> nedelja, april 16, 2006
> komentarjev: 11

Carl Sagan: Stik

Še enkrat prebral Contact, Stik v prevodu Janka Modra. Zakaj, to je eden izmed mojih najljubših znanstveno-fantastičnih romanov, čeprav bi lahko kar spustil oznako fantastični in rekel le znanstveni. V njem je resda dobra mera fikcije, vendar je po drugi strani tako znanstven, da se ne bi pretirano čudil, če bi kaj takega začelo jutri pokrivati Delo. Kako je avtorju uspelo napisati tako točno pa hkrati tako privlačno knjigo o: znanosti, veri, znanosti napram veri? Te stvari so očitno lahko res privlačne.

* * *


Še enkra gledal Contact (1997) s prisrčno Jodie Foster. "Samo nekaj, nikakor nikoli ne sodi knjige po njenem filmu!" pravi J. W. Eagan in po mojem to v splošnem kar dobro drži (The Hitchhiker's Guide to the Galaxy, Troy, Captain Corelli's Mandolin; upam si dodati da tudi prihajajoči film po Márquezovi Ljubezni v času kolere, a prav lahko se motim; pustim se presenetiti!) A tu pa tam se najde kakšen izreden film, ki več kot dostojno predstavlja svojo knjižno predlogo (animirani filmi Gospodar prstanov, risanka Poslednji samorog, Kubrickova Odiseja 2001). Med te gotovo sodi tudi Stik.
Jodie Foster je v svoji srčni znanstveno-fantastični drži in pozneje kombinezonu tako ljubka, da ni dneva, ko ne bi v kakšnem zlepku misli švignila pod mojo lobanjo.
Knjigo napaja super zgodba, tako onostranska kot tuzemska. Carl Sagan ni zaman zanjo dobil nagrade Hugo.

Razlike med filmom in knjigo so na mnogih mestih, a oboje je narejeno z občutkom, iskrenostjo, kot poklon viziji Carla Sagana ... da je sicer film drugačen od knjige, a prav tako okusen.

Vera napram znanosti je eno glavnih pogavij teorije Filozofije znanosti. Ta film lepo prikaže, da gre v bistvu za eno in isto stvar: iskanje resnice. Resnicoljuben človek je veren človek.

Kako veliko je vesolje? Za to si poglejva Universe Reference Map: edinkrat sem jo videl v tisti praznični januarski številki revije National Geographic leta 2000. Potem v živo nikoli več. K reviji je bila priložena tudi ta shema vesolja, ki se mi zdi nekaj najbolj očarljivega, natisnjenega na papir. Zdaj sem jo našel v spletni prodajalni. Spodnja slika je nesramno pomanjšana (original je skoraj A1: 51 x 78 cm) in obupna, se strinjam, pa vendar se da razločiti osnovno vsebino. Naj jo skušam po spominu orisati.



Vesolje je oogromno čisto zares, "morda si mislil, da je daleč do lekarne, pa to je mišji kurac napram vesolju," reče Dauglas Adams (str. 50). Vesolje je prostrano in čeprav silno, je obenem precej prazno. A ne zmenimo se zdaj za to, porazdelitev mase je del malo drugačne zgodbe (- ki je na svoj način prav smiselna). Velikost je tisto, kar nas zanima, in naše mesto v vesolju. Kje je Zemlja v vesolju? Nikjer, to je verjetno najbolj pošten odgovor. Le kdo bi jo namreč lahko našel, če je treba narediti pet zaporednih, strašanskih povečav, da se pride do našega osončja, kateremu 99.8% mase odpade na Sonce ... Tako, pripravi se, pet povečav:

1. Rezina predstavlja nekaj promil opaznega vesolja in vsebuje supergrozd galaksij. Ta ogromen grozd, okrog 150 miljonov svetlobnih let počez, vsebuje na miljone grozdov in en tak grozd na tisoče galaksij.
2. Grozd galaksij, premera okrog 5 miljonov svetlobnih let, v katerem pleše naša Mlečna cesta, luštna spiralna galaksija, ki sicer precej sameva. V soseski so: ozvezdje Ursa Minor, majhni galaksiji Veliki in Mali Magelanski oblak ter še ena velikanka-spiralka Andromedia.
3. Položaj domače galaksije se v prerezu širine 500,000 miljonov svetlobnih let dobro razloči. Zemlja se nahaja v drobnem ozvezdju Orion, za kateregakoli Nezemljana povsem nepomembnem obrobju Mlečne ceste. Podoben odnos imam sam do neke zakotne ulice v predmestju Ria de Janeira. Čeprav me njena usoda navdaja z grenkobo, ta ulica zame enostavno ne obstaja.
4. Ozvezdje Orion, premera 40 svetlobnih let, je napolnjeno z raznimi osončnji. Nam najbližje, Alfa Centauri, oddaljeno 4.3 svetlobna leta, ima tri sonca. Osončje Vege, kamor se odpravijo junaki Stika (v filmu le junakinja, Jodie Foster), oddaljeno 26 svetlobnih let, leži nekje na obrobju Oriona.
5. Naše osončje meri v premeru okrog 15 miljard kilometrov. Živimo na planetu, ki ima ugodno lego. Glede tega se ne bi smel noben pritoževati! Recimo, da nas zebe pa si želimo, da bi nas čimprej ogrelo. Ni problema, reče Sonce, posije in nas zagreje čez 8 minut. Pomisli na reveža, ki živi na obrobju osončja, na primer na Plutonu. Gotovo ga zebe. Da zakuri, mora počakati 7 ur. (Da ne omenjamo tistih, ki bi radi živeli na Xeni, našem 10. planetu, ali še celo kje preko.)

