Miki Muster: Trije hribolazci
Malo nazaj sem pisal o stripu Billa Wattersona, Gašper in Hops, kjer sem napisal, da je moj najljubši (- v angleščini). To ni res. Strip je vsekakor oh in sploh, vendar ... ni moja prva velika ljubezen. Prvič sem se zares zatreskal v Trdonjo, Zvitorepca in Lakotnika Mika Mustra. Kot skoraj vsaka moja prva usodna ljubezen, je tudi ta v resnici edina prava. V tem smislu sem življensko invaliden, tako se mi zdi.
Potem mi nikoli ni bilo več tako fletno, kot mi je bilo z Mustrom. Do nobenega drugega stripa, nobenega filma, knjige, gledališke predstave, mjuzikla, fotografije, do ničesar umetnega nisem čutil kaj podobega. Navsezadnje so me Trdonja, Zvitorepec in Lakotnik, sicer kar trije naenkrat, razdevičili.
Ob istočasni stoletnici stripa in filma se je Pošta Slovenije poklonila Mustru (- 1998; vir; zakaj ima Lakotnikova znamka najmanjšo vrednost!? Ga je pa zato treba večkrat pripopati, hi hi), tistemu akademskemu kiparju, ki je dejansko začel slovenski strip, in ki mu v srčnosti slike, slovenščini teksta in epskosti zgodbe ni noben enak. Poleg tega je vseskozi duho-vit. Morda najbolje pri njemu je pa to, da je narodno zaveden, kot je bil zaveden Primož Trubar. Njegovi trije junaki so ves čas slovenski fantje. Miki Muster še vedno živi in dela, naj živi Miki Muster!! Rad ga imam in ljubim njegove tri.
Počutim se kot v misiji nemogoče, ko v mislih izbiram najljubši strip med Dogodivščinami Zvitorepca, Trdonje in Lakotnika (- skupaj okrog 40 epizod). To je velika dilema življenja. Včeraj sem si vzel Tri hribolazce in spoznal, da ni strast nič splahnela. Ta strip je gotovo med najboljšimi, če že ne najboljši. Rad bi napisal kaj več o njem.
Zvitorepcu in Trdonji se na izletu v gore pridruži Lakotnik. Seveda vzame on s seboj najtežji nahrbtnik. Kaj vse ima notri?
I, kaj neki!? Opremo. No - in seveda tudi nekaj hrane, brez te pač ne moreš na tako turo.
Prvo mu ne gre navkeber. Prijatelja se pohecata in ga pustita zadaj. (Klik na slikco-celico za celo stran.)
Trdonja in Zvitorepec, kakor vesta in znata, vlečeta smer po brezpotju in premagata prepad in nevarne stene, nekatere navidez celo nepremagljive, pa jih skupaj z bikom, orlom in gamsom vse uženejo. Ko nastopijo še večje težave, se v zgodbo vrne Lakotnik. Reši položaj. Nove težave. Spet jih reši Lakotnik. Težave. Lakotnik.
Lakotnik.
Lakotnik.
Lakotnik.
Sploh mi je najbolj všeč Lakotnik. - Je kmet, ki je zame najbolj pristna in iskrena vrsta človeka. Lakotnika vodi kmečka pamet. Resda je večino časa posmeha vreden (ob njem se vedno kaj godi), ampak tudi iskren pa srčen. Po moje ga je imel najraje tudi Muster sam. Ponavadi namreč prav njemu prida vlogo rešitelja. (Lakotnik naposled le stoji na vrhu naosvojenega Krvavega zoba.) Vedno reši dan in to na hecen način. Živi grobo, a pristno kot kmet, in drugi ga imajo radi. Podobno kot Tristjana iz Jesenske pripovedi, kjer mu brat Alfred reče na Suzaninem grobu:
Sledil sem vsem pravilom, od ljudi in od Boga. Ti nisi sledil nobenemu izmed njih. Pa vseeno so te imeli vsi raje: Samuel, oče, moja ... celo moja lastna žena. (- angleški vir)
Zgodba se kot lok mavrice prične ob jutranji in zaključi ob večerni zarji. Takšne pustolovščine, raztegnjene čez cel dan, so mi najbolj všeč. Takšnih dnevov se najbolje spominjam, najbolj rad in najbolj živo. Spomnim se lanskega avgusta, ko sem skupaj s tremi mladiči iz PD Ljubljana-Matica prebil dan, katero zgodbo bi lahko poimenoval ... ja, zakaj pa ne:
Štirje hribolazci
Nad Bohinjskim jezerom se strmo dviga pečina, ki jo krona Pršivec. Naprej se pokrajina zlagoma spusti v prostrano Fužinsko planoto. Ta je z gorami omejena na vse strani razen na vzhod. Na zahodu jo obliva Dolina Triglavskih jezer, kjer le malo prej štarta greben Tičarica-Kopica-Zelnarica.
