Tone Svetina: Stena

Prečital sem že kar nekaj hribovskega leposlovja in med njim se mi Stena najbolj dopade, saj je silno epska in navdušujoča. Včasih se mi je zdelo, kot da bi bral Jančarjeve Katarino, pava in jezuita, kako so trkali med seboj v gorah. Glavni junak tu je Joža Čop, naš najbolj znamenit alpinist. Roman opisuje njegove življenje in strasti, predvsem daleč največjo izmed njih: gore.

Stena: gre za Triglavsko steno, ki je zaradi svojih razsežnosti in višine znana po vsem alpskem svetu. Naskakovali in preplezali (pa se v njej tudi ubili) so jo mnogi, ali bila sta Joža Čopa in Pavla Jesihova leta 1945, ki sta prva potegnila smer v njenem osrednjem stebru. To je bil epski podvig v domala neverjetnih okoliščinah. Takrat sta bila oba zaradi vojne že precej odtujena goram pa tudi sicer pošteno v letih: Joža jih je imel 52, Pavla le malo manj.
Tako se knjiga začne, nakar se ustavi in prestavi v čas, ko je Čop vzljubil božanje sten. Spoznamo ga kot enega izmed 12 otrok, sila močnega, okretnega in vztrajnega fanta, ki ni bil nikoli šolan, vendar nikakor ne tudi neumen. O ne! v svoji bistrosti in hudomušnosti je presegal marsikoga, čeprav le na kmečki način.

Njegove ljubezni do gora ni strlo nič: ne nobena izmed vojn ne nobena ženska. Kot že mnogi gorniki pred njim in kot še premnogi po njem, je tudi Čop živel dve življenji: "eno življenje, tisto, ki mu ni pomenilo kdove kaj, je živel za ljudi in za dolino. Tisto drugo, pravo življenje pa je živel samo zase in za gore."

Večino gornikov ga je slej ko prej spoznalo. Tako prav v Steni trčita s Klementom Jugom, nesrečnim junakom Triglavske stene, ki je star komaj 22 let, začel sistematično preučevati stene naših gora in je v dveh letih opravil prvenstvenih vzponov za celo življenje (pa tudi za ceno svojega življenja). Klement Jug je plezanju in gorništvu pripisoval visoko filozofijo. Nekoč se s Čopom menita o razlikah med navadnimi ljudmi in gorniki, pa ga Čop povzame: "Ljudje smo kakor drevesa. V gozdu so skoraj vsa enaka. Čim više sega v goro gozd, tem manj je dreves in tem bolj so si med seboj različna. V največjih višinah rastejo samo osamelci. Vsak zase je svoja podoba. Čim bolj jim strele in plazovi potolčejo vrhove in veje, tem globje poganjajo korenine v dno skalovja."
Klement Jug je bil zanimiv človek. Drago Jančar je o njem napisal dramo Klementov padec. (- Hej! V Ljubljanski Drami jo bo 31. maja uprizozorilo Gledališče Koper.)

Čop spozna Tinco, zalo hčerko gostinca z avtrijske strani Koroške. En drugemu sta si izredno všeč. Noro se zatreskata. Čop jo pelje na Triglav čez Severno steno, kjer se na drugi strani v cvetoči travi ljubita, vdihavata nebesa, nato pa vzdolž Sedmerih jezer in čez Komarčo sestopita nazaj v Bohinj. Tinci Joža nikoli ne gre iz glave. Obratno Čopu Tinca gre. Ljubezen je nesrečna. Ker ima rajši stene, še posebej Steno, si Čop namesto Tince izbere plezanje. Morda je prav tako, da je "ostal v steni. Trden je človek namreč tam, kjer požene korenine."
Čopov ideal ženske-sopotnice je bila plezalka: prijateljica v naravi, žena v dolini. Vendar, ali je mnogoče, da takšna ženska kratkomalo ne obstaja? Čop je že ni srečal. Klement Jug pojasnjuje: "Gore in stene moškega in žensko večkrat razdružijo, kot pa združijo ... Malo je žensk, ki jih mika stena. Pa to ni naključje. V golem skalovju v glavnem gospodari smrt. Ženske pa si želijo življenja ... goram in moškim-gornikom nekaj jemljejo. Mislijo, da bodo nekaj dobile, nazadnje pa izgubijo vse ... Vendar ženska da moškemu nekaj, kar mu ne more dati nobena stena. Da mu lahko otroka. Z njo se vključuje v narod in z narodom v večnost ... Vse, kar sem jih doslej poznal, takšnih, ki so bile dobre v skalah, so bile ženske z moško dušo ... Skala na moškega učinkuje drugače kot na žensko. Če moškemu nekaj daje, ženski jemlje!"

