Herman Hesse: Stepni volk
Štarta mesec marec, Bo sestradan seže po Stepnem volku, svoji ljubezni Jo pa v Anglijo pošlje e-kartico:
Pred leti jo je namreč nahecal, nečakinjo Jo, da so skupaj še z njenim bratcem Ko tri godzile podobno kot tiste tri pošasti Bo, Na in Ro, ki pojejo iz reklame za šampon BoNaRo. Zato so zdaj vsi ... vse bolj samozavestne. Kaj se bo zgodilo, ko bosta Jo in Ko spoznala, da le nista godzili, je drugo vprašanje. Res je kruto to odraščanje, a ni, ko je pravljico treba treščiti ob steno, se vam ne zdi? Upajmo, da njiju ne bo bolelo tako, kot boli Boja.
Zgodba s kartico se tu ne konča. Z Jo jo je prebrala njena mama, ki ji je potem v nekaj dneh uspelo informirati ožje sorodstvo, da je Bo jokal ob knjigi, ob knjigi! Kam pa je prišel ta svet, da bo Bo, že velik fant, jokal ob knjigi. Mi ne moremo več, zakaj bi njemu pustili?
Stepni volk je samec, ki si izbere samoto. Hoče biti neodvisen od vseh spon življenja. Od sveta, ki ga ne priznava, zahteva neodvisnost. Prav, pa mu jo dajmo, so rekli ljudje, dajmu mu to neodvisnost. Pa so mu jo dali. A volk, ki zdaj postane stepni, tudi kot sam ni vesel. Neodvisnen začne gniti pri svežem životu. Volk se je uštel, kot so se ušteli mnogi pred njim, ki so si želeli nekaj bolj kot vse na svetu, pa niso točno vedeli, kaj jih čaka. Neodvisnost ni tako udobna, kot se zdi na prvi pogled. Neodvisen človek hitro oveni. Pač mora biti odvisen od dela za nekoga, svoje življenje mora posvetiti nečemu. Je to stepni volk spoznal prepozno; je želja zanj zdaj že usoda?
Do zdaj je Bo trčil ob dve Hessejevi knjigi, poleg Volka še ob Siddharto. Obakrat se je v njem vzdignil občutek usodnosti. Obe se mu zdita ultimativni, kot nekakšna priročnika: Siddharta za askezo, Stepni volk za samost. Že od nekdaj se je samozadovoljeval z askezo in samostjo. Morda se komu to sploh ne zdi mogoče. Vendar naj ga na tem mestu podprem in povem: da je mogoče, in da naj čevlje sodi le kopitar. On bi dejal (seveda bo tako rekel), da je prav, da je takšen in ne drugačen kot tak, kakršen je. Če ga svet sili v nekaj, pa se on vda, ni vesel. Stepnih volkov se ne sili, oni se silijo sami.
Tako sta mu obe Hessejevi, Siddharta in Stepni volk blizu, kot je sploh lahko človeku blizu knjiga.
Na koncu mi je povedal le še to, da se mu je zgodilo nekaj, kar se mu ni zgodilo še nikoli prej, in kar si ni mogel misliti, da se mu bo sploh kdaj zgodilo. Knjige se je ustrašil! Zato ga je strah več povedati o njej, svojem doživljanju. Baje je spisal "cel" roman, pa se ga ne upa pokazati, še enkrat prebrati. Knjiga ga je dobro popisala.
Pred leti jo je namreč nahecal, nečakinjo Jo, da so skupaj še z njenim bratcem Ko tri godzile podobno kot tiste tri pošasti Bo, Na in Ro, ki pojejo iz reklame za šampon BoNaRo. Zato so zdaj vsi ... vse bolj samozavestne. Kaj se bo zgodilo, ko bosta Jo in Ko spoznala, da le nista godzili, je drugo vprašanje. Res je kruto to odraščanje, a ni, ko je pravljico treba treščiti ob steno, se vam ne zdi? Upajmo, da njiju ne bo bolelo tako, kot boli Boja.
Zgodba s kartico se tu ne konča. Z Jo jo je prebrala njena mama, ki ji je potem v nekaj dneh uspelo informirati ožje sorodstvo, da je Bo jokal ob knjigi, ob knjigi! Kam pa je prišel ta svet, da bo Bo, že velik fant, jokal ob knjigi. Mi ne moremo več, zakaj bi njemu pustili?
