Nejc Zaplotnik: Pot

Letošnjega 59. canneskega filmskega festivala bo zdaj zdaj konec. Jutri (v nedeljo) bodo podelili Palme d'Or (Zlato palmo) za najboljši film. Po odzivu Delove poročevalke Ženje Leiler je kakovost filmov v tekmovalnem programu bolj taka taka.

A favorite žirije (Almodovarjev Vračati se, Inarritujev Babilonski stolp /- od kje tu Brad Pitt?/ pa Ceylanov Letni čas) si bom ogledal, najbolj pa me zanima dokumentarni film (netekmovalni) An Inconventional Truth (Nadležna resnica /2006/; vidi: vnos v IMDb pa trailer). Film govori o okolju, ideji tople grede in fatalnih posledicah človekovega posiljevanja Zemlje. Zgodbo naratira (pripoveduje) Al Gore (slika zgoraj), ki se uvodoma predstavi:

Ime mi je Al Gore. Nekoč sem bil naslednji predsednik ZDA.
(- v originalu se dobro sliši: "I'm Al Gore, I used to be the next president of the United States of America.")

Ima vlogo zabavnega profesorja usodno resnega predmeta. On in film sam v trailerju izgledata jako prepričljivo, pravzaprav strašljivo. Takšni so tudi odzivi iz Cannesa (- film je bil prvič prikazan že prej, januarja na ameriškem festivalu Sundance).
Film ima en sam (resnicoljuben) namen: sprožiti politično in civilno akcijo. Od vsega okoljevarstvenega, kar sem spremljal do zdaj, to verjetno ni najboljši izdelek, je pa daleč najbolj udaren. Al Gore je verodostojen in markanten človek (saj, bil je izvoljen predsednik), in res, film dviga na noge ruljo s silovitimi ovacijami, kjerkoli je prikazan. Potem Gore še reče:

Na kocki je, da bomo sploh lahko živeli.
(- "Our ability to live is what is at stake.")

Upam, da filmu kaj uspe.

Pa vendar, kako verodostjen je res v teh stvareh človek, kot je Al Gore?
Zeleno je modno, pravijo v majski Vanity Fair (naslovnica levo; klik za večjo), te v ne tako prenesenem pomenu zastavonoše visoko potrošniške družbe, luksuza in glamurja ter s tem ideologa glavnih okoljekriminalcev. Neskladno je namreč to, da na eni strani nagovarjajo bralca: ata Gore, drug znan politik in še dva smrkca iz Hollywooda, že na naslednji strani pa je objavljen kakšen oglas za luksuzni avto, diamante ali počitnice na Sejšelih. To ne gre skupaj, to je verjetno jasno tudi modelom na sliki. Očitno pa to ni jasno reviji: radi bi tako bili vse kot imeli vse, bili tako okolju prijazni kot preživljali polovico dneva v službi, polovico pa diametrirali na nekem otoku. (Samo pomisli, na kakšnem papirju je tiskana revija.) Pa vendar, Al Gore je na naslovnici. Je vseeno treba priznati, da morajo prav ljudje, kot je on, igrati vlogo ambasadorjev smiselnega, kdo pa jo bo. Rulja se pooseblja z njimi. So razpoznavni in imajo govorne sposobnosti. So pravšnji za naslovnico, če že mora biti kdo na njej.
A priokus paradoksa (neskladnosti) ostaja.

Podobna stvar me zmoti pri Nejcu Zaplotniku, tistemu našemu alpinistu, ki je šel s prvo jugoslovansko odpravo na Everest, nekaj let pozneje ga je zasul plaz, medtem pa se je domislil verzov:

Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel,
kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.

Prebral sem njegovo knjigo ...

- Pot

... in ugotovil, da je Zaplotnik primer nevrotičnega antiglobalista, to je človeka, ki v isti sapi udriha čez ta grdi grdi svet in papca njegove sladkiše. To hkratno zasmehovanje in prežvekovanje, to ne gre skupaj, ni iskreno.

Prikimavam mu, ko udriha čez: sodobnega človeka odtujenost od narave, pehanjem za številne nepomembnosti, na splošno razvrednotenjem večine toplega. Tu ima prav, bil je zdravega srca, moderni človek res degenerira, kot gre že izvor besede moderen, da zaničuje tisto od prej, tisto zadaj. Je treba naprej, treba Zemljo nategniti, hlače dol pa v rit. Ko bi vsaj zgrešil luknjo, ta modernist ...
Vendar Zaplotnik pravi tudi, da je bistvena napaka človeka vsiljevanje njegovih prepričanj drugim. Če ne bi bilo tako, bi bilo žvljenje veliko lepše: nobenih pravil, zakonov, prepirov, kaj šele vojn in pokolov. - Oh, romantično. Pa bi bila potem tudi mesta in ceste; ljudje, ki bi izdelali alpinistom opremo; pa fotoaparati in slik gora polnih knjig? Kdo bi Nejčku sešil gore-tex jakno; kako bi prišel v Tibet; kako bi napisal to knjigo; no, kako?
A Zaplotnik ne piše o dobrih straneh moderne družbe. O tem ne reče nič, ves čas mrmra nekaj o naravnem toku življenja, ki da smo ga že skoraj pozabili. Ideje pa ne razvije veliko dlje. Niti tako daleč ne gre, da bi premislil, kako bi sam živel naraven tok življenja v kameni dobi - v jami.

