... kje najraje?
Pa polno vprašanje ni le kje, temveč se je treba zmeniti tudi za kdaj, treba je pribiti ustrezno točko v prostoru-času. Kakšen čisto fleten prostor je lahko ob določenem času čisto neprimeren. Tako kakšni nikakor ne zmorejo zjutraj, saj morajo najprej pospraviti z drugimi opravki, pa četudi je vikend. Že spet drugim ne sede zvečer. Pač veliko je okusov in navad, kot je veliko nas.
Sam imam najraje poljubni čas po kakšnem vredu opravljenem delu, ko je srce v zanosu in glava lahka skrbi. Še bolje je, če delu najprej pripnem rekreacijo. Takrat je srce res vso mehko in postane že kar agresivno, da ga je enostavno treba napitati z očarljivo besedo, če ne potem moti spanje. To se mi zdi nek klasičen odnos do razumnega in načrtnega branje. A kot sem rekel, okusov je res ogromno, tudi med "vrsto razumnih ljudi".
Prostor izbiram podobno: ne za mizi, ko kósim, ker tega dvojega ne znam dobro mešati skupaj: sem namreč monohron. Rad imam morje in obalo, ko se proti večeru izprazni. To se mi zdi idealni prostor-čas. Valovi in galebi sploh ne zmotijo, le poživijo. Potem imam rad Rožnik in tiste klopce pred cerkvijo. Rad se po službi ali šoli v popoldanskem sončku zaženem v hrib in se na eni od tistih klopc navidezno umirim v drugačni nasladi. S tem ko vstanem in se namerim domov, branja še ne zaključim. Knjigo namreč ponavadi težko odlagam nedokončano. Zato se ob sestopu tu in tam ustavim, se naslonim ob drevo pa preberem še kakšen odstavek. Ne boš verjela, ampak to v zadnjem času postaja smrtno nevarno, kot sem pisal v Delu 4.4.2006, kar kaže slika levo, zato se zdaj prisilim in potrpim do doma. Kam gre ta svet! da še komur bi rad čital, ni vselej omogočeno.
Zdaj vem, za kaj gre pri najvišjem branju: Gre za to, da človek knjigo začuti, vstopi vanjo in odločno zakoraka po črkah do konca besede, kjer odskoči na naslednjo in tako naprej. Tudi sam kot Menart občutim veselje, "ko vidim, da se črka dopleta s črko v smiselnost besed." Je res potrebno omeniti, da je za to potreben mir? Mir - tako enostavna beseda, pa vendar lahko tako veliko pomeni. Sam sem ustvarjalen le v miru. Gore so zame primer miru. Kaj je mir zate? Za koga je mir knjiga, drugi ga najde v globini morja (si videla film Velika modrina?), zopet drugi v naročju gora. Kot mora človek dihati, rabi tudi mir. K miru ga vleče, kot vleče poljubne Lorentzove trajektorije k njegovemu atraktorju. Kadar le morem, grem po mir v trgovino: v gore, grem tečt, plavat, kolesarit, ali brat. Tudi to je razlog, zakaj ne prižigam teveja in, bog ne daj! gledam športa. Lastno aktivnost postavljam na višje mesto. Mir je nekaj takega kot elektirka: zares se ga ne dá kopičiti za nadaljno rabo, človek si ga mora proizvesti vsakič znova, če je to seveda sploh mogoče. Najbolj žalostno se mi zdi, da je, resnici na ljubo, to vedno manj mogoče. Vedno več je motenj in vedno težje je biti nemoten: so mobiteli, vsi mogoči mediji, je glasen radio (nad njim je nedavno bentil Drago Jančar v zapisu dB; pa v komentarjih: Nada Kozina in Janez Vuk) in so še mnoge druge stvari, tudi veliko hujše, kot so na primer vojne, ki nam vse kradejo, za kar trdim, da strmi vsaka zdrava duša: mir. Ergo, v tem smislu svet boleha? Naj opišem le mojo nedavno doživetje. Vstopim na vlak Casanova iz Benetk za Ljubljano. Namestim se na sedež za nuno, ki utrujeno preprijemlja knjigo. Sam kanim malo čitati, a ne morem. Kmalu ugotovim, zakaj je nuna nejevoljna. Nekaj sedežev pred nama je na obeh straneh zabava. Predvsem glasni sta Hrvatici, ki po kozmopolitansko analizirata zadnjo cifro Cosmopolitana. Res kretenska pa je družba zraven, ki si vrti film na prenosniku, seveda brez slušalk, saj jih je več, torej naglas, veliko preveč decibelov naglas, da bi se lahko kdorkoli umiril ob zvočni opremi tistega akcijskega filma. Zdaj, da bi se jim pridružil pri filmu, ki je zvenel neumno, se mi je zdelo zaman; da bi šel od sedeža do sedeža pa karal otroke, pa tudi. Navsezadnje so bili celo starejši od mene. Pa smo vsi potrpeli do Ljubljane.
