Christopher Marlowe: Faust

Gledališka predstava. Ogledal sem si predstavo SNG iz Nove Gorice, ki je gostovalo v ljubljanski Drami danes, 19. aprila. Zdela se mi je še kar dobra, a nadejal sem se boljšega. Na svojega gledališkega Fausta bom moral še počakati.
Zmotila me je prevelika karikiranost. (Isto me je zmotilo pri prejšni predstavi režiserja Diega de Breje, Edvard II.) Faust kot delo je že itak skrajno fantastičen, zato bi ga bilo treba po mojem čim manj zabeliti pa bi prišel najbolj do izraza. V mislih imam prekomerno poplesavanje po odru napram čisti igri. Škoda. Čim so se igralci umirili, se postavili na svoja mesta in zaigrali, kot se zagre z dialogi, mi je predstava res teknila. A tega je bilo premalo, da bi me nasitila.
Zmotil me je še igralec, ki je vseskozi sedel v ozadju in tu in tam nekaj zatulil v mikrofon s tako visoko frekvenco, da si je večina gledalcev zatisnila ušesa. Poleg tega nisem zapopadel niti namena.
Resda so se igralci mnogo spakedrali, a to je dobro poudarilo Mefistofela (prva slika), hudičevega odposlanca zares strašnega glasu in stasa. Igro je naredil srhljivo, kot je moral. To sta dobro dopolnila Faustova prijatelja-maga Cornelius in Valdes s krčevitim zvijanjem životov kot čaranjem (druga slika).
Dobra se mi je zdela postavitev igre med Faustovi vesti, Angela in Skušnjavca. Spredaj na robu odra, vsak na svoji strani, sta sedela in mu talala nasvete. Tako je bilo čutiti posebno napetost, ko je Fausta trgalo levo in desno. "Zavrzi magijo, pomoli k bogu." : "Opri se magije, vrtaj vanjo."
Še posebej dober se mi je zdel mini ansambel, ki je muzično odprl in zaprl igro. Prvič slovesno in nato igrivo, kar je dalo vedeti, da se iz pogubnega Faustovega vrtanja lahko kaj naučimo.

Spisal prej, 8. aprila:

Drama s polnim naslovom: Tragedija o doktorju Faustu je povečinoma v prostih verzih (vsaj ko nastopa Faust, je tako; zakaj drugi prizori niso v verzih, ne vem gotovo - morda ker niso res akcijski?), ki vendarle lepo tečejo.

Zgodba: Faust, učen in poznan mož, se pritožuje nad skromnostjo zemeljskega znanja ... "Filozofija je odvratna zmeda, - jus, medicina sta za skromne glave, - teologija je najbolj nizkotna, - robavsasta, surovo zoprna. - A magija me vsega je prevzela!" ... tako se obrne k spiritizmu. Njegovi bližnji: vajenec (famulus) in kolegi ga ne razumejo, želijo ga poriniti s krive poti. A želja po nadzemeljskem je premočna, Faust začara urok in prikliče Luciferjevega odposlanca: Mefistofela. Pogodi se z njim: v zameno za telo in dušo bo lahko deležen ultimativnih spoznanj. Najprej ga izpraša o peklu; potem naroči žene, najlepšega cveta vse Nemčije, "on je namreč pohoten in razuzdan, brez žene ni življenja zanj"; potem zahteva nenapisanih knjig o: alkimiji, nazdoru nad vremenom, čarovniji, astronomiji ter naravoslovju. Faust se ne šali, dokler ne bo enak Bogu, zanj ne bo miru.
Zdaj prevzeten in vsemogoč z oprodo Mefistofelom tava po širnem svetu. Življenja se naje z največjo žlico. Prenažre se smrtnih grehov, zato se sesede, začne se kesati, boli ga, "v njegovih prsih se pekel bori z nebesi." Poskuša pomôliti k bogu, da bi se ga usmilil, a krvava pogodba je nad tem. Hudič pride ponj ob dogovrjeni uri, Fausta kmalu ni več. Za njim ostane le opomin modrim, ki se poglabljajo v več, kot Bog dovoli.

Christopher Marlowe je bil zelo velik, a ni bil največji: za to je umrl prekmalu (ne po lastni volji, ubili so ga v praski), pri 29 letih. Da bi Shakespear umrl tako mlad, prav verjetno ne bi veljal za največjega dramatika angleške renesanse. Marlowe je bil svobodomiselen, poleg Shakespeara edini dramatik in pravi pesnik. V razvoju angleške dramatike veliko pomeni.

