... hribovsko leposlovje
- Avčin, France: Kjer tišina šepeta
- Belak, Stane: Veliki dnevi
- Čop, Joža et al: Čopov steber, dvakrat prvič
- Golob, Urban: Na beli steni
- Jančar, Drago: Klementov padec (II)
- Jug, Klement: Stena in smrt
- Kmecl, Matjaž: S prijatelji pod macesni
- Kunaver, Pavel: Breza in vrhovi
- Kugy, Julius: Delo, glasba in gore (II)
- Kugy, Julius: Iz minulih dni
- Kugy, Julius: Iz življenja gornika
- Mihelič, Tine: Klic gora
- Mlakar, Janko: Iz mojega nahrbtnika
- Muster, Miki: Trije hribolazci
- Potočnik, Miha: Srečanja z gorami
- Svetina, Tone: Stena
- Tuma, Henrik: Planinski spisi
- Zaplotnik, Nejc: Pot
- Belak, Stane: Veliki dnevi
- Čop, Joža et al: Čopov steber, dvakrat prvič
- Golob, Urban: Na beli steni
- Jančar, Drago: Klementov padec (II)
- Jug, Klement: Stena in smrt
- Kmecl, Matjaž: S prijatelji pod macesni
- Kunaver, Pavel: Breza in vrhovi
- Kugy, Julius: Delo, glasba in gore (II)
- Kugy, Julius: Iz minulih dni
- Kugy, Julius: Iz življenja gornika
- Mihelič, Tine: Klic gora
- Mlakar, Janko: Iz mojega nahrbtnika
- Muster, Miki: Trije hribolazci
- Potočnik, Miha: Srečanja z gorami
- Svetina, Tone: Stena
- Tuma, Henrik: Planinski spisi
- Zaplotnik, Nejc: Pot
17.4.06 |
Komentarji: 11
Hribovsko leposlovje mi je zelo drago. Prebral sem nekaj takšnih knjig (označene z oranžno prvo črko), vse se mi zdijo prav zanimive. V njih nastopajo ljude, ki vidijo lepoto v marsičem, kjer jo drugi ne vidijo (več).
Res je, da je večina hribolazcev, gornikov in alpinistov precej nedružabnih, čustveno togih in nekaj tudi omejenih. Zakaj je tako, je težko povedati. Morda gre za preziranje vsega, kar je od "tam doli". Pa uidejo "tja gor", tja med ptiče na stezice nad višino, ko smrad zadnjih gnezd nadomesti vonj po prvih zvezdah.
Če bi lahko izbiral in predlagal samo eno knjig iz seznama, bi bil to roman Stena Toneta Svetina. Je epski in lepo berljiv.
Še ena zanimivost je stran Valentine Kobal, "Našel sem pot", kot del predstavitve tematskega sklopa za Cankarjevo tekmovanje 2000/01; pregleda slovenskega planinskega leposlovja.
France Avčin ali pa Avčin, France.
Zelo res, anoymous, hvala!
(Ti pa bi se lahko predstavila [2].)
Zaplotnika sem prebrala enih 300-krat. Prva od knjig, ki sem si jih kupila za svoj denar. Berem celo, berem po koščkih, berem, ko sem dobre volje, ko sem slabe volje. Knjiga knjiga! Zame!
Škoda, da ga ni več (Nejca), da bi nam še kaj povedal.
Uf, Vesna, 300-krat!? Pa veš, da bi sam težko rekel, da sem v svojem življenju prebral 300 knjig, s študijskimi vključeno. Res pa poznam ene hude bukožverce, ki pojéjo celo mlajši še več.
Ma me ne preseneča, da ti Zaplotnikova Pot tako dobro tekne, res je okusna. Bila je ena mojih prvih hribovskih in še večkrat sem se vrnil k njej. (Prva hribovska so bili Mustrovi Trije hribolazci - to je seveda strip, ampak kakšen!) Zaplotnik piše zanimivo in živo kot le malokdo, kot je bil poseben tudi sam. Mislim, da je šel v svoji ljubezni do gora le predaleč. Kmalu se ni mogel več deliti med "tuzemsko" in "onostransko". Alpinizem mu ni mogel ostati niti konjiček niti šport, postal mu je način življenja. Tukajšne življenje pa je šlo, kakor je šlo, zanj ga skoraj ni bilo. Počakaj, resda je imel ženo pa otroke, ampak ... baje je imel krasno lepo ženo in kadar jo je imel rad in imel z njo spolni odnos, se je spraševal, kje pravzaprav je, na njej ali na Himalaji. Bil je obseden!
Kadar premišljujem o kompulzivnosti (nevrotično odločanje, odločanje pod pritiskom), se vedno spomnim na Nejca in na tele njegove besede: "Navadno zjutraj še v temi divjam z napol razpadlo 'katrco' v hribe, tečem pod steno, plezam kot obseden, pomečem robo v nahrbtnik, tečem z vrha, divjam domov po zavozlanih gorenjskih cestah in popoldne že ves pohleven igram nogomet z otroki ali češem psa in berem pravljice."
Pa ga s tem nočem blatiti! Želim le prikimati morebitni trditvi, da se Nejc nekako ni rodil za v ta svet. (Ampak, mislim, svetov si res ne moreš izbirati.) Nejc bil je lep, res lepega srca. Pa tudi spil ga je rad veliko. Tako da imam sladko-grenak okus po njem.
