> torek, maj 30, 2006
> komentarjev: 28

Douglas Adams: Štoparski vodnik po Galaksiji

- K zapisu me je spodbudila (silovita domoljubna) pesem Ubranil bom hišo svojega očeta Gabriela Arestija (1963), ki jo je Luka Lisjak raztolmačil na svojem blogu 11.2.2006.

Štoparski vodnik po Galaksiji Douglasa Adamsa (The Hitchhiker's Guide to the Galaxy) je ena mojih najljubših knjig. O njej sem resda napisal nekaj že pred časom (- 24.12.2005), v angleščini, a tisti zapis je jako zmeden. It doesn't do justice! So pa tam povezave na vseh pet (5) knjig. - "Čakaj malo, 5?" Tako je, gre za trilogijo, napisano v štirih knjigah, ki so jo na koncu izdali v petih.
Naj popravim krivico in napišem več.
Po moje je to ena najboljših zadev, natiskanih na papir. Vendar ne sozvanja z vsakim. Ugotovil sem, da se dá z njo kar natančno ugotoviti, kdo je po duši naravoslovec in kdo družboslovec. Kot da bi se ljudje na njej razklali: prvi jo brez izjeme marajo, druge enako močno odbija. Mene jako privlači. Zgleda, da je družboslovni del v meni majhen. A ne te hipoteze vzeti za sveto. Ovrzi jo, poskusi knjigo sama, čisto morda ti bo všeč.

Napisati en celosten zapis o tej knjižni bravuri je misija: nemogoče. Ker tu je najprej: Douglas Adams (z ogromnim egom); nato osebni pogovori z eruditskim prevajalcem Alojzom Kodretom (tudi mojim mentorjem na Fiziki); sploh sama kultura (vsakdo naj ve za svojo brisačo!), ki je nastala okrog: prvotne radijske serije, knjig, filmov za teve in kino pa še pa še res ogromno veliko.
Tako bom štoparsko nit vlekel čez več oštevičenih zapisov.

Prvo beseda ali dve o dveh pesmcah o teleportih. Spodaj sta obe: v prvem belem pravokotniku brez okvirja levo prva v originalu v angleščini, v desnem oranžnem Kodretov prevod. V drugi vrstici enako, le zamenjanih barv, levo original, desno prevod. V tretji vrstici je v zelenem pravokotniku desno samo moj prevod druge pesmi.
Čemu sem šel prevajat še enkrat drugo pesem; kaj je vzrok moji dilemi? Ali bi znala ugotoviti, zakaj sem želel prevod izboljšati?

Dam nagrado, 1300 SIT, prvi (ali prvemu), ki napiše prav v komentar, nakažem prek Klika. (- Čeprav imam z nagradami tu slabe izkušnje: Pred časom sem objavil precej enostavno uganko pri zapisu o Da Vincijevi šifri /- 9.5.2006/, obljubil 1100 SIT, povišal na 2200 SIT, pa ni denarja še nihče zahteval. Naj bom vesel, potrt, saj ne vem. Oziroma, vem: upam, da bo to kdo pogruntal. Seveda lahko tudi ono.)

Uvod v pesem v (originalni) knjigi gre takole.
Many people had thought exactly this before Arthur Dent and had even gone to the lengths of writing songs about it. Here is one that used regularly to be chanted by huge crowds outside the Sirius Cybernetics Corporation Teleport Systems factory on Happi-Werld III:

> ponedeljek, maj 29, 2006
> komentarjev: 16

... Vitomil Zupan (1914 - 1987)

- K zapisu me je spodbodla (domala da crknem) smešna anekdota o Vitomilu Zupanu in Borisu Cavazzi iz boksarskega prvenstva (čisto spodaj). Vendar naj prej povem še kaj o Vitomilu Zupanu.

Z njim se lahko poosebim:
- Imava podoben odnos do žensk, predvsem jih spoštujeva, klanjava se jim, čisto malo pa tudi zaničujeva ... Jaz sem izkušen moški. A nekdo drug je izdajalec. Tista prekleta gmota med nogami, ki postane kar v hipu on ... vendar je tega malo pa tudi zares ne na rovaš žensk, ali ne!?
- Njegov svetovni nazor je moj svetovni nazor: Edino vero, ki je vredna te besede, predstavlja še zaupanje v t.i. eksaktne znanosti (matematika, fizika, medicina), a še to zaupanje spodbija dvom o koristi tehničnega napredka. Prav to me poganja, obenem pa tudi zavira, v tem torej najdem tako smisel kot probleme.
- Domala vsi največji ustvarjalci (Zupan je bil ogromen; potem še Feynman, Einstein, Newton, Miller), so bili tudi spolni manijaki, in ko jim je ugasnila ta sla, jim je ugasnila sla do moči, s tem pa tudi kvaliteta izdelkov. Ustvarjanje, sla po moči in življenju, vse to gre z roko v roki. Morda pišem tudi zato, da ne bi umrl? je odgovarjal Zupan. Ko ni mogel več pisati, se je to zares zgodilo. Vseeno je treba omeniti, da ni tako pri vsakem ustvarjalnem človeku. Enega drugega velikega moža, Klementa Juga (Jančarjevo dramo o njem sem predstavil tu: 14.2.2006), na primer ni poganjala spolna sla, temveč sla po gorskih stenah. Očitno pa rabi ustvarjalni moški neko stvar (spolnost, gore), kjer lahko svojo animaličnost: izživi, poteši, zadovolji, in da njegov potencial sublimira v visoke zlepke miselnih izdelkov.
- Z Zupanom gotovo ne bi bila pivska bratca. Sam sem abstinent, Zupan pa je pil na galone. S posmehom do vsega: Pijača odžeja, življenje je tisto, ki je smrtonosno. (Sem pa razvil druge motnje, ne alkoholne, a vseeno v čem sorodne.)
- Smrti se ni bal. Jo je pa rad izzival. Kot da se je z njo spoprijateljil že davno prej.

Od njegovih poglavitnih romanov (5), objavljenih v letih 1975-1988, in ki jih je nemogoče ločiti od njegovega življenja (- pisal je življenje, ne literature), sem prebral dva (črna napram sivim):

- Menuet za kitaro (1975)
- Igra s hudičevim repom (1978)
- Komedija človeškega tkiva (1980)
- Levitan (1982)
- Apokalipsa vsakdanjosti (po smrti, 1988)

Prebrana sta mi bila zelo všeč. Moram prebrati še kakšnega.
Vitomil Zupan je bil navsezadnje eden največjih Slovencev. Vesna Milek zapiše v portretu (v nedavni Sobotni prilogi 20.5.2006 - povezave do strani 26, 27 in 28): ... bil (o tem mnogi njegovi sodobniki) eden najbolj izobraženih Slovencev, ki ni bil na tekočem samo z modernimi literarnimi tokovi, ampak je bil suveren sogovornik tako na področju humanističnih znanosti, sploh filozofije in psihologije, kot matematike ali fizike.

Prav iz tega zapisa je tudi leva anekdota z Zupanom in Cavazzo. Je morda najbolj smešna stvar, kar sem jih prebral. Ne morem vedeti, kako si jo predstavljaš ti, ampak ko jo berem še enkrat, si predstavljam Zupana in Cavazzo, oba boksarja IN umetnika ter navdušena (Cavazza manj) nad eksperimentiranjem z boksarsko poezijo in z zgolj boskarskim občinstvom (brez umetniške žilice). Nakar ... ha ha, moraš prebrati sama, predstavljati si ... To bo hec, dej, dej ... Dej, Boris, zdrži, saj si fajter ... Moral bi ostat gor, moral bi zdržat, to je boskarksa poezija ... OK, ne morem več. :)

Prav ta moment, prav to pa je ena od stvari, ki me pri (sicer meni kar ljubem) liku Janeza Ruglja (o njem sem na kratko pisal tu: 26.5.2006) zmoti: življenje z Janezom Rugljem ni spontano, ampak je brez duhovičenja. Je hladno, preračunano stopanje po poti samouresničevanja, ki je sicer izredno važna stvar, a je brez tistega: trapastega poskušanja, pretežno neškodljive žlehtnobe, ki veje na primer iz gornje anekdote. Po moje Janez Rugelj nima nobene takšne anekdote. Ima drugačne in številne, OK, ampak to takšne o spolnih pohodih, podaljševanju orgazma, krepitvi osebnosti in varovanju pred mentalno okužbo in kaj jaz vem še kaj, a žal - ŽAL! brez ene same anekdote v stilu, jojme, to sem jo pihnil, ali pa, he he, joj, kaj sem naredil.
Očitno se je treba v življenju nekako odločiti, ali hoče imeti človek prav ali hoče biti vesel. Janez Rugelj se je odločil za pravico in verjetno bi veselost uvrstil pod nevrotično. Sprašujem se, kako prav ima. (Ker zgleda, da je imel Zupan tako precej prav, kot je znal biti vesel.)

> sobota, maj 27, 2006
> komentarjev: 8

Nejc Zaplotnik: Pot

Letošnjega 59. canneskega filmskega festivala bo zdaj zdaj konec. Jutri (v nedeljo) bodo podelili Palme d'Or (Zlato palmo) za najboljši film. Po odzivu Delove poročevalke Ženje Leiler je kakovost filmov v tekmovalnem programu bolj taka taka.

A favorite žirije (Almodovarjev Vračati se, Inarritujev Babilonski stolp /- od kje tu Brad Pitt?/ pa Ceylanov Letni čas) si bom ogledal, najbolj pa me zanima dokumentarni film (netekmovalni) An Inconventional Truth (Nadležna resnica /2006/; vidi: vnos v IMDb pa trailer). Film govori o okolju, ideji tople grede in fatalnih posledicah človekovega posiljevanja Zemlje. Zgodbo naratira (pripoveduje) Al Gore (slika zgoraj), ki se uvodoma predstavi:

Ime mi je Al Gore. Nekoč sem bil naslednji predsednik ZDA.
(- v originalu se dobro sliši: "I'm Al Gore, I used to be the next president of the United States of America.")

Ima vlogo zabavnega profesorja usodno resnega predmeta. On in film sam v trailerju izgledata jako prepričljivo, pravzaprav strašljivo. Takšni so tudi odzivi iz Cannesa (- film je bil prvič prikazan že prej, januarja na ameriškem festivalu Sundance).
Film ima en sam (resnicoljuben) namen: sprožiti politično in civilno akcijo. Od vsega okoljevarstvenega, kar sem spremljal do zdaj, to verjetno ni najboljši izdelek, je pa daleč najbolj udaren. Al Gore je verodostojen in markanten človek (saj, bil je izvoljen predsednik), in res, film dviga na noge ruljo s silovitimi ovacijami, kjerkoli je prikazan. Potem Gore še reče:

Na kocki je, da bomo sploh lahko živeli.
(- "Our ability to live is what is at stake.")