Pa še glede moje radostne rabe besede "kreten": Najprej sem bil prav jezen nase, da se mi je zapisala v pismu bralcev, saj gre za medicinski izraz in se raba v normalnih okoliščinah prelahko zdi otročja in nestrpna. Ampak zdaj menim drugače: okoliščine lahko zares niso normalne, eni se kdaj obnašajo kot pravi kreteni - in kalijo mir drugim pa tudi sebi, če prav pomislimo, da si ga od vsega najbolj želijo. S tem nikakor nočem žaliti resničnih kretenov.
Kot gre skladba Edvard Grieg / In The Hall Of The Mountain King, je bil svet sprva čisto miren, a potem vedno manj, čeprav vedno bolj živ in pisan. Blagor se tebi, ako si lahko in znaš poiskati mir!!
Sam imam najraje poljubni čas po kakšnem vredu opravljenem delu, ko je srce v zanosu in glava lahka skrbi. Še bolje je, če delu najprej pripnem rekreacijo. Takrat je srce res vso mehko in postane že kar agresivno, da ga je enostavno treba napitati z očarljivo besedo, če ne potem moti spanje. To se mi zdi nek klasičen odnos do razumnega in načrtnega branje. A kot sem rekel, okusov je res ogromno, tudi med "vrsto razumnih ljudi".
Prostor izbiram podobno: ne za mizi, ko kósim, ker tega dvojega ne znam dobro mešati skupaj: sem namreč monohron. Rad imam morje in obalo, ko se proti večeru izprazni. To se mi zdi idealni prostor-čas. Valovi in galebi sploh ne zmotijo, le poživijo. Potem imam rad Rožnik in tiste klopce pred cerkvijo. Rad se po službi ali šoli v popoldanskem sončku zaženem v hrib in se na eni od tistih klopc navidezno umirim v drugačni nasladi. S tem ko vstanem in se namerim domov, branja še ne zaključim. Knjigo namreč ponavadi težko odlagam nedokončano. Zato se ob sestopu tu in tam ustavim, se naslonim ob drevo pa preberem še kakšen odstavek. Ne boš verjela, ampak to v zadnjem času postaja smrtno nevarno, kot sem pisal v Delu 4.4.2006, kar kaže slika levo, zato se zdaj prisilim in potrpim do doma. Kam gre ta svet! da še komur bi rad čital, ni vselej omogočeno.Zdaj vem, za kaj gre pri najvišjem branju: Gre za to, da človek knjigo začuti, vstopi vanjo in odločno zakoraka po črkah do konca besede, kjer odskoči na naslednjo in tako naprej. Tudi sam kot Menart občutim veselje, "ko vidim, da se črka dopleta s črko v smiselnost besed." Je res potrebno omeniti, da je za to potreben mir? Mir - tako enostavna beseda, pa vendar lahko tako veliko pomeni. Sam sem ustvarjalen le v miru. Gore so zame primer miru. Kaj je mir zate? Za koga je mir knjiga, drugi ga najde v globini morja (si videla film Velika modrina?), zopet drugi v naročju gora. Kot mora človek dihati, rabi tudi mir. K miru ga vleče, kot vleče poljubne Lorentzove trajektorije k njegovemu atraktorju. Kadar le morem, grem po mir v trgovino: v gore, grem tečt, plavat, kolesarit, ali brat. Tudi to je razlog, zakaj ne prižigam teveja in, bog ne daj! gledam športa. Lastno aktivnost postavljam na višje mesto. Mir