> nedelja, april 30, 2006
> komentarjev: 26

Dan Brown: Da Vincijeva šifra

O filmu:
- ki je v maju 2006 prišel za knjigo po nekako 3 letih, sem pisal tu: Dan Brown: Da Vincijeva šifra (III),
- o svojem zapisu Matematika Da Vincijeve šifre v reviji Premiera pa tu: Dan Brown: Da Vincijeva šifra (II).


Spisal prej, 30. aprila 2006:


Knjiga navduši še pa še! Angleži imajo dober izraz za takšne knjige: page-turner.

Na zadnji platnici žepne izdaje preberem, da nisem osamljen: "... ne moreš nehati, prebrala v enem dnevu ...", "... potegne vase, ne moreš dati iz rok, prebrala že velikokrat ...", "... ne ravno bralski fanatik, prebral v enem samem dnevu ..." - Žal sam nisem imel nikoli toliko časa, da bi jo snedel naenkrat, tako da sem jo nekaj dni s težkim srcem zapiral in prelagal branje na naslednje dni. Na levi je slika mojega bralnega napredovanja. Pa morda to, da knjige nisem zaužil na dah, sploh ni tako žalostno. Doziranje sladkarij je lahko dobro.

Zgodbo takšnega detektivskega tobogana je nehvaležno jedrnato zapisovati. Pa tudi nočem nikomur pokvariti bralskih užitkov, ki so lahko zares pošteni. Zato ne bom nič konkretnega napisal kot le to, da se štorija prične v pariškem muzeju Louvre, skače sem ter tja po Parizu, odleti v London, na Škotsko, nakar se vrne v Louvre, vmes se pa postavi na glavo vsaj tolikokrat, kot je poglavij, skupaj z epilogom 106-krat.

Priljubljenosti tej knjigi ne manjka. Do zdaj:
- so jo namreč prevedli v 44 jezikov (od približno 150 največjih),
- v Sloveniji prodali okrog 50 tisoč izvodov,
- na svetu pa 40 miljonov. Koliko ljudi je prebralo to knjigo: 100, 200 miljonov!?
Je poseben fenomen. Brez pretiravanja jo lahko imamo za najbolj priljubljeno knjigo 21. stoletja. Vseeno so kakšna mnenja komična (bral na spletu): Veliko bralcev je sproti ali na koncu preverjalo zgodbo z bolj resnimi, referenčnimi viri. Kjer se fikcija ne ujema z domnevno resničnostjo, so zagnali vik in krik. Namesto da bi se poklonili spretnosti avtorja, da je sprožil plazova splošne radovednosti in volje do raziskovanja, in da bi morebiti celo priznali, da so bili začarani, namesto tega za seboj puščajo klicaje ogorčenja. Zdaj pravijo, da jim knjiga nekako ni več všeč. Zraven so vseeno veselo brskali po literaturi. Ah, kdaj sta ljubezen in sovraštvo malo narazen ... Jaz pravim: da je knjiga napeta in zabavna, da je malo takšnih.
Pravilen pa je pomislek, kako da je takšna povprečna literatura postala tako popularna. Po moje je razlog ta, da pač nismo zelo zahtevni, da najprej težimo k ugodju, in da konec koncev "ljudje dajo živeti, če živijo," kot pravi Goethe.
Veliko bolj kontroverzen od knjige se mi zdi sestavek Draga Jančarja v Sobotni prilogi 31.6.2004, kjer zapiše nekaj netočnega in več nerazumljivega. Brownu v jasnosti ne seže do kolen. Prav bi bilo, da bi Jančar najprej prebral knjigo, kot jo zna prebrati dijak v srednji šoli, preden je o njej sodil. V tretjem odstavku pravi: "... začne s truplom v Louvru in se nadaljuje s kar številnimi skrivnostnimi brutalnimi umori ...". Prvo truplo je delno rezultat samomora. (Kaj je lahko pri samomoru brutalnega, jaz ne vem. Dobro, saj Jančar ne trdi to o tem truplu.) Nadaljna umora sta dva in nista ne brutalna ne skrivnostna (niti številčna). Pravim, da Jančar knjige ni prebral. Njegovo mnenje poleg tega ni satira (kar bi se mu še spodobilo) ampak žaljenje: uspešne knjige in (res številnih in zadovoljnih) bralcev, med njimi mnogo razumnih ljudi. Jančar je tu velik kekec. Nekaj podobnega je nedavno o bralcih napisal Evald Flisar, v Delu 19.4.2006, pa vendar je tisto satira, duhovita in kar stvarna obenem ter precej manj ponižujoča. Jančar je tu res kekec. No, potem je 7.8.2004 v pismih bralcev le dobil pošten odgovor Janeza Mayerja iz Kranja. Upam, da je napisano vzel na znanje, pa tudi da je knjigo naposled le vzel v roke tako, kot se ji zagre. Lahko bi tudi napisal kakšen stavek ali dva, da zdaj ve, da je bil res kekec. Vsaj v takšnih očeh, kot so moje, bi si s tem več pridobil kot izgubil.
V naših medijih se mi je najbolj dopadla predstavitev knjige v 135. Jokerju (temu Snetiju besede letijo z jezika ... prstov, kot da bi ... kaj, no, kot pritiče njegovemu vzdevku).
V naši blogosferi pa sem zapis o knjigi bral na blogu oslikarstvuinsecem. Zaključi se takole: "... napisano v zelo kratkih poglavjih, ki se vedno končajo tako, da te zanima brati naprej." To me spomni na ...