Upam, da filmu kaj uspe.

Pa vendar, kako verodostjen je res v teh stvareh človek, kot je Al Gore?
Zeleno je modno, pravijo v majski Vanity Fair (naslovnica levo; klik za večjo), te v ne tako prenesenem pomenu zastavonoše visoko potrošniške družbe, luksuza in glamurja ter s tem ideologa glavnih okoljekriminalcev. Neskladno je namreč to, da na eni strani nagovarjajo bralca: ata Gore, drug znan politik in še dva smrkca iz Hollywooda, že na naslednji strani pa je objavljen kakšen oglas za luksuzni avto, diamante ali počitnice na Sejšelih. To ne gre skupaj, to je verjetno jasno tudi modelom na sliki. Očitno pa to ni jasno reviji: radi bi tako bili vse kot imeli vse, bili tako okolju prijazni kot preživljali polovico dneva v službi, polovico pa diametrirali na nekem otoku. (Samo pomisli, na kakšnem papirju je tiskana revija.) Pa vendar, Al Gore je na naslovnici. Je vseeno treba priznati, da morajo prav ljudje, kot je on, igrati vlogo ambasadorjev smiselnega, kdo pa jo bo. Rulja se pooseblja z njimi. So razpoznavni in imajo govorne sposobnosti. So pravšnji za naslovnico, če že mora biti kdo na njej.
A priokus paradoksa (neskladnosti) ostaja.

Podobna stvar me zmoti pri Nejcu Zaplotniku, tistemu našemu alpinistu, ki je šel s prvo jugoslovansko odpravo na Everest, nekaj let pozneje ga je zasul plaz, medtem pa se je domislil verzov:

Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel,
kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.


Prebral sem njegovo knjigo ...

- Pot

... in ugotovil, da je Zaplotnik primer nevrotičnega antiglobalista, to je človeka, ki v isti sapi udriha čez ta grdi grdi svet in papca njegove sladkiše. To hkratno zasmehovanje in prežvekovanje, to ne gre skupaj, ni iskreno.

Prikimavam mu, ko udriha čez: sodobnega človeka odtujenost od narave, pehanjem za številne nepomembnosti, na splošno razvrednotenjem večine toplega. Tu ima prav, bil je zdravega srca, moderni človek res degenerira, kot gre že izvor besede moderen, da zaničuje tisto od prej, tisto zadaj. Je treba naprej, treba Zemljo nategniti, hlače dol pa v rit. Ko bi vsaj zgrešil luknjo, ta modernist ...
Vendar Zaplotnik pravi tudi, da je bistvena napaka človeka vsiljevanje njegovih prepričanj drugim. Če ne bi bilo tako, bi bilo žvljenje veliko lepše: nobenih pravil, zakonov, prepirov, kaj šele vojn in pokolov. - Oh, romantično. Pa bi bila potem tudi mesta in ceste; ljudje, ki bi izdelali alpinistom opremo; pa fotoaparati in slik gora polnih knjig? Kdo bi Nejčku sešil gore-tex jakno; kako bi prišel v Tibet; kako bi napisal to knjigo; no, kako?
A Zaplotnik ne piše o dobrih straneh moderne družbe. O tem ne reče nič, ves čas mrmra nekaj o naravnem toku življenja, ki da smo ga že skoraj pozabili. Ideje pa ne razvije veliko dlje. Niti tako daleč ne gre, da bi premislil, kako bi sam živel naraven tok življenja v kameni dobi - v jami.

O teh stvareh pa po moje ne piše zato, ker zares ni živel na tem svetu. Je tipičen človek sanj in hrepenenj, ki se je odselil v nek drug prostor. Jaz tega ne znam povedati tako kot Janez Rugelj (čeprav bi bil manj oster), pa ker res ne pove nič napačnega, zakaj mu ne bi prepustil štrene:

Avtobiografska knjiga, ki nazorno opuisuje "vesoljskega" moškega, čigar duh vedno tava po svetovih njegovih interesov in preokupacij in ni doma niti takrat, ko sicer je fizično doma. Njegov duh tava drugod celo pri spolnem odnosu, če ga žena ne zna spremeniti v orgazmično bitje ...

V nekem intervjuju (revija Sodobnost, 9/2001), pa Rugelj misel tolmači takole:

V knjigi ste uvodoma zapisali Zaplotnikove besede: Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi. To je spremenjen star pregovor: Kjer je pot, je cilj. Uvodoma pa ste govorili o doseganju ciljev; če teh ni, je človek len blefer.

- Korakamo lahko samo po določeni poti. Kar se tiče Nejca Zaplotnika, pa je to nekaj drugega.

Ta nekaj drugega je njegov cilj: samomor v planinah. Nekateri srednješolci, ki jim postavljate Zaplotnika za vzor, so razumeli, da jih navajate k samomoru.

- Ne! Bil je obseden s Himalajo. Imel je krasno lepo ženo in je napisal: Ko imam ženo rad in ko imam z njo spolni odnos, ne vem točno, ali sem na njej ali na Himalaji. Celo v intenzivnem spolnem odnosu ni bil pri njej, ampak na Himalaji. Takšni so z ustvarjalnostjo obsedeni moški.


Pa sem sam kaj boljši? (- ali Ozavest kargre visoko)
V najboljšem primeru bi bil po moje lahko Al Gore (fizik, pa predsednik, ha!) Zgleda, da je največ, kar lahko naredim (na razvitem koncu sveta) to, da vem, da je s tem svetom marsikaj narobe IN skušam tu pa tam po tej vesti ravnati.
Pascal Bruckner, eden glavnih kritikov, se bori tako, da ne vozi avta in nima mobitela. Jaz postopam podobno: avto sem trajno parikiral (slika levo; na roko mi je šlo sprva tudi vreme). Vedno si vzamem dovolj časa, da pridem nekam: peš, z busom ali kolesom.
Potem mobitel, najraje ga ne bi imel. Namesto tega bi se rad dopisoval starodavno s papirjem, nalivnikom in znamkami. Ali do danes še nisem trčil ob punco, ki bi to počela enako rada. Tako so moja pisma enosmerna. A ko mi bo nehal delati mobitel, si ne mislim kupiti novega. Ljudje, s katerimi občujem, se z mano menijo iz oči v oči. Bolj pomalo, res, a tisto sočneje.
Potrebe po avtu nimam. A je treba priznati, da je svet uštiman tako, da nekateri avto pač rabijo. Tu gre za življenje in smrt. Pa čeprav je treba tudi priznati, da se da marsikaj organizirati drugače, bolj okoljevarstveno, bolj brez avta. Tudi družina z otroci. Pri tozadevni krutosti sveta se zmeraj spomnim kolega iz Avstralije, ki si službe ni mogel najti drugje kot v 300 km oddaljenem kraju. Vsak dan, tja pa nazaj. /Temu se, mimogrede, s tujko reče komutiranje./ Do tja gre lahko le z avtom. Tako da ja, so primeri, ko je avto res nujen.)
Vendar je takšna zavest v najboljšem primeru tako dobra kot puhla. To je slaba-dobra vest. Sam se počutim razkoljenega med tem, da vem, kaj je s svetom narobe in tem, da je moje početje jalovo (pljunek v morje), pa če sem še tako naravovarstven, da pazim na smeti, ločim odpadke, pridelujem kompost, pa da ugašam luči ... Sem Don Kihot. Lahko si ga drkam v senci ob robu po mili volji, saj je lahko še kar prijetno, a čreda gre naprej. Nakar ugotovim, da se ob robu s čredo pomikam tudi sam. Oprosti za perverzne besede, samo ponazoriti sem hotel, da takšen aktivizem meji na perverznost.
Tako da ne, nisem kaj dosti drugačen od Nejca Zaplotnika. Jaz edino nimam želja po gorah v Himalaji, mi že Polhograjski dolomiti zadostujejo, zares pa se potešim v kakšnih Kamniško-Savinskih Alpah, ki so Ljubljani tudi blizu.


Na fotki je psevdo-okoljevarstveni Bo na Polhograjski Gori (824 m; za Ljubljančane Sv. Lovrenc) na lep dan 4. julija 2005 z razgledom na višjo Grmado (898 m) v ozadju (pa na Boja v ospredju). Če načrtuješ vzpon na Grmado iz Polhovega Gradca ali Dvora, ti priporočam krasno pot po označenem grebenu. Nanj prilezeš po poti, ki gre naravnost nad lovsko kočo. Vmes se ti splača pobrati še kakšno plastenko in jo odnesti do koša spodaj. Čemu že? ...

> petek, maj 26, 2006
> komentarjev: 23

Janez Rugelj in ATS: Pot v sožitje (št. 27)

- Poleg same naslovne knjige (točneje biltena), me je k pisanju spodbudil zapis O nekem drugem Žižku, kjer Luka Lisjak na svojem blogu iz več strani osvetli držo našega filozofa Slavoja Žižka.

Kar me v primeru Ljudstvo proti Janezu Ruglju najprej zbode, je to, da se na splošno ne ve, kaj vse Janez Rugelj ve in je doživel. (Če se ve, pa se to ne vrednoti, kot bi se moralo.)
Misel Douglasa Adamsa o velikosti vesolja, da če si slučajno mislila, da je daleč do lekarne - vedi, da je to mišji kúrec napram vesolju, bi šla tu takole: če si mislila, da veš veliko, ker si šla čez nekaj sto zapisov na Wikipediji, prišla daleč z maturo v srednji šoli, in izkusila mnogo, ker si sprobala deset fantov pa kolesarila ob slovenski obali in reki Muri, vedi, da to Ruglju ne seže kaj dlje od spodnjega konca gležnjev. Takšno znanje in izkušnje je spodobno vsaj spoštovati. Gotovo ni spodobno soditi o neizkušenem. Tu ne mislim na, klanjati se; mislim na, spoštovati in skušati razumeti, da tip pač ve, zakaj in kako se vrti ta svet.

Naj za primer navedem Slovensko planinsko pot (SPP), to je tisto izmed naših planinskih poti, ki je prva.



