> torek, junij 06, 2006
> komentarjev: 9

Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit

V filmu Anything Else (2003) Woodyja Allena je pomenljiv prizor. Zgodba govori o paru, Jerryju in Amandi, fantu in njegovi punci, ki ga ima vse manj rada. Ob obletnici zveze se v mestu zmenita za večerjo. Jerry (na sliki levo) čaka. Amanda zamudi. Pa to ni vse.

Amanda: Ne bodi jezen, ampak jedla sem že.
Jerry: Jedla si?
Amadna: Ko sem prišla z avdicije, sem bila tako sestrana, da sem pojedla en košček "Sara Lee" gibanice (- prehrambno podjetje v ZDA, op. Bo). Potem sem pojedla še enega. Saj veš, kako mi je, ko enkrat začnem. Kmalu sem pojedla vse.
Jerry: Pojedla si celo "Sara Lee" gibanico?
Sarah: In potem sem rekla, naj gre vse k hudiču! pa sem pospravila še špagete v hladilniku, rep jastoga in piščančjo pašteto.
Jerry: Je v stanovanju še kaj pohištva?
Sarah: Tako debela sem, to je nagravžno.
Jerry: Pa kako si lahko jedla pred večerjo?
Sarah: Oprosti, ampak bila sem res jezna sama nase, ker sem zamočila, pa si nisem mogla kaj.
Jerry: Dobil sem nama mizo v kotu.
Sarah: Je že v redu, ti boš naročil, jaz bom kakšno radensko. Itak hujšam.
Jerry: Ne more samo en jesti za najboljšo mizo. Ni prav.
Sarah: Je že v redu.
Jerry: Ne ni. Čas je za večerjo. Prostor bo nabit. Kako bo pa izgledalo?
Sarah: Kaj te vedno briga, kaj si drugi mislijo?
Jerry: Ne zdi se mi prav, da jé samo en.
Sarah: Prav, bom naročila, ampak ne bom jedla.
Jerry: Tako tudi ne gre.
Sarah: Pa mi naroči zrezek, vzela ga bom domov. Bom pojedla, če ne bom mogla spati.
Jerry: Kakša večerja za obletnici je to? - "Jaz bi eno večerjo in ali mi lahko date zrezek za domov?" Mislil sem, da se bova udobno namestila, naročila vino, jaz bi te gledal v oči in ti govoril, kako si lepa.
Sarah: Nisem lepa, debela sem.
Jerry: Prav, preklical bom rezervacijo. Greva domov. Naredil si bom kakšna jajca.
Sarah: Ni več jajc, pojedla sem jih.

(- Našel sem filmček prvega dela te scene: Video Spotlight - I Already Ate.)



Na to pomislim ob prvih straneh naslovne knjige. V njej najprej spoznam Katarino, nepotešeno in neporočeno dekle 30-ih let, ki ima razvito motnjo hranjenja. Zna se tako postiti do izvotljenosti kot nažreti do onemoglosti, v ekstreme askeze in razvrata se zaganja, kot uhajajo manično depresivni v vzhičenost in potrtost. Odvisna je od hrane. Med prazniki je ves čas jedla. Pred prazniki se je postila do izvotljenosti, zdaj je jedla vse, kar ji je prišlo pod roke, pladenj z mesom je postavila predse in si naložila poln krožnik, jedla je, ne da bi še s komerkoli govorila, gledala je predse in si nosila v usta, ko so vsi vstali od mize, jih je ona opazovala s prežvekujočim obrazom ... Tlačila je vase velike kose mesa, piščancev, krompirja, čokoladnega peciva, nalivala se je s sladko kavo, vse skupaj je izbruhala in začela znova.

Vendar ne smem zamolčati druge plati. Čeprav zna biti občasno prasica, je Katarina vendarle lep človek in v čast svojemu imenu: Katarina pomeni "čista", Katharina iz časa Rima iz grške besede katharos; od tu tudi "katarza" za moralno sprostitev zaradi obvladovanja slabih nagnenj, moralno očiščenje. Katarina je mila in mična ter obenem občutljiva. In prav zaradi slednjega jo kruti svet trga narazen. A je ne raztrga. Resda je kruto njeno romanje, brodenje skozi močvaro, a podobno kot Andy Dufrense iz Kaznilnice odrešitve (1994) gre Katarina skozi reko blata in pride na drugi strani ven čista. Sprašujem se, ali obstaja druga pot?

