Pascal Bruckner: Nenehna vzhičenost
O kriva sreča, samo sreče ne, lepo prosim, saj ji vedno sledi nesreča, ki je mnogo slabša, kot je lahko sladka sreča. -- Bo
Da je sreča nekakšna nadloga in da so nad njo plemenitejša občutja in vrednote, kot so radovednost, človečnost in slo po življenju nasploh, se strinjam in stojim ob Brucknerju.
Komu? Pascalu Brucknerju (na sliki levo; tu je večja), to je tistemu vodilnemu francoskemu mislecu, ki ni srečen, pa mu to ni mar. Je eden največjih živečih eruditov (človek z obsežnim in poglobljenim znanjem z več področij). Njegovo kritično razmišljanje se mi dopade, ker je: duhovito, zabavno, poučno, osvežujoče, pa tudi slišati bolj ali manj pravilno. - To pomeni, da se mi zdi tu in tam tudi sporno, kar je vredu, saj proži moje misli.
Sreča. Kaj točno je sreča, se ni nikoli vedelo. In kaj vse je lahko sreča! Pa je vseeno sila izmuzljiva, nikoli trajna, tudi težko jo je najti. Bruckner v svoji razpravi lula na: sodobni mit o sreči, na meščanstvo, ki ta mit v veliki meri neguje, pa tudi na zaukazanost in domala uzakonjenost sreče. Naš svet ga spravlja ob pamet, za prebivalstvo pa meni, da je naletelo: "Zdaj imamo vsi pravice, razen te, da nam ni treba žareti od sreče."
Zanj sreča ni nič posebnega: "Obstaja nekaj, kar je pomembnejše od sreče: preprosto veselje do življenja, veselje ob spoznanju, da smo na tem svetu, na zemlji, da bi doživeli bežno in noro pustolovščino." - Podobno je rekel Mervyn Peake: "To live at all is miracle enough - sploh živeti je že čudež."
Kar ljudem-masi na splošno ni jasno, je, ugotavlja Bruckner, podobno kot mir ni samo preprosto prenehanje vojne, da tudi sreča ni le odsotnost nesreče, ampak drugačna kakovost čustev, ki ni odvisna niti od naše dobre volje niti naše tankočutnosti.
Zdi se, da večina ljudi, čim so za hip nesrečni, že začenja obupavati. Ampak to ni prav! Le kaj bi bilo, če bi obupaval tudi Neo iz Matrice? Še pomniš prizor iz zadnjega dela, ko se s Trinity podasta v mesto robotov in penetrirata gosto meglo in oblake, nakar jima posije sonce, sapojemajoče v barvah in kontrastu z uporom ljudi proti strojem? Pa da Neo ne bi verjel, da je nad meglo sonce, bi bil konec za vse nas!!
In tako naprej: mislim, da bi lahko o sreči še kaj napisal, pa nečem, saj je prav ta knjiga eno samo razmišljanje o njej. Zato se kaže zateči samo k tej knjigi in ne h kakšnemu zapisu o njej. Rad pa bi osvetlil dvoje:
- srečo mótene napram čisti pozornosti
- in srečo večnega življenja.
Mótena pozornost
Zgled čiste pozornosti je Dan Brown, avtor Da Vincijeve šifre, ki za jesen 2007 pripravlja tretji del serije, Salomonov ključ: vstane ob 4h zjutraj, odide v pisarno, kjer nima ne telefona ne interneta. Piše do poldneva, 90% napisanega meče proč ... Pripravi se, Salomonov ključ bo trgal gate.
A večina ljudi ima s pozornostjo težave.
Bruckner: "Vedno je preveč vsega, kar si želimo, kar hočemo odkriti in imeti radi. In prizorišče zapustimo, ne da bi sploh dobro okusili pravo gostijo."
Človeka lahko zaposljuje na tisoče stvari. Tako ni na nobeno dalj časa osredotočen, njegovo zanimanje skače sem ter tja. Ob tem se sprašuje: "Le v čem naj iščem pristno srečo, trajno zadovoljitev?"
Mogoče v vrtanju globje in globje v eno samo stvar? Vendar vemo, da dna ni, kot človek ugotovi, da čim več ve, tem bolj je neumen. Človek, ki ve, da je neumen, po moje ne more biti res zadovoljen.
Richard Feynman pravi, da ima odgovor: "The man happy in his work is not the narrow specialist, nor the well-rounded man, but the man who is doing what he loves to do. You must fall in love with some activity - človek, ki ima rad svoje delo, ni ne ozek specialist ne vsevednež, temveč nekdo, ki ima rad, kar počne. Človek se mora zaljubiti v neko delo."