Slika kaže našo domovino in označeno SPP, Transverzalo, z 71 markacijami: številka 1 označuje Mariborsko kočo (1080 m) na vzhodni strani Pohorja, 38 Triglavski dom na Kredarici (2515 m) in 71 Ankaran (9 m) ob morju. Poleg Transverzale vsebuje Pot še nekaj malega dodatnih vrhov.) Kdor jo prehodi, spozna domala ves slovenski svet.
Janez Rugelj povzame to ostro, ali trezno: Slovenci živimo pod Alpami, ki so največji naravni biser v naši deželi. Ta biser ostaja za vedno neznan vsem tistim lenim in nespametnim Slovencem, ki čislajo pregovor "gora ni nora, nor je tisti, ki gre gor." Kdor ni prehodil Slovenske planinske transverzale in Razširjene planinske poti, ne pozna poglavitnih značilnosti slovenskih pokrajin. Zato iz pedagoških in terapevtskih razlogov štejem Slovenca, zlasti izobraženega meščana, ki ni prehodil vsaj omenjenih dveh poti in redno ne zahaja v gore, za izrodek našeka naroda. (Pa brez zamere, prosim.)
Ruglju sam nič ne zamerim; ti?
SPP je nadvse krasna in dolga. Sam je še nisem prehodil. Bil sem na okrog polovici vrhov. Zadnje čase bolj redno in strastno zahajam v gore. S SPP imam še velike načrte.
Janez Rugelj jo je že prehodil. Pa ne le enkrat. V celoti naj bi jo prehodil že trikrat (3x), večino delov pa kar osemkrat (8x. Predstavljam si, da je enako veliko hodil tako: sam, s kolegi kot zdravljenci. Na sliki levo vodi skupino ljudi, ugibal bi, da na Ratitovec /1667 m/ nad Železniki.)
Več o višini letenja Janeza Ruglja si lahko prebereš v poglavju J. Rugelj: Iz mojega življenja v njegovem katekizmu [1].

Naslovna Pot v sožitje (1986-95; od leta 1998 naprej kot Bilten ATS) je glasilo, interno raznim društvom, ki se ukvarjajo z alkoholizmom in reševanjem drugih stisk ter uporabljajo socialno-andragoško metodo (izvorno hrvaškega psihiatra Hudolina, ki jo je Rugelj dopolnil in posodobil). Primer takega društva je Rugljeva Alternativna terapevtska skupnost (ATS). Kdor se zanima za njegovo metodo psihiatrije-urejanja, bo v glasilu lahko:
- prebral, kako je sistem nastajal in se razvijal,
- ter se seznanil s številnim primeri urejanja.

Pa Bo, je Bo član ATS? Ni. A si je leta nazaj srčno zaželel družbe, prav take kot je ATS. Glasilo je prejel ob njegovi pripravi na vstop. Potem je njegova pot skrenila, tako da ni član.
Ker je glasilo interno, ga predstavim na splošno.

Vsebina 27. številke je razdeljena na uvod in šest poglavij. Od teh se prvi trije berejo kot drama. Glasilo je namreč izšlo ob Rugljevi drugi gladovni stavki (slika levo je iz tistega časa), spora kot rezultata dolgotrajne pa tudi komične bitke med Rugljem osebno in tem, kar predstavlja, ter tradicionalnim psihiatričnim aparatovjem. Za kaj je v teh spopadih šlo - pa da je Rugelj utemeljitelj slovenske alkohologije, in da mu tradicionalna psihiatrija z rezultati ne seže prav visoko -, ne bom razlagal. Navsezadnje takrat (1995) afere nisem aktivno spremljal. O tem sem pozneje le poslušal in bral, na primer v Rugljevi Dramatični poti (1. del; 1992).
Prva tri poglavja so: (1) Rugljevo pojasnilo "Zakaj gladovna stavka?", (2) "Ocena eksperta WHO, Svetovne zdravstvene organizacije" ter (3) "Glas ZA" s pismom-prošnjo, peticijo in razmišljanjem.

Naslednja poglavja izgubijo na napetosti, nikakor pa ne zanimivosti. Poglavje 4, Izpovedi, je prvovrstno branje: grenko, mestoma sladko, skratka polno-krvno. Sestavlja ga 29 izpovedi, 29 pričevanj posameznikov o: njihovem urejanju, dvigu iz mizerje, prečenju gorskega grebena, ki loči inertne ljudi-maso od maloštevilnih odličnikov. Njihove zgodbe se zdijo karseda iskrene - in to za vsako ceno, pa če še tako boli.

Piši o tistem, kar boli. -- Ernest Hemingway


Resno, zakaj je Bo želel v ATS?
Zato ker Janez Rugelj vzgaja odlične ljudi: Ljudi v stiski (pre)vzgaja v odrasle osebe. S tem ustvari zdrava jedra družbe. Ta jedra s svojim zgledom lepijo nase druge ljudi v stiski, a le tiste, ki se vnaprej razgledujejo naokrog, in jih tako zopet prevzgajajo. Lahko bi rekel, da Rugelj le podira domine, da je katalizator verižnih reakcij. Reakcij na bolje. (OK, ker slika kar kliče po provokativni primerjavi s Hitlerjem, pomislimo, ali je Hitler spreminjal družbo na bolje? Nikakor NE: ne v obče ne malo bolj lokalno. Sicer pa se da Hitlerja osebno tudi dobro zagovoriti, kot gre v knjigi Defying Hitler /2002/. Vseeno je primerjava s Hitlerjem neokusna. Ruglju je pač do iskrenega življenja, dokaj nenasilnega prevzgajanja, ne pa do iztrebljanja navidez manjvrednih.)
ATS je eno silno redkih okolij, kjer ti popolna odprtost ne škodi.
ATS sestavljajo ljudje, ki s svojim zglednim delovanjem navdušijo tako silovito, da človeka prime in ne spusti, dokler ne naredi kaj vrednega na meji svojih zmožnosti: zaključi začeti študij, vpiše nadaljevalnega, napiše knjigo, prelazi gore, preteče maraton, se začne truditi na odnosih ter - spremeni sebe.
O tem se lahko prepričaš iz bolj prve roke. Moj sošolec-fizik, Urban Bitenc, je že dolgo časa v ATS: Znanstvenik ne more biti dober, če ni poročen in nima otrok. 2004. Pogovor z Urbanom Bitencom, fizikom in članom ATS. ONA (priloga dnevnika Delo), 13.1.2004:21-22. (Povezavi sta na številkah strani.) Ko berem ta intervju, sem navdušen nad tem in jutranjim dnem, premišljujem o mnogočem, ves čas pa mi odzvanja, pa saj ima komaj 25 let ...

Kdo si ne bi želel v ATS? Ne razumem, kdo si ne bi želel družbe, kot je ATS. OK, zakaj se ji potem Bo ni pridružil? Razlogov je več, vsi skupaj naj bodo tu zamolčani, za dva pa lahko povem: Bo je še otrok; poleg tega je urejanje brez koga drugega-vrednega ogromna težava, morda nepremostljiva, saj lahko traja neskočno časa. Zmajček Bo pa še ni srečal svoje zmajčice. Ali pa jo je, pa ...
... sicer pa to ni zgodba o Boju, temveč zgodba o - tebi!

Da, tako je: To je (veličastna) zgodba o tebi in o:
- času pred teboj: bodi zdaj! saj kdor ni zdaj, nikoli ni; časa je malo in je treba pohiteti,
- polnem in delovnem življenju, da boš dajala kar najboljši zgled, in da ti bo škoda prav vsakega dneva, ki ga ne boš izkoristila dovolj kvalitetno, in da boš lahko prikimavala Gašperju in Hopsu: Dnevi so enostavno nabiti (- v angl. originalu: "The days are just packed"),
- doseganju prave samozavesti, da ne boš niti pomislila več, da kakega problema ali naloge ne bi mogla rešiti,
- pripravi na maraton, ki ti bo pokazala, kaj so delovne navade,
- usodni povezavi telesa in uma ter z njo odločitvi za dosledno zdravo življenje,
- odkrivanju zakladov v: knjigah, sleherniku ter sleherni priložnosti, ki se je ne išče, temveč izkoristi,
- spoznanju, da je človek v duhovnem iskanju neizprosno sam, in da ravno zato ne more spremeniti drugega, temveč le sebe,
- zmagi nad egoizmom, se pravi deljenju z drugim tistega, kar si v življenju dosegla.

In morda celo nazadnje, to je zgodba o tebi in o tem, kako sanjati, da se ti bodo sanje uresničile. No, kako? Tako, poskusi biti:
- ponižna,
- preprosta
- pa potrpežljiva.


Viri:

[1] Rugelj, Janez. 2000. Pot samouresničevanja: zdravljenje in urejanje zasvojencev in drugih ljudi v stiski / priročnik za zdravo in ustvarjalno življenje. Ljubljana 2000. 1214 strani.
To je referenčna knjiga (na sliki tretja od spodaj navzgor) o socialno-andragoški metodi in sploh samemu Janezu Ruglju (zares ga določa njegovo delo). Ampak pisati o tej knjigi je težko. Gre namreč za knjigo knjig. Ne sestavljajo jo nauki, temveč opis smotra bivanja in delovanja človeka. Janez Rugelj je (skoraj) povsod svetel zgled (v okrog 98%). Ljudi usmerja iz slepe ulice proti elitizmu. Začetek zdravljenja ni težak: človek se stvarem, ki ga omejujejo, odreče, reče NE. Nič za nekaj. Namesto njih zgrabi za bolj vredne stvari: študij, nek aerobni šport, na primer tek, odnose z drugimi, knjige, pisanje ... To ga prebudi, da stopi na pot, ki do elite vodi čez številne vršace. In to brez nevroleptikov in pomirjeval, temveč z ukrepi drugega reda. V resnici vrščacev na poti nikoli ne zmanjka, ampak saj ni važen cilj poti, temveč njen hod.
Zanimivo bi se mi zdelo pisati o ukrepih drugega reda pa tudi o tistih dveh odstotkih, kjer Rugelj ni zgled svojim zdravljencem. Zanimivo bi se bilo razpisati o tej knjigi. Vendar dvomim, da bom to kdaj napravil. Vzelo bi mi več časa, kot ga imam. Knjigo si lahko navsezadnje kupi in prebere vsakdo sam. Zame je ena najboljših knjig na svetu. (V absolutni kategoriji, mednje štejem vse, tudi matematične in fizikalne.) V celoti jo začenjam brati drugič.

