> petek, junij 30, 2006
> komentarjev: 6

... nagrada kresnik (II)

Pred dnevi, dan pred Kresnikom 2006, sem zbral seznam nagrajencev od začetka leta 1992 dalje. (Prireditve se nisem mogel udeležiti tako, kot bi si želel. Pa to velja za Kresnika 2007!) Zdaj se ve, kdo je dobil letošnjo nagrado. To je Milan Dekleva za knjigo Zmagoslavje podgan. O knjigi vem predvsem to, da jo gotovo preberem - več spodaj. Na tem mestu pa kaže zapisati osvežen seznam nagrajencev. Črno in odebeljeno sta označena: edina kresnikova knjiga, ki sem jo sam prebral, in s tem moje kulturno barbarstvo. Stanje kaže popraviti. Ne, barbar ne bom več. Ob takšnih knjigah bi moralo iti zlahka. Pri prejšnem zapisu sem prosil bralce nagrajencev, da pustijo v komentarjih kakšen svet ali dva za branje. Oglasil se je mojster ill-advised in navrgel mnenje o Grenkem medu Andreja Skubica (Kresnik 2000), a me njegove besede niso očarale. Tako imam za začetek v planu dve, označil sem ju zgolj črno, neodebljeno.

1991 Lojze Kovačič: Kristalni čas
1992 Feri Lainšček: Namesto koga roža cveti
1993 Miloš Mikeln: Veliki voz
1994 Andrej Hieng: Čudežni Feliks
1995 Tone Perčič: Izganjalec hudiča
1996 Berta Bojetu: Ptičja hiša
1997 Vlado Žabot: Volčje noči
1998 Zoran Hočevar: Šolen z brega
1999 Drago Jančar: Zvenenje v glavi
2000 Andrej Skubic: Grenki med
2001 Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit
2002 Katarina Marinčič: Prikrita harmonija
2003 Rudi Šeligo: Izgubljeni sveženj
2004 Lojze Kovačič: Otroške stvari
2005 Alojz Rebula: Nokturno za Primorsko
2006 Milan Dekleva: Zmagoslavje podgan



Milan Dekleva (zdaj je star 60 let; vidi odlomek video intervjuja: Svet iz besed - Milan dekleva, MPG) je raznovrstni literat, izobražen, delal je kot novinar, veliko pesnil in pisal za otroke. Podobno kot Svetlana Makarovič leta 2000 je prejel Prešernovo nagrado, a drugače kot ona, ki je nagrado zavrnila, jo je on sprejel. (Zdi se mi, da je Svetlana Makarovič v vsej zgodovini Prešernovih nagrad in plejadi nagrajencev /dobrih 300 - prej so nagrado dajali večim, tudi desetim in večim, danes praviloma le dvema/ od let 1947 do 2006 edina, ki je storila tako. In sam ji dam delno prav. - "Kaj zdaj, ji daš ali ne daš prav?" - Če je tako, potem ji dam prav. Sem namreč podobno konfliktna oseba in jo dobro čutim.)

Za otroke je Milan Dekleva prevedel tri dela Roalda Dahla, nepozabnega Dahla (za več poglej moj angleški zapis 16.5.2006): Odvratne rime (prevedeno leta 1995; v originalu Revolting Rhymes - Dahl je napisal tudi knjigo Revolting Recipes, za katero pravijo ljudje: "This book has the best recipes EVER!", "Willy Wonka never had it this good!", "Scrumdiddlyumptious!", "Try the bird pie!"), Čarobni prst (1998; The Magic Finger) in Čarlija in tovarno čokolade (2003; Charlie and the Chocolate Factory).
Ko sta zadnji dve pogojno otroški, pri prvi, Odvratnih rimah, oznaka pogojno nasploh stoji na mestu. Gre za prepesnitev in vsebinsko spremembo znanih pravljic: Pepelke, Jakca in čudežnega fižolčka, Sneguljčice in sedmih palčkov, Zlatolaske in treh medvedov, Redeče kapice in volka ter O treh prašičkih. Spremljajo jih sicer še (enako pogojno otroške) ilustracije Quentina Blakea ... Vendar Dahl šokira z: nasiljem, pohlepom in ironijo. "Tako je rdeča kapica moderna, neskrupulozna punčara, zelo nevarna, saj nosi v spodnjicah pištolo. Posebno pri srcu so ji plašči iz volčjega krzna in tako poči prvega volka v lastni pravljici in drugega v Treh prašičkih, za namenček pa prašička konvertira v kovček," zapiše Bošjan Resimovič v Pravljicah malo drugače. Zadnjo prigodo iz Odvratnih rim, v angl. The Three Little Pigs, sem našel na spletu. Zadnji verzi lepo kažejo, da se Dahl s stranmi (za kratke vsebine vseh šestih pesmic-pravljic glej Revolting Rhymes - Wikipedia) le še bolj odklanja in odklaplja: Ah, Piglet, you must never trust / Young ladies from the upper crust. / For now, Miss Riding Hood, one notes, / Not only has two wolfskin coats, / But when she goes from place to place, / She has a PIGSKIN TRAVELING CASE.
Kot se spomnim prevoda Milana Dekleve, je posrečen.

Da je bil Milan Dekleva novinar, se lepo kaže v intervjuju Dela z njim (16.6.2006:13), kjer govori o magrajeni knjigi Zmagoslavje podgan, in kjer se lepo vidi, da je Dekleva raziskal številne pristne vire, predno je zapisal razviharjeno zgodbo tistega prostora in časa med svetovnima vojnama. Bolj natančno gre za biografski roman o Slavku Grumu (1901 - 1949), široko razgledanemu razumniku in občutljivemu umetniku ter globoko razkoljenemu človeku, ki je ustvarjal in bival z zanosom v eni ter tesnobo v drugi roki. Čeprav je nosil v sebi razcepljeno osebnost, ni poznal polovičarstva: živel je na ostrini bitve, vedno je stavil na vse ali nič. Tako se je - ta Kosovelov totalni človek - predajal do konca v uporništvu, ustvarjanju in užitkarstvu. Zato je živel ... životaril travmatično v ljubezeni pa v odnosih: dom - svet, znanost - leposlovje, živosti - avtomatizem, naključje - aksiomatičnost, treznost - zasvojenost ... Samo s tem kratkim vpogledom sem se z Grumom močno poosebil, da bo knjiga gotovo - padla, kot rad pravi Peter Štrovs / blog oslikarstvuinšečem.

> nedelja, junij 25, 2006
> komentarjev: 1

... Gašper: Vsak velik pisatelj je sprva veliko bral

> četrtek, junij 22, 2006
> komentarjev: 4

Drago Jančar: Klementov padec (II)

Drago Jančar (mu pristojijo brki, kaj), naš plodovit pisatelj, romanopisni zastavonoša, dramatik in esejist je bil leta 1987, ko je spisal dramo Klementov padec, življenjepisno igro o Klemenetu Jugu, doktorju filozofije in planincu, star 39 let. Tako sodi delo na konec njegovega zgodnjega opusa. Prvič je bila uprizorjena naslednje leto v MGL z Janezom Škofom v glavni vlogi. Takrat sem bil star 9 let in sem jo zamudil, za kar mi je (blazno) žal, baje je predstava zelo dobra. (In baje jo ima RTV Slovenija posneto! tako da upanje, da jo kdaj vidim, ostaja.) Letos februarja so jo uprizorili vdrugo v Gledališču Koper z Rokom Viharjem v glavni vlogi. Zdaj imam 26 let in avto. Šel bom v Koper, sem se odločil takrat pozimi, in si predstavo ogledal.
Potem nisem šel v Koper, marveč je Gledališče Koper s poletjem prišlo v Ljubljano. Oziroma bi bilo moralo priti 31. maja, ko bi bilo gostovalo v ljubljanski Drami, pa ni, ker je nekdo od igralcev zbolel, tako da so predstavo prestavili na 21. junij. To je bilo včeraj. Predstavo sem si ogledal, poročilo sledi.

A pred tem se splača povedati nekaj o nastanku dela. Gre za prenos dvojega znanja v književnost. Prvo je Jugov življenjepis z goro mastnih podatkov, zgodbami in nedoumljivostmi, kar je sploh presenetljivo, umrl je namreč 26 leten. Potem je profil prihiatra Leva Miličinskega (Samomor in Slovenci, 1985), v katerem priznava, da znanost pri fenomenu Klementa Juga in njegovi sorti samomorilnosti ne more prodreti do konca. Naposled je bil gradivu izpostavljen Jančar, potegnilo ga je vase, da je v smislu čes, mogoče pa lahko tu kaj naredi umetnost znanja združil in ju prenesel v književnost. Prenos je verna sled gradivu, izposodil si je dialoge, čez vse pa speljal privlačno štorijo intelektualca in telovadca ter posebneža kot metaforo nezmožnosti posega v mehanizem apatične družbe. Jug je bil namreč prizadeven človek, druge je želel vpletati v svoje aktivnosti, jemal jih je s seboj v gore, predaval jim je o vsem, kar je vedel, razdajal se je, tako je bil plemenit, a mrzil je lenobo. Da je rad delil, v tem vidim sam le dobro. Ni hotel vladati drugim, želel jih je le spreobrniti, tako da jim je kazal sadove svoje višine letanja, tako usmkega kot telesnega. Tu je naposled zašel v velik konflikt s čustvovanjem. Kot ena izmed inteligenc, je čustvovanje nekaterim ljudem precej pomembna, tega Jug ni mogel razumeti, sam se ni zmenil zanjo. Zaljubi se lahko vsaka smet. A se v milo punco Milko zaljubi tudi sam. Navdajo ga strasti, ki jih prej ni poznal in za katere si je domišljal, da jih ima v oblasti. Pa jih nima. Spreminjanje Milke mu ne gre najbolje od rok, kar preveč je nasilen. Seveda, ljubi jo. Pravimo, da hotenje po spreminjanju izhaja in naklonjenosti. Tu Jug prestopi meje svojih zmožnosti in stopi v neki svet, ki ga tudi sam več ne obvladuje, pravi Jančar. Zgodba se zaključi tragično.

Predstava. To je ena luštna predstava.
Gibljive igralce sem požiral z odprtimi očmi in ušesi ter na koncu pripomogel k silovitem aplavzu. Scena je prijetna, enostavna, prehodi med prizori gladki, spremlja jih mehka glasba in podobne luči. Zanimiva je scena za glavno, kjer se v prehodih med prizori godijo vsakodnevne stvari: enemu veter odpihne kapo, drugi sklonjen z obleko nad glavo beži pred dežjem, profesor se rad pogleda v ogledalo, tej živahnosti se lepo pridruži muzika ... tej pomožni sceni pravijo odrski pas hiperrealnosti. Nad celo sceno se tri metre v zraku napenja jeklena konstrukcija, nekakšen plezalni poligon, po katerem se Klement obeša kot opica, in ki v zgodbi poleg plezalnih vrvi poudari splošno globino in posebno alpinizem. (Sliki levo posnel Radovan Čok. - vir; večja prva slika in druga)

Igralci slikajo svoje like dobro. Mladi Rok Vihar je imel sprva malo treme ("pred zahtevnimi Ljubljančani?") pa se je že v naslednjem hipu uravnal v vlogo pozornega, a vzvišenega Klementa. Boris Cavazza je v vlogi Klementovega znanstvenega mentorja (- Klement: Vi me niste izročili znanosti, vi ste bili le tu.) trd in neizprosen sogovornik. Nasploh so igre polne energije, da so me pritegnile. Ni se mi zdelo, da kaj manjka, da je česa preveč, dopadla pa se mi je že Jančarjeva predloga sama. Predstava me je zadovoljila, čeprav je zunaj potreb potrošniške družbe današnjega časa in sveta, ki se materialno strahotno napreza. Videl sem več vrednot: preprostost, urjenje telesa, brusenje uma in negovanje čustev. Slednje gre Jugu najslabše od rok, to predstavijo drugi igralci, ki pa niso tako bistri in spretni kot Jug, tako da se porodi vprašanje, če lahko kdo poseže po vseh teh vrednotah hkrati? Do neke mere gotovo. V vsem pa se briljirati verjetno res ne da.

Gre za iskreno in dodelano predstava. Všeč mi je, da je "neko" Gledališče Koper prišlo v naše meso in me, Ljubljančana, tako zadovoljilo.

* * *


O drami Klementov padec sem sicer pisal pred časom (14.2.2006), a zdaj o Klementu Jugu vem toliko več zanimivih stvari, da velja napisati še kaj.

Prebral sem Gled ga, občasnik Gledališča Koper in Obalnih galerij Piran. V letošnji februarski številki (slika levo) je moč prebrati intervju z Dragom Jančarjem (- berljiva fotografija dvostrani) in dodelan zapis Matjaža Briškega o Jugu, kateremu je dodana še kratka kronologija Jugove življenske poti 26-ih let.


Klement Jug. (1997). Stena in smrt: planinčevi zapiski. Založba Karantanija, Ljubljana. 210 strani.

Pred časom sem zbral 15 naslovov hribovskega leposlovja (17.4.2006) in jih 7 prebral. Knjige so različne, ni jih lahko primerjati, a nekako me je najbolj prevzela Stena, epopeja Toneta Svetine o hribolazniških legendah: Tonetu Čopu, Klementu Jugu in Triglavski severni steni ter njenih osvajalcih.
Zdaj pa ko sem prebral Jugovi Steno in smrt, moram reči, da mi je ta knjiga najljubša. Vendar jo težko predlagam komurkoli, negornikom bi znala biti nerazumljiva in neprivlačna. Jaz pa sem gornik in seže mi globoko, res globoko čisto do dna srca. Sredica je iz 10 poglavij, 10 spisov-utrinkov s tur v Julijskih in Kamniških planinah. Jug v takšnih planinskih spisih vidi veliko koristi, saj naj bi opisovali in vzpodbujali: pogum, požrtvovalnost za tovariše, zvestobo, odpovedovanje udobnostim in drugim užitkom, samohotno disciplino ... sploh je do civliziranega meščanstva neizprosen: Zgodovina kaže, da so bili narodi močni le tako dolgo, dokler so poznali požrtvovalnost, ko pa jih je tako imenovana civilizacija pomehkužila in jih napravila odvisne od naslad in individualne sreče - so propadli. Spise uvede udaren uvod O smotru alpinizma, utrinki pa so zabeljeni z nauki, kar dela knjigo imenitno zaokroženo filozofijo hribolazenja. Rad bi povedal malo o tem in še kaj o Klementu Jugu.