Vrziva uč na spodnji animaciji. Leva kaže več področij zanimanja, katera znanja nekdo, móten človek, s časom naključno krpa - zdaj naštudira nekaj novega tu zdaj tam. Nekakšna splošna osredotočenost se zdi precej manj intenzivna kot pri čisti pozornosti (animacija desno), osredotočenosti na eno samo stvar, kjer je moč priti do cilja veliko prej (pa se potem na primer premakniti na neko drugo področje in priti v nulo še tam ...) Móteni ljudje se velikokrat zafrknejo, kot pravi Bruckner: "Kdor upa, da se bo lahko lotil veliko stvari, tvega, da ne bo naredil nobene."
Huje lahko izgleda bolj stvaren prikaz mótene pozornosti, saj človek sproti odkriva nova področja zanimanja. Animacija levo kaže nekoga, ki ga na vsako 5. nadgraditev znanja začne zanimati še ena nova stvar. Tako se lahko polje zanimanja širi prehitro, da bi pri kakšnem področju prišel do neke konkretne: globine, višine, cilja.
Naj za primer kar navedem, kako je z mano. Zanima me vesolje. Zanimajo me razne stvari: od našega osončja do oddaljenih galaksij, astronomske fizike in vesoljske tehnologije. Proučujem značilnosti naših planetov, berem o preteklih morjih na Marsu. Morja imamo tudi mi. Pri gibanju morij gre za isti pojav: plimovanje, plimsko silo, samo geometrija je drugačna. Študiram plimovanje na Zemlji, kaj ga žene, predvsem kako - tudi zato, da imam boljšo sliko o Marsu. Pa živali v morju? Verjetno ribe. Tiste grozne, globokomorske iz Malega Nema? Morda Anglerfish. Te risanke od Pixarja so od sile, v njih naravoslovje pôje. Pa Pixar, najuspešnejši animatorski studio na Zemlji, jabolko očesa Steva Jobsa. Berem iCon, njegovo biografijo. Jobs je skupni imenovalec Pixarja in Appla. Zakaj se baterija v mojem iPodu noče več dobro napolniti? Gotovo so pri novem modelu težavo odpravili. Litij-ionske baterije. Zadnjič bral članek, v katerem ... Od osončja do litija. - Pa saj sploh ni daleč: Däniken pravi, "da smo iz istega kot zvezde." Uzreti svet v zrnu peska ...
Še hujša slika. Tem hitreje človek širi svoje polje zanimanja, tem manj mora biti na koncu zadovoljen, saj izgleda kot razmazan drekec.
Yet hope remains. Če človek odkriva nova področja razumno hitro, se lahko večini dovolj dobro posveti, da ga izpolnijo.
Nasvet? Zgleda, da so pravi trije P-ji:
- ponižnost,
- preprostost,
- potrpežljivost.
Zgornji model je enostaven in tako v marsičem smešen: mejo 100% na primer človek ne more doseči, ker takšne meje v resničnem življenju ni. Vendar se mu lahko vsaj zdi, kot da je na koncu poti. Zdi ... občutek - saj za to gre, ne?
Večno življenje
Ukrasti času več, kot dá sam: je mogoče? Kdor razmišlja tako, naj pomisli še na čas pred njim, na vsa miljona vekov, ko ga še ni bilo. Če je zamudil tisto na levo časovne premice, kaj mu bo polneskončnost v desno?
Ta trenutek. Tega trenutka pravzaprav ni nič skupaj, a bolj važno je, da sploh je. Poleg tega je nekaj, kar marsikdo nima. Pravzaprav nočem več. Bruckner pravi, da če bi bile v eni noči po čudežu potešene vse naše želje, bi morali samo še hirati na mestu; in da prav zato nesmrnost, ki jo obljubljajo religije, obljublja predvsem večno otopelost. Zato: nesmrtnost, ne hvala. Raje imam le ta in nekaj naslednjih trenutkov, ki naj jih potem - ne bo več. Ta svet je bolj ali manj grd, pa če nanj gledam še tako optimistično. Življenje je lepo, ker ima konec. Na ta način je lep tudi konec sam. Konec življenja je oddih. Ah. Tu sozvanjam s samim Janezom Menartom:
Moje želje za nadaljno življenje so: čim manj sreče pa seveda največ toliko nesreče. Pod sanjskim življenjem si ne predstavljam zanosa, ampak možnost za delovanje in izpolnjevanje ciljev.