[2] Slana, Miroslav. 2001. Pogovor z Janezom Rugljem. Revija Sodobnost, september 2001:1064.
Če boš imela priložnost, ti priporočam prebrati prav ta intervju. Po moje je najboljši. Avtor in izprašani se ves čas dajeta. Prvo vprašanje vzpostavi ton: Vas imajo vaši otroci radi? Ste jih vzgojili tako, kot strokovno priporočate drugim družinam? - Odgovor (po moje le zadostno opravičljiv) je del tistih dveh odstotkov, kjer Janeza Ruglja ne moremo imeti za zgled. Res pa sta ta dva odstotka veliko bolj pomembna od marsikaterega drugega, tako je primerjava dveh (2) odstotkov z drugimi nepoštena. Mislil sem na to, da jih na seznamu 100 stvari, pomembnih za življenje, Janez Rugelj vsaj zadovoljivo odkljuka 98.
Intervju je prav dober. Sam ga imam celo v digitalni obliki. Malo ga moram preoblikovati, pa bi ga navsezadnje lahko objavil tu.

> sreda, maj 24, 2006
> komentarjev: 9

Janez Menart: Statve življenja

Kaj je poezija, naj pove kar Menart sam:

Poezija je bledi odblesk tistega, kar vsakdo čuti, a ne zna nihče povedati. Tisto neizrazljivo "nekaj" se izlije iz srca, otrdi v črke in se spet omehča v svojo prvobitnost, ko pride skozi oči in možgane v drugo srce. A dveh enakih src ni na svetu. Zato je pesem pogostoma le približno tisto, kar je hotel povedati pesnik, in je pretežno le vzgib za sprostitev in usmerjanje bralčevega notranjega življenja. In to je tista magična moč, ki oživlja pravo poezijo, da ne more zastareti.

Prav to mislim tudi sam, prav zaradi tega imam Menarta tako rad (ob Goetheju ga štejem med dva zame največja pesnika, pri čemer moram povedati, da slovensko poezijo sicer poznam malo nadpovprečno, drugo pa precej podpovprečno). Njegove besede se mi zdijo nadvse visoke. Več in bolje se ne da povedati, edino drugače. Pa sem zaradi tega kaj jezen nanj?
Jackson Pollock: Fuck Picasso! That fuckin' guy's done it all.
Ne, nisem jezen, čeprav ne bom šel v besedah nikoli višje, imam Menarta samo rad, ker se mi zdi, da bi sam povedal podobno ali prav to, o čemer pravi s kakšno pesmijo. Menart resonira (sozvanja) z menoj, kot resonira matematično nihalo z lahko togo prečko, če ga ob vrhu vzbujamo s prečnim sinusnim nihanjem s pravo, resonantno frekvenco.
Animacija levo kaže nihanje matematičnega nihala, sprva odmaknjenega iz ravnovesne lege, ki ga ne vzbujamo, zato niha z lastno frekvenco venomer. Nihalo desno, sprva v ravnovesni legi, vzbujamo z resonantno frekvenco, da bi amplituda nihanja zbezljala čez vse meje, če bi bilo to mogoče.
Tako čutim sam do Menarta. Ali je to zgolj pozitivno, je drugo vprašanje. Opisani resonanci rečemo tudi destruktivna resonanca. In takoj se spomnim trenutkov, ko bi bilo "zame" bolje, da bi Menarta odložil in se posvetil nekaterim drugim opravilom. Ljubezen zame nikoli ni bila le racionalno opravilo.

Menart je odgovoril na prvo vprašanje, jaz pa naj poskušam povedati, zakaj sploh poezija.
Zgodi se, da človeku švigne pod lobanjo imeniten zlepek misli, ki ujame neko prvobitno resnico. Človek to rad zapiše na list papirja z več nameni: posredi je gotovo denar, če pesmi zanj, a najbolj odlučujoča je sila, da bi nekomu drugemu povedal, kaj je doživel. V tem ne gre iskati nižjih namer, kot sta bahavost in samoveličje, temveč nesebičnost. Čeprav lahko poete pomilujem za marsikaj (uboštvo, eskapizem) je treba povedati, da so njihova srca čista, kot je čista reka ob njenem izviru pod gorami.

* * *


Janez Menart. 1979. Pesmi štirih. Statve življenja. Prva jesen. Časopisni stihi. Semafori mladosti. Pesmi o naših dneh. Pod kužnim znamenjem. Cankarjeva založba, Ljubljana. 617 strani.
Knjiga je ponatis celotne zbirke Menartovih pesmi (do leta 1979) z izjemo pesnitve Bele pravljice in Srednjeviških balad.
Statve - v naslovu se pojavi ta beseda, pomeni pa pripravo za tkanje, kot jo je imela Penelopa, Odisejeva žena.


* * *


Janez Menart - joj, kako čeden je bil! - je pisal pesmi zase in za druge bolj navadne ljudi, ki so brali, kar so pač brali.
Pesnik Peter Ovsec mu je še ne 17-letnemu prizadevno napisal prvo oceno, kjer se dá razbrati zametke velikega Menarta: epičnost, liričnost, iskrenost, iskanje resnice, vsestranskost in predvsem optimizem:

Dragi prijatelj!

Tvoje pesmi sem prebral in odkril v njih mnogo talenta. Predvsem poseduješ epsko žilico, pa tudi lirični momenti so včasih zate. Si iskren, resničen pesnik, ki bo pisal iz bolečine in iz spoznanj. Če bo več prvega, bo nota bolj lirična, če bo več umskih zaznav, ki jih boš prenesel v srce in tragično noto, boš bolj vsestranski, obči spoznavalec skozi zunanje dogodke. Leži ti balada in jo kar resnično in z občutjem podajaš. Dramatska nota je močno v tebi, sicer pa si optimist in se vedno odrešiš.
Kako se boš razvil, ne more nihče prerokovati. Več se bomo pomenili ustno. Zanima se zate tudi neki slikar in kipar in ti bo morda še veliko več, kot ti morem biti jaz.

Zdravstvuj!
Tvoj prijatelj, Janez Ovsec (Lj. 13.1.46)






Nekaj časa je bil njegov vzornik Ivan Minatti. Menart pravi, da zaradi tega zgodnjega vpliva ni zašel na kramparska pota (- kramparska poezija je slabšalnica). Vendar se mi zdi Minatti pesimist! Menart je vendarle optimist, takšne stvarne sorte ... ja, tako mu bom rekel: stvarni optimist. - Meni najljubša sorta osebnosti.

Menart v uvodu zapiše, kako je prišlo do skupne objave še s tremi poeti-velikaši-sonarodnjaki, in kako so njihov prvenec-almanah poimenovali Pesmi štirih.


Na sliki od leve proti desni: Janez Menart, Ciril Zlobec, Kajetan Kovič in Tone Pavček. - Eden z brado, dva z očali, trije s kravato in vsi štirje neponovljivo ponosni ob izdaji njihove prve knjige. Pisalo se je leto 1953 in Menartu še ni bilo 24 let.

Kar mi je pri Menartu osebno najbolj všeč, je to, da čeprav je bil kot mladi mož reven kot cerkvena miš - ni imel praktično ničesar -, je žarel od sreče, da je zgolj živel, da je pisal in bral ter se menil s prijatelji, z njimi korakal po Ljubljani in objavljal pesmi, ki jih itak ni bral skoraj nihče. Potem je bil le malo manj reven (in malo manj nebran - no, resnica je, da je dosegel osupljivo širok krog bralcev; ciljal sem na to, da je Slovencev pač skoraj neznatno napram večjim narodom), pa mu je bilo življenje še zmeraj v enak užitek: žena, dom, prve lastne knjige, služba ... vse mu je bilo v slast, materialnega si ni nikoli kopičil.
To me spomni na razkorak med ubogo maso ljudi (katere večina ima vseeno precej manj, kot je imel sprva Menart, in je zato nesrečna - vsaj nekaj pač človek mora imeti!) in malo množico razvajenih odraslih-otrok, ki se še naprej veča. V zadnjem času so me zbodli primeri:

1. Bivši glavni Petrola Janez Lotrič je za nagrado dobil, koliko, 200 miljonov SIT za, kaj, zelo vredu službo.
2. Nekdo v Rožni dolini si je nabavil Ferrarija 575 za, kaj, 50 miljonov SIT.
3. Še nekdo (zanj pa vem, kdo - to je Danilov Slivnik) si je v isti Rožni dolini postavil ogromen kvader (- nasproti zasebne klinike, če bo šel kdo gledat).

Takšni ljudje me ne brigajo; a če me kdo vpraša, mu povem, da jim želim le naj naj, po vrsti: da naj Janša kadrira do konca dni prvega; da naj drugemu bog požegne, da bi le imel trdega ves čas, bo že še videl, kaj boli, hi hi; pa da naj bi tretji do konca osivel v tistem kvadru sam, čisto sam, naj mu še mačka crkne.

* * *


Spisal sem naslove in kratke utrinke 25-ih meni najbolj dopadljivih pesmi (od 274-ih: 9%). Izbrane pesmi sem razvrstil od najmanj (zgornja) do najbolj ljube (spodnja). Vse imajo pridana besedila - TXT (za ugoden ogled šumnikov je treba Character Encoding nastaviti na: Central European - Windows 1250) - in kjer sem našel avtorjevo recitacijo, sem dodal še to - MP3. Leta 2004 je Janez Menart zapustil svoje telo. Naj živi Janez Menart!