Mnogo nas je in mnogi so zagovori, zakaj in čemu gre kdo v gore. Enkrat sem se sam preizkusil z vprašanjem in izpisal 8 točk. Torej, v gore lazim, ker:

1. je dan telovadbe zame srečen dan,
2. me na vrhu preplavi moč,
3. življensko zmago sestavljajo male osebne zmage,
4. med hribolazenjem sobivam z naravo,
5. je hribolazenje zame preprost užitek,
6. sem vesel, da v soboto ne grem nakupovat,
7. uživam v naprezanju,
8. in ker med lazenjem strem marsikateri miselni oreh.

Jug med najbolj pogostimi izgovori zapiše tri: lepota, zdravje in religioznost. In čeprav vse tri čutim, se vendarle moram vprašati:

- Lepota? Ostre skale, umazan kamen in veter čez greben me porežejo, razcapajo in razmršijo.
- Zdravje? Dolga in naporna tura me prekomerno utrudi, da se telesno usposabljam še naslednji dan, dva, veter in dež (toče in strele na srečo še nisem doživel) tudi nista prijetna. A res pa se (malo neskladno) iz daljše ture vrnem "prerojen", čist in svež, sladko miren se vrnem iz takšne ture. Zanimivo je brati Jugove utrinke in žal spoznavati, da so bile ture nekoč veliko bolj polnokrvne. Niso imeli veliko reči, a tiste, ki so jih imeli, so izrabili do konca, preudarili vse možnosti ... danes pa se reči sploh ne popravlja več, kupuje se nove, vse je na voljo, večino pa nedosegljivega, časa zmanjkuje ... Alas! se reče temu po anleško, pomeni pa klic otožja. Včasih so ljudje rajši in bolj duhovito zahajali v naravo.
- Religioznost? Med vzponom ne razmišljam o teh stvareh. (A mogoče gre ravno za to.)

Mnogi sami ne vedo, čemu hodijo v gore.
Jug pravi, da je osnovni motiv gornika in alpinista: stremljenje po prvenstvu, se pravi biti prvi, najboljši, kar pa se sliši primitivno, zelo ... človeško. Za tem primitivizmom se skriva volja, volja do zmag nad čim večjimi ovirami in nevarnostmi. Ker pa gre v primeru hribolazništva za docela miroljubno vojskovanje, je ta volja plemenita. To je po Jugu jedro hribolazništva, in da se drugi motivi le bolj ali manj približajo in pridružijo temu. Po moje ima prav.
Eskapade v hribe in stene krepijo značaj. Jug takoj pristavi, da so veliki in močni ljudje že bili takšni pred uhajanjem v gore, tako da je treba v hribolazenju videti stemljenje krepkih mož po udejstvovanju, ljubezen do gora je učinek njihovih značajev.
Jug razlaga takšne stvari. In ravno zato mi je všeč, saj razlaga stvari, ki jih razlaga le malokdo, in z mero znanja in samozavesti kot še manj od malokaterega. Jug želi doreči nedoročene stvari: čemu v gore, čemu ne, kaj gore dajo, kaj vzamejo? Goram prida smoter, četudi ga same po sebi nimajo.

O Klementu Jugu bi verjetno znal največ in najbolje povedati študent in bloger Luka Lisjak (na sliki levo njegova podobica-avatar), ki s svojima zgodovinskima, filozofskima in družbeno kritičnima blogoma Dexter in Lisjakov b(r)log ozaljšuje našo blogosfero, predvsem pa je Jugov sorodnik (Jug je bil bratranec njegove prababice). Luka pravi, da z njegovimi geni ni prejel alpinističnih strasti, tako da naj se ne bojimo zanj, da bi ga pogubila stena. Dobro, ne bo ga pogubila stena, a v Jugovemu razumevanju aplinizma se skriva abstraktnost: lahko gre za različne dejavnosti, ki telo in um dvignejo tako visoko, da misli sublimirajo v nekaj izrednega in mišice zaječajo s sladkimi sokovi. Katera bi bila ta Lukatova dejavnost - ena mora biti, da to uvidi vsakdo, mora le prebrati kakšnega od njegovih finih zapisov -, ne vem, poznam ga le bežno prek bloga. A očitno je nekaj Jugovega v njem, tako v genih kot drugače.
Spomnija me na njegovega znamenitega sorodnika, vzornega intelektualca. Intelektualec namreč postane človek, ki se je več let sistematično in vsestransko izobraževal in svojo intelektualno osebnost nenehno oblikoval in brusil v raznovrstnem javnem, predvsem pa v nekonformističnem publicističnem delovanju, ter tako postal - po Satru - vest družbe. Za Luka so to - le kar poznam sam - njegovi zapisi in komentarji, ki: se ne obešajo na besede, ne napadajo, temveč dodajajo nek smisel, četudi je osnova relativno revna. Besede, ki pa zgolj očitajo bornost besed nekoga drugega, torej ne pokažejo kake optimistične smeri rešitve, so borne tudi same. Mnogim to verjetno ni jasno, verjetno so še na začetku svoje poti-rasti, jaz pa zdaj veselo rastem in te stvari tako dojemam.

A naj vseeno sam navržem še kaj o Jugu. Njegove letnice: 1898 (Solkan na Primorskem) - 1924 (pod Triglavsko severno steno). Bil je najmlajši izmed šestih (6) otrok, hiperaktiven (kot je bil navit psihoanalitik Guy Grand-Champs ki so mu kot otroku hiperkinetiku namesto medikamentov dali za brati Cicera, kar mu je spremenilo življenje. He, kako pravično in polnokrvno je lahko življenje) že kot otrok, bister, a s slabim šolskim uspehom (kot Newton, Einstein), vedno vključen v neko društvo, bodisi narodnozavedno bodisi telovadno (Sokol) in nenazadnje je bil majhne rasti, kar ga je omejevalo tako v plezanju kot v očeh drugih, da so ga zbadali.
Predvsem pa je bil pošten človek in izredno: vztrajen, nepopustljiv, dosleden, natančen; hrepenel je po popolnosti in spoznanju končne resnice, bil je strog do samega sebe in do drugih, predvsem njemu ljubih. Te značajske lastnosti je gotovo v večji meri odnesel iz svoje prvotne družine, ki je bila najprej klena, kar pomeni, da so se šalili, ko je bil čas za to, in pošteno delali, ko je bilo treba trdo poprijeti.

Svojo osebnost je dodatno oplemenitil v gorah. Vzljubil je stene. Stena z veliko začetnico, ki jo je imel tako rad, in ki ga je naposled kruto zavrgla, je Triglavska severna stena.



Na sliki zgoraj pogled na Steno, kot jo je ujel Marko Kern (en M iz rahlo bajeslovne dvojice M & M) iz spodnjega dela Slovenske poti 12.7.2003. Gre za eno najimenitnejših sten v evropskih Alpah. Je nevarna, čeprav jo je do danes premagal že marsikdo, ne najbolj težke smeri marsikateremu plezalcu (v navezi) na primer ne predstavljajo več posebnih težav.
Ker je bilo osvajanje Stene za časa Jugove tehnike plezanja velik in nevaren podvig, je ironično, da so prav njemu ušle besede: Kdor se nevarnostim privadi, spozna, kako so pravzaprav zelo majhne.

Pričujoča knjiga je posebna, zakaj zadnja poglavja so prepis Jugovega dnevnika neposredno pred nesrečo. Objavljen je bil v Planinskem vestniku skupaj z naslednjim dostavkom:

Tu se končajo - točno vsak dan sproti pisani - dr. Jugovi zapiski. Prihodnji dan, 11. avgusta 1924, je dr. Jug odšel zjutraj sam, le plezalsko opremljen, v Triglavsko steno; vrnil se ni več. Šele 15. avgusta so ga našli njegovi prijatelji pod navpično steno mrtvega, strahovito razbitega. Njegovi zapiski nam kažejo kar demonično strast, ki ga je vodila stopnjema v čim bolj nevarne položaje in mu nudila užitek le v premaganju skrajnih težkoč in nevarnosti. -- Josip Tolminšek

* * *


Ker so besede Klementa Juga tako pronicljive (izpiljene in visoke) pa duhovite, bi rad v dodatek prepisal šest (6) njegovih sestavkov, da ga spoznamo čimbolje.

- Prvi o njegovem "slovesu od mladosti":

Hitro, prehitro so minila leta, na katera se bom spominjal s posebnim veseljem. Bil sem star enajst let, ko se me starši poslali v gimnazijo, čes dasi bom "laže" kruh služil. Oh, ko bi takrat obveljala moja sicer neumna pamet! Kot včasih slepa kura zrno najde, tako sem tudi jaz ugotovil, da zame ni življenja v pustih pisarnah, marveč v prosti naravi. Ko bi bil takrat ubogal svoj notranji glas, bi ne bil zapravil polovice svojega zdravja po ljubljanskih beznicah in bi se sedaj po osmih letih ne kesal za takrat storjeni korak.
Obveljala je želja staršev. Ubogal sem, da bom vsaj narodu koristil, če bom študiral.
Do četrtega razreda je šlo brez posebnih bojev. A usoda je hotela, da sem prišel prekmalu do spoznanja, kako je ničevo človeško bitje, kako podlo, kako nizkotno njegovo življenje; da je "summa summarum" vsega žitja prazen nič, v katerem se vse razblini, kar je kdo storil "nesmrtnega" za svoj narod.
Začel sem blagrovati kmeta in obrtnika, ki sta v svoje nevednosti srečna. Uživata sad svojega dela ter sta v zdravju in zadovoljstvu blažena. A v meni se je polagoma razvijal črv hrepenenja, ki, kakor slutim, ne bo več miroval, dokler bom živel. Ali je mogoče, da je človek prisiljen egoist? Študirat sem šel, da bi svoje življenje posvetil narodu. Ne zaradi tega, da bi se me spominjali še pozni rodovi, marveč zato, ker me je usoda vrgla med svet in ker nočem priti na smrtni postelji do črne zavesti, da sem živel zastonj. In sedaj?
Kar storiš, bo enkrat uničeno. Prazno je tvoje hrepenenje. Ali je vredno živeti zaradi trenutne slave? Ali naj bo vse moje življenje sama molitev in čakanje zaželene smrti? Če je to res, potem zagreši zločin proti svojim potomcem tisti, ki rodi otroka, za katerega ve, da bo prišel do istega spoznanja kot on sam ter da njegovo življenje ne bo imelo smotra. Ne, vse to ni vredno človeka, ki ga je ustvarilo višje Bitje v višje namene, nego je sebičnost. Človekov namen je, da se po možnosti spopolni v vseh krepostih, a dejstvo samo nam priča, da so ljudje čimdalje slabši in da njih morala čimdalje bolj propada. Živijo, kot bi bili rojeni za uživanje. Ali je to naš cilj? Kaj potem niso ljudje oni, ki trpijo vse svoje življenje zaradi egoizma posameznikov? Tudi ti so ljudje in morajo imeti isti namen kot veseljaki. Zato ne more biti ves naš smoter samo uživanje.
V trpljenju se mi je to spoznanje vsililo in ne bom se ga več iznebil. Študiral sem razne grške in latinske klasike, upajoč, da najdem tolikrat obetano resnico, a spoznal sem, da mi to ni nič novega. Pravijo, da gimnazija človeka izobrazi. Jaz sem se pa prepričal, da ga usoda s svojim bičem laže izobrazi kot šola. Tu se poučuje sama teorija: v šoli usode pa so čista dejstva, ki ostanejo neizbrisano v spominu. Hvaležen sem Bogu, da je poslal svetovno vojno. Pretrpel sem mnogo, postal berač, trpel duševne in druge muke, od katerih je bila lakota najlažja, a sem kljub temu zadovoljen. V tej šoli se mi je odprl pogled v gnusno človeško življenje in postalo me je sram, da sem človek. Upanje sem ohranil le, ker sem videl da so še plemeniti ljudje na svetu. Sklenil sem torej svetu kljubovati, najsi bom še tako zaničevan. Hočem poskusiti na samem sebi, ali je nesebičnost res nemogoča.
Hvaležen sem usodi za njen bič, brez katerega bi s samo gimnazijsko teorijo nikoli ne prišel do teh sklepov, marveč bi se kvečjemu lahko potopil v morju grških glagolskih oblik.


- Drugi o tem, kako se je dokončno socializiral, vključil v družbo:

Najbolj neumno se mi je naenkrat zazdelo, da naj bi jaz posvetil vse svoje življenje tistemu kupu zverjadi, ki goljufa, veriži, krade, se vlačugari, pijani, kolne, maže sebe in okolico itd. itd. /.../ In za tako zverjad, ki po njej smrdi vsa zemlja, naj bi jaz delal vse življenje, jaz, ki čeprav zver med zvermi, vendar imam vsaj hrepenenje po nečem lepšem, česar mi oči ne vidijo, vendar pa srce sluti? ... Tako je prišlo, da sem zagnal knjige v kot in začel pohajkovati ter si sugerirati dobro voljo ... Pa ni šlo ... Napravil sem mal izlet in na tem izletu sem se prehladil. Ležal sem par dni in ko sem vstal, sem bil trezen in resen. Srce, ki mi je prej neprenehoma trepetalo kot v bolehnem pričakovanju, je bilo sedaj mirno, da ga še čutil nisem. Vzel sem celo tisto umazano reč od prej v roke in trezno preudaril, kaj bi z njo. Takrat sem se začutil slnega in močnega, vrednega, da tem nemojim ukažem, kakšni naj bodo. Poskusil sem na prvem, šlo je; postal je moj. Sedaj se ne bojim več kot nekdaj, da bo moje delo izlito na pesek. Trdno vem, da je moje delo vzrok za nov učinek in tako naprej ... V delu najdem vso tolažbo, kar je potrebujem. Življenje ni več neprijetno. Karkoli vzamem v roko, vse gre igraje mimo mene. Če delam, ne delam več za oni "narod", marveč zato, ker hočem, da vlada enkrat tudi lepa misel in ne sama umazanost. Posvetil sem se znanosti zaradi znanosti same. Zako sem postal hladen filozof. Na delo, ker močnejši je poklican, da vlada!