Najbolj krasno življenje slišim kot Ravelov Boléro (1929): začne se kar na lepem, nikoli ne izvem, čemu, ves čas se mu čudim; venomer v elementu, kdaj stopicam na mestu, večinoma pa korakam, bodisi po ravnem bodisi navkeber; pa pridem na greben, oster kot rezilo noža, pazim na ravnotežje; potem vrh, poplača ves trud, občutek uspeha. Tako je po vsakem razumnem trudu. Pihnem čez nos in izpolnjen sestopim v dolino, a v nikakršno žalost, temveč v knjige, v priprave na nov vzpon; bo novi vrh višji, nižji, to je vseeno, važna je pot. Tako korakam enakomerno, tempo višam le počasi, a vztrajno; delam, delujem, izdelujem in nekoč morda pustim kaj za sabo ... konec je neizbežen, ni druge; tudi Ravelove viže je konec, čeprav šele po slabih 16 minutah. Tudi življenje je dolgo! Nekateri menijo nasprotno. Pa naj. Že, ampak kaj zdaj: je življenje dolgo ali kratko? Za nekaj se je treba odločiti. Jaz pravim: da je dolgo. In v njem občutja in vrednote, ki so nad srečo.
Viri:
Bruckner, Pascal. (2000). Nenehna vzhičenost: esej o prisilni sreči. Prevedla: Slavica Jesenovec Petrović in Borut Petrović Jesenovec. Ljubljana, Študentska založba, 2004.
Francosko ne znam tako dobro, da bi knjigo bral v originalu, kot si po moje zasluži, tako da prevodu zares ne morem soditi. A težko bi rekel, da je dober. Kar nekaj povedi ima bolj malo smisla, kar si Bruckner po moje ne bi privoščil, zatorej gre to na rovaš prevajalcev.
Kljub domnevno ne najboljšemu prevodu je knjiga prav dobra. Bruckner je v vihtenju (besednega) meča razborit, duhovit, oster in res pomenljiv. Mene je prepričal z navdušujočimi primerjavami, paradoksi in obsežnim znanjem nasploh.
Korzet naše družbe je priznanje drugih. Intervju s Pascalom Brucknerjem. Spraševala: Vesna Milek. Sobotna priloga Dela 15.1.2005.
Všečen intervju, kjer ostra Milekova spraša umirjenega Brucknerja še o čem, kar v knjigi ni. V zadnjem odgovoru Bruckner predstavi svojo novo knjigo, Ljubi svojega bližnjega, ki se zdi nadvse zanimiva. Slovenskega prevoda (seveda) še ni, sem pa našel hrvaškega v knjižnici Oton Župančič.
- Milek: Rekli ste, da nenehno kritiziramo kapitalizem. Lahko ponudite alternativo?
- Bruckner: Ni je. To je to razočaranje ...
- Milek: Bi torej lahko rekli, da skupaj z vašim kolegom Beigbederjem spadate med tako imenovane salonske levičarje, ki ne morejo skriti, da nimajo nikakršnega stika s tem, kaj se zares dogaja v delavskem razredu?
- Bruckner: To ni čisto res ...
Ko jo je zapustil, kaj je rekla? Intervju s Pascalom Brucknerjem. Spraševal: Borut Petrović Jesenovec. Ona 18.1.2005.
Malo krajši intervju, a tudi zanimiv.
- Bruckner: Književnost nam dokazuje, da dolgčasa v srednjem veku skoraj ni bilo. Bolj ko se približujemo sodobnosti, bolj vsemogočen je dolgčas.
P.S. Komur je dolgočasen Ravelov Boléro, bi pomislil, da mu je dolgočasno življenje.
Da je sreča nekakšna nadloga in da so nad njo plemenitejša občutja in vrednote, kot so radovednost, človečnost in slo po življenju nasploh, se strinjam in stojim ob Brucknerju.
Komu? Pascalu Brucknerju (na sliki levo; tu je večja), to je tistemu vodilnemu francoskemu mislecu, ki ni srečen, pa mu to ni mar. Je eden največjih živečih eruditov (človek z obsežnim in poglobljenim znanjem z več področij). Njegovo kritično razmišljanje se mi dopade, ker je: duhovito, zabavno, poučno, osvežujoče, pa tudi slišati bolj ali manj pravilno. - To pomeni, da se mi zdi tu in tam tudi sporno, kar je vredu, saj proži moje misli.Sreča. Kaj točno je sreča, se ni nikoli vedelo. In kaj vse je lahko sreča! Pa je vseeno sila izmuzljiva, nikoli trajna, tudi težko jo je najti. Bruckner v svoji razpravi lula na: sodobni mit o sreči, na meščanstvo, ki ta mit v veliki meri neguje, pa tudi na zaukazanost in domala uzakonjenost sreče. Naš svet ga spravlja ob pamet, za prebivalstvo pa meni, da je naletelo: "Zdaj imamo vsi pravice, razen te, da nam ni treba žareti od sreče."
