Julius Kugy: Delo, glasba in gore

Življenjepis znanega Tržačana dr. Juliusa Kugyja (rojen: julija 1858 v Gorici; umrl: februarja 1944 v Trstu; na sliki tretji z leve, sedi z družino botanika Alberta Boisa de Chesneja, leta 1939 pri 81 letih) daje krasen vpogled v družbo elitnikov ob koncu 19. stoletja. Življenja so jim sestavljaje: gore, glasba, delo, družina, knjige, pokončnost in prostost. Ti ljudje so znali ljubiti, ker so bili prosti in pravilno vodeni. "Resnična ljubezen in zvestoba uspevata le v prostosti."
Naj te v branje pospremijo še besede Janeza Ruglja: "Za vse ljudi, ki ne doumejo bistva usklajenosti med delom, naravo in umetnostjo."

Kugy je znan gornik. Poznamo Kugyjevo pot na Montaž (2753 m) v Julijcih (111 izletov po slovenskih gorah, str. 168). Čislal je delo, glasbo in gore. Nikoli se jih ni nasitil, nikoli zanemarjal. Pomiril se je s sabo, neizbežnim koncem in užival v dihanju živlenja, kakršnega že: "Saj vemo, če se še tako trudiš, ti v vsaki gorski skupini ostane dovolj neizpolnjenih želja in vrzeli. Vse naše delo ostaja enako kot naše znanje le - krparija." Ugotovil je, da brez gora ne more živeti: "Gore so mi bile tolažnice, pomočnice in vodnice tudi takrat, ko je glasba že zdavnaj odpovedala in je molčala tudi še naprej." K številnim vzponom v gorah ga je podžgala planinska literatura. Potem je sam napisal imenitno knjigo o gorah Iz življenja gornika, kjer se zgleduje po svojih najljubših. Kritičen je bil do sodobnega alpinizma:

1. ker se je začel odmikati od duhovnega,
2. ker po njegovem smrt v gorah ne pomeni vedno junaškega konca, ampak pogosto le veliko neumnost,
3. in predvsem ker je bil prepričan, da so nad velikimi cilji, ki nam jih kažejo gore, še drugi, veliko višji, ki nam jih postavlja življenje. Kajti gorništvo v pravem smislu naj bo šola za tisto življenje, ki zapovedujoče stoji visoko nad njim.

Kugy je bil lep, skromen in zmeren človek. Vedel je, kaj rabi, da kar najbolje uspeva: "Delo, glasba in gore - so trojica, s katero se da dobro živeti. Kolikor resnejše in težje je bilo delo, od katerega sem prihajal, toliko svečaneje so me vselej sprejele gore, toliko slovesneje mi je zvenela vsaka glasba. Delo bodi čvrsta osnova in podlaga, s katere se dvigamo ojekleneli, trdni, močni in veseli v višine naših idealov."

Kljub temu nekaj pri njemu ne morem razumeti. Čeprav doživi in doseže marsikaj: razvije se v neutrudljivega gornika, postane mojster klavirja in petja, naravoslovja in doktor prava, zrase v srečni družini in še kaj, se vendarle:

- ni nikoli poročil in imel otrok. Zakaj ni posegel še po teh prvovrstnih doživetjih?
- je v zrelih letih poredil na 112 kg. Kaj se mu ni zdelo, da tako obtežen človek veliko težje rine v klanec; tudi neraje?

Kljub temu velja zapisati, da je Julius Kugy stopal po poti resnice in lepote kot le malo-malokdo pred in po njem: do zadnjega diha ju je iskal v gorah, notah in knjigah, ne menoč se veliko za materialno, čeprav je sprva resda živel kar razkošno. Vendar je umrl praznih žepov in s srcem, tako pravijo, ki je ob smrti tehtalo cela dva kilograma, kar je nekajkrat več kot pri razvitem atletu (okrog 600 g). Srčno očitno ni le telesno.