- Tretji o tem, kako se je na proslavi njegovega doktorata (spisal ga je, 250 strani, v dobrem mescu dni) opravičil znancem, ki so ga ozmerjali s čudakom.

Storil bom svojo dolžnost, pa naj bo za narod ali čredo zverjadi. Ali sem res čudak. To vem in slišim od vseh strani. Pravzaprav sem jaz prav tako umazan in neumen kakor drugi ljudje. V čem je tedaj moje čudaštvo? V hrepenenju! Hrepenenje po spoznanju resnice, spolnitvi ... Drugi ne tožijo, dasi se valjajo v blatu.

- Četrti o njegovi vrnitvi iz 32 dnevnega romanja po slovenskih hribih. (Prvič je šel v hribe z 22 leti, na Triglav po Tolminškovi poti, pri 24-ih se je prvič preizkusil plezalsko, v obdobju naslednjih dveh let pa postal eden najvidnejših slovenskih alpinistvo svojega časa in bržkone najbolj jasen alpinistični ideolog.) Po 14 dni in več je znal lomastiti po hribih, se odpravljal na velike plezalne ture, kot za šalo premagoval strašanske razdalje, le kakšen dan tu in tam počival, povečinoma zaradi slabega vremena. Proti vsemu se vztraja, vse se prenese, le dolgočasno brezdelje ne, se je rad gnal naprej. Imel je propeler v riti. Mir je našel v pogonu, zato ni mogel razumeti raznih turistov in letoviščnikov, ki z železno vztrajnostjo po cele mesce prelenarijo, medtem ko on niti pol dneva ni zdržal pri miru! Tu ga dobro čutim, saj sem sam takšen. Če se le spomnim, kakšen je moj sanjski dopust na morju: dvakrat ali večkrat na dan grem na dolgo plavarijo, sicer pa posedam v senci s knjigo, zvezkom in pisalom, dam v usta skorjo kruha tu in tam, seveda tudi vode ... Precej zajebani smo takšni ljudje, se ti ne zdi?
Zapravljanje časa se je Jugu zdelo ubijanje mladosti in življenja. Verjetno ni treba povedati, da Jug ni gledal teveja ali s prijatji visel po kafičih in slaščičarnah. Je pa treba povedati, da je napisal doktorat in bil eden najboljših študetov Filozofske fakultete (vseučelišča, kot so pravili takrat) svoje generacije. Bil je delaven, marljiv in prodoren.
Ko je kdaj čakal v kakšni koči pod gorami pa je padal dež, je tudi on zapravljal čas. Vendar mu ni bilo dolčas, čeprav je bil sam. Njemu je bilo dolgčas le v družbi praznih ljudi ("na primer takšnih, ki grizljajo piškote, da se pomirijo," se hudomušno pošali Jančar), sicer ne. Ko je sam ujet v koči: razmišlja, kuha si kompote iz borovnic, kuri, pije limonado in posluša kaplanje dežja.

Na vrhu, odkoder je krasen razgled po Julijskih Alpah, sem si ogledoval vrhove, ki sem jih bil zmagal, pa tudi gore, ki jih nisem. Težko mi je bilo; kajti en sam poraz pokvari vtis vse ture. Zmagaj stokrat, a takoj ko se umakneš le enkrat, nisi več zmagovalec, marveč se samemu sebi zdiš premaganec.
S Krna, s katerim sem torej začel in končal turo, smo odšli v vas Krn in nato skozi Vrsno, Libušnje, Ladro in Kobarid v Staro selo. In bil je večer in bilo je jutro, dvaintrideseti dan romanja po gorah in dolinah, ko sem se čez Čedad in Videm vrnil domov v Solkan pri Gorici.
Vrnil sem se nezadovoljen sam s seboj, ker sem bil videl nove stene, ki čakajo, da jih preplezam, a jih nisem. In če jih pozneje kdaj preplezam, ali bom potem miren? Ali bom mogoče uzrl spet nove probelem, nove naloge, nove trmo izzivajoče ovire? Ali bom ostal vedno tako nemiren in bom hrepenel vedno le dalje in dalje? ...
Mnogi so mi že rekli, da me je ledišče oponilo, stena pa me bo nekoč - pomirila ... Mogoče je, saj me je že mnogokrat rešilo golo naključje. Toda živeti življenje brez čedalje večjih uspehov, brez čedalje večjih zmag nad samim seboj in vsem, kar je ovira tvoji pošteni volji, torej tudi ovira napredku in izpopolnjevanju, to se pravi kljub domišljavosti živeti življenje enodnevnice ali kvečjemu majčkenega "človeka", duševnega pritlikavca. Kdor pa hoče biti ponosen nase, ne sme biti majčken, tudi če nikoli ne doseže miru, razen ko pade! Samostojnemu in ponosnemu človeku je najhuje, če mora na tistem polju človeškega udejstvovanja, v katerem vidi smoter svojega življenja, biti na drugem ali še slabšem mestu. Zato pa ne sme trpeti, mora znati žrtvovati; brez žrtve ni borbe, brez borbe ni zmage in brez zmage ni resnične veličine.


- Peti o njegovi samozavesti. (Ki je bila po eni strani ogromna po drugi jalova.)

Morejo me preganjati najhujše nevarnosti, pa bom mirno in zanesljivo šel svojo pot skoznje, samo da čutim, da je rešitev odvisna od moje lastne volje, ker sem s svojimi zmožnostmi sposoben obvladovati vse te nevarnosti in najti pot iz njih.
Ako pa postanem odvisen od najljučja ali tuje pomoči, če ne uravnavam več sam svojega položaja po lastnem smotrnem preudarku, tedaj postanem negotov in loti me tisto nerazpoloženje, ki navadnim Zemljanom onemogoča izvedbo predrznega podjetja.


- Peti o njegovem odnosu do žensk, za katere je sicer trdil, da niso sposobne drugega od telesne ljubezni. Povrhu so še muhaste. Najnežnejša čustva je nameril svoji materi. Pogledal sem ji v oko in našel, kar sem iskal. Z drugimi ženskami je silovito nihal: iz ljubezenske blaženosti v odpoved telesnim čustvom in iskanje zavetja v brezčutni znanosti. Jug je bil nekakšen demon, a takšne dobre sorte, ki drugim zares ni hotel žalega. Jih je pa zmerjal, da, ampak zopet ne tako kot en drug človek-velikan Janez Rugelj, ki resnice ljudem ne zna servirati najbolje. To je ob njegovi zapetosti-neduhovitosti (o tem sem pisal v zadnjih odstavkih v zapisu o Vitomilu Zupanu 29.5.2006) druga stvar, ki jo Ruglju zamerim. Marsikdo ga zaradi tega mrzi. A Jug je bil drugačen, nekako bolj mehak, da so ga ljudje na splošno bolj upoštevali in mu zaupali. Šele z zaupanjem se zgodi transfer k bolšjemu. Kot boljši pa so mu bili ljudje hvaležni in ga imeli radi. (Moram dodati, da Ruglju njegovi pacienti popolnoma zaupajo, kar jim omogoča prave transferje in napredovanja, a s tistim prej sem ciljal na njegovo javno podobo, ki je vselej namerno provokativna, tako pravi sam, prav, ampak lahko bi bila malo bolj manipulativno provokativna, bolj premetena.)

Planine so kakor ženske: ne moreš jih vzljubii, če pri njih ne najdeš odpora. Šele ko jih ukloniš, ti postanejo drage in tem bolj drage, čim več žrtev so zahtevale od tebe ... In ko jim enkrat prek vseh ovir zavladaš s svojo pošteno in krepko voljo, se ti zazdi, kakor da so tudi one tebe vzljubile in da zaupajo tvoji odgovorni samozavesti."

- In nazadnje šesti: izpoved nesrečni ljubezni, eno njegovih poslednih pisem.

Dovoli, da se izpovem /.../ Nisem kriv, vsaj vest mi pravi, da sem ravnal prav, ko sem branil svoj ponos. Tudi prosim Te s tem pismom ničesar. Prav pa je, da spoznaš, kako krivo si me sodila, da si vsaj spominov ne zagreniš.
Že iz detinstva sem jaz vedno hrepenel po ljubezni. Nisem hrepenel po njej zato, da bi bil ljubkovan in srečen, marveč zato, ker sem sam silno ljubil in sem zato silno želel imeti vsaj enega človeka, ki bi z radostjo v srcu sprejemal to mojo ljubezen. /.../ Pozabil sem preteklost, dal slovo sanjam in se posvetil iskanju resnice. Ni me gnala pri tem navadna radovednost, marveč šlo mi je za to, da kažem pot narodu in človeštvu, jasnosti sem hotel prinesti ljudem. Luč, resnica, spoznanje, to je cilj mojih želja in vsega mojega bistva. Ne morem strpeti v temi. Hotel sem do kraja doumeti, kaj in kakšen je človek, nato pa pokazati pot, po kateri naj človek hodi k popolnosti. Vse to sem zajemal iz življenja, do potankosti sem bil natančen in kritičen pri tem. Hodil sem od uspeha do uspeha, vsako vprašanje je moralo pasti.
In moje delo mi je usoda nagradila s - Teboj. Vzljubila sva se, ker sta najina značaja tako harmonirala, in še sedaj in vedno Te bom kljub vsemu zaradi Tvojega značaja, čeprav bom pri tem zapuščen sameval, ljubil. Ljubezen do Tebe ni več sanjava, marveč sem ljubil res Tebe, ne kakšnega fantoma s Tvojim imenom. Midva sva spadala skupaj, ker sva se medsebojno spopolnjevala. Na tvoj in svoj značaj sem gradil svoje nade za daljno bodočnost, videl sem pred seboj močne delavce, ki s silo svojega uma in volje utirajo pot ljudem, čedalje više. In v tej nadi sem bil srečen.
Toda prišlo je, da si tudi Ti žalila moj ponos. /.../ Rad sem ti odpustil, a si me spet žalila, in sedaj je moral priti oni veliki petek, poln ponižanja za Tvoj ponos, da sem Ti verjel in Te spet sprejel. /.../ In kljub temu si me spet žalila, zapirala si se vase, omalovažujoče si molčala na pisma, v katerih sem Ti direkno ali indirektno povedal, da hoče odgovora. /.../
Če bi Te pehal in podil od sebe kakor psa, bi mi pač sledila, ker resnica je, kar pravi Machiavelli, da žensko se obvlada z bičem. Ko sem Te bičal, si pritekla k meni in me prosila odpuščanja. Ko sem Te pa ljubil, si en čas uživala to ljubezen, slednjič pa si se je naveličala in šla rajši za svojim samoljubjem. A meni je bilo dovolj, ker ni vredno izsiljevati vsake malenkosti iz Tebe z bičem, pa tudi me preveč samega boli, če moram ukloniti Tvoj ponos. /.../ Glej, ljubil sem Te kot nikogar na svetu, še celo lastne matere nisem tako ljubil kot Tebe (le govoril sem o enakosti, ker jo vest zapoveduje, čutil je pa nisem), kar silno obžalujem. In vendar me mati ni nikoli izdala, Ti pa si me žalila tolikokrat kot še nihče na svetu ... In tako moram celo misliti na možnost, da se boš še nizkotno smejala mojim čustvom.
In sedaj premisli posledice: smoter svojega življenja sem jaz videl v tem, da sem se posvetil iskanju resnice, da bi prinašal jasnost in kazal pot narodu in človeštvu. Ne dosegel bi morda vseh svojih namenov, a veliko bi vendar storil. A sedaj? Če si me izdala TI, ki sem mislil, da si najbolj vredna moje ljubezni, če si se še Ti izkazala nevredno mojega zaupanja, kako hočeš, da naj zaupam in ljubim ostale ljudi, to tropo egoistov, umazancev, pohotnežev, hinavcev, domišljavcev, ošabnežev, frazerskih puhoglavcev itd., ki so si nadeli lepo ime "narod", "človeštvo"? Kak smisel imej potem moje življenje in delo, če naj bo posvečeno tej tropi? In dobesedno mi je zdaj res vseeno, ali živim ali ne. Ali se zavedaš, kaj si uničila s tem, da si mi ubila zaupanje v človeka? In Ti si še mislila, da se Ti gode krivice, in si se smatrala za upravičeno, da nad vsem tem vihaš nos ...
In vendar ne bo moje življenje zlito v pesek. Najsi me tropa puhloglavežev ne občuduje, vendar pa je bilo moje življenje častno življenje in s ponosom smem zreti nanj. Nisem bil bojazljivec, nisem bil majčken po duhu, bil sem močan, da sem zmogel prenesti vsako muko in trpljenje, sam sem si iskal štrpac in nevarnosti ter se odpovedoval udobnostim; edino, česar nisem mogel prenesti, je bilo, da bi storil jaz komu krivico ali pa, da bi svojo čast videl poteptano. Hodil sem od uspeha do uspeha, od zmage do zmage, in še moja smrt bo, upam - zadnja, a največja zmaga. In tako ne bom enak sodrgi, ki ošabno hodi po svetu.
Danes grem v planine. Kdaj (in ali) se vrnem, je zapisano v usodi in mi je povsem vseeno. Grem s čudno težkim razpoloženjem, kot še nikoli. Sedaj mi ne gre več za vesele pohode, marveč mračen grem tja, kjer je mir in tišina, kakor da grem iskat usode. Naj pride karkoli, vse sprejemam z mirnim srcem. Nalašč sem vključil v svoj načrt najtežje stene in grebene, kamor si še nihče ni upal. Le nekaj me peče ... Ah, moja uboga mama. Le njej bi rad prihranil trpljenje.
/.../
Če nisi še nikoli verjela mojim besedam in si si moja pisma napačno tolmačila, Milka, sedaj temu pismu verjami! Izvira iz srca. In Cankar pravi, da v "bridkosti človek ne laže."