Zanj sreča ni nič posebnega: "Obstaja nekaj, kar je pomembnejše od sreče: preprosto veselje do življenja, veselje ob spoznanju, da smo na tem svetu, na zemlji, da bi doživeli bežno in noro pustolovščino." - Podobno je rekel Mervyn Peake: "To live at all is miracle enough - sploh živeti je že čudež."
Kar ljudem-masi na splošno ni jasno, je, ugotavlja Bruckner, podobno kot mir ni samo preprosto prenehanje vojne, da tudi sreča ni le odsotnost nesreče, ampak drugačna kakovost čustev, ki ni odvisna niti od naše dobre volje niti naše tankočutnosti.
Zdi se, da večina ljudi, čim so za hip nesrečni, že začenja obupavati. Ampak to ni prav! Le kaj bi bilo, če bi obupaval tudi Neo iz Matrice? Še pomniš prizor iz zadnjega dela, ko se s Trinity podasta v mesto robotov in penetrirata gosto meglo in oblake, nakar jima posije sonce, sapojemajoče v barvah in kontrastu z uporom ljudi proti strojem? Pa da Neo ne bi verjel, da je nad meglo sonce, bi bil konec za vse nas!!
In tako naprej: mislim, da bi lahko o sreči še kaj napisal, pa nečem, saj je prav ta knjiga eno samo razmišljanje o njej. Zato se kaže zateči samo k tej knjigi in ne h kakšnemu zapisu o njej. Rad pa bi osvetlil dvoje:
- srečo mótene napram čisti pozornosti
- in srečo večnega življenja.
Mótena pozornost
Zgled čiste pozornosti je Dan Brown, avtor Da Vincijeve šifre, ki za jesen 2007 pripravlja tretji del serije, Salomonov ključ: vstane ob 4h zjutraj, odide v pisarno, kjer nima ne telefona ne interneta. Piše do poldneva, 90% napisanega meče proč ... Pripravi se, Salomonov ključ bo trgal gate.
A večina ljudi ima s pozornostjo težave.
Bruckner: "Vedno je preveč vsega, kar si želimo, kar hočemo odkriti in imeti radi. In prizorišče zapustimo, ne da bi sploh dobro okusili pravo gostijo."
Človeka lahko zaposljuje na tisoče stvari. Tako ni na nobeno dalj časa osredotočen, njegovo zanimanje skače sem ter tja. Ob tem se sprašuje: "Le v čem naj iščem pristno srečo, trajno zadovoljitev?"
Mogoče v vrtanju globje in globje v eno samo stvar? Vendar vemo, da dna ni, kot človek ugotovi, da čim več ve, tem bolj je neumen. Človek, ki ve, da je neumen, po moje ne more biti res zadovoljen.
Richard Feynman pravi, da ima odgovor: "The man happy in his work is not the narrow specialist, nor the well-rounded man, but the man who is doing what he loves to do. You must fall in love with some activity - človek, ki ima rad svoje delo, ni ne ozek specialist ne vsevednež, temveč nekdo, ki ima rad, kar počne. Človek se mora zaljubiti v neko delo."
Vrziva uč na spodnji animaciji. Leva kaže več področij zanimanja, katera znanja nekdo, móten človek, s časom naključno krpa - zdaj naštudira nekaj novega tu zdaj tam. Nekakšna splošna osredotočenost se zdi precej manj intenzivna kot pri čisti pozornosti (animacija desno), osredotočenosti na eno samo stvar, kjer je moč priti do cilja veliko prej (pa se potem na primer premakniti na neko drugo področje in priti v nulo še tam ...) Móteni ljudje se velikokrat zafrknejo, kot pravi Bruckner: "Kdor upa, da se bo lahko lotil veliko stvari, tvega, da ne bo naredil nobene."