O teh stvareh pa po moje ne piše zato, ker zares ni živel na tem svetu. Je tipičen človek sanj in hrepenenj, ki se je odselil v nek drug prostor. Jaz tega ne znam povedati tako kot Janez Rugelj (čeprav bi bil manj oster), pa ker res ne pove nič napačnega, zakaj mu ne bi prepustil štrene:

Avtobiografska knjiga, ki nazorno opuisuje "vesoljskega" moškega, čigar duh vedno tava po svetovih njegovih interesov in preokupacij in ni doma niti takrat, ko sicer je fizično doma. Njegov duh tava drugod celo pri spolnem odnosu, če ga žena ne zna spremeniti v orgazmično bitje ...

V nekem intervjuju (revija Sodobnost, 9/2001), pa Rugelj misel tolmači takole:

V knjigi ste uvodoma zapisali Zaplotnikove besede: Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi. To je spremenjen star pregovor: Kjer je pot, je cilj. Uvodoma pa ste govorili o doseganju ciljev; če teh ni, je človek len blefer.

- Korakamo lahko samo po določeni poti. Kar se tiče Nejca Zaplotnika, pa je to nekaj drugega.

Ta nekaj drugega je njegov cilj: samomor v planinah. Nekateri srednješolci, ki jim postavljate Zaplotnika za vzor, so razumeli, da jih navajate k samomoru.

- Ne! Bil je obseden s Himalajo. Imel je krasno lepo ženo in je napisal: Ko imam ženo rad in ko imam z njo spolni odnos, ne vem točno, ali sem na njej ali na Himalaji. Celo v intenzivnem spolnem odnosu ni bil pri njej, ampak na Himalaji. Takšni so z ustvarjalnostjo obsedeni moški.

Pa sem sam kaj boljši? (- ali Ozavest kargre visoko)
V najboljšem primeru bi bil po moje lahko Al Gore (fizik, pa predsednik, ha!) Zgleda, da je največ, kar lahko naredim (na razvitem koncu sveta) to, da vem, da je s tem svetom marsikaj narobe IN skušam tu pa tam po tej vesti ravnati.
Pascal Bruckner, eden glavnih kritikov, se bori tako, da ne vozi avta in nima mobitela. Jaz postopam podobno: avto sem trajno parikiral (slika levo; na roko mi je šlo sprva tudi vreme). Vedno si vzamem dovolj časa, da pridem nekam: peš, z busom ali kolesom.
Potem mobitel, najraje ga ne bi imel. Namesto tega bi se rad dopisoval starodavno s papirjem, nalivnikom in znamkami. Ali do danes še nisem trčil ob punco, ki bi to počela enako rada. Tako so moja pisma enosmerna. A ko mi bo nehal delati mobitel, si ne mislim kupiti novega. Ljudje, s katerimi občujem, se z mano menijo iz oči v oči. Bolj pomalo, res, a tisto sočneje.
Potrebe po avtu nimam. A je treba priznati, da je svet uštiman tako, da nekateri avto pač rabijo. Tu gre za življenje in smrt. Pa čeprav je treba tudi priznati, da se da marsikaj organizirati drugače, bolj okoljevarstveno, bolj brez avta. Tudi družina z otroci. Pri tozadevni krutosti sveta se zmeraj spomnim kolega iz Avstralije, ki si službe ni mogel najti drugje kot v 300 km oddaljenem kraju. Vsak dan, tja pa nazaj. /Temu se, mimogrede, s tujko reče komutiranje./ Do tja gre lahko le z avtom. Tako da ja, so primeri, ko je avto res nujen.)
Vendar je takšna zavest v najboljšem primeru tako dobra kot puhla. To je slaba-dobra vest. Sam se počutim razkoljenega med tem, da vem, kaj je s svetom narobe in tem, da je moje početje jalovo (pljunek v morje), pa če sem še tako naravovarstven, da pazim na smeti, ločim odpadke, pridelujem kompost, pa da ugašam luči ... Sem Don Kihot. Lahko si ga drkam v senci ob robu po mili volji, saj je lahko še kar prijetno, a čreda gre naprej. Nakar ugotovim, da se ob robu s čredo pomikam tudi sam. Oprosti za perverzne besede, samo ponazoriti sem hotel, da takšen aktivizem meji na perverznost.
Tako da ne, nisem kaj dosti drugačen od Nejca Zaplotnika. Jaz edino nimam želja po gorah v Himalaji, mi že Polhograjski dolomiti zadostujejo, zares pa se potešim v kakšnih Kamniško-Savinskih Alpah, ki so Ljubljani tudi blizu.


Na fotki je psevdo-okoljevarstveni Bo na Polhograjski Gori (824 m; za Ljubljančane Sv. Lovrenc) na lep dan 4. julija 2005 z razgledom na višjo Grmado (898 m) v ozadju (pa na Boja v ospredju). Če načrtuješ vzpon na Grmado iz Polhovega Gradca ali Dvora, ti priporočam krasno pot po označenem grebenu. Nanj prilezeš po poti, ki gre naravnost nad lovsko kočo. Vmes se ti splača pobrati še kakšno plastenko in jo odnesti do koša spodaj. Čemu že? ...