"Tja, tja pojdimo," smo dejali - Maja, Andrej, Jure in Bo. In smo šli. In se izgubili. Na sliki so zelene markacije na beli poti s planine Blato mimo planine Pri Jezeru na greben petih vrhov - od spodaj navzgor: Male in Velike Tičarice, Kopice ter Male in Velike Zelnarice. Modre markacije so za okras. V megli nismo našli rumene niti, pa smo zgubili belo.
Planina Blato kot izhodišče. Začnemo tako zgodaj, da nas toplo pozdravita vzhajajoče sonce in prazna parkirišča. (Na sliki od leve: Maja, Jure, Andrej in Bo. Klik na sliko za večjo, široko 1024 pik.) Od tod krenemo navzgor do planine Pri Jezeru in naprej mimo planin Dedno polje in Ovčarija do začetka grebena na prevalu Štapce. Maja omeni, da je vzela tikkico (- naglavno svetilko) in nove baterije, iz česar se pohecamo.
Sledi krasna vzpenjača na markirano Malo Tičarico. Prvi vrh poplača na mnogo načinov - na primer s prvo malico in slikovitim pogledom 400 m navzdol na kočo ob treh jezerih od Sedmerih. Vrnemo se na pot. Poskušamo osvojiti še nemarkirano Veliko Tičarico, a se prvič zaženemo v strmino prezgodaj in se le urežemo na ostrem grebenu "Srednje Tičarice". Zadihani postojimo in Maja prikliče besede M & M: Normalni pristop poteka s sedla na S strani Velike Tičarice. Malo pod sedlom grebenom (na V strani pobočja) poiščemo neoznačeno shojeno potko, ki teče pod grebenom (tako se izognemo gostemu rušju). Po njej prečimo vseskozi pod grebenom do vršne kupole. Navzgor po najlažjih prehodih (desno). Težave so I-II. stopnje.
Tako Tičarico le osvojimo (na sliki: Maja + Bo in, spodaj, Maja + Jure). Navzgor je šlo dokaj enostavno, dol gre precej manj - strinjam se z Majo, da bi prav tu morali imeti čelade. Sestopimo na sedlo. Jure gre na stran, jaz pa se spomnim, da nam je včeraj recitiral prvih 120 decimalk števila Pi, 3 1 4 1 5 9 ... Povprašam Majo in Andreja, če imata kaj proti, da bi jaz recitiral spominsko pesmico Otona Župančiča Jožu Čopu. Odvrneta, ne, daj ... "V slovensnih krogih / široko razproženi, zbrani / leto in dan nekaj mrmrajo velikani ..." (- celo lahko prebereš tu). Odnese me še bolj daleč stran. Tudi Andreja, tudi Majo?
Od tod veselo korakamo po desni strani grebena do vznožja tope Kopice. Nanjo pridemo z lahkoto s severne strani. Vrh je pust, ima sicer krasen razgled, a tega začne motiti visoka oblačnost. Višino bomo morali očitno deliti z meglo.
Stiska okrog Debelega vrha. Spustimo se do vznožja Zelnarice. Prvi, 10 m nižji vrh Male Zelnarice je kar pošten zalogaj. Sledi Velika Zelnarica in sestop na sedlo Vrata. Tu se greben konča s prepadno steno Zelnarice. Tu se tudi odcepi pot skozi dolino Za Kopico nazaj do planine Dedno polje.