Stepni volk je samec, ki si izbere samoto. Hoče biti neodvisen od vseh spon življenja. Od sveta, ki ga ne priznava, zahteva neodvisnost. Prav, pa mu jo dajmo, so rekli ljudje, dajmu mu to neodvisnost. Pa so mu jo dali. A volk, ki zdaj postane stepni, tudi kot sam ni vesel. Neodvisnen začne gniti pri svežem životu. Volk se je uštel, kot so se ušteli mnogi pred njim, ki so si želeli nekaj bolj kot vse na svetu, pa niso točno vedeli, kaj jih čaka. Neodvisnost ni tako udobna, kot se zdi na prvi pogled. Neodvisen človek hitro oveni. Pač mora biti odvisen od dela za nekoga, svoje življenje mora posvetiti nečemu. Je to stepni volk spoznal prepozno; je želja zanj zdaj že usoda?
Do zdaj je Bo trčil ob dve Hessejevi knjigi, poleg Volka še ob Siddharto. Obakrat se je v njem vzdignil občutek usodnosti. Obe se mu zdita ultimativni, kot nekakšna priročnika: Siddharta za askezo, Stepni volk za samost. Že od nekdaj se je samozadovoljeval z askezo in samostjo. Morda se komu to sploh ne zdi mogoče. Vendar naj ga na tem mestu podprem in povem: da je mogoče, in da naj čevlje sodi le kopitar. On bi dejal (seveda bo tako rekel), da je prav, da je takšen in ne drugačen kot tak, kakršen je. Če ga svet sili v nekaj, pa se on vda, ni vesel. Stepnih volkov se ne sili, oni se silijo sami.
Tako sta mu obe Hessejevi, Siddharta in Stepni volk blizu, kot je sploh lahko človeku blizu knjiga.
Na koncu mi je povedal le še to, da se mu je zgodilo nekaj, kar se mu ni zgodilo še nikoli prej, in kar si ni mogel misliti, da se mu bo sploh kdaj zgodilo. Knjige se je ustrašil! Zato ga je strah več povedati o njej, svojem doživljanju. Baje je spisal "cel" roman, pa se ga ne upa pokazati, še enkrat prebrati. Knjiga ga je dobro popisala.
10/10
7.3.06 |
Komentarji: 3
Res je, da je knjiga težka, ena med najtežjimi. Težko leže na dušo. Verjetno bom še cela leta premleval o njej (kar ni nujno slabo).
Ni pa res, da je zgolj pesimistična, negativna. Sploh ne! Štarta že povsem tako, skrušeno:
"Ta dan je minil, kakor pač minevajo dnevi; pokočnal sem ga ..."
Ampak že na naslednji strani se usmeri navzgor, začne nakazovati boljše rešitve, bolj in bolj jo preveva radost do življenja v dvoje, življenja za nekoga, nekaj. Stepni volk prizna, da stepa ni najboljša rešitev, in da obstajajo še boljše, in da je odločen, bolj kot kdajkoli prej, da se bo prebil v kakšen tak drugačen ekvatorialni pas. Knjigo zaključi:
"Nekoč bom igro s figurami bolje igral. Nekoč se bom naučil smejati. Zdaj grem."
Če si poskušaš predočiti tole bijekcijo, krivuljo, ki je na začetku skrajno negativna, na koncu nasprotno pozitivna, med njima pa obišče vsa vmesna stanja in občutja, boš razumel, zakaj nerad napišem kaj več o tej knjigi. Je zelo intimna.
Človek mora znati biti sam. Če se tega ne zna naučiti sam, naj se pa s knjigo.
(In - prosim, ne spet o tem, kako smo ženske bolj srečne, ker nismo. Sreča je enakovredno razporejena med oba spola. (Ne poskušaj sedaj "indoktrinirati" še Jo.) Pika.)
:)
Saj, da veš, pazim, da ji ne povem preveč tistega, kar imam na glavi, pa o čemer še nisem čisto prepričan.
Objavite komentar
<< Nazaj na 1. stran