Richard Bach: Jonatan Livingston Galeb
"Prišla sva, da te vzameva više, da te vzameva domov."
- "Nimam doma in zdaj letim na vrhu, više ne morem."
"Pa vendar moraš, zakaj učil si se. Ena šola je končana, prišel je čas, da se začne druga."
.
.
.
- "Pripravljen sem."
Prav vsake štiri mesece me prime, da moram prebrati to knjigo. Ni druge možnosti, nič me ne more ustaviti in vse drugo mora počakati. Je kot mamilo, ki ga moram vzeti, da ne padem skupaj; je očarljiva beseda, ki me poviša, da ne ovenem na prejšni višini. V tem smislu sem otrok: zmeraj moram višje. Ob Jonatanu me vedno odnese kam drugam, daleč stran. Tokrat se mi je utrinjalo o dvojem: rasti in čredi. Ko bom knjigo še vzel v roke, se bom razpisal še o čem.
Knjige ni niti 100 strani - od tega je polovica fotografij -, a v resnici je to ena najbolj debelih knjig. Slovenski prevod Janeza Gradišnika je najboljši prevod tuje knjige, kar poznam. Bere se mi nekajkrat ljubše od originala.
Zgodba gre takole: Jonatan je poseben ptič. Ko gre njegovim staršem in preostali jati predvsem za prehranjevanje in šele daleč po tem za letanje, je pri njemu ravno narobe: najprej hoče letati in potem - letati še več, prehranjevati se pa le toliko, da pač ohrani organizem pri življenju. "Bones and feathers, maybe, but happy!" Ves prevzet nad zrakom in vsemi novimi triki, ki jih dnevno osvaja, ne premišljuje o tem, zakaj je čisto sam, in zakaj ga noben drug ne posnema. Dokler nekega dne pri podiranju hitrostnega rekorda ne zbudi zanimanja jate. Tako rad bi jim povedal vse! A jata je kot nemi zid, prav nič ji ni do tega, temveč ga celo obsodi na večni izgon, češ da je kršil njene postave. Jonatan ves potrt odleti, pa ne ker je ostal sam - samostno je živel že prej čisto dobro, ne, žalosten je, ker noče nihče prisluhniti njegovim veličastnim odkritjem. Kmalu se le sprijaznen s tem sam izmojstri v vsem, česar naj bi bil zmožen galeb. Nauči se na primer leteti v spanju, da ponoči naredi sto kilometrov nad kopno, kjer se naje okusnh žuželk. Nekega dne ga presenetita dva sinja galeba, ki ga prepričata, da ga popeljeta više. Tam Jonatan pride v jato, kjer so vsi prav takšni kot on: gre jim predvsem za letanje. Tu se nauči še toliko več! da doseže nivo, ko začuti, da se mora vrniti k svojim koreninam, k domači jati na Zemlji, in ji še enkrat poskušati pokazati, kaj je nad meglo. Tam najde novega jonatana. Vzame ga za svojega prvega učenca. Kmalu se mu pridružu še več svobodnih duš. Hitro jih nauči svojih skrivnosti. Zato zapusti prvega učenca, čes da se bo hitreje učil sam. Ta sprva otožno opazuje svojega mojstra, kako zapušča njihov prostor, a kmalu uvidi resnico: tu je njegovo mesto in zdaj "se je začela njegova tekma v učenju." Le počakaj, Jonatan!!
O čredah
Čredni nagon poznaš, v neki meri je tudi v tebi. Ne rečem, morda si tak, da ti je črede malo mar, a malo vseeno: če le živiš, živiš tudi tako kot čreda. Tudi ne trdim, vsak lahko izbira svojo pot, a gre za to, da je pri tem omejen, eden bolj, drugi manj. Temu pravimo: "obračanje z vetrom", in Angleži: "go with the flow"; kar pomeni, da nekdo v neki meri ravna tako kot drugi, da drugi v njem inducirajo motivacijo in čim zbere dovolj sredstev, bo storil tako. Pa je iti s čredo dobro ali slabo?
Kdaj pride prav, kdaj je dobro slediti čredi, na primer čredi omikanih ljudi na poti k čim višji izobrazbi, dobro je posnemati njihovo urejenost in se disciplinirati. Če misliš, da to ni dobro, si burkež. Ta spoznanja so se namreč pilila tisoče let. Ne da se reči, da so slabo izpiljena. Po drugi strani pa ima vsak čas svoje modne muhe, nad katerimi se navdušujejo množice. Temu ni vedno dobro slediti: prekomerno nakupovanje, prehranjevanje ... pogrša človekov karakter pa tudi izgled. Vendar poskusimo biti lepi! To si gotovo želi vsak vsaj na skrivaj, nečimrnost ne more biti tuja nobenemu. Čislajmo eleganco!
Lepoto si predstavljam nekako nasproti pretiravanju:
"Tu in zdaj povem,
kaj lepota je, ne vem,
morda zmernost v vsaki stvari,
pretiravanje kjerkoli je življenje v utvari."
Kot za galebe navadno velja - "da jim ni pomembno leteti, temveč jesti, torej ne tako kot Jonatanu, ki mu ni pomembno jesti, temveč leteti" - velja podobno za ljudi razvitega dela sveta:
- da veliko rajši imajo, kot pa da so,
- da vsak dan pojejo dvakrat preveč hrane, kot bi jo rabili,
- da čeprav jih občila nenehno obstreljujejo s številnimi delnimi nasveti, kako živeti zdravo, in se po kakšnem tudi ravnajo, pa vendar ne živijo zdravo tudi celostno,
- da čeprav vedo, da je človek brez vrhunske izobrazbe le suženj mojstrov in lastnih tegob, je nedoumljivo, zakaj se ljudje čim prej ne potrudijo, dajo vse od sebe in postanejo mojstri tudi sami,
- da se prelepe boginje ljubezni spečajo z osebnostno sprijenimi: alkoholiki, narkomani, faliranci ... in si tako zapravijo življenje,
- da podobno lepe in greha vredne ženske životarijo ob svojih skrajno zoprnih dedcih - še: debeluhih, kadilcih, barbarih - in raje masturbirajo, kot da bi zapustile neuporabne dedce in si poiskale ustrezne ljubimce,
- da jih večina raje podira kot pa gradi mostove do kvalitetnih vrstnikov, sodelavcev, krajanov ...,
- da so homoseksualci tako zelo obsedeni s svojo estetsko nagnusno spolnostjo, da se sploh niso pripravljeni potruditi za preusmeritev v heteroseksulanost,
- in podobno, teh inertnosti je še veliko, kot je nedoumljivo naše bistvo.