... primerjavo z G.R.R. Martinom, Songs of Ice and Fire. Martin je eden glavnih piscev modernega fantasyja. Nadgrajuje Tolkiena in ga v čem dejansko nadmodri. - Predvsem v načinu pisanja, zgodba je napeta prav ves čas. Vsako poglavje se zaključi tako, da si na trnih, za kar imajo angleži zopet dober izraz: cliffhanger. Prav tako je s Šifro. Podobno kot Brown se tudi Martin iz poglavja v poglavje seli v oči različnih likov. Te so pri Martinu številnejši in bolj pestri, kjer je še poglavje poimenovano po glavnem liku. Oba znata biti prefinjeno duhovita. Prvo knjigo Martinove sage, A Game of Thrones, sem (v angleščini) predstavil - tu.

Dan Brown in Umberto Eco, Ime rože. Primerjava z Martinom je dobra v načinu pripovedovanja, primerjava z Ecovim Imenom Rože pa v sami zgodbi. Obe knjigi sta tako razpravi o Cekrvi in njenih nasprotnikih kot dobra detektivska romana. Obe zgodbi sta dobro vmeščeni tako v svoj čas kot v sicer bolj obče dogajanje. Še veliko boljša primerjava naj bi bila z Ecovim Foucaultovim nihalom, ki ga še nisem bral. Eco je v nekem intervjuju rekel, da je osnova za Šifro pravljica, podobna Ostržku in Rdeči kapici. Ah, čeprav gre Eco s svojo razpravo globje, da ima večjo karizmo, torej avtoriteto, in da mu je zato bolj verjeti, bi bil vseeno lahko malo bolj prizanesljiv. Lahko bi bil priznal prav tako zajetno raziskovanje zgodovine, pa to da se navsezadnje knjiga bere vsaj tako dobro ... Kaj je zdaj narobe s temi avtoritetami, prvo Jančar, zdaj Eco ... prepolnih hlač so, to so. - Pa ne jajc.

Sionsko priorstvo napram moderni Cekrvi kot ideološki boj je eden glavnih elementov zgodbe. Priorci so že od nekdaj častili sveto ženskost in protestirali proti Cerkvi, češ da je izumetičena. Sam bi izbral njih, če bi se moral odločiti in si izbrati skupnost. To bi bila dobra odločitev. Delal bi družbo meni ljubim: Botticeliju, Newtonu, Hugu, da Vinciju. To so pravi učenjaki, raziskovalci vesolja, moji junaki.
Še posebej blizu mi je prepričanje priorstva, da bi morali vsaj enakovredno moškim častiti tudi ženske. Prav v to verjamem, da naj čislamo ženske vrednote, lesk in blesk žensk kot nujno in edino pravo polovico moškega ter kot največjo lepoto v naravi. (Tale poved ti bo šla morda v nos, ampak premisli dvakrat, predno ga vihaš nad vero nekoga.)

Mona Liza. Gre za znano sliko. Videl sem jo v živo in:
- res je majhnih mer, 77 x 53 cm,
- obraz je moten zaradi sfumata, posebne in posebno težke tehnike slikanja, ki daje občutek, da oblike prehajajo druga v drugo, in ki jo je najbolje obvladal prav Leonardo da Vinci,
- najbolj dragocena slika v Louvru, od tam ukradena dvakrat (in očitno redno "ukradena nazaj").

Dan Brown. Pvo, kar se spomnim, je: da je čeden, uspešen in bogat. Poleg tega:
- je njegov oče matematik,
- partnerica pa neutrudljiva raziskovalka (aha, zdaj vemo, kdo stoji za njegovimi knjigami!),
- tudi sam grozno veliko razišče, predno kaj napiše,
- vedno je pritegljiv,
- vzgojen v katoliškem duhu in kot katolik zavrača vse proti-cekrvene in "antikristovske" obtožbe.
Kaj predstavlja Dan Brown ljudstvu (kar pomeni največ), ubesedi Sneti v 142. Jokerju: "... Ko gre povprečen človek, oborožen s poznavanjem takih kul teorij, v muzej, se mu nekdaj dolgočasne umetnine zazdijo povsem drugačne, saj o njih ve marsikaj zanimivega."