* * *


Je pesnik Alojz Gradnik zapisal:

Mrtev si. Mrtvi smo vsi,
le da še nepokopani
z mrakom, kot ti smo obdani,
vsi so nam dnevi noči.


Tako se je Klement Jug sprijaznil z življenjem in spoprijateljil s smrtjo: življenje je podcenjeval, kar pa je bil na svetu, je hotel letati kot Ikar čim više, hotel je zmagovati.

Zmagovati je treba, živeti ni treba, je dejal.

... nagrada kresnik

Proizvodnja knjig se je samo v zadnjih desetih letih početverila, pravi Steve Coffman, knjižnični strokovnjak. Se ti zdi to presenetljivo? Eksponentna rast (- nekaj več o njej sem zapisal v poglavju O rasti v utrinku na knjigo Jonatan Livingston Galeb 8.4.2006) je vendarle odraz naraščanja: prebivalstva, tehnologije in standarda. In tega hočemo vsebolj. In kot je več vsega, je več knjig in pisateljev in je več tudi knjižnih nagrad. Knjižnica Oton Župančič jih našteje mnogo, vseeno poudari slovenske.
Izmed slednjih je ena najbolj vidnih nagrada Kresnik kot priznanje za najboljši roman preteklega leta. (Kresnik je tudi navihano slovansko božanstvo dobrih namer, ki nastopa v podobi različnih živali. Ob Kresu, 24. junija, zapusti svoje telo.)
Zgodovina nagrajencev je takšna:

1991 Lojze Kovačič: Kristalni čas
1992 Feri Lainšček: Namesto koga roža cveti
1993 Miloš Mikeln: Veliki voz
1994 Andrej Hieng: Čudežni Feliks
1995 Tone Perčič: Izganjalec hudiča
1996 Berta Bojetu: Ptičja hiša
1997 Vlado Žabot: Volčje noči
1998 Zoran Hočevar: Šolen z brega
1999 Drago Jančar: Zvenenje v glavi
2000 Andrej Skubic: Grenki med
2001 Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit
2002 Katarina Marinčič: Prikrita harmonija
2003 Rudi Šeligo: Izgubljeni sveženj
2004 Lojze Kovačič: Otroške stvari
2005 Alojz Rebula: Nokturno za Primorsko


- Priznanje mojega barbarizma (nekulturnosti): od vseh sem prebral le Jančarjev roman (zgoraj počrnjen). Mi je žal! Stanje kanim popraviti. ("A težko je šaltati iz knjig za fiziko in matematiko na romane IN nazaj ... čeprav na nek način zabavno ...") Zanima me mnenje kakšnega bolj načitanega bralca, ki je prebral nekaj teh knjig nagrajencev (gotovo so tudi kakšni nominiranci zelo dobri), naj pove, kakšne se mu zdijo. Tako na kratko in vpodbudno za branje. Za Rebulino Nokturo sem na primer pred časom čul lepe besede znanke ajdice, tako da sem to (na žalost knjigo) že izbral za na morje.

Letošnjega Kresnika 2006 bodo pobdelili 23. junija na Rožniku. To je: jutri in zraven mojega doma. Mislim, da bom šel na sprehod in poskusil ujeti kaj zanimega s prireditvre. Poročam.

> sreda, junij 21, 2006
> komentarjev: 0

... Gašper: Samo še to poglavje no

> četrtek, junij 15, 2006
> komentarjev: 1

... Gašper in Hops: Branje v dvoje je vsekakor slajše

> torek, junij 13, 2006
> komentarjev: 7

Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit (III)

Ta debel in zanimiv slovenski roman je ob izidu leta 2000 v splošnem naletel na izredno ugodne kritike, a kritike klera, na primer jezuita p. Franceta Cerarja, so bile enako ostre. Jančar se je mariborskemu kleru zameril celo tako, da so roman v Mariboru umaknili s knjižnih polic. Ravno v tem času je potekala tudi njegova izvolitev v SAZU in komaj je prišel notri, kar je dobro opozorilo na reinkarnacijo klerikalizma v vodilnem delu naše družbe. Pravega pomena teh jezuitskih napadov sam pravzaprav ne razumem, a Jačarjeva zgodba po moje vendarle ni enostranska, saj tako povzdiguje kot zaničuje, pač človeška in mesnata je, kot življenje samo je!
Za roman so Jančarju junija 2001 pričakovano podelili Kresnika (enega je prejel že leta 1999 za Zvenenje v glavi in tako postal edini dvakratni zmagovalec do sedaj), najpomembnejšo literarno nagrado pri nas, da je postal bogatejši za 1M SIT ter naš zastavonošni romanopisec.
Ovenčan z nagradami in že priljubljen med množico bralcev je Jančar v sodelovanju z režiserjem Janezom Pipanom delo rad priredil v dramo, da je doživela krstno uprizoritev novembra 2005 v ljubljanski Drami.

Dramo sem si ogledal in bila mi je tako všeč kot ne, a preden napišem več o tem, bi rad pojasnil še nekaj drugega, tudi povezanega.

Do zdaj sem o romanu pisal dvakrat: 6.6. sem knjigo predstavil in predvsem orisal zgodbo, 8.6. pa sem se na kratko razpisal o romanju, ogrodju knjige.
Tam pod prvim zapisom sem pustil komentar, delno tudi pod pritiskom rahlega izzivanja in, moram reči, še površnosti, prejšne komentatorke, da so vsi trije glavni liki, Katarina, pav in jezuit, duševno moteni.
Dosti se ni spremenilo, še vedno mislim tako, a med tem sem razmišljal, da znajo biti moje besede precej neprizanesljive in nesprejemljive za večino ljudi. Duševno moteni smo po moje vsi, ker pač noben človek ne more biti čisto čisto trden. Še naš psihiater Andrej Marušič ne. - Iz pogovora v Sobotni prilogi Dela 15.10.2005:

Se duševno in telesno zdravemu, ustvarjalnemu človeku, kakršen se zdi, da je tudi sam, res lahko zgodi, da nenadoma, brez vzroka zdrsne v duševno motnjo? "Vam bi se ta 'samovžig' verjetno težko zgodil?"

- "Poglejte," odvrne rahlo vznejevoljeno. "V naslednjih 2, 3 tednih lahko razvijem tako globoko depresijo, da bom popolnoma neuporaben kot direktor, kot oče in kot mož."

"Vi kot vi? Ste prepričani? Govorite to resno?"

- "Zlahka jo razvijem. Navsezadnje depresija v moji družini ni tako daleč, da bi moral iskati v ne vem kateri generacijski stopnji ali korenu. Lahko se mi zgodi. Ni treba, da je pri tem kak konkreten življenjski dogodek."

"Kako? Iz česa?"

- "Iz česa? Zagotovo že moje delo ni tako enostavno, da se v nekem trenutku možganom ne bi zazdelo: zdaj imamo pa dovolj; ali boš začel počivati ali dihati ali pa gremo v depresijo. Imam dovolj stresa v življenju, da bi se to lahko zgodilo."


Tako duševno moten sem tudi sam in moten si tudi ti, čeprav ti verjetno te oznake marsikdo drug ne lepi. Pa te s tem sploh ne žalim, lepo prosim! Do narave bolezni (telesnih in duševnih) imam zvezen, matematičen pogled: od psihotika, nevrotika pa do konkretno trdnega človeka se razpenja zvezen trak duševne motenosti, tako da smo vsi vsaj malo duševno moteni. Vse je relativno.

Vendar naslovni liki iz Katarine, pava in jezuita so precej mehki, če je to nasproti trdnemu človeku. Jalovi so: skorajda vse, česar se lotijo, jim spolzi iz rok, spodleti, oziroma ne naredijo tako, kot so sprva želeli. V domala enakih okoliščina ponavljajo napake: Kaj se ne znajo iz ničesar naučiti? Ali bi se opredelili napačno spet in spet, če bi jim bila dana še kakšna prilika? Spomnijo me na staro reklo, da če bi še enkrat delili pamet, bi vsak spet ravno svojo zagrabil. - Saj smo bolj ali manj (ali manj ali bolj) vsi takšni. Ampak Katarina, pav in jezuit so še posebej neumni. Pravim, da so pritegnjeni.
Enega izmed treh si moram vendarle izbrati za najljubšega. Izberem Katarino. Zgodba jo napolni in izpolni, dobi otroka, postane mama, blagoslovljena je sicer drugače, kot je pričakovala, a je izpolnjena. Pav je po svoje najbolj trden v te trojici, za svojim prav namreč trdno stoji do konca, dokler mu Simon ne prizadane ureza vratne žile, ampak njegov prav je kriv, zato je prav, da ga pogubi. Čeprav je pav najbolj trden, mi je najmanj všeč.

Drama, drama je drugačna od romana. Poskuša se ogniti romaneskni freski, da bi bila bližje intimni drami nosilnih likov. Pravim poskuša - ker ji po moje ne uspe najbolje. Kot je roman velik, tako in drugače, poskuša biti velika tudi drama. In po mesu ji enako uspe: traja okrogle štiri ure in pol (4.30h)! je iz 3 dejanj z dvema 10 minutnima odmoroma.

Scena je všečno spucana predmetov, pravzaprav domala vsega, tako da sem imel oči le za igralce. In te zažgejo. Vsi po vrsti. Pa koliko jih je. Naj naštejem le najbolj markantne: Dare Valič, Janez Škof, Ivo Ban, Alojz Svete pa seveda Nataša Barbara Gračner, Jernej Šugman in Branko Šturbej kot Katarina, pav in jezuit. Ni dvoma, da je ljubljanska Drama središče slovenskega gledališča in vsi našteti igralci več kot zaslužni za svoje mesto v njej. Z igro so me navdušili, da jih še zmeraj sanjam mnogo noči po njej.

Pa vendar me sama drama ni navdušila. Adaptacija romana se mi ne dopade. Po moje je zelo slaba, zelo romanu samemu enaka. To pa mi ni všeč, kar je vsekakor subjektiven pogled, ampak roman je bil po moje prenesen na oder preveč na silo in na hitro, da se drama skoraj nič ne loči od romana. Predstava bi lahko bila bolj originalna, bolj vizualna na primer s posebnimi efekti, povodnjem, akrobacijami in podobno, pa tega ni, ostane le besedilo iz knjige v sicer bravu-roznih vlogah-rokah ansambla ljubljanske Drame. Vsakomur, ki knjige ni prečital ali se je na primer zavoljo mamutskega obsega 500 strani sploh ne misli lotiti, dramo več kot rad priporočim. Meni, ki sem knjigo prej bral, pa je dala malo novega. Vseeno mi denarja ni bilo škoda, zakaj 10.000 SIT bi plačal, da bi lahko samo še enkrat poslušal Janeza Škofa kot očaka Tobija (zadnji na sliki levo), ki s seboj na romanju tovori palico in stol, da se ob postankih nanj vzpne in pove kaj važnega. Na primer utrinke iz romanja v Jeruzalem izpred več stoletij. Da je star sto in več let, mu je enostavno treba verjeti, drugače je tako užaljen, da noče nič več povedati. A govori prave stvari, pozna veliko stvari. Romanja brez njega nekako ne bi bilo. Zato ga je treba poslušati, da gre pot sploh naprej.

> ponedeljek, junij 12, 2006
> komentarjev: 0

... Gašper in Hops: Ti daj nadloge, jaz bom že stripe

> nedelja, junij 11, 2006
> komentarjev: 3

Julius Kugy: Delo, glasba in gore (II)

Pred dobrim mescom dni, 9.5., sem pisal o Juliusu Kugyju, znamenitemu Tržačanu na prelomu 20. stoletja, možakarju skrojenemu po sreči in predanemu delu, glasbi in goram. Od tedaj me preganjajo trije momenti iz njegovega življenja, ki jih nisem osvetlil, pa jih bom zdaj.


Opravljal je delo, za katerega ni bil rojen. Njegov oče je bil trgovec, uspešen, in želel si je bolj kot karkoli na svetu, da bi bila s sinom skupaj, in da bi nadaljeval njegovo delo. Sklenili so, da bo Julius sprva še dodobra zapopadel teoretično znanje in sploh presegel očetovo, zato je odrinil na Dunaj študirat pravo. Pa vendar ni bil rojen ne za jurista ne za trgovca, je kmalu spoznal. Trpel je v drugem letu študija, zapadel v težka občutja in nekega dne vse skupaj treščil v kot ter se iz Dunaja pod meglo zagnal domov v objem morja, sonca in tržaške domovine.
Njegovo srce je hrepenelo po drugačnem delu, želel si je postati popotnik raziskovalec. Kaj točno je to, ne vem, a spominja me na sliko blogerke Lilit desno ali na (angleško) pesmco in sliko Gašperja in Hopsa, drznih popotnikov raziskovalcev:


I made a big decision a little while ago.
I don't remember what it was, which prob'ly goes to show
That many times a simple choice can prove to be essential
Even though it often might appear inconsequential.

I must have been distracted when I left my home because
Left or right I'm sure I went. (I wonder which it was!)
Anyway, I never veered: I walked in that direction
Utterly absorbed, it seems, in quiet introspection.

For no reason I can think of, I've wandered far astray.
And that is how I got to where I find myself today.

Explorers are we, intrepid and bold,
Out in the wild, amongst wonders untold.
Equipped wit our wits, a map, and a snack,
We're searching for fun and we're on the right track!