Predvidevam, da imaš tudi sama rada hribe; se motim? Ker si tako domača z Zaplotnikom, ali nas ne bi razveselila s svojim zapisom tu: "Nejc Zaplotnik: Pot"? - Na katerega potem sam odpišem bolj konkreten komentar, ali pa sploh čisto poseben zapis: "Nejc Zaplotnik: Pot (II)" - veš, trinajst (13) let po smrti so šli na njegov grob sredi Himalaje žena in trije sinovi. Nastala je knjiga Pot k očetu.
Hehe, Bo... V mojid dobrih letih (študijskih) sem prebrala nekje tudi do 180 knjig letno.
Hehe, lani jih je šlo skozi le 60. Sem bila kar žalostna. :(
Za kak zapis o Poti bom pa še počakala. Mogoče ga pa res kdaj napišem. :)
Sicer pa v hribe ne hodim. Peš. Zaenkrat še ne.
Vesna!
Nisem si mislil, da ima Zaplotnik oboževalce tudi zunaj hribovske srenje, gotovo pa ne tako gorečniških, kot si ti, da si ga prebrala že tolikokrat.
Ampak veš kaj, to je na nek način zdaj toliko bolj zanimivo! Kaj si hribolazci mislijo o Zaplotniku, namreč že bolj ali manj vem(o). Kaj pa o njem menijo drugi, nehribolazci, me (gotovo nas vse) od hudiča zanima. Kakor jaz vidim, je zdaj razlog, da se razpišeš o Zaplotniku in njegovi Poti, toliko večji.
Dodal sem še nekaj naslovov na seznam.
Ta v nekem smislu ni končen, ampak to je tako kot s hribi in življenjem na sploh ... ali kot je dejal Nejc Zaplotnik:
Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.
dragi bo, vidim da so tile posti že kar stari, ampak vseeno ne morem da ne bi odgovorila na tvoj komentar o nejčevi poti.
tvoje razumevanje njegove zgodbe (in zgodbe mnogih podobnih ljudi) je enostavno zgrešeno že v štartu, ko govoriš o nekakšni delitvi na 'tuzemsko0 in 'onostransko'; sama namreč ob branju knjige njega in njegovo življenje dojemam kot edinstveno in karseda iskreno poenotenje (česar ne presojam zgolj po njegovi ljubezni do alpinizma, ampak tudi po opisih krajev, po katerih je hodil, različnih srečanj z drugim ljudmi). mislim, da najbolj cenim to, da je (očitno) znal biti človek. večina nas ima v svojih življenjih seveda v žepu vedno pripravljeno morje oznak in nalepk in stereotipov, ki jih takoj prilepimo na vse, s čemer se srečamo in kar nam verjetno nadvse uspešno preprečuje (bolj) 'prava' srečanja in spoznanja.
če mi je njegova pot kaj dala, to prav gotovo ni bil vtis o nekem norcu, ki se igra z življenjem in smrtjo, ampak izpoved nekoga, ki toliko bolj kot večina spoštuje in uživa to življenje. misliti, da si bolj živel, ker živiš v svojem lepo organiziranem 'tuzemskem' življenju, brez kakšnih uničujočih strasti, se mi zdi napuhlo, medtem ko takšen položaj niti najmanj ne upravičuje 'zdravorazumsko' presojanje in obsojanje, kot praviš - neke obsedenosti. ugotavljanje narave erotičnega odnosa med njim in njegovo ženo je pa prav gotovo skrajno neokusen višek in popolnoma prazen argument, ki govori o velikem nerazumevanju odlomka, kjer pisec opisuje koncentracijo, ki je potrebna za težavne vzpone. tega se seveda ne da presojati iz kavča. ob ugotavljanju narave ljubezenskega odnosa med njim in njegovo ženo si lahko preberete intervju z gospo mojco, kjer ta jasno, prepričano in z veliko ljubezni govori o svojem možu, kijepač bil in ostal taisti, kot ga je spoznala. kar je super. pričakovanja družbe in njenih 'tuzemskih' posameznikov pač ne morejo poseči (ali razumeti) takšno mero spoštovanja in sprejemanja.
sodbe o kompulzivnosti, ki jih utemeljujete z navedkom iz knjige so tudi očitno zgrešene. namesto opisanega vtisa, bi bilo opisano početje verjetno primerneje opisati kot zavestno in motivirano dejanje človeka, ki enostavno ni opustil svojih stremeljenj zaradi zunanjih pričakovanj, ampak je uspel oboje združiti (enako bi sodila, če bi ob teh dopolnevih hodil igrati šah).
torej, posplošene sodbe o tem kakšen ta svet je, prosim obdržite zase in ne presojajte nečesa, kar ne razumete s tako dokočnimi in obsojajočimi komentarji. vsi svetovi so enakovredni (čeprav v praksi očitno niso, pa bi morali biti) in tako vaš kot moj, sta le dva izmed njih.
to bi bili na kratko moji vtisi o nejčevem besedilu v odnosu do vašega pisanja o tej, takoimenovano 'okusni' poti.
@maja
(Veš, na spletu ni treba vikati, ni lepo v nobenem primeru.)
O Zaplotniku sem pisal pred več leti in kaj tudi "kompulzivno", priznam, ironično ravno kar sem očital njemu, heh, na tem blogu sem sploh napisal več traparij.
Več stvari pa, mislim da še zmeraj drži in ko berem tvoj komentar, mislim da te je knjiga malo odnesla v neresnično. Zaplotnik sam je rekel, da je malo nor in da je obseden s plezanjem in z onostranskim.
Ampak poglej, blogi so ravno za to, da se mnenj ne zadržuje zase. Kot ti nisi svojega.
Objavite komentar
<< Nazaj na 1. stran