Matematika Da Vincijeve šifre. Te je kar precej: Fibonaccijevo zaporedje, zlati rez, anagrami in druge uganke. Junakinja Sophie je po poklicu kriptografinja, nekakšna uporabna matematičarka. Oba z Robertom vodi analitični um.
Avtorju je bil v veliko pomoč njegov oče, Richard Brown, učitelj matematike in avtor znanega srednješolskega učbenika za matematiko, Advanced Mathematics: Precalculus With Discrete Mathematics and Data Analysis. To snov se zares študira šele na naravoslovni fakulteti. Gre za analizo: zveznih funkcij in uporabe odvodov, integralov ter analitične geometrije. Oče je torej sinu pomagal, morda še najbolj s tem da ga je v otroštvu zabaval z raznimi ugankami, kot so anagrami in "iskanji zakladov". Da Vincijeva šifra je zgodba Brownovega otroštva.
V zgodbi je precej kodiranja. Namen tega je zavarovati informacije pred radovednimi očmi, ki se jih skrito ne tiče. Drugi namen je, da informacije pridejo v prave roke, in da je mogoče zakodirano odkodirati. Odlika knjige je v opisu prvih uspehov kriptologije, predvsem dosežkov Leonarda da Vincija - med drugim:
- kripteksa, prenosne naprave, škatle-valja, ki hrani vsebino na mehanski način, in ki se samo-uniči pri vlomu. - Kar spominja na Misijo nemogoče! "This tape will self-destruct in ten seconds."
- zrcalne pisave, kot kaže spodnja slika-pesem. Ali bi znala prebrati samo desno? Leonardo Da Vinci bi jo znal, avtor pesmi Bo ne:


Prva matematična zvezda je sigurno Fibonaccijevo zaporedje (FZ). Je eno: najstarejših, najbolj enostavnih in najbolj znanih zaporedij. Je rekurzivno - kar pomeni, da se tekoči člen zaporedja izračuna iz prejšnih, bolj natančno za FZ: člen an je vsota prejšnih dveh: an-1 + an-2. Pri rekurziji je treba vedeti, s čim začeti (oziroma kaj določenega je na koncu), za FZ torej koliko sta a1 in a2. Ponavadi je izbira a1 = a2 = 1, v bistvu pa to ni važno (pri velikem n se zaporedje obnaša enako). Zaporedje, a1, a2, a3 ... je tako: 1, 1, 2, 3, 5, 8, 13, 21, 34, 55, 89, 144, 233, 377 ... Ni čudno, da se FZ pogosto pojavi v naravi. Vidimo ga v vsaki rasti, kjer je trenutna faza rasti enostavno odvisna od prejšnih dveh. Treba je povedati, da se FZ kje pojavi, kje pa tudi ne. Tam se lahko pojavi kakšno drugo zaporedje, na primer Lucasovo. Zato FZ ni nekakšen zakon vesolja, temveč le razširjen vzorec.
Drugi junak je zlati rez ali število Fi, za mnoge najlepše število. Da je za eno celo črko bolj zanimivo od števila Pi, se v angleščini bolje zapiše: Phi : Pi. Njegova vrednost je približno 1.618. Je iracionalno število tako kot Pi, zato se ga nikakor ne da izpisati v celoti. Decimalni zapis ni nikoli cel. Matematično je najbolj enostavno podan kot pozitivna ničla polinoma p(x) = x^2 - x - 1. Enak je tudi limiti ulomka naslednjega in tekočega člena FZ, v jeziku Mathematice: Limit[an+1 / an, n -> Infinity], kot kaže slika levo zgoraj z označeno limito. To je zanimivo, če vemo, da je bil zlati rez znan veliko prej kot FZ.
Malo zase, predvsem pa zate pobrskam po spominu, knjigah in spletu ter zberem nekaj najbolj znanih pojav zlatega reza v naravi in pri človeku. Večja slika spodaj kaže primere, ustrezno oštevilčene:
1) Akropola v Atenah. Razmerje višine in širine pročelja je v zlatem rezu.
2) Le Corbusier, švicarski moderni arhitekt. Njegove zgradbe so prerezano zlato.
3) Salvador Dalí. (1955). The Sacrament of the Last Supper. Razmerje širine in višine okvirja te surealistične upodobitve Kristusovega zadnjega pobedka je v zlatem rezu. Preko platna je naslikal ogrodje dodekaedra, Platonovega telesa, ki ima ploščino in volumen enostavno povezana z zlatim rezom. Dalí je bil eden največjih estetov. Na platnu je pogosto raziskoval človekovo dojemljivost za lepoto in matematiko. (Luca Pacioli, matematik, prijatelj Leonarda da Vincija, je šel dlje in rekel, "da sploh ni umetnosti brez matematike.")
4) Keopsova piramida. Gradbeni načrt je izgledal kot matematična naloga: "Naredite mi piramido s ploščino stranske ploskve enake korenu telesne višine! (Enote se resda ne izidejo, važne so številke.)" Potem so začeli nositi kamne iz Libije in nekako v 30 letih piramido le postavili. Razmerje ploščine stranske ploskve in kvadrata polovice osnovne stranice je v zlatem rezu. Danes ta 147 metrov visoka krsta še kar "kljubuje času, čas pa vsemu preostalemu" in je ena izmed Sedmih čudes antičnega sveta. (Na sliki z malenkost nižjima, Kefrenovo in Mykerinovo piramido. Poleg zlatega reza se v gradbenem načrtu skriva tudi število Pi, kot so ga poznali takrat.)
5) Michelangelo. (Okrog 1500). David. O samem kipu je morda res škoda izgubljati besed. Moraš ga videti v živo! Morda le to: To je tisti kip, ki ga je Michelangelo izklesal iz enega samcatega kosa poceni marmorja, ki so se ga drugi branili, češ da je preveč krušljiv; pa še to, da je razmerje višine napram razdalji od popka do tal v zlatem rezu. To je klasični telesni ideal. Samo malo! to pomeni, da je Bo ... (glej malo nižje).
6) Michelangelo. Sveta družina. Tu je zanimiva razvrstitev oseb znotraj peterokrake zvezde (- o zvezdi malo nižje).
7) Rafael. Križanje. Še boljši primer kot prejšni.
8) Joseph Mallord William Turner. (Okrog 1800). Pri tem angleškem romantičnem slikarju so mi všeč živahne barve in svetloba. Videti je kot živo meso. Njegove slike - Norham Castle at Sunrise; Rain, Steam and Speed; Fighting Temeraire; Slavers Throwing Overboard the Dead and Dying - vsebinsko deli zlati rez.
9) Pitagora (okrog 500 BC), grški matematik-geometrist, je trdil, da je človeško telo božansko - kot se zlati rez imenuje tudi božansko število -, zlati rez se namreč pojavi kot osnova mnogim razmerjem med deli telesa. Po njegovem naj bi bil prav vsak del v razmerju zlatega reza z nekim drugim delom. To je po moje vendarle pretirano, saj je "po telesu na stotine mer", in če se s temi ciframi žonglira dovolj časa, se slej ko prej izcimi kaj blizu zlatemu rezu. Pa tudi od telesa do telesa so mere enakega malo drugačne! (Na sliki Kanon proporcev Leonardo da Vincija, okrog 1500.)
10) Tako sem premeril sebe in nečakinjo Jo. (Vse za matematiko in umetnost! - Spodnje hlače sem vendarle pustil na sebi. To namreč ni več antika.) Zame velja: razmerje višine in razdalje od popka do tal, 190 cm / 118 cm = 1.61; od ramen do konic prstov in od komolca do konic prstov, 88 cm / 54 cm = 1.63; od kolka do tal in od kolena do tal, 113 cm / 67 cm = 1.69. Da je naše telo poklon zlatemu rezu, kar dobro velja.
11) Geometrija. Nizati vse mogoče geometrijske primere, je nadvse neprimerno, zato naj omenim le enega: peterokrako zvezdo. V Šifri je luštno razložena in njena simbolika vtkana v zgodbo. Treba je povedati, kako junak, prof. Langdon, nagovarja študentke: "V pentagramu so vsa razmerja med seboj enaka zlatemu rezu, zato je ta simbol najboljši primer zlatega reza. Zato je zvezda s petimi kraki od nekdaj simbol lepote in popolnosti in je povezana z boginjo in sveto ženskostjo." - Dekleta v predavalnici so zasijala. "Še nekaj ...") Predstavljal si narisano zvezdo. Sama razpade na 5 zunanjih trikotnikov in notranji petkotnik. Trikotniki so enakokraki. Razmerje stranske napram osnovni stranici trikotnika je v zlatem rezu. V raznih kotih in odsekih stranic mrgoli še več zlatih rezov.
12) Iz geometrije vseeno tale fizikalna naloga: Predstavljaj si kvadrat s stranico a. Kje je težišče, veš, v sredini, tam kjer se sekata diagonali, torej v točki (a/2, a/2). Zdaj temu kvadratu odškrbni desno zgoraj manjši kvadrat s stranico b. Kje je težišče zdaj? Odvisno od b ali razmerja a:b. Če je manjši kvadrat čisto majhen, se težišče premakne le malo vzdolž diagonale navzdol. Če je b večji, primerljiv z a, je lik podoben L-profilu, težišče pa blizu levemu spodnjemu ogljišču. Poleg tega težišče pade ven iz lika! Vprašanje se glasi: Kakšen naj bo b, da bo težišče ravno še znotraj lika? Lahko poračunaš sama, nakar ugotoviš, da mora biti razmerje a napram b v zlatem rezu.
13) Sončnica je imenitna ilustracija FZ in zlatega reza (glej zgornjo sliko Limitiranja k zlatemu rezu) v naravi. Če pogledaš cvet zrele sončnice, vidiš semena. Če ga gledaš malo dlje, se ti razkrijejo spirale, ki se odklanjajo v: smeri urinega kazalca in smeri nasprotno. Prešteješ spirale v eni smeri in ugotoviš, da jih je na primer 55 - člen Fibonaccijevega zaporedja! Prešteješ spirale v nasprotni smeri, teh je ali 34 ali 89 - kar je sosednji člen v zaporedju. Zelo velik sončnični cvet ima lahko tudi 89 spiral v eni in 144 v drugi smeri. Večje razmerje obeh števil je približek zlatega reza. (55 / 34 = 1.61765, 89 / 55 = 1.61818, 144 / 89 = 1.61798; Fi = 1.61803)
14) Čebeljnak. V kateremkoli je število čebel napram številu trotov približno zlati rez. - Kako to!? Razlog je posledica načina razmnoževanja čebel. Trot ali čebelji samec je rezultat nespolne oploditve in ima samo enega starša, čebeljo kraljico. Ženske čebele so rezultat spolne oploditve in imajo zato dva starša, mamo čebelo in očeta samca. Rodoslovno deblo enega trota izgleda takole: 1 starš, mama čebela; 2 prastarša, dedek trot in babica čebela; 3 pra-prastarši, pradedek trot in dve prababici čebeli; 5 pra-prastaršev, ... Skupna števila trotov in skupna števila čebel posamezne generacije tvorijo Fibonaccijevo zaporedje.
15) Nautilus, podvodna žverca. Nekatere školje rastejo v skladu s Fibonaccijevem zaporedjem. V vsaki naslednji fazi se povečajo za faktor zlatega reza. Z zmeraj nižjimi členi FZ lahko sestavimo spiralo s posameznimi krožnimi odseki ustreznih vedno manjših radijev.
16) Marjetica. Lahko ima tudi 34, 55 ali celo 89 cvetnih listov. Dvomiš? Sem šel štet! Pojdi še ti.
17) Storž. Če ga pogledaš od zgoraj (tudi ananas), opaziš podobne spirale kot pri sončnici. Si jih kdaj štela?
18) Romanesco broccoli. Podobno kot zgoraj. Poglej spirale vedno manjših vršičkov.