Kot popotnik raziskovalec, je bil Kugy prepričan, bi bil zelo uspešen in prišel daleč, zakaj bil je dojemljiv za naravo, imel je močno, zdravo in čvrsto kmečko telo, z lahkoto se je znal prebijati skozi vsakovrstne težave, nevarnosti in ovire, bil je srčen in drzen (a nikoli predrzen, da bi noro tvegal) in z ljudmi je občeval na odkrit ter privlačen način. Bil bi vsaj tako dober kot Indiana Jones.
S tem je očeta močno razočaral, čeprav se ta v njegov razkol ni vmešal. Dolgo je trpel mladi Kugy, pol leta je preteklo, da se je izkopal, nakar je zmagal čut za dolžnost. Pokazal je zobe, končal pravo in naposled uspešno nadaljeval očetov posel trgovca. Občasne majhne ponovitve mladostniških (nevrotičnih) hrepenenj je zlahka potlačil. Zabavno, na tem mestu je Kugy skromen, pripisuje si manjši talent napram geniju, tako lepo se je znal mnogokrat pošaliti na svoj račun: Je že tako, da si resnični genij utare pot čez drn in strn in prispe tja, kamor sodi. Manjši talent pa se mora skromno zadovoljiti s tistim mestom v življenju, na katero ga je postavila usoda. Če se mu to posreči v celoti, lahko gotovo tudi tako najde resnično srečo.

O gospodarju in hlapcih, pastirju in čredi. Glasba se je že zarana globoko usedla v njegovo sce. Najprej so ga prevzeli Vivaldovi Štirje letni časi, divje in mladostne viže, ki se vrstijo od zime, pomladi, poletja do jeseni in zopet zime in tako naprej. Ko poslušam mojo najljubšo izmed njih, razumem zakaj. Lahko ji prisluhneš še ti: The Summer - Concert No.2 in G Minor - Presto.mp3
Poleg zvenenja orkestra ga je prevzela še muzikaličnost recitirane besede in moč speva. Zapisal se je glasbi in zborovskemu petju, zbor je najraje spremljal na orglah. Kmalu je postal mojster orgel in vodil zbor.
Vendar ga je terjajoče poklicno življenje trgovca prisililo k izbiri: orgle ali zbor, nekaj mora žrtvovati. Odločil se je za zbor, od leta 1908 ga ni več sklical, ostale so mu orgle, saj tu je bil odvisen le od svojih zmogljivosti. Ljudje iz zbora so se sprva nekaj upirali, matrali, da bi ga obdržali vsaj majhen del. Toda zbor se je razpustil, Kugy: Četudi sledi vsak posameznik še tako rade volje izbranemu cilju, čeprav so želje in nameni še tako odkriti, je vendarle potrebna sredi vsega železna roka, ki more mimo vseh neštetih nepredvidljivih in nepreračunljivih drobnih motenj in ovir vsakdanjega življenja izsiliti vse.

Pal v depresijo, rešil v gorah. Njegovo trgovsko podjetje je prišlo zaradi nespameti sodelavca in brata na slab glas. Ljudje so začeli brata opravljati. Prišel jim je v zobe. Kmalu kmalu bi jim prišel še Julius sam. To bi bila katastrofa: hiša je stala in pala z njim. Kmalu je bilo še huje. To ga je pretreslo do kraja in mu pričelo hromiti moči. V tistih urah so se mu zaprle gore in glasba. Vsak ton ga je zabolel. Tako je živčno zbolel (pal v depresijo). V stiski se je zatekel k nekemu zdravniku za živčne bolezni (psihiatru) in prav je naredil. Dober in moder mož je v njem videl medvedjo moč pa tudi to, da je bil preplašen in preutrujen. Zdravnik je vedel, da je bil Kugy planinec. Rekel mu je: Hodite kar največ v gore, toda ne na naporne in tvegane ture, ki bi od vaših živcev terjale še več. Pojdite v naravo in v gore kot k svojim starim prijateljem. Ti vas bodo ozdravili. In res, storil je tako, čeprav mu ni bilo lahko, a gore ter sprehodi po mestu in naravi so ga rešili, vendar je minilo dolgo časa, zelo dolgo je trajalo, preden se mu je vrnilo nekaj miru in je nastopilo izboljšanje. Dobro leto! Pa vendar se je rešil, v gorah so prejšna tuhtanja zamenjali upi in načrti za bodočnost.
Ko se je še nekaj časa vračal k zdravniku, je v predsobi našel nekaj klavrnih bitij, ki so se tudi zdravila, in ki so mu na dolgo in široko razlagala njihovo počutje, kot da bi bila edina klavrna bitja na širnem božjem svetu. Lepega dne je sklenil s temi obiski prenehati. Teh rev nočem več videti in slišati, si je mislil. Bil je zdrav.

... Calvin and Hobbes: Reading Complicates


> četrtek, junij 08, 2006
> komentarjev: 1

Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit (II)

- Pred dnevi (6.6.6) sem predstavil ta veliki SLOVENSKI roman, moderno klasiko, ki me je potešila na več načinov: z vročičnim slogom in aktualno (brezčasno) ter našo človeško (meseno) štorijo. Pošteno bi bilo, čutim se dolžnega, da povem še kaj.
Zgodbo napenja romanje, dolgotrajno pešačenje iz Kranjske do Kelmorajna (nemškega Kölna), na katerem trčita Katarina in jezuit, in ki jima ga pav usodno prekine. Romanje nasploh je pomenljivo.



Jakopičevo sprehajališče v Tivoliju rado gosti fotografske razstave o našem planetu. Po lanski francoski, Zemlja, pogled z neba, je park še enkrat postal galerija pod milim nebom. Tokrat (1.6. - 31.7.) si je moč ogledati SLOVENSKO razstavo Svetišča Zemlje (slika zgoraj). Gre za postavitev (52 fotografij povečinoma panoramskega formata 2.5 x 1.1 m) Matjaža Krivica (34-ih let): enega mednarodno najbolj uspešnih slovenskih fotografov, naivnega popotnika, ki je postal fotografski zvezdnik, in tistega Slovenca, ki je čisto morda naslikal in lomastil po največ najlepših kotičkih našega planeta. (- Lušten portret tega potepuškega psa je pred leti spisal Boštjan Videmšek v Sobotni prilogi 28.8.2004, str. 22 in 23; bolj insajderski je nedavni intervju v Poletu 25.5.2006, str. 14, 15 in 16; na hitro ga je moč okusiti na njegovih spletnih durih; moje štiri najljubše fotografije razstave so: peščena sipina v Jemnu, plemenski vojščak v Keniji, gosto gozdovje Jelovice in mistično Zbiljsko jezero.)

Krivic rad obiskuje svetišča širom sveta, energijska središča v različnih oblikah, najsi gre za peščeno sipino, jezero, cerkev ali skalo. Zakaj so ti kraji sveti, da se človek počuti ob njih (po Douglasu Adamsu) kot mikroskopska pika na mikroskopski piki pa ne zblazni, ampak postane pobožen, ponižen in dober, ve vsakdo sam zase. Gotovo je že bil v prisotnosti mnogih. Pa jih je tudi videl? Slovenija jih je polna.
Kaj žene ljudi na te kraje, da častijo mogočne sile? Romanje (božjepotništvo) je hoja po božji poti, k Bogu. Že od nekdaj so verniki romali, bodisi posamično bodisi v skupini, romali so h kakemu svetišču ali v nek sveti kraj. S tem so izrazili svojo vero. Nagibov pa je lahko več: izpolnitev zaobljube ("šel bom okrog sveta v 80-ih dneh!"), pokora (Od nekdaj romajo, od nekdaj so veliko grešili in veliko romali, huje ko so grešili, na daljša in težavnejša romanja so se odpravljali.), zahvala ali prošnja za božjo pomoč. Posebej znano večje romanje na Slovenskem je romanje k svetinjam Treh kraljev v Köln ali Kelmorajn, kot ga opisuje Jančar v svojem delu. Prvo je zabeleženo leta 1349 (Jančar opisuje čas okrog leta 1756), ljudje so romali vsakih sedem let.
Skupinska romanja se kdaj tudi izpridijo, ljudje, čeprav pobožni, radi nečistujejo, kot gre v knjigi. Greh je nalezljiv in sploh so romanja v Klemorajn ogrožena, kajti na dunajskem dvoru ležijo pritožbe o romanjih v preteklih letih, na katerih se je plesalo pozno v noč in so se sploh godile razuzdane reči, zaradi njih pa tudi nasilja, tatvine in ropi, tako da se pojavljajo resne zahteve po prepovedi romanj.
Kot je mnogo nagibov za romanje, je mnogo oblik svetih krajev in cerkva. Sam verujem v naravo, moje cerkve so gore. V slovensnih krogih, široko razproženi, zbrani, leto in dan nekaj mrmrajo velikani ... jih je povzdignil Oton Župančič.
Zdaj zdaj se bo mesec junij prevesil v drugo polovico, toplota bo segrela ozračje, da bo stopil sneg na najvišjih vrhovih, planote in polja pod njimi se bodo planincem cveteče razpostrla. Gojzarje sem sam že vzel iz omare in z mislimi odšel tod, z mislimi bom šel zdaj na eno takšnih romanj, šel bom nazaj do petka 17. junija 2005 in se zagnal v osrčje Julijskih Alp. Pojdi z mano.

* * *


Vzhodni Julijci so razdeljeni na nekaj gorskih skupin. Spodnje skupine (velikanska Triglavska, Krnska in Spodnje Bohinjske gore) v svojem naročju ljubosumno držijo Bohinjsko jezero. Zdi se, kot da ga oklepajo malo premočno. Jezero bi rad obkrožil, sem rekel že zdavnaj in skoval načrt za turo Kako se (lahko) obkroži Bohinjsko jezero.


Slika zgoraj kaže (zelene) markacije ture, ki obkroži Bohinjsko jezero. Vzhodno od nje so tri rdeče markacije iz Krnske skupine, ki jih nisem dosegal, a jih nekoč bom kot bom osvojil tudi Triglav.


Z avtom grem po stari cesti iz Ljubljane v Kranj. Priklop na avtocesto, mimo Radovljice, odcep za Bled ter skozi dolino Save Bohinjke do izhodišča: Starih Fužin ob jezeru. V središču vasi je Mercator, nasproti gre klanček navzdol, kjer izgleda kot dobro mesto za avto. (Pravim izgleda, ker ... boš že videla prav na koncu.) Če si se že kdaj vozila tu naokoli, mi moraš pritrditi, da je cesta od Bleda do Bohinjskega jezera domiselno speljana in uživaška celo za voznika. Že na samem začetku začara Blejsko jezero. Nato cesta pospeši navzgor ob Savi Bohinjki, vendar ne ostane na enem in istem bregu; ne, zdaj je tu, zdaj tam, da skače iz levega na desni breg. Nekaj časa ji na desni sledi železniški tir, nakar ponikne in se kar na lepem pojavi na levi. Skratka, divje lepa cesta, pa vendar se ne splača divjati, ker se zamudi mnogo lepega.

Desno od Mercatorja kažipot na Planino Vogar. Ob poti malo pred Kosiljevemu domu in malo po njem najdem izvira vode. Tu vije najkrajša pot na Komno, ki gre po severni pečini iznad jezera in gre nemalokrat po njenem robu. Njen prvi del še kar strm, kmalu se ustali do končnega vznožja Pršivca, nakar postane pot zares strma, pred vrhom pa tudi precej izpostavljena, kjer pogledujem navpično, 1 km navzdol v plastično jezero.
Tu se da imenitno napraviti samomor, pomislim. Ampak gore so hinavske! ti povem. Kot sem nekoč zložil v pesmco, da vsemu, kar v dolini zamerim / v gorah takoj odpustim / in ko bi tam najraje koga zadavil / tu ne vem, čemu sploh bi se jezil, se lahko v dolini domislim samomora še tako dobro, ampak ko zlezem na goro, se sprašuje moj jaz, kaj si ti nor, kaj pa si mislil tam spodaj, ti nisi jaz, jaz nisem ti, jaz hočem živeti, po gorah laziti, ne pa se dol metati. Malo karikiram, malo se hecam, želim prikazati, kako so gore hinavske, vedno me tako zafrknejo.

S Pršivca se le malo spustim na sedlo Planine Viševnik, kjer stojijo počitniške hiške. Eno izmed njih čuva prijazen možakar zatemnjenih očal z rahlo ženskim glasom. Pove mi marsikaj koristnega.
- Ob njegovi koči izvir pitne vode, a zakrit. Mi bo povedal zanj, mi ne bo, sprva nič ne reče. Daje vtis, da zna presoditi, ali ima nekdo čisto srce.
- Naj se ozrem proti Komni in severno proti Triglavu. Če je nad Komno oblačno, a ne ravno zabasano, je prav vseeno, kako črno je nebo nasproti, vreme bo zdržalo, pravi.
- Povem mu za nadaljno pot čez Tolminski Kuk, Vogel, sestop na Planino Razor ... ne, samo tega ne, reče, da se nima smisla spuščati globoko na Planino in potem vzpenjati nazaj do vznožja Vogla ... samo za vodo.
- Na turi sicer ni vode od Komne preko Rodice do sestopa s Črne prsti. Gulp.

Pot se zdaj udobno spusti za 400 m do Črnega jezera. Črno jezero v resnici ni prav nič črno, je zeleno in je čudovito. Skoraj vse naokrog je obkoljeno s skalami velikankami, drugje ga zapira visoka pečina.