Upodabljanje eksponentnega povečevanja vesolja se mi zdi blazno zanimivo. (Kot prvo: težko upodobljivo.) Nekaj podobnega - v obratni smeri - je videti v filmih ("pozna kdo še kaj?"):

- Stik, kjer se kamera verodostojno oddalji (ponavljam: pospešeno) od Zemlje do konca vesolja v - oko junakinje, kot gre pesem Williama Blakea: "Uzreti svet v zrnu peska / in nebo v divji roži. / Ujeti neskončnost z dolžino korak / in večnost v kratki uri."
- Možje v črnem I, kjer se kamera tokrat oddalji kar od ulice v mestu do konca naše galaksije, nakar se hudomušno znajdemo ... duhovito!

Animaciji se mi zdita dobri, pa sem ju izrezal še za vas. (Filmčki so zakodirani s kodekom DivX 6.1)

* * *


Moj stik - moj Storžič (vedno znova)
Nikoli nisem v življenju zares stokal, prej prijel za delo, pogosto pa v nekem - in mislim da pretežno neškodljivem hecu božam svoj ego, čemur vem, da gre marsikomu v nos in ga imenuje na primer jeremijada. A meni dobro dene, seveda - in drugim po mojem ne škodi, prej jih vzpodbudi -, kot mi dobro dene gibanje v naravi. Že kot čisto majhen sem se veliko gibal. S tekom in sprehodi sem aktiviral svoje telo. Malo starejši sem začel redno uhajati v gore in se stapljati z naravo. To je zame vera. Kot razumem vero, nisem ateist, nikakor ne, sem poduhovljen človek, temveč bolj agnostik v smislu, da mi bistvo stvari ni dostopno. Ne tajim boga! a ne dojemam ga teološko, temveč kot dušo vesolja, mehanizem, ki ga poganja ter napaja. Prosim lepo, ne žalim druge, ne mislim, da živijo v zmoti, to je moje mnenje, tako sem si izbral bolj ali manj sam. Da bi prepustil svojo usodo nekemu možu z dolgo brado, k njemu molil ... se meni zdi prepoceni. (In narobe: Imel sem punco, ki se ji je zdelo uhajanje v gore početje iz obupa.) Tu sem blizu Carlu Saganu:

"The idea that God is an oversized white male with a flowing beard, who sits in the sky and tallies the fall of every sparrow is ludicrous. But if by 'God,' one means the set of physical laws that govern the universe, then clearly there is such a God. This God is emotionally unsatisfying... it does not make much sense to pray to the law of gravity."

Zame gre za podoben stik z naravo, da hočem kot Faust videti "na lastne oči, to kar svet v tečajih drži," da se poistovetim z naravo. To mi dene zelo dobro. Seveda, potem je vrnitev v mesto in službo na nek način toliko bolj boleča, a o tem lahko zares sodi le človek, ki to sam doživi, zato bom kar povedal: V dolini je srce, da kruli lačno, a obenem je ta lakota znosna, saj se srce dobro spominja občutka resnične sitosti. Da bi lahko izbiral med "sabo" in nekim človekom, ki skorajda nikoli ne pokuka iz svojega brloga, in ki se že dolgo ne smeje več (pa verjetno tudi joka ne), bi izbral sebe - izbral bi "doline" in "vrhove". Vsi nekako nihamo, vsi smo sinusi, a nihamo različno. Razlikujemo se vsaj v: amplitudi, faznem zamiku in frekvenci nihanja.
Kar mi je všeč, je to, da iz nekakšne manične depresije le prehajam tja, kamor si želim: k realnemu optimizmu.