Huje lahko izgleda bolj stvaren prikaz mótene pozornosti, saj človek sproti odkriva nova področja zanimanja. Animacija levo kaže nekoga, ki ga na vsako 5. nadgraditev znanja začne zanimati še ena nova stvar. Tako se lahko polje zanimanja širi prehitro, da bi pri kakšnem področju prišel do neke konkretne: globine, višine, cilja.Naj za primer kar navedem, kako je z mano. Zanima me vesolje. Zanimajo me razne stvari: od našega osončja do oddaljenih galaksij, astronomske fizike in vesoljske tehnologije. Proučujem značilnosti naših planetov, berem o preteklih morjih na Marsu. Morja imamo tudi mi. Pri gibanju morij gre za isti pojav: plimovanje, plimsko silo, samo geometrija je drugačna. Študiram plimovanje na Zemlji, kaj ga žene, predvsem kako - tudi zato, da imam boljšo sliko o Marsu. Pa živali v morju? Verjetno ribe. Tiste grozne, globokomorske iz Malega Nema? Morda Anglerfish. Te risanke od Pixarja so od sile, v njih naravoslovje pôje. Pa Pixar, najuspešnejši animatorski studio na Zemlji, jabolko očesa Steva Jobsa. Berem iCon, njegovo biografijo. Jobs je skupni imenovalec Pixarja in Appla. Zakaj se baterija v mojem iPodu noče več dobro napolniti? Gotovo so pri novem modelu težavo odpravili. Litij-ionske baterije. Zadnjič bral članek, v katerem ... Od osončja do litija. - Pa saj sploh ni daleč: Däniken pravi, "da smo iz istega kot zvezde." Uzreti svet v zrnu peska ...
Še hujša slika. Tem hitreje človek širi svoje polje zanimanja, tem manj mora biti na koncu zadovoljen, saj izgleda kot razmazan drekec.Yet hope remains. Če človek odkriva nova področja razumno hitro, se lahko večini dovolj dobro posveti, da ga izpolnijo.Nasvet? Zgleda, da so pravi trije P-ji:
- ponižnost,
- preprostost,
- potrpežljivost.
Zgornji model je enostaven in tako v marsičem smešen: mejo 100% na primer človek ne more doseči, ker takšne meje v resničnem življenju ni. Vendar se mu lahko vsaj zdi, kot da je na koncu poti. Zdi ... občutek - saj za to gre, ne?
Večno življenje
Ukrasti času več, kot dá sam: je mogoče? Kdor razmišlja tako, naj pomisli še na čas pred njim, na vsa miljona vekov, ko ga še ni bilo. Če je zamudil tisto na levo časovne premice, kaj mu bo polneskončnost v desno?
Ta trenutek. Tega trenutka pravzaprav ni nič skupaj, a bolj važno je, da sploh je. Poleg tega je nekaj, kar marsikdo nima. Pravzaprav nočem več. Bruckner pravi, da če bi bile v eni noči po čudežu potešene vse naše želje, bi morali samo še hirati na mestu; in da prav zato nesmrnost, ki jo obljubljajo religije, obljublja predvsem večno otopelost. Zato: nesmrtnost, ne hvala. Raje imam le ta in nekaj naslednjih trenutkov, ki naj jih potem - ne bo več. Ta svet je bolj ali manj grd, pa če nanj gledam še tako optimistično. Življenje je lepo, ker ima konec. Na ta način je lep tudi konec sam. Konec življenja je oddih. Ah. Tu sozvanjam s samim Janezom Menartom:
In Biti je edina vredna stvar
in svet je lep tembolj, ker je minljiv,
in glavni cilj je: biti čim dlje živ
in čim dlje se blesteti z žar.
Moje želje za nadaljno življenje so: čim manj sreče pa seveda največ toliko nesreče. Pod sanjskim življenjem si ne predstavljam zanosa, ampak možnost za delovanje in izpolnjevanje ciljev.
Najbolj krasno življenje slišim kot Ravelov Boléro (1929): začne se kar na lepem, nikoli ne izvem, čemu, ves čas se mu čudim; venomer v elementu, kdaj stopicam na mestu, večinoma pa korakam, bodisi po ravnem bodisi navkeber; pa pridem na greben, oster kot rezilo noža, pazim na ravnotežje; potem vrh, poplača ves trud, občutek uspeha. Tako je po vsakem razumnem trudu. Pihnem čez nos in izpolnjen sestopim v dolino, a v nikakršno žalost, temveč v knjige, v priprave na nov vzpon; bo novi vrh višji, nižji, to je vseeno, važna je pot. Tako korakam enakomerno, tempo višam le počasi, a vztrajno; delam, delujem, izdelujem in nekoč morda pustim kaj za sabo ... konec je neizbežen, ni druge; tudi Ravelove viže je konec, čeprav šele po slabih 16 minutah. Tudi življenje je dolgo! Nekateri menijo nasprotno. Pa naj. Že, ampak kaj zdaj: je življenje dolgo ali kratko? Za nekaj se je treba odločiti. Jaz pravim: da je dolgo. In v njem občutja in vrednote, ki so nad srečo.