Romanca. Skoraj se ne pozna čas, kar smo tu. In vsakdo strmi k temu, da bi bil ta hip karseda lep. TXT.
Celuidni pajac. Človek hoče živeti, pa četudi ga to večinoma dela nesrečnega. Slo po življenju je močnejše. TXT.
Elegija. Kako kruto se življenje igra z menoj! Da mi vseskozi ponavlja slike, napake, in da se vrti v krogu; da mi čas skazi lep obraz, in da je v korenu rasti le razkroj ... TXT.
Pesem. Prava ljubezenska vez z drugim ne bi smela utesnjevati nobenega in bi bila kot prijateljska z ugodnostmi. TXT.
Nočne misli. V življenje sem postavljen kar tako, bolj ali manj na silo, v času in kraju izgubljen. TXT.
Pesem. Grenak okus se nabira, a vseeno gre življenje prehitro mimo ... Živjenje je polno bede, samote, žalosti in trpljenja, pa je vsega kar prehitro konec. -- Woody Allen, Annie Hall (1977). TXT.
Pomladni zvoki. Po vsakem dežju posije sonce. To ni iz trte zvito. Pravi mi - to da je včasih prav, da stemni se nebo / da se navadimo sonce ljubiti -, da sladko je zares sladko le na grenko. TXT.
Stihi mojega spomina. Erotična, že seksualna pesmca. Tudi meni takšni spomini ne grejo iz glave. TXT.
Razočaranje. Kako prehitro se človek zadovlji s poceni priznanjem in, podobno, kako hitro zameri po nepotrebnem pa si vzame kaj k srcu, kar morda sploh ne leti nanj! TXT.
Ljubi kruhek. Ko odraščamo, je vse čim manj nedolžno in zabavno ter vse čim bolj resno. TXT. MP3.
Koline. Rojen sem po zákonih narave. Narava je kruta. Tako znam biti krut tudi sam. Tu si ne zatiskam oči. TXT.
Večerna nega. Duhovita pesem iz utrinkov, ki se človeku porode, ko misli dobro o drugih, o živalih, in ko nasploh čuti, da se staplja z naravo. Takrat ga navdaja želja, da bi bil dober, dober, in le dober, in se čudi zlu pa se čudi strahu, ki vladata marsikje na svetu. TXT.
Deset človeških zapovedi. Hudomušni nasveti, kaj in kako naj človek postopa v življenju. Mera Menartovega okusa nikoli ne prestopi neokusnega, vselej je pretežno neškodljiv. Zabavno. TXT.
Na svoj petinštirideseti rojstni dan. Samo-posmehovalni štirje verzi o tem, da človeku z leti ni prav nič bolje temveč prej slabše! Vedno ostane, je ali pride kaj, s čimer si obteži dušo. Uteži so rade vedno težje. TXT.
Hočem. Kaj zdrav duh hoče, in kaj noče: noče biti sam, to je en krat ena, tudi noče stareti, noče biti vzvišen ... hoče živeti! Okus po življenju je v povprečju prav dober. TXT.
Stara pesem. Mnogokrat se je zgodilo, da mi punca, v katero sem se zaljubil, ljubezni ni vračala. Če mi jo je (v okrog 30% primerih), je še vedno veljalo, da je en od naju ljubil bolj kot drug - ali pa je morda ljubil le drugače? Bolj žalostno je seveda bilo, ko je bila ljubezen neuslišana. No, če me je pri tem punca še zavedno prizadela, me je vedno prijelo, da bi ji (bil) vrnil milo za drago. Ukrepi so bili pogosto pretirani. Ko me je bolelo, sem bil sposoben ostrih besed in nepremišljenih dejanj. Ne poznam ljubezni brez ljubezenskih muk. Najbolj modri naj bi imeli varovalo, da nikoli drugemu ne želijo tistega, kar ne bi želeli sebi. Če je nekdo res moder, se izkaže v trenutkih odločanja, v 2. dejanju. (... in bi še ti v ljubezni mlin zašla - pomeni: da bi bila še ti ponižana. Ta pesem spominja na Heinejevo Ein Jüngling liebt ein Mädchen, ki pa je Menart naj ne bi poznal.) TXT. MP3.
Semafori življenja. Kako z leti šofiramo skozi življenje: Najprej z nalitim bencinom, z izključenim števcem poti in hitrosti ... TXT. MP3.
Jesenski akvarel. Čas gre le naprej, človek pa zna iti tudi v krogu. Pa je krog zmeraj krog? Morda se le zdi kot krog, morda je heliks.



Heliks se enim zdi kot navaden krog. Tem pravimo pesimisti. Lepo se je izuriti tako, da prepoznamo pesimista, in da se mu lahko izognemo. S pesimistom življenje ni v nikakršno slast, prej nasprotno v muko, saj nima smisla. Optimist po drugi strani premisli pa pogleda na heliks še iz druge strani. Kaj s tem pridobi? Vidi na lastne oči, da heliks ni le krog, temveč krivulja, ki od zgoraj res zgleda kot krog, a le od zgoraj, pa se v svoji drznosti širi še v tretjo dimenzijo. Heliks je lahko krog, krog pa ne more biti heliks. Enako je optimist lahko pesimist, pa pesimist še nikoli ni bil optimist. To se tudi zdi, da je razlog, zakaj se je v življenju vredno potruditi in dati nekaj več od sebe. Tudi matematiko je vredno študirati, saj se lažje razbere heliks od kroga.
Kdaj pa se optimizmu navkljub življenja vseeno ne da videti drugače od ponavljanja, kot poje Norah Jones v pesmi: Feelin' the Same Way (All Over Again). TXT. MP3.

Molitev. Dialog z Bogom kot luštno preigravanje vprašanja, ali bog je ali ga ni. Tu mi je Menart posebej blizu. Tudi sam sem velik agnostik, bližje ateistu kot verniku. Pravzaprav verujem v naravo pa v matematiko in se marsikdaj z viška, prikrito posmehujem navadnim vernikom (kar je grdo), a v trenutkih razuma skušam razumeti, skušam ... a kar človek ne izkusi, težko razume, sila težko ... jaz pa ne morem kar verjeti, ne morem, moram razumeti, moram izkustiti ... izkusi, vse kar lahko, mi govori Hesse ... moj nazor v besedah Vitomila Zupana (okrog 1900): Edino vero, ki je vredna te besede, predstavlja še zaupanje v t.i. eksaktne znanosti (matematika, fizika, medicina), a še to zaupanje spodbija dvom o koristi tehničnega napredka. TXT. MP3.
Domovina. Poklon domovini, to je kraju, kjer človek požene svoje prve korenine. Boli povsod, a naj boli doma. - Tega zares ne morem vedeti, a po moje bi bil Slavoj Žižek še najbolj zadovoljen tu v Sloveniji. Gotovo najbolj neomajen. Trden je človek namreč tam, kjer požene korenine. Lahko pa sodim sam sebi in naj kar povem: da se ne želim zakoreniniti nikjer drugje: ne v Afriki kot zdravnik brez meja (itak sem matematični fizik), ne kjer je kao bolj modeno: Pariz, Sydney, London, New York ... Nikakor! V takšnem mestu bi me po moje pobralo v enem mescu. (Drugo je če bi bil tam rojen.) Sicer me tudi ne vleče na razna eksotična potovanja. Preveč sem navezan na našo malo-veliko domovino. Dokler ne prelazim vseh njenih gora, ne grem nikamor prek njenih meja. A da prelazim vse naše gore, prej steče vsa voda na mlin. TXT. MP3.
Potrtost. Mnogokrat ne razumem, zakaj me življenje tepe, in zakaj se moj trud ne izplača. Pa sem potrt.
Vedi, da če srečas človeka visoko, kot je recimo Bo na levi sliki s sosedovo Myo (klik za večjo sliko), si lahko prepričan, da zna biti ta človek enako nizko, kot je Bo že naslednji hip, ko mu je sonček ušel iz rok (klik na desno sliko za večjo). Ni nobene barve ne brez bele ne brez črne. Še v beli je črna in obratno, saj z imenom že vzamemo v zakup referenco ene na drugo. To je zame tudi razlog, zakaj je nesmiselno biti nevoščljiv kateremukoli človeku. Privoščljiv, to že. Ampak, nevoščljiv!? Lepo prosim, kot da se komu zjutraj ne bi bilo treba otrebiti. TXT.
Kozmogonija. Morda sistem moj ne drži, in modrec se mu smeje ... - Ne! Nikakor ne. Tega se po snovi ne bi sramoval Einstein, po besedi in rimi pa nihče s Parnasa. Neverjetni ste, gospod Menart, s čim vse presenetite! TXT.
Vzpon. Je Menart hodil v gore in poznal njihov pomen in jih imel rad? Gotovo. - Saj negornik kaj takega ne bi mogel napisati. In sreča je, da je pred mano pot, in to da vem, da slast je v tem, da grem ... Mljask. TXT.
Spoznal sem. Življenje konča smrt. Lepoto zamenja nič, ki je grd in teman sam po sebi. To je neizbežno. Ko bi bilo vsaj ves čas pa za vse tako ... pa ni: Svet, ki ga je do zdaj naredil človek, je grd, in kar je lepega, večkrat zasenči zlo, ki na njem vlada. Obenem pa se z Menartom strinjava, da je živeti vredno bolj kot karkoli drugega. Ko človek vzljubi življenje IN smrt, ni pred njim nobene previsoke ovire. TXT. MP3.
Polnoletnost. Ni to najboljša pesem na svetu?
Meni se zdi tako, da gre pesem olala visoko. Vsaka kitica (dveh verzov) ima ogromno za povedati. Še nobene pesmi nisem doživel tako močno, kot sem to. Non plus ultra. TXT. MP3.

> nedelja, maj 21, 2006
> komentarjev: 8

Miki Muster: Trije hribolazci

Malo nazaj sem pisal o stripu Billa Wattersona, Gašper in Hops, kjer sem napisal, da je moj najljubši (- v angleščini). To ni res. Strip je vsekakor oh in sploh, vendar ... ni moja prva velika ljubezen. Prvič sem se zares zatreskal v Trdonjo, Zvitorepca in Lakotnika Mika Mustra. Kot skoraj vsaka moja prva usodna ljubezen, je tudi ta v resnici edina prava. V tem smislu sem življensko invaliden, tako se mi zdi.
Potem mi nikoli ni bilo več tako fletno, kot mi je bilo z Mustrom. Do nobenega drugega stripa, nobenega filma, knjige, gledališke predstave, mjuzikla, fotografije, do ničesar umetnega nisem čutil kaj podobega. Navsezadnje so me Trdonja, Zvitorepec in Lakotnik, sicer kar trije naenkrat, razdevičili.

Ob istočasni stoletnici stripa in filma se je Pošta Slovenije poklonila Mustru (- 1998; vir; zakaj ima Lakotnikova znamka najmanjšo vrednost!? Ga je pa zato treba večkrat pripopati, hi hi), tistemu akademskemu kiparju, ki je dejansko začel slovenski strip, in ki mu v srčnosti slike, slovenščini teksta in epskosti zgodbe ni noben enak. Poleg tega je vseskozi duho-vit. Morda najbolje pri njemu je pa to, da je narodno zaveden, kot je bil zaveden Primož Trubar. Njegovi trije junaki so ves čas slovenski fantje. Miki Muster še vedno živi in dela, naj živi Miki Muster!! Rad ga imam in ljubim njegove tri.



Počutim se kot v misiji nemogoče, ko v mislih izbiram najljubši strip med Dogodivščinami Zvitorepca, Trdonje in Lakotnika (- skupaj okrog 40 epizod). To je velika dilema življenja. Včeraj sem si vzel Tri hribolazce in spoznal, da ni strast nič splahnela. Ta strip je gotovo med najboljšimi, če že ne najboljši. Rad bi napisal kaj več o njem.






Zvitorepcu in Trdonji se na izletu v gore pridruži Lakotnik. Seveda vzame on s seboj najtežji nahrbtnik. Kaj vse ima notri?
I, kaj neki!? Opremo. No - in seveda tudi nekaj hrane, brez te pač ne moreš na tako turo.


