> petek, september 22, 2006
> komentarjev: 21

... moj poslednji zapis tu

To pa zato, ker sem prišel v drugačno počutje-stanje in pisanje tu ni vrednota.

Zapisi. Najboljši - za lastne pojme - so mi uspeli, ko sem jih najprej načrtal in spisal v zveščič. Na roke. Prikimam naši veliki besedni ustvarjalki Rapi Šuklje (Knjige izbiraš sam, na ljudi naletiš v Sobotni prilogi 22.7.2006).

"Še vedno delam vse na roko. Nobene stvari ne morem ustvarjalno narediti drugače kot s svojo roko. Pri meni možgani delujejo skozi roke. Pretipkujejo drugi."

S pisanjem o knjigah bom kajpak nadaljeval - prepričan sem, da tako od knjige odnesem bistveno več, kot da jo prebrano zgolj vračam kotu ali knjižnici -, a na drugačen način, gotovo vsaj z zapisovanjem v zveščič. To se mi ne zdi izguba časa, ker je ta čas kvaliteten, prijeten. Ko je moški spolno vzburjen, mu paše, da ga punca v intimi boža po udu. Prav podobno - kaj gre za enako tkivo? - je z možgani; aktivni, lepo jih je kravžljati v spokoju polnoči.

Pa jutri? Bo bolj svetlo kot danes. Kakopak. Človeka močneje privlačita red in disciplina od zmede. Človek zida kozmos, ne kaosa. Če ne bi verjel v to, bi se verjetno že ubil. (Ja, poznam zakon o entropiji in pravim, da je v bistvu pozitiven.) Ugotavljam, da je misel na samomor pogosta med ljudmi, domala vsak je že premišljeval o njem. Vsak. Gre za človekovo bistveno vprašanje. A vprašajmo se potemtakem, zakaj se ne samomorimo mnogo bolj pogosto? Gotovo zato, ker smo se prej navadili živeti kot misliti. Pa nas je življenje s tem zajebalo? Ne, zakaj, živeti je navsezadnje lepo, edino smiselno. Jutri grem lahko spet v gore ... Blogal bom še. V meni se je v zadnjem letu nabrala zanimiva vsebina. Ima vrednost. Odprl bom nov, drugačen blog. Kot bom še naprej spremljal vaše. Pa veliko uspeha.

-Bo

> četrtek, september 21, 2006
> komentarjev: 2

Ernest Hemingway: Starec in morje

Ernest Hemingway je v svojih zadnjih letih več pisal, kot pa objavljal. Kar zanj ni bilo dobro napisano, ni objavil, temveč zaprl v predal. Po njegovi smrti je njegova zadnja žena odprla predal in obelodanila veliko napisanega. Dejanje proti pisateljevi volji je sprožilo mešane odzive. Sam sem proti. Res pa sicer ne bi nikoli spoznali tako mitičnega Hemingwaya kot v romanu Otočje v Zalivskem toku (Islands in the Stream, 1970), ki se konča z romantičnim lovom na nemške podmornice. Hemingway je med 2. svetovno vojno dejansko prepričal ameriško vlado: da so opremili njegovo ribiško ladjo s proti-podmorniškim orožjem - težkimi mitraljezi, eksplozivi in bazuko -, in da je "patruljiral" po Karibskem morju. (Na koncu je s kolegi večinoma ribaril in popival.)

Podobno avtor razširi okvir novele Starec in morje (The Old Man and the Sea, 1952), kjer mejo boja človeka proti naravi potisne proti vesolju. Spopad med človekom in naravo v mnogih njegovih delih edini zagotavlja človeku največjo srečo. V razne love ga je kot otroka uvedel oče, kot odrasel (na slikah levo) pa je lovil še več.

Starca in morje je izdal, ko mu je bilo 52 let, zgledal jih je 15 več. Težko pijančevanje ga je docela razkrojilo, a očitno ne v nulo, saj se je na sila negativne kritike zadnje knjige Čez reko in med drevje (Across the River and Into the Trees, 1950) in na dobrih deset let od zadnje uspešne objavljene besede odzval tako, da je občutka propadanja in ranjljivosti usmeril v nastanek tega dela. Izšel je v posebni izdaji revije Life, v enem tednu so prodali prek pet miljonov izvodov.

Za kaj točno gre v tej knjigi, ni tako preprosto odgovoriti. Bolj enostavno je povedati, kako je knjiga napisana in kaj se v njej zgodi. Napisana je lepo, zgodba pa gre nekako tako.