Naletimo na številno družino gamsov, kako meljejo travo, da jih ne more nič pregnati. Dan se zdi še mlad. Nakopičene fantazije Jureta in Boja o vrhovih preko grebena za nami nekako prepričajo še Majo in Andreja ... da krenemo naprej. Obidemo mogočne Vršake na desni strani in se dvignemo na planoto Hribarice. Do zdaj se je oblačnost napasla vsepovsod okoli nas. Megla je vedno bolj trda. Komaj vidim kompanjona pred seboj. Pospeši še veter, postane zloben, bolj mrzel. Nekako le prilezemo do sedla Čez Hribarice, kjer naj bi skrenili proti izhodišču skozi Dolino za Debelim vrhom. Maja, kakor lahko, preverja karto. Veter ji nagaja, priskočim na pomoč. Nespretni prsti me pustijo na cedilu. Veter napne karto in mi jo odpihne iz rok - silovito prek prepada. Poklapan se vseeno spustim nekaj metrov za njo in ugotovim, da se je zataknila za dosegljivo skalo. Uh, sreča, morda me Maja ne bo povsem odpisala.
Iščemo pot, ki ni markirana. Črtkano je vrisana le na karti 1:25000 in poteka ob turnosmučarski smeri. Megla in veter se ojačata. Kako naj v takem sploh kaj najdemo? Strah gre gor, z njim morala dol. Po kar dolgem jalovem blodenju po ravnicah pod Hribaricami - končno, Maja končno povzdigne glas, obleče hlače in reče: Zdaj poiščimo pot nazaj!
Tako je bila Maja tista, ki nas je postavila na tla in vrnila na markirano pot.
Zdaj ji ponižno sledimo v podolgovatem sestopu najprej do kraja zločina, sedla Vrat, in naprej do planine Dedno polje, kjer se začne dan prevešati v mrak. Ko gremo mimo Jezera, je noč že mlada. Nakar v soju LED svetilke Juretovega mobitela in Majine tikkice le prilomastimo do avta. Nasmihamo se povečinoma kislo.
Vse je dobro, kar se konča dobro. Maji zemljevida nisem zapravil, otroke sem zdrave razvozil po njihovih domovih. Res pa se je zvrstilo nekaj napak. Kakšnih se verjetno niti ne zavedam. Ena je bila gotovo ta - čeprav reči to je grdo -, da je Maja prepozno postala odločna. Navsezadnje je med nami daleč najbolj gorniško podkovana; je tudi punca z ženskim principom nekaj kilometrov nad ostalimi kozlički, predvsem Bojem in Juretom. Pa vendar njeno omahovanje še zdaleč ne preseže nevrotičnosti teh dveh, ki se očitno, kljub 26- in 19-im, še ne zavedata prav veliko. Narcisa Jure in Bo: čeprav do drugih navidezno pozorna, sta tako samovšečna, da jih enostavno - ne slišita.
Takrat sem se kesal, da je bilo veselo. Pa je kaj pomagalo? Za nazaj, prav nič. Za naslednji dan, tudi ne. Za naprej, morda.
Tako kot Lakotnik sem bil prav vesel, da je bilo te zgodbe KONEC.
Obiskani - vrhovi: Mala Tičarica (2071 m), Velika Tičarica (2091 m), Kopica (2190 m), Mala Zelnarica (2310 m) in Velika Zelnarica (2320 m).
- planine: Blato, Pri Jezeru, Dedno polje in Ovčarija.
Čas. Iz Ljubljane: 5.15h; v gojzarjih: 14h 20' (6.50 - 21.10h); v Ljubljani: 23h.
Foto utrinki: Jure.
Filmski utrinek: Nedaleč od Zelnarice proti Hribaricam smo naleteli na ravnodušno družino kozorogov. Jure je posnel filmček; vidi tu: Zelnarica_kozorogi.divx.avi (DivX AVI 3,64 Mb).
Potem mi nikoli ni bilo več tako fletno, kot mi je bilo z Mustrom. Do nobenega drugega stripa, nobenega filma, knjige, gledališke predstave, mjuzikla, fotografije, do ničesar umetnega nisem čutil kaj podobega. Navsezadnje so me Trdonja, Zvitorepec in Lakotnik, sicer kar trije naenkrat, razdevičili.