Kot jata ptičev iz knjige, je človek-masa zvest izročilu:
"Življenja ne poznamo in ne moremo spoznati, vemo le to, postavljeni smo na svet, da jemo, da ostajmo živi, kolikor dolgo le moremo."
V takšni jati me ne bo!
Zato se najdem v odstavku spremene besede:
"... knjiga je pripodoba za težavno pot vsakega napredka. Kdor odkrije kaj novega, novo pot, nova spoznanja, se mora navadno odtrgati od množice, kršiti stara pravila in dostikrat premagovati odpor tistih, ki hočejo ostati pri starem. Vsi galebi v knjižici, ki se odločajo za 'čisto letenje' proti 'iskanju hrane', se morajo v nekem trenutku odločiti, da se ne bodo držali pravil 'črede', starih postav, temveč si bodo postavljali svoje."
Jata ptič, rib, ali čreda živali, so čudoviti prizori narave. Zanimiv se mi zdi njihov matematični opis, čeprav nima kakšne posebno druge uporabe kot v zabavni industriji.
Pa vendar, zakaj so kakšne igrice, risanke in filmi s posebnimi učinki posebno dobri? Tudi zaradi takšnih stvari, kot je simulacija čred. Še pomniš risanke Lion King? Kako da ne, saj je ena najboljših! Pisalo se je leto 1994 (komaj 12 let nazaj!) in računalniki tedaj niso bili zmožni kaj več od nekaj odstotkov današnjih čudes: filmov The Lord of the Rings (2) ali Pixarjevih risank. Kljub temu je takrat petim Disneyevim animatorjem (Film Notes, drugi zadetek: stampede) uspelo animirati dir črede gnujev, kako se prelije z vrha hriba v dolino:
Takšni prizori so za vedno v moji glavi.
Vendar je treba povedati, da z računalnikom ni življenje nič lažje. Disney je gnuje pilili 2 leti! Za presežek se je še vedno treba preznojoti. Drugače je le to, da je z računalnikom mogoče ustvariti kaj novega. Je to razlog, zakaj se Peter Jackson svojega Gospodarja ni lotil prej?
Piše se leto 2006 in še Bo poizkusi modelirati čredo. Kar si je najprej želel, da bi bila jata ptic, je zdaj bolj podobno jati živahnih rib:
Bo je spoznal, da je modeliranje ptičev težje od rib. Vendar, lepo prosim, ne bodimo domišljavi: niti njegova simulacija niti modeliranje koga drugega še zdaleč ni tako kompleksno kot obnašanje resničnih živali.
Viri:
- Creig Reynolds: Boids (Flocks, Herds, and Schools: a Distributed Behavioral Model), je pionir modeliranja boidov (angl. izraz "boid" je skoval iz "bird-oid"). Za animacijo "živahnih rib" sem sledil njegovemu modelu in priredil zaznavo posameznega boida. Pri nas boide, animáte oziroma umetne živali raziskuje Iztok Lebar Bajec s FRI.
- The Lion King WWW Archive. Kot pravi ime: prav ves material o risanki, razen risanke same.
- Terms for groups of animals, birds and insects. Angleščina je bogata z izrazi za skupine živali. Duhovita diskusija o tem je v knjigi Jamesa Liptona: An Exaltation of Larks. Janez Menart je sicer dejal, da mu je prevajati Shakespearja v velik užitek, prav, vendar naj se slovenščina s svojim besednim zakladom pri izrazih za skupine živali obriše pod nosom.
- Janez Rugelj: Pot samouresničevanja. Ljubljana 2000. To je ena mojih najljubših knjig. V njej znani psihiater Rugelj popiše človeka, kaj ga žene, in kaj zavira. Zanimivo se mi zdi, da sem vse gornje alineje zaslutil, še preden sem prebral to knjigo. Rugelj jih razpiše na str. 1149. Le ena reč, pa ta temeljita, me pri Ruglju moti: On sveta ne priznava, če svet bodi mesta, kjer ni hribov; letališča z avioni, da ljudje letijo naokrog po Zemlji; restavracije, kjer se človek vedno prenaje, pa še to nezdravo ... vendar vseeno, vseeno vseskozi vpije, naj da človek vse od sebe: doma, v službi, da naj se uresniči v tem življenju na tem svetu, ki ga pa on ne priznava. Tako da po nekaj letih še vedno ne vem točno, kako naj Ruglja razumem: vztraja pri življenju le še zato, ker se ne upa zaštihati? Nekaj le bo na tem, kot pravi sam:
"Hemingwaya niso rehabilitirali (ga spodbudili za polnejše življenje). Ostal je še naprej v stiski, in v tej stiski je napravil tisto, kar je edino pravilno napraviti: samomor. Nekateri v plenicah čakajo na smrt, pravi človek napravi samomor; sam se opredeli, kdaj bo končal življenje, medtem ko ostali pezdeti čakamo, kdaj nas bo doletela smrtna kosa."
O rasti
Kot sem otročji sam, da težim zmeraj više, je otročji še marsikdo, lahko bi rekel da kar ves svet! Vedno več in več je namreč bolezen našega sveta, ki je bil vedno usmerjen predvsem naprej, čeprav se zdi, da bi mu delo dobro, ako bi se usmeril vstran.
Rastem jaz, rasteš ti, rastemo vsi. Vse živo raste in se razvija. Vprašanje je, kako. Stvari ne rastejo niti enako hitro niti ne na enak način, tudi ni vsaka rast le dobra ali slaba. Posebno strašna se mi zdi eksponentna rast, kjer nekaj raste tako hitro, da se podvaja v enakih časovnih presledkih. Gotovo si že slišal:
- da se število tranzistorjev v (približno enako velikih) procesorjih - in s tem približno tudi njegova zmogljivost - podvoji na 2 leti, kar nosi ime Moorov zakon,
- da je človek energetsko vedno bolj zahteven pa tudi potraten. (Lep primer tega je zemeljska obla, ki je vedno bolj osvetljena. To gre na živce predvsem astronomskim opazovalcem, ki se pritožujejo nad svetlobno onesnaženostjo neba. Njim predlagam, naj enkrat za vselej pozabijo na romantično opazovanje neba z amaterskimi teleskopi, saj nebo ne bo nikoli manj svetlobno onesnaženo, kot je danes.) Pa veš tudi, da se svetovna proizvodnja energije podvaja na slabih 20 let? Res je, kar pomeni, da bomo leta 2026 proizvedli in pokurili dvakrat toliko energije kot letos (v ne tako zelo prenesenem pomenu: nategnili Zemljo dvakrat bolj silovito. Pri tem je treba povedati, da jo že danes nategujemo precej silovito), edino če se ne bo zgodilo kaj posebno pretresljivega ("kot na primer?").