Njegova drama o Faustu nikakor ni povsem vredu. Ima minuse:
- Faustov značaj kot načloveka je slabo podan, le nakazan, neprepričljiv.
- Dejanja so slabo zgrajena, kakšna brez glave, druga brez repa.
- Najhuje pa se mi zdi, da Marlowe nima smisla za humor; res ne vem, čemu je moral biti tako resen.
Čeprav je v teh posameznostih Marlowe šibek in izpade kot šolarček, pa mu seveda zaradi njegovih izrazitih - ponosa, slikovitosti, neobrzdanega navdušenja za odkrivanje neznanega, optimizma kot zaupanja v brezmejne možnosti, ki se odpirajo pred človekom, pred njegovim duhom - oprostim in ga sprejmem za sorodno dušo. Rad ga imam. Da bi še tiste minuse spremenil v pluse, se bi ga že bal, kot spoštujem na primer Goetheja.

Konec prvega dejanja se zaključi: "Prej ko zaspim bi videl rad, kaj zmorem; - to noč bom čaral, pa čeprav umrem." Podobno kot Gargamel, ki je rekel: "Dobim vas (smrkce), vse vas dobim, pa če potem takoj umrem!"
Faust je in ni pozitiven lik.

Spisal prej, 3. aprila:

Zdaj vem, obseden sem s Faustom. Ne morem ga končati brati, čeprav sem ga že nekajkrat prebral. Da v meni klije nekaj Faustovega seménja, sem spoznal, ko sem premišljeval, kaj bi študiral: fiziko, druge možnosti ni bilo. V komur tli faustovska žerjavica, je usmerjen v doživljensko: raziskovanje, odkrivanje, spoznavanje. Iz tega so polihistorji, kot so bili: Goethe, Humboldt, Aristotel, Leonardo da Vinci, Bertrand Russell, in kot je naš Alojz F. Kodre.

Nekaj časa sem se igral z mislijo, da bi tole spisal v nemščini, pa se očitno nisem odločil tako. Moja nemščina je prešibka in bi se preveč namučil. Goethejevega Fausta - njegov je zame najimenitnejši - še zmeraj ne zmorem brati v originalu tako, kot bi si želel. Se pa spomnim punce, ki obvlada nemščino kot le malokdo, pa se ji Fausta nikakor ne lušta brati. - Kako nefer je to!

To ni celoten zapis o Faustu, kot si zasluži, saj si tega nikakor še ne upam storiti. Vendar bo prišel čas tudi za to. Upam da ne čez celo življenje, kot je vzelo Goetheju, in kot je vzelo Janko Modru, da je dokončal svoj prevod. A bolj ko premišljujem o tem, bolj se mi zdi prav tako, da če že bo kakšen moj članek poslednji, bo tisti o Faustu. Faust je stvaritev, "ki je ne znam izmeriti" - kot je Goethe sam rekel za svojega.

Tudi zato prvo nekaj lažjega. To je članek v nastajanju. Tiče se Marlowega Fausta. Zdaj je zame še posebej zanimiv, saj so ga v SNG Nova Gorica ravnokar postavili na oder (prej že leta 1972 celjsko SLG). Sam si ga kanim ogledati sredi aprila na gostovanju v ljubljanski Drami. Kljub temu, da je ta Faust precej drugačen od Goethejevega, je vseeno zelo dober, kot je bil zelo dober Marlowe sam. Je bolj lahek.

Fausta požiram v različnih okusih, primerjam prevode, čitam o Goetheju in njegovem času, ves svoj čas pa sem sklonjen pod njegov zapis v nemščini.



Vse to močno moti moj siceršnji študij, službo in bioritem; je obsedenost in ne vem, kako naj si pomagam. Ker ni smrtonosna, sem premislil in se odločil, da bom ravnal, kot bi ravnal Nietze na mojem mestu, da naj se vsekakor poskušam popraviti, vendar tako, da najprej izživim svoje usodne nevroze. Zatórej, Faust: brez odrekanja do konca, prav?

Na začetku sem povedal, kaj predstavlja Faust: neutrudno raziskovanje, odkrivanje, spoznavanje. Naj na koncu idejo osvetlim.
Odkrivanje je naporno, iti preko zahteva pogum.




Slika kaže Dopplerjev pojav: zaporedne posnetke zvočnega valovanja, ki izvirajo v premikajočem oddajniku. Temu se spreminja hitrost napram hitrosti zvoka. Razmerje je Machovo število. Čim se hitrosti izenačita in zvok zaostane, je zvočni zid prebit in novi valovi začno prekrivati stare.
Po mojem je tako tudi z nami: Da zorimo prepočasi, nikamor ne pridemo in ostanemo ujeti. Da pa se prenaglimo, se kratkoročno sicer potešimo, a hkrati prehitimo stvarnost in smo kmalu tepeni. Prebiti zvočni zid boli. Vendar je neka drznost nujna. Kdor ne tvega, ne dobi. "No pain, no game." Prav je, da gre človek čez rob, in da poskuša. Pomojem je pravi tisti Mach malo čez 1; koliko čez, pa boš moral ugotoviti sam zase.

Faust tu postopa tako: Vse se mu zdi prepočasno, zato se speča s hudičem, da razvije višjo hitrost, višje Machovo število.
A kaj pravi mit o Ikarju?