Ob istočasni stoletnici stripa in filma se je Pošta Slovenije poklonila Mustru (- 1998; vir; zakaj ima Lakotnikova znamka najmanjšo vrednost!? Ga je pa zato treba večkrat pripopati, hi hi), tistemu akademskemu kiparju, ki je dejansko začel slovenski strip, in ki mu v srčnosti slike, slovenščini teksta in epskosti zgodbe ni noben enak. Poleg tega je vseskozi duho-vit. Morda najbolje pri njemu je pa to, da je narodno zaveden, kot je bil zaveden Primož Trubar. Njegovi trije junaki so ves čas slovenski fantje. Miki Muster še vedno živi in dela, naj živi Miki Muster!! Rad ga imam in ljubim njegove tri.
Počutim se kot v misiji nemogoče, ko v mislih izbiram najljubši strip med Dogodivščinami Zvitorepca, Trdonje in Lakotnika (- skupaj okrog 40 epizod). To je velika dilema življenja. Včeraj sem si vzel Tri hribolazce in spoznal, da ni strast nič splahnela. Ta strip je gotovo med najboljšimi, če že ne najboljši. Rad bi napisal kaj več o njem.
Zvitorepcu in Trdonji se na izletu v gore pridruži Lakotnik. Seveda vzame on s seboj najtežji nahrbtnik. Kaj vse ima notri?
I, kaj neki!? Opremo. No - in seveda tudi nekaj hrane, brez te pač ne moreš na tako turo.
Prvo mu ne gre navkeber. Prijatelja se pohecata in ga pustita zadaj. (Klik na slikco-celico za celo stran.)
Trdonja in Zvitorepec, kakor vesta in znata, vlečeta smer po brezpotju in premagata prepad in nevarne stene, nekatere navidez celo nepremagljive, pa jih skupaj z bikom, orlom in gamsom vse uženejo. Ko nastopijo še večje težave, se v zgodbo vrne Lakotnik. Reši položaj. Nove težave. Spet jih reši Lakotnik. Težave. Lakotnik.
Lakotnik.
Lakotnik.
Lakotnik.
Sploh mi je najbolj všeč Lakotnik. - Je kmet, ki je zame najbolj pristna in iskrena vrsta človeka. Lakotnika vodi kmečka pamet. Resda je večino časa posmeha vreden (ob njem se vedno kaj godi), ampak tudi iskren pa srčen. Po moje ga je imel najraje tudi Muster sam. Ponavadi namreč prav njemu prida vlogo rešitelja. (Lakotnik naposled le stoji na vrhu naosvojenega Krvavega zoba.) Vedno reši dan in to na hecen način. Živi grobo, a pristno kot kmet, in drugi ga imajo radi. Podobno kot Tristjana iz Jesenske pripovedi, kjer mu brat Alfred reče na Suzaninem grobu:
Sledil sem vsem pravilom, od ljudi in od Boga. Ti nisi sledil nobenemu izmed njih. Pa vseeno so te imeli vsi raje: Samuel, oče, moja ... celo moja lastna žena. (- angleški vir)
Zgodba se kot lok mavrice prične ob jutranji in zaključi ob večerni zarji. Takšne pustolovščine, raztegnjene čez cel dan, so mi najbolj všeč. Takšnih dnevov se najbolje spominjam, najbolj rad in najbolj živo. Spomnim se lanskega avgusta, ko sem skupaj s tremi mladiči iz PD Ljubljana-Matica prebil dan, katero zgodbo bi lahko poimenoval ... ja, zakaj pa ne:
Štirje hribolazci
Nad Bohinjskim jezerom se strmo dviga pečina, ki jo krona Pršivec. Naprej se pokrajina zlagoma spusti v prostrano Fužinsko planoto. Ta je z gorami omejena na vse strani razen na vzhod. Na zahodu jo obliva Dolina Triglavskih jezer, kjer le malo prej štarta greben Tičarica-Kopica-Zelnarica.