Viri:
Bruckner, Pascal. (2000). Nenehna vzhičenost: esej o prisilni sreči. Prevedla: Slavica Jesenovec Petrović in Borut Petrović Jesenovec. Ljubljana, Študentska založba, 2004.Francosko ne znam tako dobro, da bi knjigo bral v originalu, kot si po moje zasluži, tako da prevodu zares ne morem soditi. A težko bi rekel, da je dober. Kar nekaj povedi ima bolj malo smisla, kar si Bruckner po moje ne bi privoščil, zatorej gre to na rovaš prevajalcev.
Kljub domnevno ne najboljšemu prevodu je knjiga prav dobra. Bruckner je v vihtenju (besednega) meča razborit, duhovit, oster in res pomenljiv. Mene je prepričal z navdušujočimi primerjavami, paradoksi in obsežnim znanjem nasploh.
Korzet naše družbe je priznanje drugih. Intervju s Pascalom Brucknerjem. Spraševala: Vesna Milek. Sobotna priloga Dela 15.1.2005.
Všečen intervju, kjer ostra Milekova spraša umirjenega Brucknerja še o čem, kar v knjigi ni. V zadnjem odgovoru Bruckner predstavi svojo novo knjigo, Ljubi svojega bližnjega, ki se zdi nadvse zanimiva. Slovenskega prevoda (seveda) še ni, sem pa našel hrvaškega v knjižnici Oton Župančič.
- Milek: Rekli ste, da nenehno kritiziramo kapitalizem. Lahko ponudite alternativo?
- Bruckner: Ni je. To je to razočaranje ...
- Milek: Bi torej lahko rekli, da skupaj z vašim kolegom Beigbederjem spadate med tako imenovane salonske levičarje, ki ne morejo skriti, da nimajo nikakršnega stika s tem, kaj se zares dogaja v delavskem razredu?
- Bruckner: To ni čisto res ...
Ko jo je zapustil, kaj je rekla? Intervju s Pascalom Brucknerjem. Spraševal: Borut Petrović Jesenovec. Ona 18.1.2005.
Malo krajši intervju, a tudi zanimiv.
- Bruckner: Književnost nam dokazuje, da dolgčasa v srednjem veku skoraj ni bilo. Bolj ko se približujemo sodobnosti, bolj vsemogočen je dolgčas.
P.S. Komur je dolgočasen Ravelov Boléro, bi pomislil, da mu je dolgočasno življenje.
12.5.06 |
Komentarji: 14
Moje tri najljubše povedi iz knjige:
- Mlad človek danes hoče ustvariti življenje, kot si ga sam želi živeti, saj je prepričan, da je obilje dosegljivo prav vsakemu.
- Religije so potovalne agencije, ki nam obljubljajo zanesljivo pot proti nebu, toda s te poti se ni še nihče vrnil, da bi nam povedal, ali je bil s prevozom in bivanjem zadovoljen.
- S kakšno osupljivo lahkoto iskanje ideala privede do svojega nasprotja!
Moja najljubša sestavka sta dva, pa naj prepišem le krajšega (drugega, Ljubezni in sočutja, je kar dve strani):
Scenarij prihodnje sreče: Rojstni dan imate. Obožujete svoje delo, vendar ste preklicali vse popoldanske sestanke, da bi ga lahko praznovali. Igrali boste skvoš s prijateljem, potem pa se boste z ženo dobili v jazz klubu. Razervirali ste suito Medeni tedni, v kateri je tudi jacuzzi. Naslednji dan boste rolkali s pravniku v parku: to ni več futuristični scenarij za vaše vnuke, ampak vaše življenje!
Pa še to:
Naslovnico slovenskega prevoda krasi grafika Joana Mirója - to je tistega velikega španskega (katalonskega) surrealističnega slikarja, ki ga je navdajal španski (katalonski) ponos in ki je vihal nos nad običajnimi slikarskimi metodami. Njegove slike (vidi primer galerije) se zdijo infantilne (otročje), kar gre dobro s sporočilom Brucknerjeve razprave o sreči, da je nenehno iskanje sreče infantilno početje. Tako se obnašajo najmlajši.
O sreči zdaj veliko razmišljam. Sprašujem se, ali ni morda nagon po sreči vseeno nekaj zelo človeškega, da neglede na starost in zrelost pač vsakogar vleče k njej. Tu pride v igro razum, ki lahko odloči namesto gona. Zdi pa se, da smo ravno zaradi tega na slabšem kot preostalo živalsko carstvo. Živali namreč razuma nimajo kot tudi ne nagona po sreči. In razumu navkljub je treba priznati, da gonov nikoli povsem ne obvladujemo, kot pravi Goethe:
Da nas ne napravi otročjih starost,
le to spoznamo, da smo otroci ostali.