Prvo mu ne gre navkeber. Prijatelja se pohecata in ga pustita zadaj. (Klik na slikco-celico za celo stran.)
Trdonja in Zvitorepec, kakor vesta in znata, vlečeta smer po brezpotju in premagata prepad in nevarne stene, nekatere navidez celo nepremagljive, pa jih skupaj z bikom, orlom in gamsom vse uženejo. Ko nastopijo še večje težave, se v zgodbo vrne Lakotnik. Reši položaj. Nove težave. Spet jih reši Lakotnik. Težave. Lakotnik.


Lakotnik.


Lakotnik.


Lakotnik.



Sploh mi je najbolj všeč Lakotnik. - Je kmet, ki je zame najbolj pristna in iskrena vrsta človeka. Lakotnika vodi kmečka pamet. Resda je večino časa posmeha vreden (ob njem se vedno kaj godi), ampak tudi iskren pa srčen. Po moje ga je imel najraje tudi Muster sam. Ponavadi namreč prav njemu prida vlogo rešitelja. (Lakotnik naposled le stoji na vrhu naosvojenega Krvavega zoba.) Vedno reši dan in to na hecen način. Živi grobo, a pristno kot kmet, in drugi ga imajo radi. Podobno kot Tristjana iz Jesenske pripovedi, kjer mu brat Alfred reče na Suzaninem grobu:

Sledil sem vsem pravilom, od ljudi in od Boga. Ti nisi sledil nobenemu izmed njih. Pa vseeno so te imeli vsi raje: Samuel, oče, moja ... celo moja lastna žena. (- angleški vir)



Zgodba se kot lok mavrice prične ob jutranji in zaključi ob večerni zarji. Takšne pustolovščine, raztegnjene čez cel dan, so mi najbolj všeč. Takšnih dnevov se najbolje spominjam, najbolj rad in najbolj živo. Spomnim se lanskega avgusta, ko sem skupaj s tremi mladiči iz PD Ljubljana-Matica prebil dan, katero zgodbo bi lahko poimenoval ... ja, zakaj pa ne:



Štirje hribolazci

Nad Bohinjskim jezerom se strmo dviga pečina, ki jo krona Pršivec. Naprej se pokrajina zlagoma spusti v prostrano Fužinsko planoto. Ta je z gorami omejena na vse strani razen na vzhod. Na zahodu jo obliva Dolina Triglavskih jezer, kjer le malo prej štarta greben Tičarica-Kopica-Zelnarica.



"Tja, tja pojdimo," smo dejali - Maja, Andrej, Jure in Bo. In smo šli. In se izgubili. Na sliki so zelene markacije na beli poti s planine Blato mimo planine Pri Jezeru na greben petih vrhov - od spodaj navzgor: Male in Velike Tičarice, Kopice ter Male in Velike Zelnarice. Modre markacije so za okras. V megli nismo našli rumene niti, pa smo zgubili belo.


Planina Blato kot izhodišče. Začnemo tako zgodaj, da nas toplo pozdravita vzhajajoče sonce in prazna parkirišča. (Na sliki od leve: Maja, Jure, Andrej in Bo. Klik na sliko za večjo, široko 1024 pik.) Od tod krenemo navzgor do planine Pri Jezeru in naprej mimo planin Dedno polje in Ovčarija do začetka grebena na prevalu Štapce. Maja omeni, da je vzela tikkico (- naglavno svetilko) in nove baterije, iz česar se pohecamo.
Sledi krasna vzpenjača na markirano Malo Tičarico. Prvi vrh poplača na mnogo načinov - na primer s prvo malico in slikovitim pogledom 400 m navzdol na kočo ob treh jezerih od Sedmerih. Vrnemo se na pot. Poskušamo osvojiti še nemarkirano Veliko Tičarico, a se prvič zaženemo v strmino prezgodaj in se le urežemo na ostrem grebenu "Srednje Tičarice". Zadihani postojimo in Maja prikliče besede M & M: Normalni pristop poteka s sedla na S strani Velike Tičarice. Malo pod sedlom grebenom (na V strani pobočja) poiščemo neoznačeno shojeno potko, ki teče pod grebenom (tako se izognemo gostemu rušju). Po njej prečimo vseskozi pod grebenom do vršne kupole. Navzgor po najlažjih prehodih (desno). Težave so I-II. stopnje.
Tako Tičarico le osvojimo (na sliki: Maja + Bo in, spodaj, Maja + Jure). Navzgor je šlo dokaj enostavno, dol gre precej manj - strinjam se z Majo, da bi prav tu morali imeti čelade. Sestopimo na sedlo. Jure gre na stran, jaz pa se spomnim, da nam je včeraj recitiral prvih 120 decimalk števila Pi, 3 1 4 1 5 9 ... Povprašam Majo in Andreja, če imata kaj proti, da bi jaz recitiral spominsko pesmico Otona Župančiča Jožu Čopu. Odvrneta, ne, daj ... "V slovensnih krogih / široko razproženi, zbrani / leto in dan nekaj mrmrajo velikani ..." (- celo lahko prebereš tu). Odnese me še bolj daleč stran. Tudi Andreja, tudi Majo?
Od tod veselo korakamo po desni strani grebena do vznožja tope Kopice. Nanjo pridemo z lahkoto s severne strani. Vrh je pust, ima sicer krasen razgled, a tega začne motiti visoka oblačnost. Višino bomo morali očitno deliti z meglo.

Stiska okrog Debelega vrha. Spustimo se do vznožja Zelnarice. Prvi, 10 m nižji vrh Male Zelnarice je kar pošten zalogaj. Sledi Velika Zelnarica in sestop na sedlo Vrata. Tu se greben konča s prepadno steno Zelnarice. Tu se tudi odcepi pot skozi dolino Za Kopico nazaj do planine Dedno polje.
Naletimo na številno družino gamsov, kako meljejo travo, da jih ne more nič pregnati. Dan se zdi še mlad. Nakopičene fantazije Jureta in Boja o vrhovih preko grebena za nami nekako prepričajo še Majo in Andreja ... da krenemo naprej. Obidemo mogočne Vršake na desni strani in se dvignemo na planoto Hribarice. Do zdaj se je oblačnost napasla vsepovsod okoli nas. Megla je vedno bolj trda. Komaj vidim kompanjona pred seboj. Pospeši še veter, postane zloben, bolj mrzel. Nekako le prilezemo do sedla Čez Hribarice, kjer naj bi skrenili proti izhodišču skozi Dolino za Debelim vrhom. Maja, kakor lahko, preverja karto. Veter ji nagaja, priskočim na pomoč. Nespretni prsti me pustijo na cedilu. Veter napne karto in mi jo odpihne iz rok - silovito prek prepada. Poklapan se vseeno spustim nekaj metrov za njo in ugotovim, da se je zataknila za dosegljivo skalo. Uh, sreča, morda me Maja ne bo povsem odpisala.
Iščemo pot, ki ni markirana. Črtkano je vrisana le na karti 1:25000 in poteka ob turnosmučarski smeri. Megla in veter se ojačata. Kako naj v takem sploh kaj najdemo? Strah gre gor, z njim morala dol. Po kar dolgem jalovem blodenju po ravnicah pod Hribaricami - končno, Maja končno povzdigne glas, obleče hlače in reče: Zdaj poiščimo pot nazaj!
Tako je bila Maja tista, ki nas je postavila na tla in vrnila na markirano pot.
Zdaj ji ponižno sledimo v podolgovatem sestopu najprej do kraja zločina, sedla Vrat, in naprej do planine Dedno polje, kjer se začne dan prevešati v mrak. Ko gremo mimo Jezera, je noč že mlada. Nakar v soju LED svetilke Juretovega mobitela in Majine tikkice le prilomastimo do avta. Nasmihamo se povečinoma kislo.

Vse je dobro, kar se konča dobro. Maji zemljevida nisem zapravil, otroke sem zdrave razvozil po njihovih domovih. Res pa se je zvrstilo nekaj napak. Kakšnih se verjetno niti ne zavedam. Ena je bila gotovo ta - čeprav reči to je grdo -, da je Maja prepozno postala odločna. Navsezadnje je med nami daleč najbolj gorniško podkovana; je tudi punca z ženskim principom nekaj kilometrov nad ostalimi kozlički, predvsem Bojem in Juretom. Pa vendar njeno omahovanje še zdaleč ne preseže nevrotičnosti teh dveh, ki se očitno, kljub 26- in 19-im, še ne zavedata prav veliko. Narcisa Jure in Bo: čeprav do drugih navidezno pozorna, sta tako samovšečna, da jih enostavno - ne slišita.
Takrat sem se kesal, da je bilo veselo. Pa je kaj pomagalo? Za nazaj, prav nič. Za naslednji dan, tudi ne. Za naprej, morda.
Tako kot Lakotnik sem bil prav vesel, da je bilo te zgodbe KONEC.

Obiskani - vrhovi: Mala Tičarica (2071 m), Velika Tičarica (2091 m), Kopica (2190 m), Mala Zelnarica (2310 m) in Velika Zelnarica (2320 m).

- planine: Blato, Pri Jezeru, Dedno polje in Ovčarija.

Čas. Iz Ljubljane: 5.15h; v gojzarjih: 14h 20' (6.50 - 21.10h); v Ljubljani: 23h.

Foto utrinki: Jure.

Filmski utrinek: Nedaleč od Zelnarice proti Hribaricam smo naleteli na ravnodušno družino kozorogov. Jure je posnel filmček; vidi tu: Zelnarica_kozorogi.divx.avi (DivX AVI 3,64 Mb).

> petek, maj 19, 2006
> komentarjev: 6

Dan Brown: Da Vincijeva šifra (III)

Po 3 letih sledi filmska predelava. Včeraj so jo zavrteli tudi v Ljubljani. Moj vtis je mlačen, ocena: niti ne tako-tako, prej slabo.

Pred dnevi sem prebral oceno nekoga, ki je film gledal na testni projekciji. Rekel je, da trga gate. Kul kul kul, sem kimal z glavo, in bil za ogled (po užitni knjigi) toliko bolj navdušen. A temu ni tako. Film nič ne strga.