Viri:

Brown, Dan. (2003). Da Vincijeva šifra. Prevedla: Nataša Mueller. Ljubljana, Mladinska knjiga, 2006.
Knjige v angleščini nisem bral, zato le domnevam, da je prevod dober. Zgodba in dialogi tečejo gladko. Nad tehničnimi vložki (anagrami, verzi) sem zadovoljen. Me je pa prav na teh mestih zanimalo, kako je zapisano v originalu. Pa sem šel pogledat.

Burstein, Dan (urednik). (2004). Secrets of the Code: The Unauthorized Guide to the Mysteries Behind The Da Vinci Code. Offical site: http://www.secretsofthecode.com
To knjigo sem sicer dobil v dar, a mislim, da bi si jo drugače poiskal sam. Ko sem prebral Šifro, sem namreč rekel: "Moram vedeti več!"
Tu so zbrana dejstva in mnenja strokovnjakov: arheologov, teologov, umetnostnih zgodovinarjev, filozofov in drugih znanstvenikov. To opravi dve nalogi: prvič, iz vsebine prebere dejstva od špekulacij in fikcije ter drugič, že itak razvnetega bralca še bolj navduši nad poglabljanjem v stvari, ki predstavljajo dobršen del modrosti in dosežkov človeštva. Plemenito in imenitno. Radovednost potešena.
Šifra je krasno cerebralno doživetje, ta knjiga pa ga zbistri in me opominja, ko resno premišljujem o njej.