je nekaj takega kot elektirka: zares se ga ne dá kopičiti za nadaljno rabo, človek si ga mora proizvesti vsakič znova, če je to seveda sploh mogoče. Najbolj žalostno se mi zdi, da je, resnici na ljubo, to vedno manj mogoče. Vedno več je motenj in vedno težje je biti nemoten: so mobiteli, vsi mogoči mediji, je glasen radio (nad njim je nedavno bentil Drago Jančar v zapisu dB; pa v komentarjih: Nada Kozina in Janez Vuk) in so še mnoge druge stvari, tudi veliko hujše, kot so na primer vojne, ki nam vse kradejo, za kar trdim, da strmi vsaka zdrava duša: mir. Ergo, v tem smislu svet boleha? Naj opišem le mojo nedavno doživetje. Vstopim na vlak Casanova iz Benetk za Ljubljano. Namestim se na sedež za nuno, ki utrujeno preprijemlja knjigo. Sam kanim malo čitati, a ne morem. Kmalu ugotovim, zakaj je nuna nejevoljna. Nekaj sedežev pred nama je na obeh straneh zabava. Predvsem glasni sta Hrvatici, ki po kozmopolitansko analizirata zadnjo cifro Cosmopolitana. Res kretenska pa je družba zraven, ki si vrti film na prenosniku, seveda brez slušalk, saj jih je več, torej naglas, veliko preveč decibelov naglas, da bi se lahko kdorkoli umiril ob zvočni opremi tistega akcijskega filma. Zdaj, da bi se jim pridružil pri filmu, ki je zvenel neumno, se mi je zdelo zaman; da bi šel od sedeža do sedeža pa karal otroke, pa tudi. Navsezadnje so bili celo starejši od mene. Pa smo vsi potrpeli do Ljubljane.
Pa še glede moje radostne rabe besede "kreten": Najprej sem bil prav jezen nase, da se mi je zapisala v pismu bralcev, saj gre za medicinski izraz in se raba v normalnih okoliščinah prelahko zdi otročja in nestrpna. Ampak zdaj menim drugače: okoliščine lahko zares niso normalne, eni se kdaj obnašajo kot pravi kreteni - in kalijo mir drugim pa tudi sebi, če prav pomislimo, da si ga od vsega najbolj želijo. S tem nikakor nočem žaliti resničnih kretenov.
Kot gre skladba Edvard Grieg / In The Hall Of The Mountain King, je bil svet sprva čisto miren, a potem vedno manj, čeprav vedno bolj živ in pisan. Blagor se tebi, ako si lahko in znaš poiskati mir!!
9.4.06 |
Komentarji: 5
Že v naprej odkrito povem, sem strasten gorski kolesar, a hkrati imam dovolj dostojanstva, da se ne bom spustil na tako nizek nivo, da bi okoli opletal s kreteni in podobno.
Vseakakor pa je na mestu uporaba besede egocentrik. Namreč, nekateri očitno ne morete doumeti, da obstajajo ljudje, ki kolo kanček bolj obvladamo kot vi. Verjeti ali ne, kolo je moč nadvse natančno (na nekaj centimetrov) usmerjati kot tudi obdržati v kakšni labilni legi, kar omogoči, da se ognemo oviri. Drugi čudež je dejstvo, da je ćez nekatere terene lažje in bolj kontrolirano voziti hitro. V duhu razširjanja obzorji, naj omeni še, da so ta "bolj robustna [gorska kolesa] z vzmetenjem in široko balanco" takšna z razlogom, ki ga lahko brez škode za splošnost zreduciramo na bolj kontrolirano vožjo.
