave vedo za samoto
- kajti koraki vselej odidejo dalje,
pa čeprav se za hip ustavijo -,
ker reka ve za žalost
- če se le nagne nad svojo globino -,
ker kamen pozna bolečino
- koliko težkih nog
je že šlo čez njegovo nemo srce -,
nekoga moraš imeti rad,
nekoga moraš imeti rad,
z nekom moraš v korak,
v isto sled -
o trave, reka, kamen, drevo,
molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov,
dobra, velika bitja,
ki spregovore samo,
kadar umolknejo ljudje.



Spomnim se, ko sem prvič slišal za to pesem. "To je najboljša pesem na svetu!" me je prepričevala mama. - Hm? Se mi sploh ne zdi tako blazno dobra: saj je kar vredu, vendar sam poznam boljše; Kozmogonija in Spoznal sem Janeza Menarta na primer se mi zdita boljši.

Minatti vseeno zanimivo pove tisto o skali: da ima lahko človek rad tudi kamne in da je to že nekaj.
Človek je eno bedno bitje; pa če živi še tako preprosto, rabi za svoj obstoj jako veliko stvari: od spanja (pa primerjajmo to z Vrsto 8472 iz Star Trek: Voyager, ki ne rabi nič spati), hrane, seksa in sračkanja do enostavne, a najbolj pomembne ljubezni. - Človek brez nje ugasne. Pač mora biti ljubljen in mora ljubiti, da prav uspeva; kot rabita mavrica in cvetlica sonce, da gresta prav iz zemlje, rabi človek ljubezen, da gre dalje. - In če ima rad skale, zakaj pa ne? "Kamni namreč govoré o njem, torej o tebi," pravi ljudska modrost. To je resda malo čudna, a kar solidna in preprosta je ta ljubezen.

Podobno preprosto in čarobno se bere to Kmeclovo hribovsko knjigo. Zbral sem 18 naslovov našega hribovskega leposlovja in jih do tega prebral sedem. Od teh se mi zdijo še posebej zanimivi trije. Svetinov pustolovsko-biografski roman Stena, ki romanizira našo skalaško legendo Joža Čopa, se mi zdi najbolj pritegljiv; Planinčevi zapiski dušeslovca in alpinista Klementa Juga se mi zdijo najbolj modri; te prigode Matjaža Kmecla pa so gotovo narlepše ubesedene.
Njegov jezik je sočen.

"Trenutek zatem sva se začela potapljati, navzgor pa so brbotali samo še mehurčki spominov. Kakšno stranje ta tržiška megla! Kakšno stranje! Tako je bilo Uršiki, ko jo je povodni mož vlekel na dno Ljubljanice!"

Obenem je Kmecl pogumen in vročičen, da se zdi, kot da je vse od prve pa do zadnje, 222., strani in vrstice napisal v eni sapi. Res mojstrsko. To ni več tako nenavadno, ko se pozanimamo, da je Kmecl priznan književnik. Pa vendar ostanemo presenečeni, saj spada to gorniško delo na rob njegovega ustvarjanja.
Pa tudi pomenljiv je Kmecl. Na številnih mestih zavije svojo gorniško prigodo tako, da je jasno, da smatra hribolazenje, plezanje pa še posebej za življenje v malem.

"Lastnost, ki še posebej krasi vsakega pravega gorolazca, je, da ne rine za vsako ceno kamorsižebodi, marveč da se modro obrne, če postane stvar negotova, da se mu sploh ne zdi škoda ne časa ne naporov za varno vrnitev."

To drži kot pribito; sam se kdaj zaplezam v skali, pa vedno ko se s tem ponižno sprijaznim in se vrnem za nekaj potez - kdaj je dovolj že ena sama - pa nato pogledam za novo napredovanje, se mi odpre. Tako se vendarle odpira tudi življenje, vedno se odpre, saj ponuja toliko več možnosti. Le priznati mu moramo premoč in naresti kdaj kakšen korak ali dva nazaj.

Od 14 poglavij sta me najbolj zabavali storiji Še enkrat Triglav in Skupno ležišče, čeravno je duhovit Kmecl ves čas in so druga poglavja še bolj pomenljiva. A precejšna morala je tudi v teh dveh.
V prvi vodi avtor kolega na vrh Triglava. Ta je že pošteno v letih, obenem pa precej rejen in prav nič gorniško podkovan. A zagret, to pa je, na vsak način hoče na vrh. Pa gresta. Na poti se potem ves čas ustavljata, saj kolegu grozijo kamenčki v negorniških copatih, sončarica pa lakota in takojšen napor, ki da je slab za prebavo. Še bolj smešno se vse zaplete in razplete. Naposled vrha ne osvojita, sestopita s Kredarice, kolega pa zapriseže goram večno sovraštvo. Pa ne za dolgo, saj že čez 14 dni najavi, sa si je kupil prave gojzarje in da misliti iti tokrat do konca. Nad tem se avtor zamisli.

"Na, vraga! Kaj pa je to? Psihoza? Užaljenost športnika, ki je odnehal tik pred ciljem? Neodmrte kompenzativne težnje? Napuh - Ali pa - ali pa se lahko vname celo star panj in zagori z mladostnim, nepogasljivim plamenom?"

Druga storija, Skupno ležišče, se mi zdi poleg anekdote Borisa Cavazze in Vitomila Zupana s svetovnega prvenstva v boksu v Ljubljani leta 1970 najbolj smešna zapisana beseda. (Oboje je na vidnem mestu v dveh drugih zapisih: Zupanova anekdota, 29.5.2006, in Kmeclova prigoda, 4.6.2006.) Vedno me lahko nakrohotata za cel dan.

* * *


S prijatelji pod macesni je super hribolazniško čtivo. Vesel sem, da mi je padlo v roke. Pravzaprav so me k branju zvabile besede Janeza Ruglja: "Knjiga opisov planinskih tur, ki navdušijo za planinstvo vsakega človeka, ki ni odtujen od narave." - To lahko potrdim. Avtor ne skopari z bolj ali manj povezanimi in sila iskrivimi ter navdušujočimi prigodami, skopari pa z nauki; pač ve, da vsakega prav dobro obrusi življenje samo in to tem bolj, čim bolj se pomatra. Avtor torej ne pozabi večkrat omeniti, da je hribolazenje življenje v malem, kar zaokroži z mislijo pisatelja Petra Roseggerja, "da težja ko je pot, več je milosti."

V smislu doživetja gora, torej tudi življenja, težko prehvalim to ultimativno branje. Da to bralec uvidi, mora zgolj prebrati verigo utrinkov na straneh 55-50 od povedi - "Le kaj, vraga, nas kar naprej vleče gor?" - naprej.



Slika. To smo mi, od leve proti desni: Maja, Jure, Andrej (vsi mladinci PD Matica) in Bo v jutranji sončni kopeli na eni izmed fužinskih planin na poti na Zelnarico (2320 m) pred okroglim letom dni. - Če že ne morem v naročje gora, me lahko grejejo spomini.