"Tja, tja pojdimo," smo dejali - Maja, Andrej, Jure in Bo. In smo šli. In se izgubili. Na sliki so zelene markacije na beli poti s planine Blato mimo planine Pri Jezeru na greben petih vrhov - od spodaj navzgor: Male in Velike Tičarice, Kopice ter Male in Velike Zelnarice. Modre markacije so za okras. V megli nismo našli rumene niti, pa smo zgubili belo.
Planina Blato kot izhodišče. Začnemo tako zgodaj, da nas toplo pozdravita vzhajajoče sonce in prazna parkirišča. (Na sliki od leve: Maja, Jure, Andrej in Bo. Klik na sliko za večjo, široko 1024 pik.) Od tod krenemo navzgor do planine Pri Jezeru in naprej mimo planin Dedno polje in Ovčarija do začetka grebena na prevalu Štapce. Maja omeni, da je vzela tikkico (- naglavno svetilko) in nove baterije, iz česar se pohecamo.Sledi krasna vzpenjača na markirano Malo Tičarico. Prvi vrh poplača na mnogo načinov - na primer s prvo malico in slikovitim pogledom 400 m navzdol na kočo ob treh jezerih od Sedmerih. Vrnemo se na pot. Poskušamo osvojiti še nemarkirano Veliko Tičarico, a se prvič zaženemo v strmino prezgodaj in se le urežemo na ostrem grebenu "Srednje Tičarice". Zadihani postojimo in Maja prikliče besede M & M: Normalni pristop poteka s sedla na S strani Velike Tičarice. Malo pod sedlom grebenom (na V strani pobočja) poiščemo neoznačeno shojeno potko, ki teče pod grebenom (tako se izognemo gostemu rušju). Po njej prečimo vseskozi pod grebenom do vršne kupole. Navzgor po najlažjih prehodih (desno). Težave so I-II. stopnje.Tako Tičarico le osvojimo (na sliki: Maja + Bo in, spodaj, Maja + Jure). Navzgor je šlo dokaj enostavno, dol gre precej manj - strinjam se z Majo, da bi prav tu morali imeti čelade. Sestopimo na sedlo. Jure gre na stran, jaz pa se spomnim, da nam je včeraj recitiral prvih 120 decimalk števila Pi, 3 1 4 1 5 9 ... Povprašam Majo in Andreja, če imata kaj proti, da bi jaz recitiral spominsko pesmico Otona Župančiča Jožu Čopu. Odvrneta, ne, daj ... "V slovensnih krogih / široko razproženi, zbrani / leto in dan nekaj mrmrajo velikani ..." (- celo lahko prebereš tu). Odnese me še bolj daleč stran. Tudi Andreja, tudi Majo?Od tod veselo korakamo po desni strani grebena do vznožja tope Kopice. Nanjo pridemo z lahkoto s severne strani. Vrh je pust, ima sicer krasen razgled, a tega začne motiti visoka oblačnost. Višino bomo morali očitno deliti z meglo.Stiska okrog Debelega vrha. Spustimo se do vznožja Zelnarice. Prvi, 10 m nižji vrh Male Zelnarice je kar pošten zalogaj. Sledi Velika Zelnarica in sestop na sedlo Vrata. Tu se greben konča s prepadno steno Zelnarice. Tu se tudi odcepi pot skozi dolino Za Kopico nazaj do planine Dedno polje.
Naletimo na številno družino gamsov, kako meljejo travo, da jih ne more nič pregnati. Dan se zdi še mlad. Nakopičene fantazije Jureta in Boja o vrhovih preko grebena za nami nekako prepričajo še Majo in Andreja ... da krenemo naprej. Obidemo mogočne Vršake na desni strani in se dvignemo na planoto Hribarice. Do zdaj se je oblačnost napasla vsepovsod okoli nas. Megla je vedno bolj trda. Komaj vidim kompanjona pred seboj. Pospeši še veter, postane zloben, bolj mrzel. Nekako le prilezemo do sedla Čez Hribarice, kjer naj bi skrenili proti izhodišču skozi Dolino za Debelim vrhom. Maja, kakor lahko, preverja karto. Veter ji nagaja, priskočim na pomoč. Nespretni prsti me pustijo na cedilu. Veter napne karto in mi jo odpihne iz rok - silovito prek prepada. Poklapan se vseeno spustim nekaj metrov za njo in ugotovim, da se je zataknila za dosegljivo skalo. Uh, sreča, morda me Maja ne bo povsem odpisala.Iščemo pot, ki ni markirana. Črtkano je vrisana le na karti 1:25000 in poteka ob turnosmučarski smeri. Megla in veter se ojačata. Kako naj v takem sploh kaj najdemo? Strah gre gor, z njim morala dol. Po kar dolgem jalovem blodenju po ravnicah pod Hribaricami - končno, Maja končno povzdigne glas, obleče hlače in reče: Zdaj poiščimo pot nazaj!