Podobnih primerov je kot listja in trave. Zanje ste že slišali. Zanima pa me, ali jih tudi res razumete. V dvom so me napeljali pogovori z vami. Eden zadnjih s prijateljico:
"Recimo, da vzamem navaden list papirja, pa ga prepognem na pol. Nato še enkrat prepognem na pol in tako naredim 50-krat. Kaj misliš, kako visok bo kupček papirja?"
- "Kakšne pol metra?"
Odgovor ni dober, občutek je slab, kot je slab občutek človeka za geometrijska zaporedja in eksponentno rast. Domača so nam aritmetična zaporedja, kjer se ves čas nekaj malega dodaja ... "zrno na zrno pogača, kamen na kamen palača" ... nekdo gre na primer peš v službo, kar mu vzame 25 minut ali 4,000 hitrih korakov. Če bo naredil 8,000 korakov, premišljuje, bo prišel dvakrat dlje, in tako naprej. V eksponentem svetu smo povečinoma izgubljeni ("tvoje izkušnje?"), pa ne da bi bilo nenaravno, ne, le mi smo precej nepomembni. Eksponentno je povsod okrog nas.
Vzemiva navaden list papirja ...
... pa ga prepogniva na pol ...
... še enkrat ...
... in tako vsega skupaj - sedemkrat. Več ne morem. Gre za zanimivo znanost prepogibanja papirja. Neglede na velikost in debelino papirja, je do nedavnega veljalo, da naj ne bi bilo mogoče papirja prepogniti več kot osemkrat. Potem pa se najde dekle, ki ji uspe 12-kratni (dvanajstkratni) prepogib! (Kdor spremlja TV serijo Numb3rs /ali jo bo spremljal/ se spomne dela 1.08 - Identity Crisis, kjer sta omenjena Britney Gallivan in njen dosežek.)
Po mojem bi s svojim prepogibanjem prišel dlje od 7, če me ne bi motile gube ob strani! Hm, torej bi list namesto da bi ga prepognil, prerezal. Vzamem nov list ...
... pa ga prerežem po sredini in polovici zložim skupaj, kar zopet prerežem na pol in dam polovici druga na drugo ...
... kar ponovim - osemkrat, ha! Prosti kupček je malo višji zaradi zraka med lističi ...
... zato ga obremenim in odčitam višino: priblino 2.6 cm. Posamezen listič je formata A12.
Očitno se dá list prepogniti več kot desetkrat le s strašnimi mukami. (Tudi če si fant.) Nikakor se ga ne dá zares prepogniti dvajsetkrat, kaj šele pedesetkrat, kot sem predlagal.
Pa vendar, recimo, da bi teoretično papir le prepognili tolikokrat, kako visok bi bil prepogib? To lahko izračunamo: začeli smo z enim listom debeline d (navadno 0.1 mm), prvi prepogib da dve plasti papirja, naslednji štiri, še naslednji osem ... in tako naprej do petdesetega prepogiba, ki da 250 plasti. To je zelo veliko število. Pomnožimo jo z debelino lista d, ki je precej majhno število, pa še vedno dobimo precej veliko število:
Višina kupčka po 50 prepogibih: d · 250 = 0.1mm · 250 · 10-12 = 112.6 miljona km
Petdesetkrat prepognjenega lista bi bilo torej dobrih 110 miljonov km v višino. Za primerjavo naj služi povprečna oddaljenost Zemlje od Sonca: 150 miljonov km (ali 1 AU, astronomska enota).
Naslednje vprašanje je, če si znaš predstavljati miljon km.
Jonatan, ti nesramnež ti, iz ust si mi vzel naslednje:
"Naveličanost in strah in jeza so krivi, da je galebovo življenje tako kratko, in ko vse to izgine iz njegovih misli, živi zares dolgo, prijetno življenje."
Jaa, dajva, zakaj ne, poskusiva že v kali zatreti naveličanost, bodiva pogumna; jezna? lepo prosim! Pa četudi ti mogoče ne boš za to, jaz bom, jaz hočem: živeti dolgo, prijetno življenje.
To je en način, kako.
"Jonatan se je sto in stokrat preizkusil v nizkem letu."
- "Nimam doma in zdaj letim na vrhu, više ne morem."
"Pa vendar moraš, zakaj učil si se. Ena šola je končana, prišel je čas, da se začne druga."
.
.
.
- "Pripravljen sem."
Prav vsake štiri mesece me prime, da moram prebrati to knjigo. Ni druge možnosti, nič me ne more ustaviti in vse drugo mora počakati. Je kot mamilo, ki ga moram vzeti, da ne padem skupaj; je očarljiva beseda, ki me poviša, da ne ovenem na prejšni višini. V tem smislu sem otrok: zmeraj moram višje. Ob Jonatanu me vedno odnese kam drugam, daleč stran. Tokrat se mi je utrinjalo o dvojem: rasti in čredi. Ko bom knjigo še vzel v roke, se bom razpisal še o čem.
Knjige ni niti 100 strani - od tega je polovica fotografij -, a v resnici je to ena najbolj debelih knjig. Slovenski prevod Janeza Gradišnika je najboljši prevod tuje knjige, kar poznam. Bere se mi nekajkrat ljubše od originala.
Zgodba gre takole: Jonatan je poseben ptič. Ko gre njegovim staršem in preostali jati predvsem za prehranjevanje in šele daleč po tem za letanje, je pri njemu ravno narobe: najprej hoče letati in potem - letati še več, prehranjevati se pa le toliko, da pač ohrani organizem pri življenju. "Bones and feathers, maybe, but happy!" Ves prevzet nad zrakom in vsemi novimi triki, ki jih dnevno osvaja, ne premišljuje o tem, zakaj je čisto sam, in zakaj ga noben drug ne posnema. Dokler nekega dne pri podiranju hitrostnega rekorda ne zbudi zanimanja jate. Tako rad bi jim povedal vse! A jata je kot nemi zid, prav nič ji ni do tega, temveč ga celo obsodi na večni izgon, češ da je kršil njene postave. Jonatan ves potrt odleti, pa ne ker je ostal sam - samostno je živel že prej čisto dobro, ne, žalosten je, ker noče nihče prisluhniti njegovim veličastnim odkritjem. Kmalu se le sprijaznen s tem sam izmojstri v vsem, česar naj bi bil zmožen galeb. Nauči se na primer leteti v spanju, da ponoči naredi sto kilometrov nad kopno, kjer se naje okusnh žuželk. Nekega dne ga presenetita dva sinja galeba, ki ga prepričata, da ga popeljeta više. Tam Jonatan pride v jato, kjer so vsi prav takšni kot on: gre jim predvsem za letanje. Tu se nauči še toliko več! da doseže nivo, ko začuti, da se mora vrniti k svojim koreninam, k domači jati na Zemlji, in ji še enkrat poskušati pokazati, kaj je nad meglo. Tam najde novega jonatana. Vzame ga za svojega prvega učenca. Kmalu se mu pridružu še več svobodnih duš. Hitro jih nauči svojih skrivnosti. Zato zapusti prvega učenca, čes da se bo hitreje učil sam. Ta sprva otožno opazuje svojega mojstra, kako zapušča njihov prostor, a kmalu uvidi resnico: tu je njegovo mesto in zdaj "se je začela njegova tekma v učenju." Le počakaj, Jonatan!!