Od jezera se pot strmo dvigne in gre po robu Komarče proti Komni ter se izteče šele pri Domu na Komni. Tu bom prespal. Dom je obnovljen, nedavno tega so ga slavnostno odprli. Vsekakor je sila nobel.
Nikakor se ne morem znebiti občutka, da je slavnostno otvoritev marsikdo izkoristil za nalivanje z alkoholom. Dobro vem, da se po planinskih kočah popiva še bolj kot v dolini. Mislim, da alkohol nikakor ne sodi v gore ("v dolino pa ali kaj?"). A na žalost je tako, da se pije in pijančuje povsod pri nas. Alkohol v družbi je običaj. Pojav alkohola v hribih naj razloži, kdor o tem največ ve, Janez Rugelj: V hribe hodi (vsaj občasno) razmeroma veliko Slovencev, ki so vzorčen prerez naroda. Ta 'hribolazniška' plast ljudi nima niti kaj dosti boljših niti kaj dosti slabših navad kot Slovenci nasploh. Drugače pa je seveda s pravimi planinci, ki vse življenje hodijo v gore. Med njimi praktično ni alkoholikov. (Potem še doda, da so skoraj vsi njegovi pacienti, kar se tiče planinstva, popolni analfabeti /nevedneži/, saj sta jim doživetje gorske narave in planinsko slovstvo povsem tuje.)
Kot Markotu iz bajeslovne dvojice M & M se tudi meni kar samo postavi vprašanje: Komna - Planinski dom ali gostilna v osrčju gora? Nad materialnim videzom doma sem očaran: sušilnica, topla jedilnica, vonj po lesu, čistilna naprava, ki z deževnico napaja ves dom, dovolj trdi jogi, urejen wc ... Nad prijaznostjo manj: mencanje, v katero sobo bi me dali, prepoved točenja (prečiščene) deževnice, saj naj ne bi bila pitna, in saj je vse možno kupiti ("he he, vse je možno kupiti!") ...
Dilemo: ali v planine iti in se rekreirati ali (se na)piti, delno reši kar sama Matica, sicer oskrbnik Doma na Komni: Ocenjevanje, katera dejavnost našega društva: rekreativna, planinsko-alpinistična, športno-plezalna, gradbena ali gostinska je vrednejša, ni potrebno, ker vse dejavnosti pripomorejo k skupnemu uspehu društva. (- vir: Iz stodesetletnega jubileja)
Čas na Komni mi vendar lepo mine. Kar pravi reklama za film Forrest Gump - da ne bo svet nikoli več tak, ko ga boš enkrat videl, kot ga vidi Forrest Gump, ali v boljšem originalu, "The world will never be the same once you've seen it through the eyes of Forrest Gump" -, bom zdaj rekel zase: Odkar sem doživel večerno žarenje nad triglavskimi gorami (- vidi zimski večerni foto utrinek Markota Kerna), noč in naposled jutranjo svitanje s prvim svetlikanjem na gladini Bohinjskega jezera ter migetanjem Starih Fužin v ozadju, se mi zdi svet: drugačen kot prej, malo bolj vreden, malo bolj smiselno soustvarjati.

Čim prej tem bolj, sklenem in se ob 4.45h, ob prvem svitu, poberem iz Doma ter se napotim naprej do Vratc (Bogatinskega sedla). Do sedla se krasna pot dviga počasi, nakar odločno zavije levo na greben Spodnjih Bohinjskih gora. Greben je sprva precej nažagan (gor 200 m na Bogatina, dol in gor 200 m na Mahavščka ...), a se kmalu izdivja, umirjeno izvalovi na Tolminski Kuk (2085 m). Pristop nanj je kar zahteven. Od tu po še kar lepi in neizpostavljeni stezi do vznožja pod Vrhom nad Škrbino, kjer sem upošteval modre besede iz vodnika Tineta Miheliča in se grebenu umaknil na vzhodno stran po poti na Konjsko sedlo. Od tam gre pot naravnost preko prevala Globoko do vznožja Vogla. Izreden skok na Vogel. Sestop. Nato je greben uživaški vse do vrha Rodice (1966 m), kjer postane mestoma precej ozek in na obe strani prepaden, pa celo malo duhamoren, saj se do Črne prsti kar malo vleče. Iz Črne prsti spust na Planino Osredki in končno skozi Žlan do izhodišča pri jezeru.

* * *


Na turi se mi je zapletlo. Malo pred koncem podolgovate vzpenjače na Rodico bi se kaj kmalu predal (s tujko kapituliral). To se mi ne zdi poniževalno (morda čisto malo), bolj važno je to, da sem motiviran za povečanje aerobne sposobnosti in ... naslednjič bom imel s sabo gotovo kakšno čokolado! Izkušeni France Cokan pravi: Učinek čokolade sem izkusil, ko sem neke noči na poti na Malo planino omagal in sem vsakih deset korakov klecal v sneg, čeprav je Dušan nosil oba nahrbtnika. Dve dekleti sta naju prehiteli in prispevali sočutne poglede in opazke, a celo to ni pomagalo. Z obotavljanjem sva odprla povoščeno škatlo čokolade, ki sva jo nosila s sabo že par let. Nekaj minut pozneje sem si zadegal nahrbtnik na ramena in zatem sva hodila dve uri brez počitka in v mesečini na grebenu celo do pasu bredla skozi zamete. Zanima me še danes, koliko kofeina sva zaužila v tisti čokoladi.

Denarni stroški na taki turi so lahko zelo majhni (aksetska prenočitev in obrok v koči) ali drugače: Če si človek privošči hribe predvsem za hojo, se majhnim stroškom skorajda ne more izogniti. Tako si lahko predstavljaš preklop na mojem obrazu (vedro -> kislo), ko sem naposled le prilazil do avta in za brisalcem našel globo za nepravilno parkiranje. Če te zanima, ali sem jo plačal ali ne, seveda sem jo plačal (polovico: 5000 SIT). Ves čas se nekaj pritožujem nad razmerami po svetu, a to lahko delam, ker prvo svet spoštujem. No, kje se pravilno parkira v Starih Fužinah, še vedno ne vem. Zdi pa se mi, da je nekje v bližini, pod Vogarjem, urejeno parkirišče prav za hribolazce z avtomobili.

Krožna pot je krasna, čeprav mestoma izpostavljena in nevarna, skale so ves čas ostre, ampak to so Julijci. Orisana tura je zasedla dva dneva (prvi del do Komne: 13-19h, drugi del v dolino preko Črne prsti: 5-18h). Poleg časa zahteva neko solidno telesno in duševno pripravljenost, dovolj vode ter nekaj, kar človeka poživi (čokolada, napolitanke). Po turi sem se počutil prav dobro, malo bolj izpolnjenega. In za to gre, ne?

Dobro vprašanje, zakaj pri romanju gre. Na splošno pride vse v različnih okusih: razlogi, načini, cilji. Sam grem velikokrat od doma, da ga imam potem bolj rad. Boli povsod, a naj boli doma, pravi Janez Menart, in prav ima, sam nimam želje, da bi se preselil v drugo državo, dovolj me boli že doma, ha ha, ampak včasih moram zapustiti dom, malo poromati naokrog, pogledati na domače težave drugače, bolj od daleč, pa se vrniti svež, potešen in zbujen v novo odbobje mojega življenja.
Podobno kot Samo v Gospodarju prstanov, kjer s Frodom stopita na dolgo pot proti Prekleti gori v samo osrčje sovražnega Mordorja z nagibom, da bi izpolnila zaobljubo in uničila Prstan. (Na koncu jima uspe, vendarle še s pomočjo Goluma posredno in mnogih drugih neposredno.) Po dobrem letu dni se vrneta domov, a se izkaže, da romanje še ni končano. Frodo je obsojen na trpljenje v tem svetu. Vleče ga nekam preko. Zato romanje podaljšajo do pristanišča, kjer Frodo odpluje prek morja in konča svojo pot. Samo pa se nameri domov in konča svojo. S tem zaključi eno in stopi na drugo.
In tako razumem romanje, tako da stopi človek na višjo stopničko, in da na prejšno pogleda z nasmeškom, tako kot Samo, ki je prišel domov, globoko zajel sapo in dejal: No, pa sem nazaj.

> torek, junij 06, 2006
> komentarjev: 9

Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit

V filmu Anything Else (2003) Woodyja Allena je pomenljiv prizor. Zgodba govori o paru, Jerryju in Amandi, fantu in njegovi punci, ki ga ima vse manj rada. Ob obletnici zveze se v mestu zmenita za večerjo. Jerry (na sliki levo) čaka. Amanda zamudi. Pa to ni vse.

Amanda: Ne bodi jezen, ampak jedla sem že.
Jerry: Jedla si?
Amadna: Ko sem prišla z avdicije, sem bila tako sestrana, da sem pojedla en košček "Sara Lee" gibanice (- prehrambno podjetje v ZDA, op. Bo). Potem sem pojedla še enega. Saj veš, kako mi je, ko enkrat začnem. Kmalu sem pojedla vse.
Jerry: Pojedla si celo "Sara Lee" gibanico?
Sarah: In potem sem rekla, naj gre vse k hudiču! pa sem pospravila še špagete v hladilniku, rep jastoga in piščančjo pašteto.
Jerry: Je v stanovanju še kaj pohištva?
Sarah: Tako debela sem, to je nagravžno.
Jerry: Pa kako si lahko jedla pred večerjo?
Sarah: Oprosti, ampak bila sem res jezna sama nase, ker sem zamočila, pa si nisem mogla kaj.
Jerry: Dobil sem nama mizo v kotu.
Sarah: Je že v redu, ti boš naročil, jaz bom kakšno radensko. Itak hujšam.
Jerry: Ne more samo en jesti za najboljšo mizo. Ni prav.
Sarah: Je že v redu.
Jerry: Ne ni. Čas je za večerjo. Prostor bo nabit. Kako bo pa izgledalo?
Sarah: Kaj te vedno briga, kaj si drugi mislijo?
Jerry: Ne zdi se mi prav, da jé samo en.
Sarah: Prav, bom naročila, ampak ne bom jedla.
Jerry: Tako tudi ne gre.
Sarah: Pa mi naroči zrezek, vzela ga bom domov. Bom pojedla, če ne bom mogla spati.
Jerry: Kakša večerja za obletnici je to? - "Jaz bi eno večerjo in ali mi lahko date zrezek za domov?" Mislil sem, da se bova udobno namestila, naročila vino, jaz bi te gledal v oči in ti govoril, kako si lepa.
Sarah: Nisem lepa, debela sem.
Jerry: Prav, preklical bom rezervacijo. Greva domov. Naredil si bom kakšna jajca.
Sarah: Ni več jajc, pojedla sem jih.

(- Našel sem filmček prvega dela te scene: Video Spotlight - I Already Ate.)



Na to pomislim ob prvih straneh naslovne knjige. V njej najprej spoznam Katarino, nepotešeno in neporočeno dekle 30-ih let, ki ima razvito motnjo hranjenja. Zna se tako postiti do izvotljenosti kot nažreti do onemoglosti, v ekstreme askeze in razvrata se zaganja, kot uhajajo manično depresivni v vzhičenost in potrtost. Odvisna je od hrane. Med prazniki je ves čas jedla. Pred prazniki se je postila do izvotljenosti, zdaj je jedla vse, kar ji je prišlo pod roke, pladenj z mesom je postavila predse in si naložila poln krožnik, jedla je, ne da bi še s komerkoli govorila, gledala je predse in si nosila v usta, ko so vsi vstali od mize, jih je ona opazovala s prežvekujočim obrazom ... Tlačila je vase velike kose mesa, piščancev, krompirja, čokoladnega peciva, nalivala se je s sladko kavo, vse skupaj je izbruhala in začela znova.

Vendar ne smem zamolčati druge plati. Čeprav zna biti občasno prasica, je Katarina vendarle lep človek in v čast svojemu imenu: Katarina pomeni "čista", Katharina iz časa Rima iz grške besede katharos; od tu tudi "katarza" za moralno sprostitev zaradi obvladovanja slabih nagnenj, moralno očiščenje. Katarina je mila in mična ter obenem občutljiva. In prav zaradi slednjega jo kruti svet trga narazen. A je ne raztrga. Resda je kruto njeno romanje, brodenje skozi močvaro, a podobno kot Andy Dufrense iz Kaznilnice odrešitve (1994) gre Katarina skozi reko blata in pride na drugi strani ven čista. Sprašujem se, ali obstaja druga pot?

* * *


Knjigo odprejo mokre sanje, mehko erotično fantaziranje. Katarina si želi moškega ob sebi, rabi ga v sebi. Skozi okno si ogleduje pava, vzvišenega poveljnika Windischa, a on se ne zmeni zanjo, čeprav je privlačna, je on ne vidi, a ona ga gleda, čeprav se sama prepričuje, da je v resnici ne zanima. A v resnici ... je eno, kar reče človek, in drugo, kar reče srce. Pav je narcis, občuduje predvsem svojo lepoto. Kot pav žival z divgnjeno glavo in iztegnjenim vratom ne koraka, ampak stopica, glavo pa obrača na vse strani, da bi videl, ali ga drugi gledajo. Sicer nanj ne učinkuje nič, Katarina ni naredila nobenega vtisa, nanj je naredil vtis le on sam, njegove svilene rute, sprehajalne palice, bela uniforma, ki jo je včasih oblekel, sablja, ki se mu je med hojo zapletala med noge, in nemara neke druge, neke čisto druge ženske z napudranimi lasuljami in mogočnim oprsjem, ženske, ki si jih je Katarina zlahka predstavljala, vsekakor precej drugačne od nje, vsekakor lepše. Vedela je, da se pavu ne zdi dovlj lepa, da se mu nemara zdi celo grda, vsaj tako kot sama sebi. Vendar Katarina v resnici ni grda, je lepa in dišeča: lepih prsi, gladkega trebuha in čvrstih stegen. Le malo več samozavesti ji ne bi škodilo, pavu pa škodi egoizem. Vidi predvsem sebe in svojo sabljo. S svojim polkom odjezdi v vojno.