Doslej napisano vzamem nazaj, če prestrašeno odskakuješ tudi kadar mimo priteče kakšen tekač ali, bog ne daj, pes, drugače je tvojo sveto jezo težko pripisati čemu drugemu kot ozkoglednosti. Temu v prid govori tudi raba besede "konjički". Ti konjički so precej večji od kolesarja in nikakor ni rečeno, da bodo z vsakim gibom ustregli nakanam jezdeca. Poleg tega, če konj brcne, bo to naredil z nakano in posedično močno, medtem ko se bo nesrečni kolesar na vse kriple trudil izogniti in ustaviti. Nalet kolesarja (ob predpostavki, da se trudi ustaviti) je po velikostnem redu primerljiv s človekom, konjev pa že samo zaradi njegove mase ne.
Zavedam se, da se tu in tam najdejo tudi brezobzirni koleasrji, ampak redni sprehajalci (ali planinci), zlasti po bolj zakotnih poteh, boste povečini srečevali zavedne kolesarje, ki iz vsega srca ljubimo kar počnemo. Zate je oddih, da bereš knjigo prislonjen na slikovito bukev, zame pa da lahko za tisti kratek čas pustim vse zasabo in se prepustim zasvajujoči mešanici adrenalina in ekstremnega fizičnega napora, prepredeni s prizori neokrnjene (najraje pravlične) narave in tehničnimi odseki, ki zahtevajo hitro analitično mišlenje in popolno kontrolo nad vsakim gibom.
Če se ti slučajno zdi vredno malo razširiti obzorja.
Naj povem v pojasnilo, da sem sam ljubitelj gorskega kolesarništva, čeprav verjetno manjši kot ti. - Pa to zadnje ni važno. Važno je, da razumem, o čem govoriš. Da sem ozkogleden, tu ne bo držalo. Sem fan Garyja Fisherja, Gianta in razumnega dela te ustvarjene kulture.
Rad imam svojega Gianta in velikokrat se z njim iz kje spustim, kam povzpnem.
Kar praviš o tehnologiji, duhu in varnosti, pozdravljam.
Ampak otroci na Rožniku so divjaki, nikakor ne izgledajo sigurno! spusti pa takšni, kot da ne bi bilo nikogar drugega na poti. To je objestno. Čeprav mene še zmeraj zmoti beseda "kreten", jo vseeno rad za ta primer še enkrat uporabim: Ločim zavedne kolesarje od razposejenih kretenov. Nekaj pove tudi to, da te na Rožniku ne nosijo čelad.
Me veseli, da si kolesar, ampak potem za boga svetega nikar sam sebi ne pluvaj v skledo s takšnimi članki. Mi že znamo ločevati med sabo (čelada in pozdravljanje sta dva dokaj natančna pokazatelja), ampak ostalim, njihova nestrpnost vzbujena s prebranim, žal pade mrak na oči čim vidijo kolo. In potem letijo kamni za nami (se mi je že zgodilo), nastavljajo nam prepreke ter celo žice čez pot (nekaj let nazaj se je tako en kolesar pri nas ubil).
Težake celo še nekako preneseš, huje bo, če se bodo zakoni toliko poostrili (nek predlog je bil, da se bi smelo voziti le po poteh, ki so širše kot je kolo dolgo -- živi obup), da bo tisto pravo gorsko/gozdno kolesarstvo po naravi prepovedano in nam bodo legalno preostali le še bike parki.
Najboljše zdravilo za brezobzirne nadebudneže je, da na njih pritisnemo drugi, po možnosti boljši, koleasrji. Večina, ki jih je kolesarjenje resno prijelo bodo vsaj malo razmislili, za ostale lahko le upamo, da čim prej odnehajo.