* * *


Knjigo odprejo mokre sanje, mehko erotično fantaziranje. Katarina si želi moškega ob sebi, rabi ga v sebi. Skozi okno si ogleduje pava, vzvišenega poveljnika Windischa, a on se ne zmeni zanjo, čeprav je privlačna, je on ne vidi, a ona ga gleda, čeprav se sama prepričuje, da je v resnici ne zanima. A v resnici ... je eno, kar reče človek, in drugo, kar reče srce. Pav je narcis, občuduje predvsem svojo lepoto. Kot pav žival z divgnjeno glavo in iztegnjenim vratom ne koraka, ampak stopica, glavo pa obrača na vse strani, da bi videl, ali ga drugi gledajo. Sicer nanj ne učinkuje nič, Katarina ni naredila nobenega vtisa, nanj je naredil vtis le on sam, njegove svilene rute, sprehajalne palice, bela uniforma, ki jo je včasih oblekel, sablja, ki se mu je med hojo zapletala med noge, in nemara neke druge, neke čisto druge ženske z napudranimi lasuljami in mogočnim oprsjem, ženske, ki si jih je Katarina zlahka predstavljala, vsekakor precej drugačne od nje, vsekakor lepše. Vedela je, da se pavu ne zdi dovlj lepa, da se mu nemara zdi celo grda, vsaj tako kot sama sebi. Vendar Katarina v resnici ni grda, je lepa in dišeča: lepih prsi, gladkega trebuha in čvrstih stegen. Le malo več samozavesti ji ne bi škodilo, pavu pa škodi egoizem. Vidi predvsem sebe in svojo sabljo. S svojim polkom odjezdi v vojno.

Katarine doma zdaj prav nič ne veseli, vse jo utesnjuje. Ne zdrži več, z romarji gre na pot. Oče, vdovec in oskrbnik posestva v Dobravi na Kranjskem, ji pravi, naj ne gre, naj ostane doma, vendar ona odide. Sreča Simona, nekoč ponosnega Jezusovega vojaka, zdaj ubeglega jezuita, ki je razočaran zbežal iz svoje Družbe. Izgubil je vero, izgubil je spanje, zato bega, saj kdor izgubi spanje, nima kam pobegniti. Podobno kot Katarina išče odrešenje, sam išče še spanje. Katarina in Simon se srečata, a ne tako s pogledom mimo, to je pogled v: vanj in vanjo. Romarje napade narava, zalije jih voda. Simon iztrga Katarino smrti povodnja, na muli jo odnese do hospica, tam se pozdravi. Gleda ga globoko s solzami in hvalo v očeh. Kreneta naprej, nastanita se v krčmi in se ljubita. Vsa se mu preda. Od zdaj naprej hoče živeti samo še zanj. Drugi dan ga vpraša, kdo je, da hoče vedeti vse o njem. Reče ji, da je jezuit. Da je bil. Njenemu šoku in njegovemu razkolu navkljub je ljubezen močna, poželenje je premočno, še naprej se ljubita. Odkar spi s Katarino, lahko Simon spi tudi sam, lahko pobegne vanjo. Čez nekaj časa ju zasačijo v pregrehi, služabniki Cerkve ju zaprejo, Katarino spolno izrabijo. Pobegneta, zatečeta se v nek samostan.