Katarine doma zdaj prav nič ne veseli, vse jo utesnjuje. Ne zdrži več, z romarji gre na pot. Oče, vdovec in oskrbnik posestva v Dobravi na Kranjskem, ji pravi, naj ne gre, naj ostane doma, vendar ona odide. Sreča Simona, nekoč ponosnega Jezusovega vojaka, zdaj ubeglega jezuita, ki je razočaran zbežal iz svoje Družbe. Izgubil je vero, izgubil je spanje, zato bega, saj kdor izgubi spanje, nima kam pobegniti. Podobno kot Katarina išče odrešenje, sam išče še spanje. Katarina in Simon se srečata, a ne tako s pogledom mimo, to je pogled v: vanj in vanjo. Romarje napade narava, zalije jih voda. Simon iztrga Katarino smrti povodnja, na muli jo odnese do hospica, tam se pozdravi. Gleda ga globoko s solzami in hvalo v očeh. Kreneta naprej, nastanita se v krčmi in se ljubita. Vsa se mu preda. Od zdaj naprej hoče živeti samo še zanj. Drugi dan ga vpraša, kdo je, da hoče vedeti vse o njem. Reče ji, da je jezuit. Da je bil. Njenemu šoku in njegovemu razkolu navkljub je ljubezen močna, poželenje je premočno, še naprej se ljubita. Odkar spi s Katarino, lahko Simon spi tudi sam, lahko pobegne vanjo. Čez nekaj časa ju zasačijo v pregrehi, služabniki Cerkve ju zaprejo, Katarino spolno izrabijo. Pobegneta, zatečeta se v nek samostan.

Po spletu okoliščin pride v samostan še pav Windisch s svojo vojsko. Simon pobegne (jezuit in pav sta se bežno srečala že prej, ko ga je pav želel ob cesti pobiti, utopiti koštruna jezuitskega), zapusti Katarino, vendar se odločno vrne ponjo, pa ga pav ujame in vtakne v ječo. Pav zdaj voha Katarino, ovohava njeno ženskost, zavoha njen dišeči cvet, in ona obudi stare fantazije. Pelje jo na večerjo, opije, zapelje jo, ona fantazij še ni preživela, združita se. Zdaj s pavom nadaljuje pot, njega pa granata vrže s konja, raztrga mu život, pobere pol obraza. Katarina skrbi zanj v hiši ob jezeru. Oba umirata. A tedaj pride iz ječe Simon, ona ga je vesela, zopet zaživi. Odpelje ga v hišo. Silovito se ga oklene z nogami v isti hiši, kjer umira pav, v drugem prostoru se sestradano ljubita, kot da je preteklo celo stoletje od zadnjič. Odločita se, Simon bo iznakaženemu Windishu prerezal vrat, a ko pride trenutek, ko pride jezuit do pava, tega ne more storiti, tudi Katarina ne more, namesto tega jo nekaj prešine, odloči se, da bi rada spreobrnila pava, v trmi ga hoče ozdraviti in spremeniti. Pavu gre zdravje hitro na bolje, a spremeni se ne, njegov napuh se vrne, z njim pa prašičji nagon v Katarini. Ko se namreč enkrat ljubi s Simonom, opolzko vpije po pavu, da jezuitu prekipi, vzame sabljo in pavu odreže glavo. Zdaj se s Katarino odpravita na cilj romanja v Kelmorajn (danes nemški Köln). Katarina najde svojega Boga, jezuit svoje odrešenje, v glavi mu klikne in zopet pobegne. Tokrat za zmeraj. Katarina se potolčena odpravi domov. V sebi nosi novo življenje, jezuitovega otroka. Simonu Družba oprosti naglavne grehe, zaposli ga v Ljubljani. Nekoč sreča Katarino in njuno hčer v svoji cerkvi, a se umakne v temo, da ga ne vidita, otrok nikoli ne vidi očeta.

Katarina, pav in jezuit. Katarina je iskala moškega, izgubila je dva in postala mati samohranilka, jezuit je za zmeraj izgubil vero in se vdal resnici njegove Družbe, pava cesarica Marija Terezija ni odikovala, še ponos je izgubil ... ponos, ki je napuh, ga je v resnici pogubil.

* * *


Značilnost romana so razpotegnjene povedi v poplavi vejic, domala brez pik valovijo od leve na desno čez številne vrstice. Učinek je prav dober, vtis mehak, zgodba pa hkrati tu in tam: tuzemska pa tako brezčasna. Kakšen slog! takšen slog, ta izjemen slog nisem videl še nikjer drugje. V opisu zgodbe zgoraj sem se ga malo nalezel tudi sam, v knjigi ga avtor vseeno bolje rabi.

Douglas Adams: Štoparski vodnik po Galaksiji (II)

- Douglasa Adamsa (11. marec 1952 - 11. maj 2001) poznam kot: kultnega radijskega dramatika, amaterskega glasbenika in pisatelja. (Na sliki levo s prav tako kultno štoparsko brisačo. - Everybody should know where his towel is.) Rad ga imam predvsem zaradi njegove knjižne bravure, Štoparskega vodnika po galaksiji. Pa to ni edina njegova knjiga. Sicer je bil domiselen, a ne ravno ploden pisec, angl. prolific; róke, angl. deadlines, je imel obenem rad pa tudi ne. - I love deadlines. I like the whooshing sound they make as they fly by. Ko pomislim na kreativno pisanje, pomislim na: njega in Branka Gradišnika, našega ideologa kreativnega pisatelja. Takoj se spomnim tudi knjige Last Chance to See, precej dopadljivega in originalnega naravovarstvenega potopisa, o katerem bi rad navrgel še kaj. Res škoda, da je Adams odšel že pre 49-ih. Ah, te pisatelji, jim daš malo več (denarja), pa se izrodijo (si zapacajo žile), se je nekako tako od njega poslovil Alojz Kodre, sicer (prav tako kultni) prevajalec v slovenščino.
Pisati o Štoparskem vodniku po galaksiji je težko delo. Kultura, ki je nastala okrog knjig (in drugih metamorfoz: radijske igre, filma, računalniške igrce, brisače ...), je ogromna. Vse je zanimivo, zato je najbolje, da kar nekje začnem. In tudi že sem: malo nazaj, 30.5.2006, sem uvodoma predstavil knjigo in bolj natačno dve pesmci o teleportiranju v originalu ter ena-in-polovičnem prevodu. (Drugo pesem sem namreč še enkrat prevedel sam, kajti ob branju Kodretovega prevoda sem zašel v hudo dilemo. Zakaj točno sem pesem še enkrat prevedel, v kakšno dilemo sem zašel? Za odgovor sem ponudil nagrado, 1300 SIT, pa je ni zahteval še nihče. Ni dovolj visoka? Zdaj jo podvajam, 2600 SIT. To je že kar nekaj denarja, uganka pa ostaja enako zanimiva in precej lahka. Zdaj se spomnim, da ostaja enako nerešena še ena moja uganka, šifra v naravoslovnem zapisu o Da Vincijevi šifri v reviji Premiera. Je prenizka tudi ona nagrada? Zdaj jo podvajam, 4400 SIT, nakažem prek Klika, o zapisu samem več tu: 9.5.2006.)
Tokrat velja napisati kaj o avtorju, nepozabnem Douglasu Adamsu, kot gre uvod v radijsko igro: To tell the story of the book it is best to tell the story of some of the minds behind it. (- Scene One)


Adams ima še eno ime, polno je tako: Douglas Noël Adams, zato so ga klicali DNA. (Na sliki levo v 42. epizodi Montyja Pythona pri 22-ih letih.) Imel je rad, ali bolje, bil je nor na: hitre avtomobile, fotoaparate, Apple računalnike (kot še kdo, kot na primer si.bloger Jonas) in druge tehnične gizmote. Spremljal je zadnje dosežke znanosti: tako malo bolj osnovne raziskave kot pop tehnologijo. E-pošto in novičarski Usenet je na primer rabil leta pred drugimi. V zadjih letih življenja je bil vabljen predavatelj o tehnologiji in okolju.

Adams je bil prvo nadarjen pisatelj, nato še izobražen. Zame je sinonim za kreativno pisanje (- o kreativnem pisanju je nedavno pisala si.blogerka Nadezhda v svojem blogu: 3.6.2006). Če kdo, zna besedopiliti, piliti besede, on. Tako je leta 1971 v nenadkriljivem (neprekosljivem) eseju o religiozni poeziji križal Beatle in Williama Blakea (- To see the world in a grain of sand ...) ter bil za esej nagrajen s šolanjem na univerzi Cambridge. Iz angleške literature je diplomiral leta 1974, star 22 let.

Adams si je sam pravil radikalni ateist, a bil je res velik okoljevarstveni aktivist. Tako je iz sodelovanja z biologom Markom Carwardinom nastala luštna in precej originalna knjiga Last Chance to See, prvič izdana leta 1990. Avtorja sta prepotovala svet ("to se jima je godilo!") in v naravnem okolju opazovala nadvse ogrožene živali: Komodo dragons (prazgodovinske krvoločne kuščarje na otoku severno od Avstralije), belega nosoroga v Zairu v Afriki, Kakapos (rahlo prismuknjene ptiče na Novi Zelandiji), delfine iz reke Jangencg na Kitajskem, neke nosoroge in netopirje Rodrigues fruit bats (megabats) na otoku Rodriguez severno od Madagaskarja ob južni obali Afrike.

Adamsu in njegovi zoološki besedi sem najprej nekaj zameril, a kmalu vzljubil: njegov smisel za razmerja.
Nima ga.
Približno 80% poglavja posveti nezoološki razpravi o pripravi na srečanje z ogroženo beštijo, potovanju, kakšnemu evolucijskemu štosu in teh stvareh, nakar se z ostalimi 20% besedami vendarle sooči z živaljo. Razmišlaje nazaj, se mi zdi pristop prav dober, dobro filmski, zgodbe same pa nepozabne.

Na sliki levo je zmaj Komodo, ena od nadvse ogroženih beštij, ki jih je šel Adams popisat, in s katero se je Bo boril ... katero je Bo opazoval v kletki Taronga Sydney Zoo, jako vesel, da ni padel vanjo. Noge zmaja se namreč zdijo precej močne.


Na sliki spodaj (novembra 2003) ni ogrožene živali: ogrožen ni niti Bo niti Jo niti Ganga, naša Indijska slonica iz Ljubljanskega ZOO pod Rožnikom. A njeni sorodniki, Afriški sloni, bi bili lahko izumrli. Med letoma 1945 in 1980 se je njihovo število namreč zmanjšalo iz 2.5 miljona na 500 tisoč (na 20%). Slonovina, slonova kost, je cenjena, zato divji lovci radi sekajo okle. V zadnjih letih postajajo le še bolj agresivni. ("Sicer pa, kdo rabi miljon Afriških slonov, ne, NE, N E ?")

> nedelja, junij 04, 2006
> komentarjev: 3

France Cokan: Eno življenje je premalo (III)

- France Cokan je velik mož: je razumnik, profesionalno priznan zdravnik internist in nutricist ter ljubiteljsko velik jezikoslovec, bralec in pisatelj; je telovadec, bržkone največji slovenski športni veteran vseh časov, že večrat je v svoji starostni skupini amaterjev zmagal na svetovnem prvenstvu v ultratriatlonu, havajskem ironmanu; je samski in brez potomcev že vseh svojih 75 let, kar mu sam štejem v edini minus, a zato velik; in je predvsem dober človek: topel in iskren. Če boš šla poslušat njegovo predavanje v Ljubljani v Knjižnici Bežigrad 8.6.2006 ob 19h (- vidi povabilo), ti bo poleg številnih resnic o urjenju telesa in učinku prehrane na zmožnosti telesa gotovo odgovoril na vprašanje, zakaj se ni nikoli ženil ali zaplodil kakšnega otroka. Meni je povedal, vendar ne bom zdaj o tem, zdaj bom povedal nekaj o: havajskem ironmanu.
O Francetu Cokanu sem poprej pisal dvakrat:
- 1.6.2006 o njem in njegovi knjigi Eno življenje je premalo (2000) in
- 2.6.2006 o srečanju z njim.


Spomnim se pogovora na teveju izpred nekaj let, kjer je Sandi Čolnik vprašal, kaj bi se mu (Čolniku) zgodilo, ako bi hotel na vsak način končati ironmana. - Umrli bi, je rekel Cokan.

K 3-atlonu vije krasna, a dolga pot premišljenega ukvarjanja s telesom. K 3-atlonu torej s hojo otroških korakov: osvojiti je treba vzdržjivost in tehniko v treh aerobnih športih: teku, plavanju in kolesarjenju. Vrstni red ni važen. Potrebno pa je znati povezati panoge med sabo.
Cokan pravi (sam je živi dokaz), da lahko človek tu pa tam s premišljeno, intenzivno (zahtevno) in sploh ne tako ekstenzivno (dolgotrajno) telovadbo krona s kakšnim 3-atlonom. In zakaj ne bi rahlo bolj intenzivne in ekstenzivne vadbe kronali s havajskim ironmanom? Jaz ne vem, zakaj ne bi.

Leva slika kaže: prvo preizkušnjo 3.9 km dolgega plavanja na odprtem morju iz zaliva Kailua. Sledi 180 km kolesarjenja (tisti na sliki ima bolečine v hrbtu, ne? - Ne, ampak je lačen pa sega za hrano v žep v majici na hrbtu) in naposled še klasičnih 42 km tekaškega maratona. Skupaj neprekinjena 226-kilometrska tekma. Juhuhu. Sanjati takšne sanje ni škodljivo.
Glavno pa naj vendarle ostane zdravje, dobro počutje ...

Iz Cokanove knjige sem zbral nekaj podatkov o havajskem ironmanu in jih tematsko razvrstil.