Ostareli ribič nima sreče, že slabe tri mesce ne ujame ribe. Ne brez upanja odrine potem neko jutro (na noč) daleč v zalivski tok in potopi vabo globoko v temo. Nanjo se ujame ogromna riba, ki kar noče iz svojega sveta. "Poldan je bil, ko sem jo nasadil na trnek. Pa je sploh še nisem videl." Dolgo se bije z njo, noč in dan.

"Ubijaš me, riba. Ampak pravico imaš do tega. Nikoli nisem videl reči, ki bi bila mogočnejša, ali lepša, ali mirnejša in plemenitejša od tebe, sestra. Kar pridi in me ubij. Vseeno mi je, kateri ubije katerega."

Naposled se riba dvigne iz globine, približa čolnu in starec jo zakolje. Priveže jo k čolnu, riba je daljša od čolna. Starec je zadovoljen in v mislih že doma v občudovanju in pri počitku. Vendar na trak krvi, ki jo riba pušča za sabo, pride velik morski volk mako. Starec ga pokonča z dobro merjeno ostjo. Potem prideta dva morska psa; njiju ubije z veslom, na katerega poveže nož. Pride še en; ubije tudi njega, a obenem odlomi nož. Zdaj prideta še dva; tolče ju s kijem ... Vsakemu mora pustiti, da priplava dovolj blizu in zasadi svoje zobe v ribo ter odtrga kos. Ponoči jih pride nič koliko ...

Drugače lepa je stranska zgodba, razmerje med starcem in dečkom. Deček ga ima rad, prinaša mu živež, rad bi bil v njegovem čolnu in se učil ribolava prav od njega, pa mu starši ne pustijo, češ da je starca zapustila vsa sreča sveta. Vendarle deček na koncu - ko se starec vrne v pristanišče živ in z okostjem trofeje - sklene po svoje. Nadaljeval bo šolanje pri starcu.

Zadnjo priliko ljudje razumejo na več načinov. Po moje se je Hemingway v zaključku priklonil nam bralcem. Deliti hoče z nami. To je zelo lepo od njega, moramo pa sprejeti vloge: Hemingway modri starec, mi ponižni otroci.

> sreda, september 20, 2006
> komentarjev: 4

... Meryl Streep (II)

Nedavno so se v naši blogosferi nabrali strastni zapisi o Harryju Potterju. Predvsem med blogerji nežnejšega spola - na primer Nadezhdo, Lillit in Belgothiel -, kar je celo zasenčilo prav tako strastno razpravljanje o različnih interpretacijah Prevzetnosti in Pristranosti, ki jo Wonder Woman veselo pelje dalje ...



Tako sem prišel na misel, da bi izdal zanimiv delček novega filma Hudičevka v Pradi (2006), ki bo vsak čas v našem kinu. V njem se dajeta zahtevna šefinja (Meryl Streep) in nadobudna asistentka (Anne Hathaway). Hathawayeve se spomnimo ali - bolj verjetno - ne spomnimo iz Princeskinega dnevnika in njenega nadaljevanja. Ta film bi bil prav gotovo nekakšno tretje nadaljevanje Princeskinega dnevnika, ako ne bi k njemu priključili Meryl Streep. Super je. V enem prizoru zdrdra navodila nakar zahteva "novega Harryja Potterja" v "treh urah". Pa ne nove knjige iz knjigarne, marveč rokopis naslednjega dela. Njena otroka bi ga rada brala. Zato dve kopiji. Asistentka rokopis celo dobavi. Saj, film je prismuknjen ... To je prismuknjeno ...

... vendarle Meryl Streep v filmu briljira in opozori na lastnost velike umetnice: da lahko iz dreka naredi zlato.

Portret. Navdušuje nas, da pred igranje postavlja svojo družino, dolgoletnega moža in štiri otroke. Te ji polnijo srce, ki nam ga razdaja na platnu. Sicer, pravi, ne ve, kaj bi lahko dala. Prej se za vlogo perfektno pripravi. Za mnoge je najbolj cenjena in nadarjena igralka, prva dama modernega filma. To se pozna tudi pri nagradah. Drži rekord 13 nominacij za oskarje. Dobila je dva, za igri v Kramerju proti Kramerju (1979) in Sofijini odločitvi (1982). Uspeh žanje povsod: v gledališču, filmu in na televiziji. Prav dobro se znajde v komedijah, ki jim doda fino ozračje. Spomnimo se filma Smrt ji lepo pristoji (1992) pa nedavne Snahe, da te kap (2005). Naslednje leto bo v neki komediji ameriška predsednica, katere mož in poslovni mogul (Robert De Niro) postavi kariero nastran, da bi stal ob strani njene predsedniške kampanije.