Drosnin, Michael. (1998). The Bible Code.
Je znal Bog kaj matematike; še zna, verjetno ni pozabil, kaj!?
Pred nekaj leti Drosnin in več resnih znanstvenikov predstavi toerijo Biblijske šifre, angl. the Bible code theory. Prepričani so, da je judovska Biblija sestavljena iz namernih, določenih vzorcev besed. Posledica tega so določeni presledki med črkami. To naj bi napovedovalo usodo: od raznih zgodovinskih dogodkov, atentatov, do potresov.
Potem se pojavi Brendan McKay, matematik, ki teorijo silovito trešči ob tla in pokaže, da se dá podobno usodo prebrati tudi v marsikateri drugi knjigi, na primer v Mobyju Dicku.
Meni osebno se zdi Biblijska šifra prismuknjena, kot objavljena traparija (knjiga sama pa dober zgled, kako se entropijo dodobra poveča). Pomisli vendar, da se je tekst Bibilje s časom spreminjal kot tudi črkovanje hebrejščine. Vendar eni še kar verjamejo ... Po drugi strani pa je zanimivo videti znova in znova, da čim se pojavi kakšna teorija, se kar se da hitro pojavi nekdo drug, ki začne udrihati: "Ne, to pa ni tako!!" Boš rekla, da tako pač napredujemo. Bo že držalo, ampat ta prilika rušenja se mi zdi pomenljiva.
Moderna znanost ima svojega Boga - v matematiki. Narava jo uboga, zato je lahko odgovor pritrdideln - ja, kaže, da je Bog res matematik -, čim se v raziskovanje vključi nekaj znanosti.

Livio, Mario. (2003). The Golden Ratio: The Story of PHI, the World's Most Astonishing Number.
Veliko ljudi (sploh ne samo matematikov) je zaljubljenih v zlati rez. Livio je pri tem zelo strasten. Poleg tega zna lepo pisati in se na dolgo sprehodi čez domala vsa področja človeškega udejstvovanja: naravo, umetnost in psihologijo, kjer se pojavi zlati rez.
Bo in Jonas ti knjigo priporočava.
Albert Einstein v uvodu: "The fairest thing we can experience is the mysterious. It is the fundamental emotion which stands at the cradle of true art and science. He who knows it not and can no longer wonder, is as good as dead, a snuffed-out candle.

MathFiction: The Da Vinci Code (Dan Brown). Bral 28.4.2006 na naslovu: http://math.cofc.edu/kasman/MATHFICT/mfview.php?callnumber=mf371
MathFiction je najpopolnejše središče zapisov preseka fikcije in matematike (- gorje mi, oba Gradišnika bi me po moje obglavila za tole rodilno navezo) v različnih medijih: filmu, TV seriji, romanu, kratki zgodbi, dramski igri, stripu in spletu. Sem mislil, da sem videl vse filme z matematično vsebino ... (Očitno moram premisliti še enkrat.)

Komentarji: 26

Blogger Bo:

Proti Jančarju na splošno nimam nič slabega za povedati. Prej nasprotno, njegov roman Katarina, pav in jezuit se mi zdi celo ena najboljših slovenskih knjig, kar sem jih prebral. Uvrščam jo ob bok najboljšim svetovnim, saj je zgodba vse to: epska, domišljena, nadvse lepo vbesedena, raziskana.
Ampak napisati nekaj takšnega o Šifri, kot je uspelo njemu, znajo le kekci. Bi si smel človek, kot je Jančar, to privoščiti?

30/4/06 08:33  
Blogger Bo:

- 10. maj: Izide nova Premiera, v kateri naj bi obravnavli Šifro (verjetno predvsem film).
- 18. maj: Juhu-hu, kmalu bo tu. Z njim pa film. Režiser Ron Howard pravi, da je zvesto sledil knjižni predlogi.

30/4/06 08:34  
Blogger Lilit:

Mislim, da si v Jancarjevem sestavku spregledal bistvo. Ni point v brutalnosti ampak v "harrypotter" fenomenu - knjiga, ki jo berejo vsi in povsod po svetu.

Jaz sem jo prebrala na dusek, v eni noci. Zanimiva in napeta? Fuuuul. Dobra in kvalitetna? Ne, niti ne. Iz literarnega vidika mislim. Kar je zanimivo v knjigi, so vsi ti namigi, skrivnosti, kode, šifre... ampak jezik in način pisanja je zelo povprečen. Da ne govorimo o zaključku zgodbe...

Ne vem, mene ni prepričala.

30/4/06 08:44  
Anonymous ajdica:

Bo,
kot odgovor na številne trenutno moderne teorije je Ameriška škofovska konferenca postavila zanimivo spletno stran. Priporočam.

http://www.jesusdecoded.com/

30/4/06 15:24  
Anonymous Mario:

Zanimiv in poučen prispevek, Bo. Lani sem bil na Dalíjevi razstavi v Benetkah, a se ne spomnim, da bi med razstavljenimi slikami videl tudi Zadnjo večerjo. Rad bi pa enkrat videl te Turnerjeve slike v živo. Všeč so mi.