Kronološko
1. Tekma se začne dva dneva prej, v četrtek popoldan na večerji-testeninki, angl. "carbon loading party", kjer se tekmovalci nabašejo z raznimi ogljikovimi hidrati.
2. V petek oddajo kolesa, še kaj pojejo in večinoma poležavajo. Ogledajo si 3-atlonski sejem.
3. Zvečer si nekateri privoščijo brivski obred: obrijejo si vse, kar se vidi in ne vidi. Torej tudi hrbet, če je treba. V morju želijo plavati kot jegulje.
4. V soboto pred svitom se odpravijo proti štrartu na obalo. Namestijo se, soglasno odštevajo zadnje sekunde, potem zagrmi top, ki mu sledi zadnji udobni vdih v naslednji uri.
5. Plavarija 3.9 km v razburkanem morju daje med 1500 udeleženci tudi občutke utesnjenosti.
6. Ko pridejo iz vode, dobijo: hrano, pijačo, kolo in opremo. Prostovoljci jih mažejo s kremo za sonce.
7. Nalednjih 160 km po cesti Queen Kaahumanu Highway ne vidijo drugih kot sebe in prostovoljce.
8. Kolesa začnejo ustavljati, obenem se preobuvajo.
9. Tekače v cilju uvrščajo do polnoči.
10. Sledi masaža, vroča juha.
11. Naslednji dan se počutijo dobro, brez posebnih bolečin (so dodobra natrenirani), nekaj jih že teče in kolesari. Udeležijo se večernega banketa.
12. Še naslednji dan odhod domov, zaradi vseh ljudi in opreme urejen kaos na letališču.
13. Evforija popušča. Življenje lahko postane sivo. Zdravilo za to: lahkoten trening. Pametnih strast ne zapusti.

Antropološko
- Ironmanci izgubijo in nadomestijo 15-20 l vode na tekmo. Treniran atlet lahko absorbira okrog 2 l vode / h. (Podatek v medicinskem učbeniku je sicer: 1.2 - ampak Cokan ne piše učbenikov, on jih živi.)
- Kdor dobro pozna učinek hrane na svoje telo, zaužije na kolesu: 60 g sladkorja / h (1 g / min; oziroma do 2 g, kar je najboljši izkoristek); 690 mg Na ali okrog 1.7 g soli / h; druge elektrolite (K, Mg, Ca) zanemari; med tekom pije le vodo, sol in sladkor pa zaužije v energijskih rezinah, angl. PR-bars.

V številkah
- poteka od leta 1978 naprej,
- štartnina takrat: $5 ... danes: $400,
- tekovalcev takrat: 15 ... danes: 1500 (izmed 70.000 na raznih kvalifikacijskih ironmanih),
- hrana na tekmi takrat: banane, sendviči, piškoti, pijača ... danes: Gatorade, koncentrirani ogljikovi hidrati, energijske rezine,
- kolo takrat: Schwinn z 10 prestavami, teže 10 kg in več ter cene $150 ... danes: 3-kolo z 20 in več prestavami, aerodinamične oblike in z drugimi priboljški, teže 9 kg in manj ter cene $3000 in več,
- oblačila takrat: Speedo kopalke, kratke hlače in bombažna mikica ... danes: 3-obleka Speedo,
- vadba takrat: kolikor in kdarkoli je mogoče ... danes: osebni in spletni trener, knjige in revije,
- nagrada takrat: je ni bilo ... danes: $100.000 za zmagovalca v moški in ženski konkurenci,
- najstarejši uspešni ironmanec: Jim Ward (82),
- starostne skupine na 5 let,
- 70% ironmancev ima univerzitetno diplomo,
- ultratriatlon: 3.9 km plavanja, 180 km kolesarjenja in 42 km teka, skupaj 226 km,
- precej dober čas: 12h, profesionalci: pod 9h.

> petek, junij 02, 2006
> komentarjev: 9

France Cokan: Eno življenje je premalo (II)

- Predstavljaj si, da tvoj najljubši igralec, deniva Colin Firth ali Scarlett Johansson (- kar, izberi si), snema film v Ljubljani. Ker ni le filmski ampak tudi ljudski človek, priredi javni pogovor, da bi se menil z ljubljanskimi oboževalci. Pa da po domala neverjetnem spletu okoliščin ne pride na predavanje noben drug razen tebe. Potem boste tam samo: ti, on in njegov tiskovni predstavnik. Stole daste bolj skupaj in pogovor steče. Iz hladne predavalnice se premaknete v intimo restavracije. Naročite vino. Natakar prižge sveče. Scarlett lahko vprašaš karkoli, le okusno in prijazno naj bo seveda, meniš se namreč s Scarlett Johansson! drugače ni meja, edino 24. ura, ko bi bilo nekako dobro iti domov spat. Poskušaj si predstavljati to. Ali bi ti bilo všeč? Meni bi bilo, zelo.

In nekaj podobnega se je mi je včeraj zgodilo. Scarlett Johansson se resda mudi v Ljubljani, a to le razmnožena ob cestah v tistih vgrajenih plakatih za L'Oreal (na sliki levo je eden ob Dunajski cesti). Pravi, da zato, ker se ceni. In res se ima za kaj: tako za svoj glas kot stas.
Nisem se dobil z njo. Šel sem na predavanje Franceta Cokana - zdravnika, razumnika in telovadca ter večkratnega zmagovalca havajskega ironmana v amaterski skupini svojih let, človeka, ki je dodobra zaznamoval moje življenje, in o katerem sem skupaj z njegovo knjigo pisal zadnjič: 1.6.2006 -, bil zavoljo spleta okoliščin edini poslušalec, se z njim umaknil v kot neke restavracije, poslušal, spraševal in dobil odgovore na vsa vprašanja, ki sem se jih lahko spomnil med 19. in 24. uro. Počutil sem se kot otrok v slaščičarni, angl. "a kid in the candy store."
Še malo se bom pobahal pa zgodbo poimenoval.


Kako sem zmatral prvaka havajskega ironmana

(18.50h) Pridem v dvorano Knjižnice Bežigrad na javno predavanje Franceta Cokana, na katerega ne pride nihče razen mene in njegovega založnika, Janislava Tacola iz založbe DEBORA, ker ni bilo niti malo oglaševano. Očitno je prišlo do neskladja z naslednjim predavanje v četrtek, 8.6.2006 ob 19h na istem kraju (- vidi povabilo; sam sem za prvi termin vedel, ker sem bil v e-pisemski navezi s Cokanom.) Pa nič zato, Cokanu-predavatelju je očitno dovolj, da ima vsaj enega poslušalca. Meni je takšna pozornost seveda godila. Kako hitro se človek razgovori ob nekom, kot je Cokan, eruditu, pozornemu poslušalcu in iskrivemu pripovedovalci. Kmalu smo jih klatili, da je bilo veselje, in kot da bi bilo za nami že nekaj tekov trojk. In kaj vse sem ga hotel sprašati! Nocoj ne bo šel tako kmalu domov.
Zedinimo se, da se iz hladne dvorane premaknemo za mizo v neko restavracijo. Gremo po Dunajski pa si ne morem kaj, da se ne bi nekajkrat ozrl za sabo na gore nad Kamnikom. Hodiš kaj v hribe? Ja, veliko, kaj pa on. Sam sem rad zahajal v gore, ampak hribolazenja ne priporočam več, sestop je lahko hud za kolena, še posebej z nahrbtnikom, da ne govorimo še o 20 odvečnih kilogramih, in doda, ne mislim ekstremov, ljudi, ki se spuščajo z Everesta pa "pridelajo nov kolk", mislim pogačico, to si lahko hitro zdrobiš, to je hudo. Danes si sicer lahko daš vdelati umetno koleno, pa je še kar uporabno, a če si bil že prej 'fit', drugače imaš težave. To je slaba stran telovadbe v gorah, ni kaj. Ampak hribolazenje dá tako veliko! Hoja navkeber je aerobna. Na njej tudi zlahka zdrknem v meditacijo. Ampak to dá tudi tek, poreče. To je res, ampak gore, gore imajo še eno veliko razsežnost, nekaj, kar tek ne more dati. V gorah se lahko stopim z naravo, tod grem, kot gre vernik v cerkev. Tam začutim svojo bit, ki mi jo na nek način odžira vsakdan v mestu. V gorah si ne krepim le telesa, celim si še rane. To si dobro povedal, imaš prav, gore so krasne, me pohvali, prisede v avto in se odmakne v svoje misli. - O njegovih prvih podvigih v gorah? O tem, kako je na prvem pohodu na Grintavc zmrzoval na snežišču pod previsom v kratkih hlačah, in kako so potem skupaj še z dvema enako onemoglima planinkama po sestopu šli v skedenj ...; ali pa o prostovljnem delu, ko je šel postavljat nove zimske markacije v Julijce, in kako je sprva umiral pod 20-litrskimi bencinskimi cisternami, polnimi vode za cementiranje, pod orodjem in pod vrečami cementa, a je občutek napora po presoljeni hrani in nekaj dnevih treninga kmalu izginil in se spremenil v uživanje? - Gore imam rad, povzamem, čeprav mi odtegnejo mnogo energije, mestnega časa in življenja, pa čeprav je nepremišljen sestop hitro usoden za kolena. Zmeraj nanovo spoznam, da vsega pač ne morem imeti, in da z ljubeznijo vedno prideta še odgovornost in skrb.
Peljeva se, v moji glavi vedno več vprašanj. Pa težko sprašujem med vožnjo, težko se osredotočim na dve stvari hkrati: na pozorno vožnjo in pozoren pogovor. Speljem v križišču, a nerodno, da mi čez tri metre ugasne motor. Imam srečo, nobenega divjaka nasproti. Speljem bolje in vprašam, ali ve za mono- in polihronike, ali ve za razliko? Razumem besedo, gre za barve. Ne, tisto bi imelo 'krom'. Aja, tu je pa 'hron' za čas, res. Ja, gre za delitev ljudi med takšne, ki se lahko dobro istočasno ukvarjajo samo z eno stvarjo. Da pričnem na primer sam z eno knjigo pa me prekine nujno branje kakšne druge, izgubim nit in brez nje sem nemiren. Med branjem me moti tudi poslušanje muzike (če ni ravno kakšna nezavedna klasična). Zares osredotočen ne morem biti na dve stvar hkrati. Potem sem jaz polihron, ho ho. Samo ne vidim kakšne uporabne posledice te delitve. Imam jo na jeziku: Ena je recimo ta, da bi bil od zdaj naprej tiho in naju varno pripeljal do cilja.

Pridemo do None na Dolgem Mostu. Sam te restavracije ne bi nikoli izbral, z vsemi načičkanimi ljudmi je kar preveč modna za mojo proletarsko držo. (- Gledališko mi je bil morda najbolj všeč stojiščni ogled Richarda III v Shakespeare's Globe Theatre.) Vseeno najdemo prijeten kot, kjer se posedemo in nadaljujemo s pogovorom. Ta zdaj prestopi nasipe in se razbohoti v več barv in dimenzij. Mnenja se krešajo na konici noževega rezila. Nocoj bomo dorekli resnico sveta!
Vsak prispeva za to kaj iz svojega področja: Cokan govori o delovanju krvnega ožilja, ideji visokega in nizkega krvnega pritiska in zakaj je dobro, da sta čimbolj vsaksebi (- a zopet ne preveč, he he, da bi bila narazen za manj od 20 običajnih enot, takšen človek ne bi preživel). Pravi o plemenih brez stika s civilizacijo, ki ne poznajo bolezni ožilja, njihov holesterol je za polovico nižji od našega, njihov krvni pritisk je 90 skozi 60, ne glede na to, ali so stari 99 ali 9 let. Teh številk v razvitem svetu sploh ni več. Za študirati takšne ekstremne številke, čeprav resda naravne, mora iti znanstvenik v džunglo (- in tvegati, da ga napadejo in pojejo ljudožerci ali kakšna kača ...) Sosed urednik navrže, da pripravlja novo knjigo o Cokanu, da je zdajšna že pošla, in da gre zato v 4. natis, jaz pa omenim, da sem včeraj videl, da gre Da Vincijeva šifra Mladinske knjige že v enajstega (11). On malo zavije z očmi, ja, to je velika številka ("na natis pa, kaj, 3000, 5000 izvodov?"), a vidim, da premišljujeva o istih težavah, slovenskem knjigotrštvu nasploh in monopolu omenjene založbe posebej, a o tem ne rečemo nič. Besedo speljeta v digitalno, tu se kar dobro počutim, in jima marsikaj razložim.

Sicer pa moram povedati, da ne priporočam obiska restavracije z: nutricistom in založnikom, ki najraje zalaga knjige o prehrani. Ker so situacije z natakarjem lahko jako smešne in obenem mučne. Pa sem že mislil, da jaz zapletam! Sploh je bila hrana skupni imenovalec večine izmenjanih misli. Tako se je še enkrat izjasnilo, da človek, ki je videti najmanj obremenjenj s hrano, o njej največ premišljuje. Pa sem že mislil, da jaz modrujem o hrani!

In tako naprej se je pogovor zavlekel do o-ne-moglosti. Noč je že pošteno dozorela, ko Cokan malo zamaja z glavo pa pravi, a bi, a bi šli?
Pojdimo. Odpeljem ga domov, vmes se utrujenosti navkljub še dodobra razgovori o svojih strasteh: 3-atlonu, jezikih (aktivno jih uporablja, predvsem čita v sedmih) in seveda knjige same. Pa njegova najljubša? Te sta dve, obe sta me kraljevsko nasmejali, Jeromejevi "Trije možje v čolnu, da o psu ne govorimo", in ...



... Marquezovih "Sto let samote" (- izgovorjava 'markesovih', me vsaj šestkrat popravi; super, rečem, ker Marqueza imam rad tudi sam, Ljubezen v času kolere je sploh ena mojih najljubših, zdaj vem, katera knjiga ne sme manjkati v nahrbtniku za morje.)
France Cokan ima 75 let. Na nedavnem ironmanu Lanzarote na Kanarskih otokih je odstopil po prvih dveh kilometrih plavanja, ker se mu je strgal pašček od očal. Tako se ni mogel kvalificirati za letošnji havajski ironman, svetovno prvenstvo v 3-atlonu. Drugi kvalifikacijski turnirji so povečinoma že zasedeni, poskusil bo še v Južni Koreji in morda v Singapurju, drugače pa bodo letos Havaji zanj izjemoma prikrajšani. Grozna škoda. Držim pesti, obe, da še poskusi, pa da mu uspe.
Nazdravil sem mu še na mnoga 3-atlonska leta. V pogovoru je model umirjen in vitalen, kot je živ nek živ moški pri 45-ih, naj jih preživi vsaj še 25 pa bo doživel svojih sto let samote.