* * *
O čredah
Čredni nagon poznaš, v neki meri je tudi v tebi. Ne rečem, morda si tak, da ti je črede malo mar, a malo vseeno: če le živiš, živiš tudi tako kot čreda. Tudi ne trdim, vsak lahko izbira svojo pot, a gre za to, da je pri tem omejen, eden bolj, drugi manj. Temu pravimo: "obračanje z vetrom", in Angleži: "go with the flow"; kar pomeni, da nekdo v neki meri ravna tako kot drugi, da drugi v njem inducirajo motivacijo in čim zbere dovolj sredstev, bo storil tako. Pa je iti s čredo dobro ali slabo?
Kdaj pride prav, kdaj je dobro slediti čredi, na primer čredi omikanih ljudi na poti k čim višji izobrazbi, dobro je posnemati njihovo urejenost in se disciplinirati. Če misliš, da to ni dobro, si burkež. Ta spoznanja so se namreč pilila tisoče let. Ne da se reči, da so slabo izpiljena. Po drugi strani pa ima vsak čas svoje modne muhe, nad katerimi se navdušujejo množice. Temu ni vedno dobro slediti: prekomerno nakupovanje, prehranjevanje ... pogrša človekov karakter pa tudi izgled. Vendar poskusimo biti lepi! To si gotovo želi vsak vsaj na skrivaj, nečimrnost ne more biti tuja nobenemu. Čislajmo eleganco!
Lepoto si predstavljam nekako nasproti pretiravanju:
"Tu in zdaj povem,
kaj lepota je, ne vem,
morda zmernost v vsaki stvari,
pretiravanje kjerkoli je življenje v utvari."
Kot za galebe navadno velja - "da jim ni pomembno leteti, temveč jesti, torej ne tako kot Jonatanu, ki mu ni pomembno jesti, temveč leteti" - velja podobno za ljudi razvitega dela sveta:
- da veliko rajši imajo, kot pa da so,
- da vsak dan pojejo dvakrat preveč hrane, kot bi jo rabili,
- da čeprav jih občila nenehno obstreljujejo s številnimi delnimi nasveti, kako živeti zdravo, in se po kakšnem tudi ravnajo, pa vendar ne živijo zdravo tudi celostno,
- da čeprav vedo, da je človek brez vrhunske izobrazbe le suženj mojstrov in lastnih tegob, je nedoumljivo, zakaj se ljudje čim prej ne potrudijo, dajo vse od sebe in postanejo mojstri tudi sami,
- da se prelepe boginje ljubezni spečajo z osebnostno sprijenimi: alkoholiki, narkomani, faliranci ... in si tako zapravijo življenje,
- da podobno lepe in greha vredne ženske životarijo ob svojih skrajno zoprnih dedcih - še: debeluhih, kadilcih, barbarih - in raje masturbirajo, kot da bi zapustile neuporabne dedce in si poiskale ustrezne ljubimce,
- da jih večina raje podira kot pa gradi mostove do kvalitetnih vrstnikov, sodelavcev, krajanov ...,
- da so homoseksualci tako zelo obsedeni s svojo estetsko nagnusno spolnostjo, da se sploh niso pripravljeni potruditi za preusmeritev v heteroseksulanost,
- in podobno, teh inertnosti je še veliko, kot je nedoumljivo naše bistvo.
Kot jata ptičev iz knjige, je človek-masa zvest izročilu:
"Življenja ne poznamo in ne moremo spoznati, vemo le to, postavljeni smo na svet, da jemo, da ostajmo živi, kolikor dolgo le moremo."
V takšni jati me ne bo!
Zato se najdem v odstavku spremene besede:
"... knjiga je pripodoba za težavno pot vsakega napredka. Kdor odkrije kaj novega, novo pot, nova spoznanja, se mora navadno odtrgati od množice, kršiti stara pravila in dostikrat premagovati odpor tistih, ki hočejo ostati pri starem. Vsi galebi v knjižici, ki se odločajo za 'čisto letenje' proti 'iskanju hrane', se morajo v nekem trenutku odločiti, da se ne bodo držali pravil 'črede', starih postav, temveč si bodo postavljali svoje."
Jata ptič, rib, ali čreda živali, so čudoviti prizori narave. Zanimiv se mi zdi njihov matematični opis, čeprav nima kakšne posebno druge uporabe kot v zabavni industriji.
Pa vendar, zakaj so kakšne igrice, risanke in filmi s posebnimi učinki posebno dobri? Tudi zaradi takšnih stvari, kot je simulacija čred. Še pomniš risanke Lion King? Kako da ne, saj je ena najboljših! Pisalo se je leto 1994 (komaj 12 let nazaj!) in računalniki tedaj niso bili zmožni kaj več od nekaj odstotkov današnjih čudes: filmov The Lord of the Rings (2) ali Pixarjevih risank. Kljub temu je takrat petim Disneyevim animatorjem (Film Notes, drugi zadetek: stampede) uspelo animirati dir črede gnujev, kako se prelije z vrha hriba v dolino:
Takšni prizori so za vedno v moji glavi.
Vendar je treba povedati, da z računalnikom ni življenje nič lažje. Disney je gnuje pilili 2 leti! Za presežek se je še vedno treba preznojoti. Drugače je le to, da je z računalnikom mogoče ustvariti kaj novega. Je to razlog, zakaj se Peter Jackson svojega Gospodarja ni lotil prej?
Piše se leto 2006 in še Bo poizkusi modelirati čredo. Kar si je najprej želel, da bi bila jata ptic, je zdaj bolj podobno jati živahnih rib:
Bo je spoznal, da je modeliranje ptičev težje od rib. Vendar, lepo prosim, ne bodimo domišljavi: niti njegova simulacija niti modeliranje koga drugega še zdaleč ni tako kompleksno kot obnašanje resničnih živali.