Gore, v gore sem zajubljen. Izmed njih še najbolj v Storžič. Ta me pogosto kliče k sebi. Na dan pred velikonočnimi prazniki sem se klicu odzval. Prav nanj se nisem povzpel, saj so bile razmere vendarle prehude. Tako sem se mu šel prikloniti najbližje, kar se mi je dalo - do njegovega dolgega južnega žleba pri planini Javornik. S Storžičom bom za zdaj počakal na toplejše dni, da se trmasta oddeja stopi (kjer je nametano, gre čez dva metra!)
Takole je bilo:



Najprej počakam na sončni vzhod. Peljem se po gorenjski avtocesti iz Ljubljane. Pogled na svet nad Tržičem mi brani razpotegnjena Kriška gora z najvišjim Tolstim vrhom (1715 m) na desni, priklanjajoča se Storžiču (2132 m) mogočni tržiški piramidi še bolj na desni.


Spodaj nad vasico Gozd najbolj nežna pomlad.

Nekaj odsekov precej zračnih, nevarnih. ("Planine vzele ste nam najdražje - Penko Saška: 9.4.67 - 2.1.75." 8 let!)
Mala Polana: Vode, kot si zaželiš, ta sicer času primerno mrzla, a vsaj od žeje se tu ne da umreti.

Storžič s Škarjevim robom na levi mamljiv, vendar sem tokrat odločno rekel NE. (Je kdo videl film Dotik smrti / Touching the Void (2003)? :) ... :| !

Precej nedolžna opástka (- pomanjševalnica za opást) pod Tolstim vrhom.

Malo bolj nevarna opast na drugi strani Vrha.

Vsekakor nevarna opast.

Zadaj izraziti Stegovnik, na katerem še nisem bil, a je bila moja prijateljica Ana.

V glavnem, pogled na Kriško goro: spodaj pomlad (poletje), zgoraj huda zima.


* * *


Stik je super čtivo. Je poklon najvišjemu, česar je človek zmožen. Vendar tu ne gre zametovati drugačnih dejavnosti človeka napram znanstvenim. Človek je zagonetno bitje - v filmu (reče alien junakinji Jodie Foster o nas, ljudeh):

"You're an interesting species, an interesting mix. You're capable of such beautiful dreams and such horrible nightmares. You feel so lost, so cut off, so alone, only you're not. See, in all our searching, the only thing we've found that makes the emptiness bearable is each other."

Najvišje se dá iti v marsičem.



Vsem, ki naju vidite, pošiljava lepe pozdrave s Tolstega vrha: Bo in Storžič, in želiva lepo drugo polovico praznikov!


Komentarji: 11

Blogger Bo:

Še enkrat, še enkrat, še enkrat eno prav določeno: knjigo, film, goro, pa še sto drugih stvari ... vržem v isti koš, saj imajo velik skupni imenovalec - nostalgijo, hrepenenje po domu. Mnogi ji pridajo bolezenski značaj, sam pa sem glede tega previden: mar nismo v drugo, v tretje ... boljši? Vračanje domov je lahko oboje: slastno in koristno.

16/4/06 17:35  
Blogger Bo:

Khm, vračanje k eni določeni knjigi ... duhovito!

16/4/06 17:36  
Blogger Bo:

Pot čez Kriško goro je del SPP - Slovenske planinske poti, samo najimenitnejše planinske poti pri nas.
Spletna stran, posvečena SPP, je stran Domna Horvata. Ker je stran pravzaprav krasna, naj jo predstavim tu:

Domen Horvat. "Transverzala - Slovenska planinska pot (SPP)." O SPP na spletu ni moč najti veliko (tudi ne uradne strani), kar je med drugim spodbodlo Domna Horvata, da je postavil svojo neuradno stran. Posvečena najveličastnejši izmed slovenskih poti, deluje od poletja 2003 naprej. Pri opisu poti se Domen trudi biti kratek in jasen z nasveti, ki so planincu pri obisku točk SPP v konkretno pomoč. Besedila začini s premišljenimi, a zopet kratkimi osebnimi opažanji in obrtniškimi, a nazornimi fotografijami.

16/4/06 17:42  
Blogger Bo:

Tule sem našel eno slikco, da vidiš, kakšno imenitno osemko se da narediti še s skokom na Storžič in sestopom do Doma pod Storžičem. (- Namesto Škarjevega roba gre tu pot po 5. Žrelu, ki ima smisel le v snegu. Najbolj seveda s smučmi.)

16/4/06 18:40  
Anonymous OwcA:

Kar se tiče vesoljčkov je Sagana malo pozil čas. Precej indicev je, da je Zemlja prav-prekleto-fantastično-ravnopravšnja.

Če mali in zeleni so, so verjetno zelo daleč.

16/4/06 20:48  
Blogger Bo:

OwcA!

