... mojih 100

V zadnji Oni je intervju z Branetom Gradišnikom, tistim slovenskim jezikoslovcem, ki je prevedel Gospodarja prstanov in teče maratone. Intervju je super, v njem Gradišnik ml. o: knjigah, pisanju, samouresničevanju in tam proti koncu tudi o 100 knjigah:

"S tem, da ne berejo fikcije tisti, ki so odrasli, sem imel v mislih pravzaprav drugo resnico. Kdor je res odrasel, ta ne potrebuje več knjižne učenosti. Tudi nam verjetnostni račun kaže, da je možnost, da bi se, potem ko si prebral recimo sto knjig, lahko iz stoprve in tako naprej še naučil česa, česar se ne bi bil mogel iz prvih sto, zanemarljivo neznatna. Sto knjig pa menda preberemo že v mladosti."

Sto (100) knjig sem sicer že prečital, pa vendar niso bile vse tiste prave, res pomenljive. Zato bom čital dlje, dokler ne spoznam 100 res pomenljivih. Potem bom morda res nehal čitati leposlovje. Morda pa tudi ne! čitanja leposlovja sam ne dojemam kot eskapizem, prej bolj kot smiselno cerebralno početje. Čitanje je plemenito!