Bo, za matematiko in umetnost bi lahko slekel še spodnjice, če si že hotel posnemati da Vincijev model ;)

O Da Vincijevi šifri sem že veliko slišal, gledal sem tudi že en dokumentarec po TV-ju o tej temi. Vsekakor se bom enkrat lotil branja te knjige.

30/4/06 15:32  
Blogger Bo:

Mario!

Zdaj je klicaj povsem na mestu. Hotel sem videti Dalíja v Benetkah, pa mi je ušel!
Poznam ga povečinoma iz knjig. Videl sem ga le na Dunaju, kjer trajno hranijo nekaj njegovih manjših del, kot sta ilustraciji Don Kihota in Božanske komedije, nekaj samorogov ter različnih idejnih skic zaresnih del, kot je na primer meni najboboljša

Christ of St. John of the Cross (19951)

Ta je res dobra!
Tista razstava v Benetkah je prišla iz Španije, ne? Največ njegovih del imajo baje v Ameriki, nekje v Kaliforniji. Sigurno piše v Wikipediji. Tam morda hranijo tudi njegovo Zadnjo večerjo.

30/4/06 19:00  
Blogger Bo:

Komičen se mi zdi moment novega filma Da Vincijeva šifra, da je osnovan na knjigi s komaj povprečno literarno vrednostjo. Filmska ekipa je res vrhunska, all-star.

Knjiga si film zasluži zaradi drugih stvari.
Čisto morda bo film boljši od knjige!

30/4/06 19:04  
Blogger Bo:

Lilit: Pa ne drži tudi to, da te knjiga je prepričala, če si jo prebrala na dušek?

Se strinjam: Literarni nivo je komaj povprečen. Zanimiva, napeta, ful. To mi je všeč, to mi zadustuje. Če želim kaj višjega, posežem na primer po Jančarju. :)

Se ne strinjam: da sem v njegovem zapisu spregledal bistvo. Saj sem ga kar pozorno prebral. Ugotovil sem, da knjige ni prebral. Nadaljna diskusija o tem je že zato brez kakšne posebne veze. Pa tudi ne da se mi ga po zobeh vlačiti. Mislim pa, da bi mu malo manj vzvišenosti, malo več ljudskosti, priznavanja pozitivnih plati zabavnosti, prav nič ne škodilo.
Tudi nisem še slišal za dobre argumente, zakaj naj bi bilo branje harryjev potterjev slabo. Jaz ne vidim nič slabega, le dobro.

30/4/06 19:11  
Blogger Bo:

Mario: Imam luštno knjigo o Dalíju. Ima ene 50 strani. Na vsaki dvojni strani je slika z nekaj stavki razlage. Notri sta tudi križani Kristus (moja najljubša) in Poslednja večerja (v zlatem rezu).
Če si bova kdaj izmenjala knjige, je lahko to ena izmed mojih.

Sicer pa je pet mojih najljubših slikarjev:
1. Chagall
2. Escher
3. Dalí
4. Klimt [2]
5. Hundertwasser

1/5/06 10:30  
Anonymous Mario:

This comment has been removed because it linked to malicious content. Learn more.

1/5/06 23:08  
Blogger Bo:

(Komenar na Mariovo fotko:) Marička! (Pa bi tudi sam počakal v vrsti. Najraje s kakšnim vredu sogovornikom ob strani ali s fredu knjigo.)

2/5/06 00:25  
Blogger Bo:

Udrihanju čez to knjigo in prihajajoči film se bi lahko vsak razumnik izognil, kot pravi Tom Hanks, glavni igralec v filmu.

15/5/06 14:03  
Anonymous Nina:

Kje se da kupit The golden ratio:The story of Phi od Maria Livio?

14/9/06 13:55  
Blogger Bo:

Nina, prek Amazon.com, itak. Morda jo imajo v Konzorciju Mladinske knjige. Človek jih lahko vpraša po telefonu. Sicer pa je knjiga tudi v nekaterih slovenskih knjižnicah.

14/9/06 14:09  
Anonymous Nina:

Hvala za odgovor. V Konzorciju je nimajo, v knjižnicah sm že pogledala. Po Amazon-u pa traja en mesec da jo dobiš, a ne? Ima kdo podatek kje bi jo lahko dobila, ker jo potrebujem zelo hitro (napisati moram seminarsko za izpit), ali če jo je kdo pripravljen posodit za par dni...Prosim! :)

14/9/06 21:11  
Blogger Bo:

Nina, prek Amazon.com bi bilo res prepočasi!