OwcA, saj imaš prav, članek se lahko razume kot pluvanje v lastno skledo. Vendar mislim, da bi bilo slabše, če ne bi nič napisal. Tako mislim zato, ker so pravi, zavedni kolesarji ponavadi opazni tudi nekolesarjem, saj znajo poskrbeti za pravi prostor in čas, kjer se prepuščajo dokaj razumnim skrajnostim in pri tem prav nič ne ogrožajo drugih. Mislim, da večina ljudi to vidi in se ne razburja. Tisti, ki se razburjajo, so očitno omejeni. Metanje kamenja za kolesom je po mojem izjemno.
V še en bran svojega članka bi rad povedal, da na tisti poti srečavam sprehajalce, ki so starejši od 50, in ki torej ne morejo tako živahno skakati v hosto kot jaz.
Zadnja (sicer sila kompleksna, pesniška) poved tvojega prvega komentarja, se mi zdi super. Je že transcendentna:
"Zate je oddih, da bereš knjigo prislonjen na slikovito bukev, zame pa da lahko za tisti kratek čas pustim vse za sabo in se prepustim zasvajujoči mešanici adrenalina in ekstremnega fizičnega napora, prepredeni s prizori neokrnjene (najraje pravljične) narave in tehničnimi odseki, ki zahtevajo hitro analitično mišlenje in popolno kontrolo nad vsakim gibom."
Kolesar se mora v takih trenutkih slikovito odzivati, napenjati glavo in biti čisto priseben, pa vseeno so mu te momenti v največjo slast. To se zdi kot nekakšen paradoks.
“Biti 100% pri stvari”, biti popolnoma osredotočen na tisto, kar počneš, je lastnost mojstrov nad situacijo. Premišljujem, ali sam poznam občutek zbranosti, kot je zbran na primer nevrokirurg med operacijo; predstavljaj si ga, ko mikroskopsko odstranjuje košček za koščkom tumorja. Podobno osredotočen je lahko ekstremni alpinist, kot je Tomaž Humar. Tako si delno razlagam, da se Humar v gorah ni nikoli resneje poškodoval, precej hudo pa se je polomil doma v hiši.
Ne, po mojem da tako 100% osredotočen še nikoli nisem bil; blizu temu, recimo 90%, sem na plezarijah v gorah; pri precej neekstremnem dričanju s kolesom okrog 80%. (- Te deleži naj ne pomenijo dosti, naj služijo le kot poklon temu vrhunskemu občutku popolne zbranosti.)
Mir je eno največjih bogastev, kar jih lahko imamo, je pa tudi vse bolj privilegij. Resnično blagor tebi, če ga imaš, in če si ga znaš poiskati. To dvoje je sosledje: prvo moraš v mirnem okolju živeti, nakar si moraš mir še znati poiskati. Znane so razne nevroze ipd. stvari, torej viharji v človeku v sicer lahko mirnem okolju.
Najhujša stvar nasproti je seveda vojna. Prave si sploh ne znam predstavjati: življenje brez trenutka pomirjenosti. - To mora biti grozno! V takšnem človek pač ne zmore res pogledati vase in karkoli ustvariti. V vojni ni presežkov. Brez presežkov pa se mi zdi življenje poceni.
Podobno ugotavlja Janez Menart v razpravi o angleški renesančni drami, zakaj je bila renesansa obdobje presežkov:
"... rast mest, ustanavljanje univerz in drugo - vse to je zmerom bolj povečevalo izmenjavo dobrin in znanja, pospeševalo študij in vsesplošni napredek, ustvarjalo višjo žvljensko raven, ki je pogoj za razcvet umetnosti, ter kopičilo denar, ki je spet poganjal ves ta med sabo se vzpodbujajoči splet vzrokov in posledic."
Objavite komentar
<< Nazaj na 1. stran