P.S. Ob 113. letnici Mirójevega rojstva, 20. aprila 2006, se Google luštno pokloni velikemu mojstru s spremenjenim logom na iskalnih durih (večja slika). Mirójeva družina ob tem ponori in zahteva umik loga.
Sam bi osebno napisal zahvalno pismo. Ljudje smo si na kilometre narazen.
Našel sem še en zanimiv intervju, v katerem Vlatka Kolarović izspraša Pascala Brucknerja za revijo Gloss - ta lep neposredni odraz kapitalistične ureditve sveta - o kultu sreče: evforiji, odnos do bolečine, zasužnjenost s seksom, hedonizmom, ipd. - pa ga (kult) za nameček še pograja.
Nekaj navedenih podatkov v uvodu je napačnih, sama vprašanja in odgovori pa so verjetno točni, in tudi prav dobri.
Povezava.
Izpiski:
- V človeški naravi je mnogo več, česar ne morejo zadovoljiti izpraznjena zabava in supermarketi. To je očitno, če gledate televizijo. Ljudi dneve in noči preživijo pred ekrani, toda takšna vrsta zabave vodi naravnost v bebavost. Večino življenja se skušamo izmakniti sistemu, pobegniti pred njim. Nimam avta niti mobitela in to je moj način, kako se upiram vladajočemu napredku.
- Kaj intelektualci, ali natančneje, kaj vi osebno lahko storite, da bi svet naredili boljši?
To, kar lahko storimo, je, da še naprej kritiziramo iluzije. Mi nismo ustvarjalci svetovnega napredka, nimamo oblasti, nismo utopisti, toda lahko uničimo vladajoče mitologije in mite. To je ključna naloga intelektualcev.
Nisem brala, čeprav, vem, bi morala. Menda že zdavnaj, ampak knjiga stoično čaka na mojem bralnem seznamu. Tako kot še toliko drugih!
"Mlad človek danes hoče ustvariti življenje, kot si ga sam želi živeti, saj je prepričan, da je obilje dosegljivo prav vsakemu." Se kar poistovetim s tem, bi rekla. Čeprav obilje ni tisto, akr me osebno privlači. Izbira je. Izberem si (vsaj do neke mere) kako se bom odzivala na razmere, ki me obkrožajo in s tem svojim odzivom ustvarjam pogoje za svoj razvoj. V to ali drugo smer. Sem dovolj jasno razložila?
Gre tebi za obilje? Materialno, čustveno, intelektualno, duhovno? Vsakega po malo?
Živjo Nadezhda,
Dobro si povedala, jaz te razumem.
Bruckner v svoji razpravi zaničuje predvsem to instant srečo, srečo v prahu, ki jo obljublja domala vsaka reklama. Bruckner pravi, da plačaš, nekaj dobiš in se potem počutiš kraljevsko za hip, nakar občutek razvodeni in moraš plačati spet in spet. Za isti občutek moraš dati celo vedno več. Le tako si lahko nenehno vzhičen. Mene to spominja na pričevanja heroinske odvisnosti.
Sam nakupovalno mrzlico redko občutim. V veleblagovnici se znam ustaviti, kupim stvari, o katerih dalj časa premišljujem. Pravzaprav imam doma kar veliko stvari in jih redno mečem stran. Ampak vsega ne morem zmetati stran. Imam materialne potrebe. Po moje je na tem delu sveta nemogoče brez reči. V Indiji živijo samani, samotni menihi v gozdu, kot je Hessejev Siddharta, ki nimajo prav nič materialnega in namesto tega vse duhovno. Temu se reče nirvana. Doseči nirvano v Sloveniji je utopija. Superge stanejo slabih 20,000 SIT, gojzarji 30,000, pa bencin do vnožja Julijcev ... samo to že kar nekaj stane, pa te športi so še relativno poceni.
To je le ena veja, en vidik Brucknerjeve razprave, razprava o sreči gre še o: zadovoljevanju drugih potreb, Bruckner loči tudi med čustvenimi in seksualnimi, želji po nesmrtnosti, večni lepoti in mladosti ... kar je nekako ono zgoraj, abstrakno prenešeno ... Po moje je vsakemu malo bolj razumnemu jasno, da ni mogoče, da bi človek tako vse bil kot vse imel, kot pravi Sanja Rozman, ampak vseeno malo izgleda, a ni tako, kot da masa ljudi-mase hoče ta zakon nekako obiti pa se do konca potešiti. Tako se knjiga bere kar kot shrljivka. Zares pa tem ljudem ne morem soditi, saj ne vem, kako bi sam postopal v njihovih čevljih. Pravzaprav se mi na ta način vsak človek malo sili. Tudi Bruckner jim ne sodi. Njegova knjiga je analiza teh momentov: odbijanja od biti k imeti nazaj k biti ... naleteni, z ničemer zares potešeni ...