Tako je bila Maja tista, ki nas je postavila na tla in vrnila na markirano pot.
Zdaj ji ponižno sledimo v podolgovatem sestopu najprej do kraja zločina, sedla Vrat, in naprej do planine Dedno polje, kjer se začne dan prevešati v mrak. Ko gremo mimo Jezera, je noč že mlada. Nakar v soju LED svetilke Juretovega mobitela in Majine tikkice le prilomastimo do avta. Nasmihamo se povečinoma kislo.
Vse je dobro, kar se konča dobro. Maji zemljevida nisem zapravil, otroke sem zdrave razvozil po njihovih domovih. Res pa se je zvrstilo nekaj napak. Kakšnih se verjetno niti ne zavedam. Ena je bila gotovo ta - čeprav reči to je grdo -, da je Maja prepozno postala odločna. Navsezadnje je med nami daleč najbolj gorniško podkovana; je tudi punca z ženskim principom nekaj kilometrov nad ostalimi kozlički, predvsem Bojem in Juretom. Pa vendar njeno omahovanje še zdaleč ne preseže nevrotičnosti teh dveh, ki se očitno, kljub 26- in 19-im, še ne zavedata prav veliko. Narcisa Jure in Bo: čeprav do drugih navidezno pozorna, sta tako samovšečna, da jih enostavno - ne slišita.
Takrat sem se kesal, da je bilo veselo. Pa je kaj pomagalo? Za nazaj, prav nič. Za naslednji dan, tudi ne. Za naprej, morda.
Tako kot Lakotnik sem bil prav vesel, da je bilo te zgodbe KONEC.
Obiskani - vrhovi: Mala Tičarica (2071 m), Velika Tičarica (2091 m), Kopica (2190 m), Mala Zelnarica (2310 m) in Velika Zelnarica (2320 m).
- planine: Blato, Pri Jezeru, Dedno polje in Ovčarija.
Čas. Iz Ljubljane: 5.15h; v gojzarjih: 14h 20' (6.50 - 21.10h); v Ljubljani: 23h.
Foto utrinki: Jure.
Filmski utrinek: Nedaleč od Zelnarice proti Hribaricam smo naleteli na ravnodušno družino kozorogov. Jure je posnel filmček; vidi tu: Zelnarica_kozorogi.divx.avi (DivX AVI 3,64 Mb).
21.5.06 |
Komentarji: 8
Tu sem našel eno panoramsko fotko Voglov (iz ture Štirih hribolazcev), to je gorskega grebena, ki obdaja dolino Sedmerih na nasprotni strani grebena Tičarica-Zelnarica. Tu se dobro vidi izrazitost doline.
Fotka ni ravno najboljši stich - a slikal je Jure in ne vem, zakaj je taka, pa se tudi prav nič ne pritožujem. (Podarjenemu konju se ne gleda v zobe.)
Podobno kot Pošta Slovenije leta 1998 se je lanskega leta 2005 časnik Delo poklonil Miku Mustru ob njegovem 80. rojstnem dnevu z:
- jubilejno izdajo stripov [glej vir 1; gre za 20 zvezkov - nekateri vsebujejo po dve ali celo tri stripovske epizode]
- in razstavo del. Razstava je bila v glavni pošti na Čopovi v Ljubljani. Sam sem jo videl, zdela se mi je krasna. Njegove zgodnje stripe [2] sem nasploh videl prvič.