Po spletu okoliščin pride v samostan še pav Windisch s svojo vojsko. Simon pobegne (jezuit in pav sta se bežno srečala že prej, ko ga je pav želel ob cesti pobiti, utopiti koštruna jezuitskega), zapusti Katarino, vendar se odločno vrne ponjo, pa ga pav ujame in vtakne v ječo. Pav zdaj voha Katarino, ovohava njeno ženskost, zavoha njen dišeči cvet, in ona obudi stare fantazije. Pelje jo na večerjo, opije, zapelje jo, ona fantazij še ni preživela, združita se. Zdaj s pavom nadaljuje pot, njega pa granata vrže s konja, raztrga mu život, pobere pol obraza. Katarina skrbi zanj v hiši ob jezeru. Oba umirata. A tedaj pride iz ječe Simon, ona ga je vesela, zopet zaživi. Odpelje ga v hišo. Silovito se ga oklene z nogami v isti hiši, kjer umira pav, v drugem prostoru se sestradano ljubita, kot da je preteklo celo stoletje od zadnjič. Odločita se, Simon bo iznakaženemu Windishu prerezal vrat, a ko pride trenutek, ko pride jezuit do pava, tega ne more storiti, tudi Katarina ne more, namesto tega jo nekaj prešine, odloči se, da bi rada spreobrnila pava, v trmi ga hoče ozdraviti in spremeniti. Pavu gre zdravje hitro na bolje, a spremeni se ne, njegov napuh se vrne, z njim pa prašičji nagon v Katarini. Ko se namreč enkrat ljubi s Simonom, opolzko vpije po pavu, da jezuitu prekipi, vzame sabljo in pavu odreže glavo. Zdaj se s Katarino odpravita na cilj romanja v Kelmorajn (danes nemški Köln). Katarina najde svojega Boga, jezuit svoje odrešenje, v glavi mu klikne in zopet pobegne. Tokrat za zmeraj. Katarina se potolčena odpravi domov. V sebi nosi novo življenje, jezuitovega otroka. Simonu Družba oprosti naglavne grehe, zaposli ga v Ljubljani. Nekoč sreča Katarino in njuno hčer v svoji cerkvi, a se umakne v temo, da ga ne vidita, otrok nikoli ne vidi očeta.

Katarina, pav in jezuit. Katarina je iskala moškega, izgubila je dva in postala mati samohranilka, jezuit je za zmeraj izgubil vero in se vdal resnici njegove Družbe, pava cesarica Marija Terezija ni odikovala, še ponos je izgubil ... ponos, ki je napuh, ga je v resnici pogubil.

* * *


Značilnost romana so razpotegnjene povedi v poplavi vejic, domala brez pik valovijo od leve na desno čez številne vrstice. Učinek je prav dober, vtis mehak, zgodba pa hkrati tu in tam: tuzemska pa tako brezčasna. Kakšen slog! takšen slog, ta izjemen slog nisem videl še nikjer drugje. V opisu zgodbe zgoraj sem se ga malo nalezel tudi sam, v knjigi ga avtor vseeno bolje rabi.

Komentarji: 9

Blogger Bo:

Gre za veliki slovenski roman, gotovo eden največjih sodobnih. Tako o knjigi na mnogih mestih. Sam sicer ne poznam veliko slovenskega leposlovja, a to knjigo sem bral drugače od knjig v srednji šoli. Res sem šel na romanje s Katarino, pavom in jezuitom.
Z vsemi tremi sem se poosebil, z vsemi čustvoval, za nobenega ne morem reči, da mi je najbolj všeč ali da mi je najmanj ugajal. Morda mi je bil pav najmanj simpatičen, a se zrcalim tudi v njem. Po drugi strani bi od treh najraje nadaljeval življenje Katarine. Pav itak umre, Simon pa životari skrušen v laži. Katarina resda ne dobi (oziroma izgubi) moškega, a zato dobi otroka. Živi za svojega otroka. Treba je živeti za nekoga. Če moram izbrati, bi bil rad Katarina.

Okrog te knjige moram nujno zapisati vsaj še troje:
- o krivem prehranjevanju, izkusil sem ga na lastni koži, zato si upam o tem napisati več,
- o romanju nasploh in enem mojem pa
- o gledališki predstavi v ljubljanski Drami.

Če iščeš dobro slovensko knjigo, postoj, tukaj je, to je to, le v knjižnico.

6/6/06 23:36  
Blogger Nadezhda:

Ampak si pa uspel, ja, zreducirati knjigo na seks in duševno motenost. Potencialnim bralcem svetujem, da si ustvarijo svoje mnenje.

7/6/06 14:45  
Blogger Bo:

Nadezhda

Z opazko si hotela povedati, kaj, jaz ne vem, namesto raje povej, kaj si o knjigi res misliš, lahko tudi menjaš oznako zreducirati s poudariti, meni se zdi bolj pošteno. Saj sem povedal še marsikaj drugega! Pa še kaj bom.

Slovenci naj to knjigo berejo. Potem si bodo ustvarili svoje mnenje, to se razume.