Viri:
- Creig Reynolds: Boids (Flocks, Herds, and Schools: a Distributed Behavioral Model), je pionir modeliranja boidov (angl. izraz "boid" je skoval iz "bird-oid"). Za animacijo "živahnih rib" sem sledil njegovemu modelu in priredil zaznavo posameznega boida. Pri nas boide, animáte oziroma umetne živali raziskuje Iztok Lebar Bajec s FRI.
- The Lion King WWW Archive. Kot pravi ime: prav ves material o risanki, razen risanke same.
- Terms for groups of animals, birds and insects. Angleščina je bogata z izrazi za skupine živali. Duhovita diskusija o tem je v knjigi Jamesa Liptona: An Exaltation of Larks. Janez Menart je sicer dejal, da mu je prevajati Shakespearja v velik užitek, prav, vendar naj se slovenščina s svojim besednim zakladom pri izrazih za skupine živali obriše pod nosom.
- Janez Rugelj: Pot samouresničevanja. Ljubljana 2000. To je ena mojih najljubših knjig. V njej znani psihiater Rugelj popiše človeka, kaj ga žene, in kaj zavira. Zanimivo se mi zdi, da sem vse gornje alineje zaslutil, še preden sem prebral to knjigo. Rugelj jih razpiše na str. 1149. Le ena reč, pa ta temeljita, me pri Ruglju moti: On sveta ne priznava, če svet bodi mesta, kjer ni hribov; letališča z avioni, da ljudje letijo naokrog po Zemlji; restavracije, kjer se človek vedno prenaje, pa še to nezdravo ... vendar vseeno, vseeno vseskozi vpije, naj da človek vse od sebe: doma, v službi, da naj se uresniči v tem življenju na tem svetu, ki ga pa on ne priznava. Tako da po nekaj letih še vedno ne vem točno, kako naj Ruglja razumem: vztraja pri življenju le še zato, ker se ne upa zaštihati? Nekaj le bo na tem, kot pravi sam:
"Hemingwaya niso rehabilitirali (ga spodbudili za polnejše življenje). Ostal je še naprej v stiski, in v tej stiski je napravil tisto, kar je edino pravilno napraviti: samomor. Nekateri v plenicah čakajo na smrt, pravi človek napravi samomor; sam se opredeli, kdaj bo končal življenje, medtem ko ostali pezdeti čakamo, kdaj nas bo doletela smrtna kosa."
O rasti
Kot sem otročji sam, da težim zmeraj više, je otročji še marsikdo, lahko bi rekel da kar ves svet! Vedno več in več je namreč bolezen našega sveta, ki je bil vedno usmerjen predvsem naprej, čeprav se zdi, da bi mu delo dobro, ako bi se usmeril vstran.
Rastem jaz, rasteš ti, rastemo vsi. Vse živo raste in se razvija. Vprašanje je, kako. Stvari ne rastejo niti enako hitro niti ne na enak način, tudi ni vsaka rast le dobra ali slaba. Posebno strašna se mi zdi eksponentna rast, kjer nekaj raste tako hitro, da se podvaja v enakih časovnih presledkih. Gotovo si že slišal:
- da se število tranzistorjev v (približno enako velikih) procesorjih - in s tem približno tudi njegova zmogljivost - podvoji na 2 leti, kar nosi ime Moorov zakon,
- da je človek energetsko vedno bolj zahteven pa tudi potraten. (Lep primer tega je zemeljska obla, ki je vedno bolj osvetljena. To gre na živce predvsem astronomskim opazovalcem, ki se pritožujejo nad svetlobno onesnaženostjo neba. Njim predlagam, naj enkrat za vselej pozabijo na romantično opazovanje neba z amaterskimi teleskopi, saj nebo ne bo nikoli manj svetlobno onesnaženo, kot je danes.) Pa veš tudi, da se svetovna proizvodnja energije podvaja na slabih 20 let? Res je, kar pomeni, da bomo leta 2026 proizvedli in pokurili dvakrat toliko energije kot letos (v ne tako zelo prenesenem pomenu: nategnili Zemljo dvakrat bolj silovito. Pri tem je treba povedati, da jo že danes nategujemo precej silovito), edino če se ne bo zgodilo kaj posebno pretresljivega ("kot na primer?").
Podobnih primerov je kot listja in trave. Zanje ste že slišali. Zanima pa me, ali jih tudi res razumete. V dvom so me napeljali pogovori z vami. Eden zadnjih s prijateljico:
"Recimo, da vzamem navaden list papirja, pa ga prepognem na pol. Nato še enkrat prepognem na pol in tako naredim 50-krat. Kaj misliš, kako visok bo kupček papirja?"
- "Kakšne pol metra?"
Odgovor ni dober, občutek je slab, kot je slab občutek človeka za geometrijska zaporedja in eksponentno rast. Domača so nam aritmetična zaporedja, kjer se ves čas nekaj malega dodaja ... "zrno na zrno pogača, kamen na kamen palača" ... nekdo gre na primer peš v službo, kar mu vzame 25 minut ali 4,000 hitrih korakov. Če bo naredil 8,000 korakov, premišljuje, bo prišel dvakrat dlje, in tako naprej. V eksponentem svetu smo povečinoma izgubljeni ("tvoje izkušnje?"), pa ne da bi bilo nenaravno, ne, le mi smo precej nepomembni. Eksponentno je povsod okrog nas.
Vzemiva navaden list papirja ...... pa ga prepogniva na pol ... ... še enkrat ... ... in tako vsega skupaj - sedemkrat. Več ne morem. Gre za zanimivo znanost prepogibanja papirja. Neglede na velikost in debelino papirja, je do nedavnega veljalo, da naj ne bi bilo mogoče papirja prepogniti več kot osemkrat. Potem pa se najde dekle, ki ji uspe 12-kratni (dvanajstkratni) prepogib! (Kdor spremlja TV serijo Numb3rs /ali jo bo spremljal/ se spomne dela 1.08 - Identity Crisis, kjer sta omenjena Britney Gallivan in njen dosežek.)Po mojem bi s svojim prepogibanjem prišel dlje od 7, če me ne bi motile gube ob strani! Hm, torej bi list namesto da bi ga prepognil, prerezal. Vzamem nov list ...
... pa ga prerežem po sredini in polovici zložim skupaj, kar zopet prerežem na pol in dam polovici druga na drugo ... ... kar ponovim - osemkrat, ha! Prosti kupček je malo višji zaradi zraka med lističi ... ... zato ga obremenim in odčitam višino: priblino 2.6 cm. Posamezen listič je formata A12.Očitno se dá list prepogniti več kot desetkrat le s strašnimi mukami. (Tudi če si fant.) Nikakor se ga ne dá zares prepogniti dvajsetkrat, kaj šele pedesetkrat, kot sem predlagal.