Zvesto sledi knjigi. Zelo zvesto. In morda je to največji problem. Vseh podatkov in proze, ki so knjiga, film ne prenese. Vsega je preveč, da zmanjka prostora za igro. Ni čustvovanja. Tega sem si lahko v knjigi vsaj predstavljal, tu ga ne vidim. Igralci ne rečejo prav nič - kot da bi se nečesa bali ali kaj -, kar ne bi naravnost poganjalo odšifriranja. Film izpade: surov, linearen, enodimenzionalen.
Kot je neumoren tempo, sta videti neumorna glavna junaka: po celonočnem in celodnevnem preganjanju (brez spanca in vsaj kakšnega namiga o hrani in pijači, kar je nikakva reklama za to, da je dobro vsak dan spiti okrog 2 litra dobre vode) nista videti prav nič utrujena. Robert (Tom Hanks) kolovratenje celo podaljša v naslednjo noč, ko gre sam do konca razrešit šifro. Ta neizčrpnost filma in igralcev - kot da bi bili ves čas v nekem silovitem krču - izpade že preveč fantastično, da bi bilo zanimivo. Nisem se poosebil. Nisem doživel kakšnega transferja.

Film ima problem s pogonom. Med glavnima junakoma (žensko in moškim, na koncu knjige seksualno združenima, tu ne) ni nobene kemije. Poleg tega nikakor ni prepričljiva motivacija: Zakaj je junak na begu; zakaj hoče junakinja pomagati? Meni je jasno - ali se mi vsaj zdi tako -, knjigo sem prebral. - Kaj pa drugim?

Tom Hanks je odsoten in lesen. Celo boljši je v zame obupnem Terminalu, gotovo pa v dobrih Cast Away in Forrest Gump. Tu je kot amater, njegov talent pa zapravljen. Liku dá kaj malo.
Malo bolj razgibana je Audrey Tautou, pa ne kaj dosti bolj.
Pravi oddih je Ian McKellen, ki je videti edini, ki vlogo odigra z veseljem. Nekaj stavkov in mrmranja pride kar iz ust Gandalfa iz Gospodarja prstanov, kar obudi lepe spomine.
Najbolje podeljena (angl. cast) vloga se mi zdi Paulu Bettanyju kot Silasu (na sliki levo). Prav tak je, kot sem si ga predstavljal.

Film sprva veliko obeta: Robertovo predavanje in umor kuratorja, oba prizora sta prav dobra, a čim trčita junaka, temperatura pade, se malo zviša z zlim Gandalfom, a drugače pohlevno pada do konca. Prizor pred koncem je filmsko prikrojen napram knjigi. Konec je bolj ali manj knjižni. A tu je videti otročje.
Potem se v dvorani prižgejo luči. Pogledam naokoli. Na obrazih gledalcev prevladuje prisiljen nasmeh.

Želim si, da po knjigah Dona Browna ne bi več snemali filmov. Saj ne da so te literarno kaj dosti vredne. Niso. Literarno so slabe. Kakšnega Bookerja si lahko le sanjajo. A zame je literarna vrednost le del tega, kar mi lahko knjiga dá. Celo bolj pomemben mi je drug del: pritegljivost in navdušljivost. Dan Brown me je navdušil, da sem začel študirati Leonarda Da Vincija in kar je povezanega z njim. Z njim je povezano vse. Saj veš, kako hitro se razvejajo povezave v Wikipediji. Vendar mora imeti človek za sistematično proučevanje motivacijo. Dan Brown me je motiviral. Kaj bi bilo šele, če bi se z njim srečal v živo, kot je Goethe trčil ob navdušujočega raziskovalca Alexandra von Humboldta, za kogar je dejal:

"My natural history studies have been roused from their winter sleep by his presence."

Film ne pričara nič od tega.


O sami knjigi:
- sem pisal v prvem zapisu: Da Vincijeva šifra,
- o prispevku o zlatem rezu in Fibonaccijevem zaporedju v reviji Premiera pa v drugem: Da Vincijeva šifra (II), kjer sem še pripisal, da dobi nagrado, kdor reši šifro tistega zapisa. A je ni še noben rešil. Morda je nagrada premajhna. Zdaj jo podvajam: 2200 SIT.

> torek, maj 16, 2006
> komentarjev: 1

Roald Dahl: Vicar of Nibbleswicke

Unforgettable, that's what you are
Unforgettable though near or far

-- Nat King Cole (1951)


Unforgettable, that's what Roald Dahl is to me.
I often wake up in the morning with an image from some of his books, a verse from one of his poems (it's usually the Teve song), some mischief of some of his characters, and an illustration by Quentin Blake. My blood starts circulating faster, I start to sweat and I go into a scintillating mode. I can't say that Dahl's books feel exactly lovely, but then they don't do much harm either. They wake me up.

Roald Dahl is one of the greatest.
What I find interesting about Roald Dahl (born 1916) is that he hadn't written books ever since; no, he was a pilot fighter in the WW2 where he almost died in a plane crash. It was only then at the age of 26 when he discovered the joy of writing and engaged himself professionally into it. Success came gradually on and at the age of 44 he achieved a world fame with children stories such as James and the Giant Peach, Matilda, and Charlie and the Chocolate Factory. He died at the age of 74, spending many prolific (fruitful) years, "and never," as Quentin Blake says: "having lost his concern for people and his passionate belief in the importance of reading."
He is best known for his offbeat (unconventional) children books. I am very passionate about them, but not as much as a girl I once knew who read Matilda many times and even played Matilda in a school play. She seemed like having fancied the idea to be very matilda-like. I think I know her feelings, despite that I am a boy.
Dahl, however, also wrote adult fiction. Below is his book list, sorted into 3 bins, alphabetized. I colored orange those I've already read (not necessary once neither for the last time), and green the two short stories collections that I am just starting to read.


Books for Children:
- BFG
- Boy
- Charlie and the Chocolate Factory
- Charlie and the Great Glass Elevator
- Compete Adventures of Charlie and Mr Willy Wonka
- Danny, the Champion of the World
- Dirty Beasts
- Enormous Crocodile
- Esio Trot
- Fantastic Mr. Fox
- George's Marvelous Medicine
- Giraffe and the Pelly and Me
- Going Solo
- Gremlins
- James and the Giant Peach
- Magic Finger
- Matilda
- Minpins
- Rhyme Stew
- Revolting Rhymes
- Twits
- Vicar of Nibbleswicke
- Witches
- Wonderful story of Henry Sugar

Adult Fiction:
- Constable's Coat or Mrs. Bixby and the Colonel's Coat
- Dip In The Pool
- Lamb to the Slaughter
- Landlady
- Parson's Pleasure
- Piece of Cake
- Pig
- Royal Jelly
- Smell
- Smoker

Short Story Collections:
- Ah! Sweet Mystery of Life
- Best of Roald Dahl
- Collected Short Stories of Dahl
- Kiss Kiss
- More Tales of the Unexpected
- My Uncle Oswald
- Over to You
- Roald Dahl's Book of Ghost Stories
- Someone Like You
- Switch Bitch
- Tales of the Unexpected
- Twenty-Nine Kisses from Roald Dahl
- Two Fable


(- The titles were mined from: Roald Dahl - Wikipedia.)


Vicar of Nibbleswicke. Dahl wrote this book in the last months of his life. It tells a story of a priest who suffers from dyslexia. Together with the illustrator, Roald Dahl and Quentin Blake donated the book (with all the rights) to one dyslexia institute. What a noble deed!

Dyslexia, what's that? It's a kind of a learning disorder. A dyslexic can't recognize and comprehend written words well. Some famous people diagnosed with dyslexia are: Orlando Bloom, Jay Leno, Tom Cruise, Albert Einstein, Noel Gallagher, Jamie Oliver, Quentin Tarantino, Leondaro da Vinci, Bill Clinton ... (- from List of notable people diagnosed with dyslexia - Wikipedia.)

Story in short. The priest suffers from a deadly very rare form of dyslexia called Back-to-Front Dyslexia, which makes him say Holy Dog! instead of Holy God! in his sermons. Fortunately, there is a simple cure for it.
I have doubts whether such form of dyslexia really exists or if it's not just another of Dahl's lucid inventions. The story however is nicely told.

Me. The book reminds me that I too have my own set of problems which perhaps I cannot do anything about but to live with them, and which can get quite easily on other people's nerves. Problems result in troubles. For example, I believe that a bad sleep and fear of tomorrow I sometimes have, are a consequence of weak confidence in my abilities. Fear is definitely my enemy. But what I usually learn later on is that these fears don't stand on solid grounds, because - true, I have problems and I am aware of some of them and I am easing them just as we speak - others have their own set of problems too. An honest person knows that and knows that I know it too. So we can understand each other that we aren't perfectly perfect but that we are trying to do our best (or the close proximity of it).

The foreword. Apart from the book itself I love the foreword by Quentin Blake where he tells a bit about how he met and worked with the great Roald Dahl. Having skimmed through the book one more time and looked at the illustrations I was thinking how fortunate Blake and Dahl must've been to having bumped into each other: morbid met lucid.

> petek, maj 12, 2006
> komentarjev: 14

Pascal Bruckner: Nenehna vzhičenost

O kriva sreča, samo sreče ne, lepo prosim, saj ji vedno sledi nesreča, ki je mnogo slabša, kot je lahko sladka sreča. -- Bo


Da je sreča nekakšna nadloga in da so nad njo plemenitejša občutja in vrednote, kot so radovednost, človečnost in slo po življenju nasploh, se strinjam in stojim ob Brucknerju.

Komu? Pascalu Brucknerju (na sliki levo; tu je večja), to je tistemu vodilnemu francoskemu mislecu, ki ni srečen, pa mu to ni mar. Je eden največjih živečih eruditov (človek z obsežnim in poglobljenim znanjem z več področij). Njegovo kritično razmišljanje se mi dopade, ker je: duhovito, zabavno, poučno, osvežujoče, pa tudi slišati bolj ali manj pravilno. - To pomeni, da se mi zdi tu in tam tudi sporno, kar je vredu, saj proži moje misli.

Sreča. Kaj točno je sreča, se ni nikoli vedelo. In kaj vse je lahko sreča! Pa je vseeno sila izmuzljiva, nikoli trajna, tudi težko jo je najti. Bruckner v svoji razpravi lula na: sodobni mit o sreči, na meščanstvo, ki ta mit v veliki meri neguje, pa tudi na zaukazanost in domala uzakonjenost sreče. Naš svet ga spravlja ob pamet, za prebivalstvo pa meni, da je naletelo: "Zdaj imamo vsi pravice, razen te, da nam ni treba žareti od sreče."
Zanj sreča ni nič posebnega: "Obstaja nekaj, kar je pomembnejše od sreče: preprosto veselje do življenja, veselje ob spoznanju, da smo na tem svetu, na zemlji, da bi doživeli bežno in noro pustolovščino." - Podobno je rekel Mervyn Peake: "To live at all is miracle enough - sploh živeti je že čudež."
Kar ljudem-masi na splošno ni jasno, je, ugotavlja Bruckner, podobno kot mir ni samo preprosto prenehanje vojne, da tudi sreča ni le odsotnost nesreče, ampak drugačna kakovost čustev, ki ni odvisna niti od naše dobre volje niti naše tankočutnosti.
Zdi se, da večina ljudi, čim so za hip nesrečni, že začenja obupavati. Ampak to ni prav! Le kaj bi bilo, če bi obupaval tudi Neo iz Matrice? Še pomniš prizor iz zadnjega dela, ko se s Trinity podasta v mesto robotov in penetrirata gosto meglo in oblake, nakar jima posije sonce, sapojemajoče v barvah in kontrastu z uporom ljudi proti strojem? Pa da Neo ne bi verjel, da je nad meglo sonce, bi bil konec za vse nas!!