Nisem mogel mimo duševnih motenj, ker so vsi trije, Katarina, pav in jezuit, duševno moteni. Ona ni trdna ženska, ampak niha med neko močjo v mirnem okolju, kjer ji živi bog nič noče, do zbeganosti v družbenem življenju. Se mehko prilagaja trenutnim silam. Simon je bolj trden, a se na koncu vendarle uda. Pav je morda še najbolj močan lik, to je hecno, fizično gotovo, tudi obilen postane po koncu, ampak je močan tudi drugače, za svojim prav trdno stoji. A njegov prav je kriv pa ga pogubi.

7/6/06 15:09  
Anonymous luka:

Moram priznati, da mi KPiJ ni bil pretirano všeč (kakor tudi ne ostala dva Jančarjeva romana, ki sem ju prebral). Ravno stil me je motil, nekoliko preveč vročičen za moje okuse. Seveda pa se strinjam, da je odličen roman in moderna klasika, ki bi jo moral vsak prebrati: pa naj si potem ustvari mnenje.

Dosti bolj so mi všeč Jančarjeve kratke zgodbice in eseji. Nazadnje sem se nepopisno navdušil nad njegovo zadnjo zbirko novel "Človek, ki je pogledal v tolmun". Toplo priporočam!

7/6/06 15:52  
Anonymous tomaz:

v originalu je bil "doggy bag"...kar pomeni "za domov", da ti ostanke hrane zavijejo in jih lahko se doma pojes :)

7/6/06 16:34  
Blogger Nadezhda:

Samo na kratko - žal ni časa za več. Se pravi po tvoji teoriji vsak, ki ni trden človek, je duševno moten ali bolan? Simona zlomi ravno to, da Družba od njega pričakuje, da bo z nečloveško trdnostjo in brezbrižnostjo šel mimo pokolov in nepravic na tem svetu. Tisti, ki si ga ti označil za najbolj trdnega, pa je moralno že od samega začetka sprijen. (Čeprav življenje tudi Katarini in Simonu na pot postavi marsikakšno oviro ob kateri odreagirata bolj ali manj sporno.)

To, da je roman praktično metafora za sodoben čas, da gre za trenutno aktualne družbene "probleme" (samohranilništvo, razbite družine, beganje za večno, katarzično ljubeznijo...), da gre za vseobčo problematiko (npr. Simon želi preseči svojega očeta, konča pa kot čistilec; Katarina v iskanju višjega ideala v življenju, trdnejše vere izkusi bridkost realnega življenja) in nenavsezadnje za izjemno bogat jezik in metaforiko. To sem pogrešala pri pravem komentarju te knjige.

Sicer pa bi se prvo poglavje dalo interpretirati tudi kot posilstvo, ne le mokre sanje... (Žal ne vem, ali je o konkretnem odlomku Jančar dal definitvno mnenje.)

7/6/06 17:21  
Blogger Lilit:

Knjigo sem brala ene 4 leta nazaj, tako da se vsebine ne spomnem dobro, se pa spomnem, da mi ni bila prevec vsec. Tezka, temacna in seveda kot vecina kvalitetne slovenske literature (kvalitetne po slogu) obvezno nesrecen konec za vse junake.

7/6/06 21:31  
Blogger Bo:

Nadezhda

Komentarja tvojega ni ogromno znakcev, a je bogat, da mu lahko rečem dolg. Hvaležen sem zanj, gotovo še kdo.
Roman je sočen, pester in velik. Veliki romani zrcalijo pomembne reči. Ta je posebej zanimiv, je tuzemski in brezčasen. (Sicer se dogaja v drugi polovici 18. stoletja.) In poleg vsega: slovenski!

Dobro in pozorno gre tvoje razmišljanje, občudujem te.
Tvojih konfrontacij z avtorjem zapisov razumem ne. Intelektualcu ne pritičejo, nimajo pravega pomena in učinka. V javnem občevanju se brusi po prvi poti.
Marsikaj kar omeniš, je Bo napisal, resda eksplicitno (orisal zgodbo), ti pa implicitno (djala v splošen kontekst), kar je le dobro: ker se dopolnjuje.

Sem rekel, gre za super knjigo, no, le v knjižnoco.

8/6/06 06:44  
Blogger Bo:

Tomaz, resda nimam psa, pa sem mislil, da je pasja vrečka vseeno razumljiv prevod za doggy bag, a res se za domov dobro sliši, morda celo bolje, bom pogledal, kako si lahko s tem pomagam ...

8/6/06 06:47  

Objavite komentar

<< Nazaj na 1. stran