Pa vendar, recimo, da bi teoretično papir le prepognili tolikokrat, kako visok bi bil prepogib? To lahko izračunamo: začeli smo z enim listom debeline d (navadno 0.1 mm), prvi prepogib da dve plasti papirja, naslednji štiri, še naslednji osem ... in tako naprej do petdesetega prepogiba, ki da 250 plasti. To je zelo veliko število. Pomnožimo jo z debelino lista d, ki je precej majhno število, pa še vedno dobimo precej veliko število:
Višina kupčka po 50 prepogibih: d · 250 = 0.1mm · 250 · 10-12 = 112.6 miljona km
Petdesetkrat prepognjenega lista bi bilo torej dobrih 110 miljonov km v višino. Za primerjavo naj služi povprečna oddaljenost Zemlje od Sonca: 150 miljonov km (ali 1 AU, astronomska enota).
Naslednje vprašanje je, če si znaš predstavljati miljon km.
* * *
Jonatan, ti nesramnež ti, iz ust si mi vzel naslednje:
"Naveličanost in strah in jeza so krivi, da je galebovo življenje tako kratko, in ko vse to izgine iz njegovih misli, živi zares dolgo, prijetno življenje."
Jaa, dajva, zakaj ne, poskusiva že v kali zatreti naveličanost, bodiva pogumna; jezna? lepo prosim! Pa četudi ti mogoče ne boš za to, jaz bom, jaz hočem: živeti dolgo, prijetno življenje.
To je en način, kako.
"Jonatan se je sto in stokrat preizkusil v nizkem letu."
8.4.06 |
Komentarji: 17
Za Jonatana sem pravzraprav prvič slišal šele spomladi leta 2003, pred pičlimi tremi leti torej.
Od takrat sem ga prebral približno desetkrat. Krasno mi ga je predstavila ajdica - za to: lepa lepa ti hvala!
Razmislek o rasti me napelje na misel, da sta narava in vesolje zgrajeno eksponentno. To je po mojem razlog, da si ga tako težko predstavljamo in naše mesto v njem.
Zanimivo je nanj gledati z redi velikosti, kot sem sam pogledal v slikovni razpravi: "Od Plutona preko Boja do protona (ali v obratni smeri)".
V vesolju smo tako v eksponentnem smislu nekje na sredini, pri nekaj metrih, med atomi in zvezdami, med najmanjšim in največjim, kjer na eni strani vlada kvantna mehanika in na drugi splošna teorija relativnosti. Človek je res čudno bitje, saj lahko razume atome, lahko razume zvezde in vse vmes.
Meni je pa od Jonatana najbolj ostala v spominu predstavitev vsebine knjige ob diapozitivih in glasbi. Ja, pa seveda primerni zvočni kulisi...
Mogoče je bila vsega kriva družba in pa moje tedanje počutje.
Zato me ta knjiga spominja na čas, ko sem bila srečna. Ko sem se imela lepo. Ko so me obdajali ljudje, ki jih danes pogrešam.
Nasploh mi Bach zelo sede. Tako na oči kot za uho. Lahko ju celo združim.
Če izberem deloa Richarda Bacha, ki pa me lahko res navdihuje z minute v minuto, je to Most prek večnosti. In potem daš Jonatana samo še na vrh in dobiš najslajšo sadno kupo, v kateri uživaš do zadnje žličke in še naprej, ko veš, da si jo boš privoščil znova. In znova. In znova.
Vesna, lušten sestavek.
Veš, da za Most prek večnosti Richarda Bacha še nisem slišal!
Od njega sem prebral še Iluzije: prigode upornega mesije (tudi manj kot 100 strani), ki je zelo luštna knjižica, a manj kot Jonatan.
Zanima me tudi njegova poezija: Darilo za rojstni dan (manj kot 50 strani).
Eksponentna rast se v realnem svetu slej ko prej ustavi, nasiči, ker ima realen sistem pač na voljo omejena sredstva.
Tako bodo Intelovi inženirji trčili ob zid še pred kvantno-mehanskimi omejitvami. In tako bodo ljudje nasploh izropali Zemljo vsega fosilnega goriva, da se bo votla sesedla pod sabo ... to ni čisto res, nič se ne bo sesedla. Fosilnih goriv bo resda zmanjkalo, a Sonca še zlepa ne bo konec. Poleg tega so v raziskovanju, delno pa že pripravljene, nove tehnologije, ki niso osnovane na nafti. Ko bo napočil čas brez nafte, življenje ne bo prav posebno drugačno, za to dam roko v ogenj. Ampak vseeno, trend eksponentnega izkoriščanja Zemlje ne more biti več dolgo eksponenten. Najboljšo (optimistično) razpravo o tem sem zasledil v knjigi Bjorna Lomborga: The Skeptical Environmentalist.
Vsak realen sistem, ki raste, torej trči ob steno in potem ne raste več.
Temu rečemo: smrt.
Ali pa bi slučajno ti rad živel večno?
Tvoj post se sicer lahko bere in je tudi zanimiv poskus interdisciplinarnosti. Ima pa eno napako in ta je tvoja večna spremljevalak: oklepaš se stereotipov, ki te kljub tvoji nesporni izobraženosti in načitanosti prikazujejo kot šolarčka.
Po tvoje so vse ženske lepe in vse lepe ženske boginje ljubezni. Lepa ženska je vse, kar je popolnega; videz nadomesti tudi praznino v osebnosti. Ti ženske vidiš kot fasade in zanima me, kako močno te bo udarilo, ko boš spoznal, da so nekatere lepe ženske osebnostno nemogoče?
(Ker če že govoriš o majhnem (?)procentu žensk, ki pristanejo in ostajajo v zvezi z neprimernim moškim, potem moraš navesti tudi tiste "boginje", ki so povsem zadovoljne in izpopolnjene v svoji zvezi; pa tudi tiste, ki so same "slabiči" in ostajajo veliko "boljši in zaslužnejši" moški z njimi.)
Nadezhda! Prav, dam ti prav, naredil sem napako, to zdajle vidim: tam sem govoril o jatah in kaj velja za maso-ljudi, nakar pravim, da za ljudi velja tisto o ženskah-boginjah ... To so res bolj posebne kot pa splošne resnice. V splošnem so še vedno običajne precej srečne zveze in družine, zadovoljne in sprijaznene ženske s tako znosnim podpovpečjem, povprečjem kot nadpovprečjem. Svet cveti dalje.
Tu sem se uštel, tista posebnost res ne gre dobro z lastnostmi ljudi-mase kot na primer želja po lastnini in hrani.
Je pa tale moment - da jaz nekaj napišem, izpadem kot šolarček in priznam zmoto pa nekaj jemljem nazaj - postala konstanta mojih in tvojih postov in najinih komentarjev. To je patološko!