Viri:
[1] Jubilejna izdaja legendarnih stripov Mikija Mustra. Organizacija časnika DELO. 2005-06.
[2] Muster, Miki. 1952. Zvitorepčeve prigode: Prelisičeni Zvitorepec. (- Začetek Zvitorepca in Lakotnika.)
Miki Muster je še živ in prav živ je tudi videti. Sam ga pogosto vidim v Sparu na Viču. Je manjše postave in zgleda poskočen, atletski ter žilav. - Kar se je potrdilo, ko sem ga videl v kopalkah. Zelo rad plava, pa tudi dobro. V plavanju v amaterskih konkurencah tudi tekmuje in zmaguje.
Ob njegovi 80-letnici sem šel kramljat z njim v Murgle center, kjer je podpisoval stripe. Malo sem se lagal (da sem sam z njegovi junaki živel, zdaj pa zaživlja nečakinja Jo), a sva se smejala skupaj. Potem je v strip na prvo stran z debelim črnim markerjem primalal: za Jo. (- In šele nato vprašal: "Kakšen ime je pa to?" - Saj, kakšen je pa Bo?)
Ja, Zvitorepec in prijatelji so eden najboljših slovenskih stripov. Menda skoraj ni otroka, ki ne bi nikoli slišal zanje. Jaz in brat sva jih kar rada brala, vendar še zdaleč nisva prebrala vseh.
O Mustru in njegovem delu sem izvedel največ v portretu v časniku Delo izpred nekaj mescov [1]:
- živi v Rožni dolini pod Rožnikom,
- je resnično srečen, da lahko ustvarja tudi po 16 ur na dan. Vse življenje sem veliko delal. Garal. Po šestnajst ur na dan. V Nemčiji nisem nikdar ustvarjal v studiu. Vse sem delal doma. Pri Bavaria Filmu sem samo en film pripravil v studiu. Preveč mi je šel na živce direndaj, kave gor, kave dol, čikpavze. Rekel sem jim, naj mi dajo scenarij in material, da bom delal doma. Dolgo so bili prepričani, da imam skrivni studio, v katerem zame rišejo zamorčki - ker sem bil tako hiter. Hiter pa sem bil zato, ker sem koncentrirano ustvarjal od jutra do pozne noče. Padal sem v delovno ekstazo in resnično užival. Kar letelo je izpod rok. Če sem bil lačen, sem si popoldan na hitro nekaj popekel in že hitel naprej ...
(- veličasten primer sreče v čisti pozornosti; nekaj več o njej sem zapisal pod poglavjem Mótena pozornost tu: Pascal Bruckner: Nenehna vzhičenost),
- pravi, da računalniške risanke ne morejo biti duhovite, da nimajo duše. (- Tu imam pomisleke.) Zato se ni nikdar priučil računalnika. Računalniku ne bo nikoli šlo čez črto. Vse bo stoodstotno ... (- Ne če boš vmešal Random funkcijo.) ... Pri ročnem delu je bilo vedno tako, da če se mi je kje prekinila črta, nisem popravljal. Naj se vidi avtorstvo. Računalnik je mrtva stvar ... (- Pixarjeve risanke /v celoti računalniške/ so zelo žive! Je pa res, da je vse drugo računalniško (Ice Age, Shrek ...) bolj ali manj mrtvo.) ... Vidite kje v tej sobi kakšen stroj? Ne maram tehnike. Še telefon na mizi bom vrgel ven. (- Plosk plosk plosk. Nakar o računalniški animaciji zaključi:)
Recimo, da bi najel človeka, ki bi mojo narisano figuro vnesel v program. Potem bi mu rekel: no, zdaj naredi tako, da bo pomežiknil, in bi, denimo, Zvitorepec pomežiknil, no, zdaj pa naj dvigne roko ... Če bi moral za vsako figo govoriti, kaj naj naredi, bi sam to naredil že desetkrat. Pa še nihče mi ne bi šel na živce, ker zagotovo izdelek ne bi bil takšen, kakršnega bi si jaz želel. Računalniška animacija je mrtva, ona druga pa je avtorska. Sam sem bil vedno tako hiter, da me nihče ne bi mogel prehiteti, in tudi računalnik me ne bi!