Jaz knjige nimam, čeprav sem jo v zapisu priporočil. Imel sem jo že v roki. Listal sem jo v matematičnih knjižnici na FMF (2. nadstropje). Tam imajo čitalniški izvod, kar pomeni, da si jo človek (katerekoli fakultete) ne more sposoditi, lista in fotokopira pa jo lahko.

Druga možnost je vendarle Amazon.com, kjer se da iskati po knjigi in gledati posamezne strani. Ne vem, če lahko to počne prav vsak, jaz kot kupec lahko. Vendar je to gledanje omejeno. Tu ti lahko pomagam tako. Moraš mi dati gesla - kaj iščeš.

Morda je knjiga na voljo na spletu v PDF-zapisu, prek eMule-a. Si pogledala? Jaz eMule-a na tem računalniku nimam, tako ne morem pogledati.
Povej, kako se ti je izšlo.
Plus, si študentka kakšne matematike, fizike, da se ukvarjaš s tem?

Morda ima knjigo Jonas Ž. Vprašaj ga. Živi na Viču. Gotovo ti jo posodi, če jo ima.

Srečno!

15/9/06 00:17  
Blogger Bo:

Nina, še enkrat: povezava do Jonasove strani, kjer omenja željeno knjigo.

15/9/06 00:20  
Anonymous Nina:

Uf, kako si hiter, in prijazen. Hvala za vse informacije, zdaj jo bom zagotovo našla. Študiram arhitekturo, samo izpit za matematiko je (zame) pretežek in mu bom napisala seminarsko. Moja tema je: kaj Livio meni o tem da se zlati rez nahaja v egipčanskih piramidah v Gizi? Upam, da stvar ni preveč komplicirana in 'matematična', ker mam čas samo do srede. No, danes grem pogledat na FMF.
Hvala za vse, Bo!

15/9/06 10:35  
Blogger Bo:

Nina, seveda me zanima, kako se je zgodba izšla. Ali si našla knjižnico?, ki je bržkone v 3. nadstropju Fizike in ne 2. Pa tudi, kaj Livio meni o egipčanskih piramidah in zlatem rezu? Veš, eni pravijo, da ni nič zlatega reza v njihovih načrtih, drugi pravijo, da je. Sam ne vem točno, nisem zgodovinar, sem pa prevzel trdilno držo, ko sem pisal prispevek o zlatem rezu za Premiero, in kjer sem rekel nekaj o tem.
Četudi je tudi Livio na moji strani, zadeva ni pretežavno matematična. Navsezadnje mi lahko postaviš vprašanje, vsekakor bom razmislil. Če je možno, deli z nami ali vsaj z mano to seminarsko.

15/9/06 13:29  
Anonymous Nina:

Knjigo sem našla, je pa last profesorja, ne knjižnice. Kar je v bistvu še boljš, ker sva imela s profesorjem, ki mi jo je posodil, kratko a zanimivo debato o moji temi. Več o temi napišem v četrtek, ko izvem če je vse ok.

19/9/06 08:19  
Blogger Bo:

Nina, a tako, je morala takrat v knjižnici čakati tega profesorja. - Kdo pa je? Morda me je kaj učil. :)

Fajn, prav fant, da se ti je tako dobro izšlo.

19/9/06 11:27  
Anonymous Nina:

Prof. Hladnik? Poznaš?

19/9/06 15:56  
Blogger Bo:

Nina, ne. Milan Hladnik, se mi zdi. Vidiš, poznam po imenu. Zares me je na Fiziki učilo le okrog pet matematikov, on ne.

19/9/06 22:00  
Anonymous Nina:

Poročam o seminarski...profesor jo je sicer vzel a ni bil najbolj zadovoljen, ker nisem teme obravnavala dovolj matematično, čeprav sem si skopirala samo poglavje o piramidah in v njem se Livio res ne spušča v formule in enačbe zlatega reza. Ok, mislim da bom morala do ocene glede tega še mal popravit. Koga zanima še kaj več? Bo, bi vseeno prebral?

23/9/06 18:05  
Blogger BoLe:

Nina, pa se dajva skupaj spustiti v matematiko piramid, če boš popravljala/dodajala to, kaj praviš?

Sicer me zanima tista stran od Livia, zanima me, ako načrtom piramid priznava zlati rez ali ne. Verjetno si povezela njegovo mnenje v seminarski, daj, pokaži. (Lahko me dobiš na mejlu, če ti je lažje takšna komunikacija, bole79 (afna) gmail.com je moj mejl.) Lep pozdrav, BoLe (je Bo).

23/9/06 18:35  
Blogger BoLe:

Errata. Verjetno si povezela ... povzela njegovo mnenje v seminarski, ...

23/9/06 18:41  

Objavite komentar

<< Nazaj na 1. stran