In tako naprej: mislim, da bi lahko o sreči še kaj napisal, pa nečem, saj je prav ta knjiga eno samo razmišljanje o njej. Zato se kaže zateči samo k tej knjigi in ne h kakšnemu zapisu o njej. Rad pa bi osvetlil dvoje:
- srečo mótene napram čisti pozornosti
- in srečo večnega življenja.


Mótena pozornost

Zgled čiste pozornosti je Dan Brown, avtor Da Vincijeve šifre, ki za jesen 2007 pripravlja tretji del serije, Salomonov ključ: vstane ob 4h zjutraj, odide v pisarno, kjer nima ne telefona ne interneta. Piše do poldneva, 90% napisanega meče proč ... Pripravi se, Salomonov ključ bo trgal gate.
A večina ljudi ima s pozornostjo težave.

Bruckner: "Vedno je preveč vsega, kar si želimo, kar hočemo odkriti in imeti radi. In prizorišče zapustimo, ne da bi sploh dobro okusili pravo gostijo."

Človeka lahko zaposljuje na tisoče stvari. Tako ni na nobeno dalj časa osredotočen, njegovo zanimanje skače sem ter tja. Ob tem se sprašuje: "Le v čem naj iščem pristno srečo, trajno zadovoljitev?"
Mogoče v vrtanju globje in globje v eno samo stvar? Vendar vemo, da dna ni, kot človek ugotovi, da čim več ve, tem bolj je neumen. Človek, ki ve, da je neumen, po moje ne more biti res zadovoljen.
Richard Feynman pravi, da ima odgovor: "The man happy in his work is not the narrow specialist, nor the well-rounded man, but the man who is doing what he loves to do. You must fall in love with some activity - človek, ki ima rad svoje delo, ni ne ozek specialist ne vsevednež, temveč nekdo, ki ima rad, kar počne. Človek se mora zaljubiti v neko delo."
Vrziva uč na spodnji animaciji. Leva kaže več področij zanimanja, katera znanja nekdo, móten človek, s časom naključno krpa - zdaj naštudira nekaj novega tu zdaj tam. Nekakšna splošna osredotočenost se zdi precej manj intenzivna kot pri čisti pozornosti (animacija desno), osredotočenosti na eno samo stvar, kjer je moč priti do cilja veliko prej (pa se potem na primer premakniti na neko drugo področje in priti v nulo še tam ...) Móteni ljudje se velikokrat zafrknejo, kot pravi Bruckner: "Kdor upa, da se bo lahko lotil veliko stvari, tvega, da ne bo naredil nobene."




Huje lahko izgleda bolj stvaren prikaz mótene pozornosti, saj človek sproti odkriva nova področja zanimanja. Animacija levo kaže nekoga, ki ga na vsako 5. nadgraditev znanja začne zanimati še ena nova stvar. Tako se lahko polje zanimanja širi prehitro, da bi pri kakšnem področju prišel do neke konkretne: globine, višine, cilja.
Naj za primer kar navedem, kako je z mano. Zanima me vesolje. Zanimajo me razne stvari: od našega osončja do oddaljenih galaksij, astronomske fizike in vesoljske tehnologije. Proučujem značilnosti naših planetov, berem o preteklih morjih na Marsu. Morja imamo tudi mi. Pri gibanju morij gre za isti pojav: plimovanje, plimsko silo, samo geometrija je drugačna. Študiram plimovanje na Zemlji, kaj ga žene, predvsem kako - tudi zato, da imam boljšo sliko o Marsu. Pa živali v morju? Verjetno ribe. Tiste grozne, globokomorske iz Malega Nema? Morda Anglerfish. Te risanke od Pixarja so od sile, v njih naravoslovje pôje. Pa Pixar, najuspešnejši animatorski studio na Zemlji, jabolko očesa Steva Jobsa. Berem iCon, njegovo biografijo. Jobs je skupni imenovalec Pixarja in Appla. Zakaj se baterija v mojem iPodu noče več dobro napolniti? Gotovo so pri novem modelu težavo odpravili. Litij-ionske baterije. Zadnjič bral članek, v katerem ... Od osončja do litija. - Pa saj sploh ni daleč: Däniken pravi, "da smo iz istega kot zvezde." Uzreti svet v zrnu peska ...

Še hujša slika. Tem hitreje človek širi svoje polje zanimanja, tem manj mora biti na koncu zadovoljen, saj izgleda kot razmazan drekec.

Yet hope remains. Če človek odkriva nova področja razumno hitro, se lahko večini dovolj dobro posveti, da ga izpolnijo.

Nasvet? Zgleda, da so pravi trije P-ji:
- ponižnost,
- preprostost,
- potrpežljivost.

Zgornji model je enostaven in tako v marsičem smešen: mejo 100% na primer človek ne more doseči, ker takšne meje v resničnem življenju ni. Vendar se mu lahko vsaj zdi, kot da je na koncu poti. Zdi ... občutek - saj za to gre, ne?



Večno življenje

Ukrasti času več, kot dá sam: je mogoče? Kdor razmišlja tako, naj pomisli še na čas pred njim, na vsa miljona vekov, ko ga še ni bilo. Če je zamudil tisto na levo časovne premice, kaj mu bo polneskončnost v desno?



Ta trenutek. Tega trenutka pravzaprav ni nič skupaj, a bolj važno je, da sploh je. Poleg tega je nekaj, kar marsikdo nima. Pravzaprav nočem več. Bruckner pravi, da če bi bile v eni noči po čudežu potešene vse naše želje, bi morali samo še hirati na mestu; in da prav zato nesmrnost, ki jo obljubljajo religije, obljublja predvsem večno otopelost. Zato: nesmrtnost, ne hvala. Raje imam le ta in nekaj naslednjih trenutkov, ki naj jih potem - ne bo več. Ta svet je bolj ali manj grd, pa če nanj gledam še tako optimistično. Življenje je lepo, ker ima konec. Na ta način je lep tudi konec sam. Konec življenja je oddih. Ah. Tu sozvanjam s samim Janezom Menartom:

In Biti je edina vredna stvar
in svet je lep tembolj, ker je minljiv,
in glavni cilj je: biti čim dlje živ
in čim dlje se blesteti z žar.



Moje želje za nadaljno življenje so: čim manj sreče pa seveda največ toliko nesreče. Pod sanjskim življenjem si ne predstavljam zanosa, ampak možnost za delovanje in izpolnjevanje ciljev.
Najbolj krasno življenje slišim kot Ravelov Boléro (1929): začne se kar na lepem, nikoli ne izvem, čemu, ves čas se mu čudim; venomer v elementu, kdaj stopicam na mestu, večinoma pa korakam, bodisi po ravnem bodisi navkeber; pa pridem na greben, oster kot rezilo noža, pazim na ravnotežje; potem vrh, poplača ves trud, občutek uspeha. Tako je po vsakem razumnem trudu. Pihnem čez nos in izpolnjen sestopim v dolino, a v nikakršno žalost, temveč v knjige, v priprave na nov vzpon; bo novi vrh višji, nižji, to je vseeno, važna je pot. Tako korakam enakomerno, tempo višam le počasi, a vztrajno; delam, delujem, izdelujem in nekoč morda pustim kaj za sabo ... konec je neizbežen, ni druge; tudi Ravelove viže je konec, čeprav šele po slabih 16 minutah. Tudi življenje je dolgo! Nekateri menijo nasprotno. Pa naj. Že, ampak kaj zdaj: je življenje dolgo ali kratko? Za nekaj se je treba odločiti. Jaz pravim: da je dolgo. In v njem občutja in vrednote, ki so nad srečo.



Viri:

Bruckner, Pascal. (2000). Nenehna vzhičenost: esej o prisilni sreči. Prevedla: Slavica Jesenovec Petrović in Borut Petrović Jesenovec. Ljubljana, Študentska založba, 2004.
Francosko ne znam tako dobro, da bi knjigo bral v originalu, kot si po moje zasluži, tako da prevodu zares ne morem soditi. A težko bi rekel, da je dober. Kar nekaj povedi ima bolj malo smisla, kar si Bruckner po moje ne bi privoščil, zatorej gre to na rovaš prevajalcev.
Kljub domnevno ne najboljšemu prevodu je knjiga prav dobra. Bruckner je v vihtenju (besednega) meča razborit, duhovit, oster in res pomenljiv. Mene je prepričal z navdušujočimi primerjavami, paradoksi in obsežnim znanjem nasploh.

Korzet naše družbe je priznanje drugih. Intervju s Pascalom Brucknerjem. Spraševala: Vesna Milek. Sobotna priloga Dela 15.1.2005.
Všečen intervju, kjer ostra Milekova spraša umirjenega Brucknerja še o čem, kar v knjigi ni. V zadnjem odgovoru Bruckner predstavi svojo novo knjigo, Ljubi svojega bližnjega, ki se zdi nadvse zanimiva. Slovenskega prevoda (seveda) še ni, sem pa našel hrvaškega v knjižnici Oton Župančič.
- Milek: Rekli ste, da nenehno kritiziramo kapitalizem. Lahko ponudite alternativo?
- Bruckner: Ni je. To je to razočaranje ...
- Milek: Bi torej lahko rekli, da skupaj z vašim kolegom Beigbederjem spadate med tako imenovane salonske levičarje, ki ne morejo skriti, da nimajo nikakršnega stika s tem, kaj se zares dogaja v delavskem razredu?
- Bruckner: To ni čisto res ...

Ko jo je zapustil, kaj je rekla? Intervju s Pascalom Brucknerjem. Spraševal: Borut Petrović Jesenovec. Ona 18.1.2005.
Malo krajši intervju, a tudi zanimiv.
- Bruckner: Književnost nam dokazuje, da dolgčasa v srednjem veku skoraj ni bilo. Bolj ko se približujemo sodobnosti, bolj vsemogočen je dolgčas.



P.S. Komur je dolgočasen Ravelov Boléro, bi pomislil, da mu je dolgočasno življenje.