Vendar ne morem dosti za to. Po mojem se moji posti ne bodo kaj dosti spremenili. Morda se motim.
Gotovo sem boljši pri merjenju kupčkov papirja kot pri odčitavanju namer punc, če se to dvoje sploh da primerjati.
Boš potrpela, me brala dalje, upam da boš.
- da se prelepe boginje ljubezni spečajo z osebnostno sprijenimi: alkoholiki, narkomani, faliranci ... in si tako zapravijo življenje,
- da podobno lepe in greha vredne ženske životarijo ob svojih skrajno zoprnih dedcih - še: debeluhih, kadilcih, barbarih - in raje masturbirajo, kot da bi zapustile neuporabne dedce in si poiskale ustrezne ljubimce,
- da jih večina raje podira kot pa gradi mostove do kvalitetnih vrstnikov, sodelavcev, krajanov ...,
Ob teh jeremijadah utegne biti marsikdo v skušnjavi, da jih bo razumel tako, kot da bi pisalo:
"Jaz sem pa tako fejst pa tako pameten pa such a nice guy, pa me nobeden (in še posebej nobena) ne mara!"
Ne vem, če je res ali ne, samo povem, da se tako sliši.
- da so homoseksualci tako zelo obsedeni s svojo estetsko nagnusno spolnostjo, da se sploh niso pripravljeni potruditi za preusmeritev v heteroseksulanost,
Uhm, saj se zdi tudi meni njihovo početje rahlo neestetsko, ampak vendarle:
WTBF?
Reci no, da se šališ. Da je to nekakšen prvoaprilski hec, ki ga jaz zaradi svojega pomanjkanja smisla za humor pač ne dojamem.
Ker če ni...
A se lahko začnem zgražati nad fiziki, ker se mi zdi bra-ket notacija neestetska, oni pa se niso pripravljeni potruditi za preusmeritev v družboslovna in humanistična področja?
A lahko začnem lobirati za gradnjo kakega krematorija, ker se mi zdijo menore in jarmulki neestetski, ortodoksni židje pa se niso prav nič pripravljeni preusmeriti v ateizem?
ill-advised!
Da ti povem: poleg mame me mara še kakšna.
Hm, WTF je "what the f...". Za kaj pa stoji še tisti B?
Ma ne, tole ni prav nič prvoaprilskega, zdaj po dveh komentarjih, od tebe in od Nadezhde, vas lahko vprašam: ali niste veseli, da je tu še en naravoslovni blog, da vidite kako pester je svet?
Za večino izjavami stojim, vse se mi zdijo razumne.
Približno razumem, ne vem pa celostno, kaj je poanta tvojega komentarja. Če so na svetu razlike, pa če jih opaziš, še ne pomeni, da se lahko obnje obregneš. Jaz sem poudaril homoseksualce, ker so smet človeštva, to je pač očitno. Njihova inertnost, da vztrajajo v nagnusnosti, me je spomnila na leno jato galebov.
PS. Bra-ket notacija je praktična in čedna, sploh navpična črtica vmes, naslednjič sploh pa lahko za oklepaj uporabiš poljubnega, če se le zmeniš tudi za druge operacije, kot so Poissonov operator ipd.
Ne moreš tega očitati.
B = bloody
Za kaj pa stoji še tisti B?
razlaga tule
Če so na svetu razlike, pa če jih opaziš, še ne pomeni, da se lahko obnje obregneš.
Uhm, razglašanje dela človeštva za smeti zato, ker sledijo svojemu prirojenemu in povsem neškodljivemu naravnemu nagnjenju, za tvoje pojme torej ni obregovanje?
Ne moreš tega očitati.
O, pač, pa še kako lahko. Pa tudi fizike lahko razglasim za smet človeštva in obenem še pristavim, da je vse to povsem očitno.
Smisla bo pa v tem ravno toliko kot v tvojem stališču.
Ampak saj pravzaprav ni moj namen, da bi se tu zdaj pregovarjal s tabo o tem, ali so homoseksualci smeti ali ne. Stvar je zgolj v tem, da takšnega stališča od razumnega človeka pač ne bi pričakoval, zato sem se hotel prepričati, če nisem v resnici zgolj česa narobe razumel.
ali niste veseli, da je tu še en naravoslovni blog, da vidite kako pester je svet?
No, če bi bil tvoj blog res temeljito naravosloven, je vprašljivo, če bi me sploh toliko zanimal, da bi se mi ga dalo brati -- ampak to je seveda zgolj moja osebna preferenca. Doslej nisem imel občutka, da bi imeli naravoslovni vidiki tvojega bloga kakšen poseben smisel -- opazil sem, da v skoraj vsakem postu sčasoma zajadraš v neke fizikalne analogije in podobne zadeve, ni pa mi bilo očitno, kaj naj bi bralec iz tega potem potegnil. Tudi nisem imel občutka, da bi naravoslovni vidiki tvojega bloga kaj posebej utrjevali mojo zavest o pestrosti sveta. (Sicer pa jaz tudi ne štejem pestrosti za nekaj inherentno dobrega, ampak to je spet pač le moja osebna preferenca.)
Seveda mi ni treba posebej poudarjati, da ni po mojem mnenju prav nobenega razloga, da bi se moral ti kot pisec bloga kakorkoli ozirati na mnenje potencialnega bralca (na primer mene).
ill-advised!
Pa dobro, tvoji komentarji imajo soli, to mi je všeč.
Že to, da se ti da brati moj blog, mi nekaj pomeni.
"Kaj si danes zvedel?" Morda to, da nimaš občutka za geometrijska zaporedja. Očka mi je enkrat rekel, da on ga pa ima, ker zna kot projektant brati logaritemska merila, pa sva se hitro prepričala, da to ni res, ker je domač samo na majhnem območju, kjer je vse precej linearno ali aritmetično.
Homoseksulanost praviš, da je naravno nagnenje. Po mojem se tu motiš: prvinsko je pač, da gre vlak v predor.
To me spomni na filmsko recenzijo novega Prvinskega nagona Simona Popka: prav dobra!
"Kaj si danes zvedel?" Morda to, da nimaš občutka za geometrijska zaporedja.
? Če misliš na prispodobo o prepogibanju papirja, moram reči, da imam kolikor dober občutek za to, koliko je 2^50. In o tem, kaj so geometrijska zaporedja, menda tudi. Hitro naraščajo pač in v praksi se njihovo naraščanje prej ali slej ustavi. Ravno zato se mi zdi pretirana fascinacija nad njimi rahlo nepotrebna -- ko vidiš v praksi geometrijsko zaporedje s kolikor toliko velikim razmerjem med členi, si lahko rečeš le: aha, tole bo prej ali slej (bolj prej kot slej) pobezljalo in stvar se najverjetneje ne bo dobro končala; tako ali drugače se bo ustavila, po možnosti s precejšnjo obstransko škodo.