(- Tu ga kar dobro čutim, saj tudi sam rad bežim v samotarstvo in askezo, kjer ustvarjam najboljše stvari. Da pa se z računalnikom ne da narediti duho-vite risanke, pač ne velja, saj vemo za Pixar in njegove dolgomontažne: Toy Story (1995), A Bug's Life (1998), Toy Story 2 (1999), Monsters, Inc. (2001), Finding Nemo (2003), The Incredibles (2004), pa gotovo še prihajajoči Cars (9. junij 2006) - vse narejene z računalnikom, vse zelo duhovite. Da ne omenjam Pixarjevih kratkomontažnih [2]. Na splošno pa mu dam prav, da zasmehuje računalnike, te hinavske kradljivce navdiha.)
Viri:
[1] No, malo erotike ne škodi. 2005. (- O Miku Mustru.) Sobotna priloga Dela 19.11.2005.
[2] Pixar Shorts - Wikipedia.
Nekaj jih lahko vidiš tu: Geri's Game (1997), For the Birds (2000), Mike's New Car (2002), Boundin' (2003) in Jack-Jack Attack (2005) - porečeš kaj, jim manjka življenja?
Meni je bil vseeno najbolj všeč zadnji del - Grajski duhovi.
Imaš kakšno fotoreportažo o tem?;))Lp
Grajski duhovi so fletni!
(Sem rekel, da je pri Mustru skoraj čisto popolno nemogoče izbrati ... najboljših deset stripov, kaj šele najboljšega.)
Foto-reportaža o Duhovih ob pravem utrinku, prav gotovo.
Nadezhda
Da ni otroka, ki še ne bi čul za Mustrove Tri, se mi zdi super. Ko bi jih vsaj še vsi brali, to bi bilo šele pravilno in veselo pa sploh superb. Da imajo te stripi različne vrednosti (za proženje in izoblikovanje vrednot), tu sva eden z Branetom Gradišnikom, kar mi daje oporo, da misli (mislim) prav:
S tem, da ne berejo fikcije tisti, ki so odrasli, sem imel v mislih pravzaprav drugo resnico. Kdor je res odrasel, ta ne potrebuje več knjižne učenosti. Tudi nam verjetnostni račun kaže, da je možnost, da bi se, potem ko si prebral recimo sto knjig, lahko iz stoprve in tako naprej še naučil česa, česar se ne bi bil mogel iz prvih sto, zanemarljivo neznatna. Sto knjig pa menda preberemo že v mladosti.
- Ampak vi predpostavljate, da iz prve zadeneš sto kanonskih knjig? Za večino bi bili to Karli Mayi, Agathe Christie, vezana izdaja Mikijev Mustrov ...?
Vse te sem tudi jaz bral – Mikija Mustra sicer še v TT ... Nekoč sem Mustra predlagal za Prešernovo nagrado, pa bi ga spet, če ne bi bil tako slabo zapisan pri merodajnih, da potem taki moji predlogi samo škodujejo predlaganim (Kleč je moral čakati 20 let po tistem, ko sem ga predlagal). Muster opravlja izredno pomembno poslanstvo: uči otroke brati, ne da bi jim branje priskutil. Isto velja seveda tudi za Maya in Christiejevo. Doma imam zbrana dela vseh treh, Mustrova celo z njegovimi posvetili. Psihologija v Karlu Mayu je mogoče res nekoliko infantilna, ampak plemenitosti nas pa uči bolje kot kdor koli. O temnem v človeku se naučiš veliko tudi pri Christiejevi. Recimo: Muster zaleže za pet knjig, prideni še deset naslovov drugih dveh, to je 25 knjig, dovolj prostora še za Dostojevskega in Shakespearja – seveda potem, ko otrok že vzljubi branje samo, se pravi, branje kot cerebralno dejavnost (ne kot eskapizem).
- Moj problem je, da nisem guru. 2006. Intervju - Brane Gradišnik, pisatelj in prevajalec. Ona 4.4.2006.
Objavite komentar
<< Nazaj na 1. stran