"Kaj je daleč v vesolju?"

Se strinjam, Sagan in njegova TV serija Cosmos (1980) je po eni strani daljna zgodovina, ampak pri njemu me navduši to sladostrastje pri iskanju resnice z znanostjo. Danes je isto, kaj je drugače?

S tem ko se indici hitro kopičijo, se kakšni tudi spreminjajo. Kakšne indice imamo danes o temni snovi? Gotovo bomo imeli mnoge čez nekaj časa, pa bodo čisto nekaj posebnega.

Tvoj odgovor je po godu Saganu. Nekje je zapisal, da je njegova želja, ko bo umrl, da bodo njegove knjige romale v koš.

16/4/06 21:53  
Blogger Bo:

Po vsem povedanem tu moram povedati še tole: V nedeljo ob 19.25h je na SLO1 Zrcalo tedna, ki pregleda družbeno dogajanje v preteklem tednu. Je zdravilo za vsakogar, ki je občutljiv, in ki misli, da se počuti preveč dobro. Svet šibi pod trpljenjem!
Najhuje pri nas je morda to, kot pravi S. Žižek, "da sočustvujemo z revnimi, da ne bi mislili o rešitvi problema revščine."
Pred nekaj urami pišem tu o osvjanju Storžiča, povsem nekoristnem početju, nekje drugje se piše o prebiranju harryjev potterjev ..., ko takoj potem gledav na teve: prerekanja okrog orožja, obtoževanja, vojno v Iraku, obup v Afriki ... - v živo!

Ampak, kaj lahko nekdo, kot sem na primer jaz, naredi okrog tega? Morda je vprašanje napačno. Spet Žižek ...
"Deluj lokalno, misli globalno" - to deluje? Jaz gore rabim, da ne "pozabim", prav tako knjige pa še kaj. Vendar mislim, da bi se lahko privadil še marsičesa hujšega: vojne, žeje ... človek se lahko navadi svašta! a če ni primoran na slabše, ne gre. To je nek naraven zakon, podobno kot toplota ne uhaja iz mrzlega na toplo.

Po moje se "misliti globalno" ne da! Čeprav Janez Drnovšek pravi drugače.

16/4/06 22:05  
Anonymous OwcA:

"Kaj je daleč v vesolju?"

Vsaj miljarda svetlobnih let, ob predpostavki, da je vesolje staro pribljižno 10^10 let in da se informacija ne more širiti hitreje kot s svetlobno hitrostjo.

17/4/06 00:32  
Blogger Bo:

Owca, tule še Sagan sam v spremni besedi: "Moja najiskrenejša želja glede tele knjige je, naj bi bila čutiti zastarela, ker so medtem pri znanstvenem raziskovanju napravili že tako velik korak naprej."

Ampak vesoljčki ravno ne spadajo pod neko priznano znanstveno raziskovanje, zato me zanima, kaj si imel v mislih, da je Sagana glede vesoljčkov povozil čas?

17/4/06 12:27  
Anonymous Mario:

Hej Bo, ravno odprem tvoj blog in po radiu mi povedo, da se danes začenjajo dnevi knjige :) kakšno naključje. Malo bom pokomentiral tvoj zapis.
Stik z Jodie Foster je bil tudi meni zelo všeč, knjige pa še nisem bral. Jo bom dal na svoj seznam za prihodnje branje.
Lepe slike -- kateri fotoaparat uporabljaš?
Zanimiv in malo nasprotujoč pa se mi zdi del tvojega zapisa, v katerem govoriš o svojem stiku z duhovnostjo. Praviš, da se v gorah stapljaš z naravo in da je to zate vera. Opredeliš se, čeprav ne povsem prepričljivo, za agnostika. Ne vem, morda pa še nisi doživel dovolj globokega zlitja z naravo, da bi lahko spozna(va)l bistvo stvari. Preberi si Vse v enem, eno v vsem od Mitje Peruša, morda ti bo odprla kakšno novo obzorje. Mimogrede, knjigo je napisal fizik in ti bo mogoče tudi zaradi tega zanimiva.
Kot drugo bi te rad opozoril še na nekaj. V nadaljevanju namreč praviš, da ljudi, ki ne verujejo kot ti, ne žališ in da ne misliš, da živijo v zmoti, v skoraj isti sapi pa jih potem vseeno implicitno degradiraš s tem, ko njihovega boga nevedno opišeš kot moža z dolgo brado in z opazko, da se ti zdi vse to prepoceni. Tak odnos se mi zdi žaljiv, vzvišen in nespoštljiv.

18/4/06 08:19  
Blogger Bo:

This comment has been removed because it linked to malicious content. Learn more.

18/4/06 10:15  

Objavite komentar

<< Nazaj na 1. stran