Erich Fromm: Umetnost življenja

Vprašanje stoji na mestu: biti ali imeti; kaj imaš rajši: da si ali da imaš? Dilema ni tako črno-bela, se strinjam, da bi bil odgovor kar to ali ono. A dilema je temeljna, se ti ne zdi?

Moja zadnja je bila takšna: Ker sem bil kot Mobi naročnik dalj časa grozovito potraten (pa ne s pogovori, teh je bilo vedno za tretjino naročnine), sem le presedlal med uporabnike Mobi kartic. Zraven se mi je ponujala še krasna nova Nokia, ki nikakor ni bila poceni, a bila je nova, pa tako čedna! Takoj sem jo hotel odnesti s seboj domov. Naslednji hip pa sem pomislil na svojo Nokio, saj z njo ni nič narobe. Morda zgleda že malo nemodna, ok (mimogrede, je moja prva nasploh: ha, lepo pazim na svoje stvari), a ko zazvoni, ti povem, žvižga enako fletno kot prvi dan, ko sem položil baterijo vanjo, in ko zabrni, se trese prav tako dobro. Pogovori z njo se ne zdijo nič slabši.
Ampak tisto novo Nokio bi bilo vseeno dobro imeti ... ali pač?
Naposled je nisem vzel! Namesto sem si okrepil prepričanje, da kar ni pokvarjeno, ni treba popravljati. To se mi zdi sila priročno vodilo v življenju. To je ena od stvari, ki ti jih lahko iskreno svetujem. Seveda se ga sam ne držim popolnoma, po mojem se ga noben ne more, vsaj živ ne; tu in tam "grešim" - kdaj je treba, kdaj je dobro -, a na splošno poskušam zatreti te bedne nevrotične želje po novitetah, stvareh, ki jih prav zares ne rabim. V službi imam mnogo stvari za postoriti, dela je čez glavo, že glava sama pa je polna želja, kaj vse bi se še rad naučil, tega je ogromno; verjemi mi, nočem biti suženj dodatnih stvari po nepotrebnem.

K razmisleku me je napeljala zanimiva knjiga: Umetnost življenja Ericha Fromma (njegova poslednja; prevedel Milan Štrukelj). Navadno ne jemljem v roke knjige s takšnimi, "poceni" naslovi, a tokrat je bilo drugače: vreme in težko življenje (tudi Stepni volk, moja prejšna - knjiga) sta me spravila precej nizko, zato sem si iskal lažjega branja. Pa sem se uštel, kajti knjiga sploh ni tako zelo lahka.
Da knjiga ni poceni, s približno izdelanimi idejami, pričajo pisateljevi dosežki, se pravi sploh on sam: Eric Fromm (1900 - 1980: Nemčija, ZDA, Mehika, na koncu Švica) je bil mojster življenja. Jemal si ga je premišljeno, bilo mu je pestro. Bil je asket, ko je bilo treba, in hedonist, ko se mu je tako zazdelo. Izmojstril se je v psihologiji, sociologiji, filozofiji in psihoanalizi. Lasten pogled je razvil iz najboljših izročil budizma, starogrške filozofije, krščanstva, renesanse in razsvetljenstva, kar je obogatil z lastnimi dognanji ter izkušnjami iz psihoanalize. Njegove besede imajo žar, imajo čar, so ostre in iskrive obenem; predvsem pa jim je verjeti. Njegovi nauki prej kot učijo, opozarjajo. S tem seveda lahko nekoga tudi poučujejo, če tako pusti.
Glavni motiv Frommovih knjig je obolelost sodobne družbe in njena dvojna življenska usmerjenost: k biti ali k imeti.

Moja bloger frendica (... kaj je definicija tega; kakšen je doseg; obstaja kakšen post na to temo?) Nadezhda bi rekla, da življenje ni matematika (vsaj "enostavna" ne; čeprav mislim, da je ona do zdaj mislila, da sem jaz mislil, da je). Abstrakcija ne deluje dobro v stvarnih življenskih okoliščinah, po njenem je življenje ena sama velika izjema.
Nadezhda, s tem se popolnoma strinjam. Le dodal bi: da življenje tudi ni "neenostavna" matematika. Nikakršna matematika ne popiše življenja. Kar ne pomeni, da ne more biti zabavna, in kar tudi ne pomeni, da ne bi moglo biti tole čisto res: "Vse pomembno je zapisano v matematiki." (Tega nisem rekel jaz! Ne me linčat. To je izrekel zvezdni bojevnik Robert Heinlein.)
Biti napram imeti si kdaj predstavljam kot dva vrtinca, nasprotna, malo narazen, ki tekmujeta med sabo, kateri bo pogoltnil več ljudi (druge živali verjetno ne poznajo te dileme; si predstavljaš medveda, ki bi si poleg svojega brloga opremil še dva vikenda v drugih gozdovih?), oziroma kot dve željeni stanji, dva atraktorja, ki k sebi vlečeta različne ljudi. Ali se strinjaš, da če pogledava značilne poteze, potem vzhodna filozofija teži naravnost k biti, stanje nirvane naj bi bilo prav to, "da človek popolnoma je", osvobojen vse navlake; kakšen tip zahodnega načina življenja pa teži na drugo stran k imeti. Vmes si predstavljaj enega občutljivega posameznika. Kako ubog je ta človek, ko ga nategujejo na obe strani, da mu bodo vsak čas okončine izstopile iz sklepov.


Slika zgoraj kaže rešitvi Lorenzovega sistema, dve trajektoriji, ki sprva začneta blizu vsaksebi, a ju tok časa razdruži, tako da se kmalu nahajata povsem drugje. (Začeli sta ob istem času na skoraj istem mestu. Ravno ta "skoraj" je vzrok razhajanju. Od tu spelje pot k determinističnemu kaosu, če koga zanima.)
Slika spodaj kaže isti rešitvi za daljši čas. Lorenzov sistem je primer čudnega atraktorja, matematične beštije, za katero je značilno sedlo - to je tista stvar vmes, ki razkači slogo bližnjih trajektorij. (Nenadoma se počutim kot na prepihu.)