Sicer pa mogoče občutek ljudi za geometrijska zaporedja rahlo podcenjuješ. Vsakdo, ki je kdaj odplačeval kak kredit ali pa začel vlagati v kak sklad z upanjem, da bo imel čez nekaj desetletij od tega pokojnino, se je prekleto od blizu srečal z geometrijskimi zaporedji, četudi jih nemara ni imenoval s tem imenom :)
P.S. Sicer pa, če te navdušuje hitra rast -- geometrijska zaporedja so za šleve. Namesto njih bolj priporočam Cantorjeva neskončna kardinalna in ordinalna števila :)
Homoseksulanost praviš, da je naravno nagnenje.
Kar je človeku prirojeno, je za moje pojme naravno. Če bi rad ti besedo "naravno" uporabljal kako drugače, jo kar daj, meni se pa o tem ne da pregovarjati.
Če pa bi rad nemara zatrjeval, da homoseksualcem njihovo nagnjenje ni prirojeno, ampak so se zanj odločili zanalašč iz gole žlehtnobe in veselja do nagnusnosti (in po inertnem vztrajanju pri njej), no, kot rečeno, to stališče se mi zdi tako bizarno, da pravzaprav tudi ne vidim pravega smisla v tem, da bi se pregovarjal zaradi njega.
ill-advised!
Prav navihan odgovor!
Cantorjeve množice so bogata analogija, oh, ko bi vsaj ob naslednji knjigi dobil dobro asociacijo nanje, pa jih predstavim, morda kako se štrudelj razreže v kakšno takšno množico.
Glede homoseksualnosti se razhajava že čisto v korenu. Po mojem takšno nagnenje človeku ni prirojeno, temveč je odklon, morda se temu reče motnja. Zato menim, da se odklon poravna v naravno smer, tudi o predlogu zakona za odrez bi premislil.
Prav imaš, Bo. Dokler boš trdil, da so homoseksualci patološki odklon od družbe, dokler boš v sebi podzavestno vse ženske enačil z boginjami in tako tudi pisal (čeprav racionalno, post festum sprejemaš moj argument, da vse le niso take in vsekakor niti vse nesrečne), bova stala na nasprotnih bregovih.
Z Rugljem se deloma strinjam (ne z vsemi njegovimi izjavami o vlogi ženske, niti o homoseksualnosti), vendar je treba upoštevati, da se on specifično ukvarja samo s "patološkim delom" družbe, zato njegovih knjig ni mogoče brati kot v obče verno projekcijo na celotno družbo.
Če ti po "rugljevsko" misliš, da je moja ženska vloga doma za štedilnikom in pri otrocih, se motiš in za najine bodoče dobre odnose piporočam, da mi tega ne omenjaš, ker sem na to izrazito kontaktno alergična.
Kar se tiče žensk-boginj in homoseksualcev govorim iz izkušenj.
Ti poznaš kakšnega homoseksualca osebno? Mislim, poznaš koga res v dušo? Ker če bi ga, če bi enkrat izstopil iz svoje trdnjave prepričanja, da so vsi homoseksualci nagravžni, potem bi imel čas spoznati, da so tudi samo ljudje, da jih vodi ista želja po bližini in ljubezni, po občutku, da so ljubljeni. Če pa gremo na deviantne načine, na njihovo domnevno izrazito osredotočenost na seksualnost, potem ne vem, zakaj je deviantna seksualnost pri heteroseksualnih moških "dovoljena", družbeno sprejemljiva pri homo pa ne. Tako očitno dvojna merila so skregana z vsako logiko. Tako kot znameniti Rugljev stavek, da lezbijštvo ni enako gnusno kot gejevstvo, ker se namreč dvema lezbijkama en moški lahko aktivno pridruži. Pa kdo hudiča je rekel, da bi lezbijki ŽELELI, da se jim moški aktivno pridruži? Zakaj hetero moški mislijo, da gre pri lezbijkah za neke vrste predigro oz. za seksualno izzivanje moških? Da so lezbijke samo dokler moški ni toliko izzvan, da se jim pridruži? Spet ta dvojnost meril, ki je otročja in ni logična.
Sicer pa o lepih ženskah... Poznam nekega moškega, ki v življenju ne pozna ljubezni. On je z ženskami, predvidevam, zaradi seksa in zato, da si z njimi krepi ego. Zveze ima s samo res lepimi ženskami, mislim RES lepotnimi kraljicami, tako rekoč vizualno popolnimi, ki pa so, milo rečeno, hudobne. Ali to izhaja iz dejstva, da jim je jasno, da je on z njimi samo zaradi videza, ali pač vedo, da lahko z njim delajo kot s copato, ker bo z njimi vseeno ostal, ne vem. Je pa res, da ta moški včasih prespi v službi, ker ga ženska zaklene ven iz stanovanja, ki je sicer njegova last. Ženska ga prevara in on ji odpusti ipd.
Skratka gre za to obsedenost z lepimi ženskami, ki ne prinaša konstruktivne zveze niti ljubezni. In taka obsedenost z lepoto in žensko kot apriori idealom popolnosti, mi gre na bruhanje. Življenje je variacija ob variaciji in neke konstantnosti, pa tudi pravil ni. Kako lahko ob vsej svoji izoraženosti in načitanosti ven mečes neke take stereotipe (kot bi ne prepoznaval pestrosti pojavnih oblik v življenju) mi ni jasno. To sem ti tudi očitala s "šolarčkom", čeprav sem na jeziku imela veliko bolj oster izraz. (Čustvene neinteligentnosti ne prenešam - sploh.)
Po mojem takšno nagnenje človeku ni prirojeno, temveč je odklon, morda se temu reče motnja. Zato menim, da se odklon poravna v naravno smer, tudi o predlogu zakona za odrez bi premislil.
Ja, potem mi pa preostane le še to, da ti od srca zaželim, da bi tudi na tebi kdaj kdo zaznal kakšen odklon ali motnjo, te zaradi nje razglasil za smet (in pripomnil, da je to povsem očitno) ter začel razmišljati o tem, kako bi se takšen odklon dalo poravnati v kakšno bolj naravno smer ali pa nemara kar odrezati.
Nekaj tega članka, predvsem pa mojih komentarjev me je sram.
Ne bom jih pobrisal, saj ste že prebrali.
Grozno se počutim z razklano filozofijo.
Objavite komentar
<< Nazaj na 1. stran