Moj odgovor, takšen naravnost in na kratko je: vse - reči, čustva, knjige, gore - rabim po malem, takrat se mi zdi življenje smiselno, slastno.
1. Manj sreče imaš, bolj jo ceniš.
2. Največja sreča je osrečevati ljubljene.
3. Sreča je opoteča.
...
4. Ups, kaj pa nadaljujem? Anonimnost? Brez podpisa ni vsebine. -- Jonas Žnidaršič.
Ljubi ... bolje, ljuba anonimna, tega privilegija ti zares ne morem braniti, a če se ne podpišeš, mi moraš ti dovoliti, da se počutim kot ob smetju v poštnem nabiralniku.
Nadezhda omenja izbiro, da si ona lahko do neke mere izbira, kako se bo odzivala na razmere. Sicer je ta izbira precej plemenite vrste in pomeni nekaj drugega kot ta, na katero sem se zdaj spomnil. Pa vseeno, zdi se mi zanimivo. Naj delim.
Greš v veleblagovnico s policami, ki se šibijo pod najrazličnejšimi rečmi. V sosednji veleblagovnici imajo vsaj toliko reči, pa še drugih znamk. Kaj zdaj, je izbira tako ogromna? Ne, po moje ni, po moje navidez ogromni raznolikosti navkljub še zmeraj vsi nakupujemo iste (malovrstne) reči.
Tak občutek sem si otrdil že pred časom, potem pa sem slišal še enako mnenje Matjaža Lunačka, psihoanalitika, v oddaji Studio City, kjer ga je voditelj Marcel Štefančič gostil skupaj s Primožom Kobrnejem z Duhovne univerze. Ta del oddaje sem posnel in se mi zdi prav dober. Lahko mu prisluhneš tudi ti tu: Nakupovanje.mp3
Tam pri času 3:52 je Lunaček še posebej pomenljiv še v enem smislu:
Element množične psihologije, indukcije. Jaz bom kar sam svojo izkušnjo povedal. Jaz nisem imel nobene predstave dobesedno, kaj pomenijo nakupovalni centri. Ko pa sem enkrat tja šel, sem zagotovo štirinajst dni tja hodil, kot da bi se hotel nečesa nagledat, neki videt. Se mi zdi, da to potrošništvo v resnici deluje na en sugestiven način. Seveda en ozaveščen človek zelo hitro s tem napravi konec. Nekdo drug pa tam vztraja v enem kompulzivnem, repetitivnem smislu, neprestano v tem procesu.
Ojoj, kako smo izvirni ... znamo le kopirati misli nekoga drugega! Razmišljati s svojo glavo ... to bi bil že prevelik napor.
Tudi smeti so pomembne ... odvisno, kako si jih interpretiraš. Težko je, če si ozkogleden.
Anonimna,
Jaz bom vesel, če boš napisala kaj zanimivega in se zraven podpisala. Gotovo ti odpišem.
Bockanje me ne zanima. Sem spada tudi komentiranje anonimnih komentarjev. Pa če so v nekem smislu še tako zanimivi, so zame skoraj brez pomena, nekako brez vsebine, saj zadaj noben ne stoji. Tako ne pričakuj, da bom kaj nepodpisanega komentiral.
Podpisal se nisem zato, ker je moje ime le še eno ime več na tej veliki Zemljici, ki pa tebi praktično ne pove ničesar. Še zlasti zato ne, ker pričakuješ, da sem ženska.
Sicer pa, dotikaš se izredno zanimivih tem, le tvoji komentarji so nekoliko čudni.
Marjan
Ko se nagovarja anonimnega bralca, se navadno rabi moški spol, jaz pa imam rajši žensko, pa rabim to obliko. Spoštovanje do božanskega.
Če si slučajno Marjan - taborni vodja iz Matice, mi tvoje ime veliko pomeni, in sem nadvse vesel, če zapišeš kaj ob moj zapis.
Da so moji komentarji čudni, pa mi je vredu (kot na primer kakšnim smeti, hihi), saj zame velja: da je čudno dobro. Čudno v smislu originalno. - Si imel ti kakšno drugačno čudno v mislih?
(Zakaj moram vedno jaz dobiti številko 13? Tako: 14. komentar za srečo.)
Objavite komentar
<< Nazaj na 1. stran