Kot prijateljev, se je okoli Čopa nabralo tudi nekaj privoščljivcev, ki so mu zavidali njegov uspeh in še posebej talent. (Na sliki levo z mladim Tinetom Miheličim, ki je imel Čopa za svojega idola, in ki kasneje spiše svojo odo goram, Klic gora.) Zakaj je bil Čop tako dober v steni? "Čop je mnogo boljši plezalec od drugih. Ima vrline, ki jih mi, ki živimo v mestu, ne premoremo. Ne samo, da je goram blizu, on z njimi živi. Pobira premrle črmlje, omagane ptice, gleda, da ne bi pohodil rože. Skali je prilagojen kakor gams. Mi vsako poletje porabimo precej časa, da nam mišice otrde. Njemu jih vsak dan krepi stroj! To je plezalec, ki mu ni enakega v naših stenah. Vso prednost, ki jo ima naš razum, nadomesti on v skali z nagonom ...," pojasnjuje eden od njegovih prikritih sovražnikov.

Čas ga ne spremeni. Ostane zapisan goram in v njih zahaja, dokler lahko. "Čas te stali in takole odcedi nekam, kjer te ulijejo po potrebi ... Skoraj vsakogar ... Samo Čopa ne ...,” povzame avtor in doda: "Kdor upa, vztraja, kdor vztraja, zmaguje; pogum je sreča." To je lepa misel! Vsekakor velja za Čopa, za marsikoga drugega pa verjetno ne. - Moraš biti nekaj posebnega, da se rodiš v pravo okolje, s pravimi, vzpodbudnimi zgledi že od otroštva naprej ...

Plezalci se mi zdijo čudna vrsta ljudi. Vendar jim nikakor ne bom sodil! Najlažje je soditi in zraven ne biti sojen. Tako bodi to le opažanje, kako se od njih razlikujem. Najbolj v tem, da sam sploh ne plezam rad. Nikakor me ne vleče v navpično steno. Gore drugače naizmerno ljubim in rad zahajam nanje, ampak po nadelanih poteh. Le tako mi je zares ljubo. Res mi je všeč, če pot tu in tam postane malo bolj strma, zračna, da nabrusi grebem, ali da se je za oprijeti kakšnega klina in jeklenice ter dodobra spotiti, ampak potem naj bo strmine konec, naj pot postane pohlevnejša, čas je za premišljevanje o življenju, ne o steni! Da bi premagoval goro le po njeni steni, in da bi s seboj tovoril kilograme vrvi in bil obremenjen z vso mogočo opremo ter s tem po moje prikrajšan za dobrote, ki jih sicer lahko nameče čas, - nak, to pa ne, še naprej se nameravam držati nadelanih poti.

Dve leti pred podvigom Čopa in Jesihove v osrednjem stebru Triglavske stene - ki se od takrat naprej imenuje Čopov steber -, mu Oton Župančič za abrahama napiše odo (s črno sem sivi odvojil meni ljubi del, ki je po moje tudi nekaj najboljšega v naši hribovski poeziji):


Nekje na vrveh,
v bližini zadnjih gnezd
in prvih zvezd,
nekdo
s pobožno roko
sega po nedotaknjenih stvareh:
In kar se mu nameri pod dlan,
spremeni se v žlahtni kamen,
v čudežen plamen,
bajen cvet,
let vseh ran.
Pod dotikom njegovih rok
Triglav se spomni,
da je Bog,
in divjemu kozlu pozlati se rog.
Tam so na meji življenja in smrti
čez brezna razprostrti
prebeli, tihi, prti:
Kako je čist, tih, bel pokop!
Kako kristalen, neoskunjen tam je grob!
V slovensnih krogih,
široko razproženi, zbrani,
leto in dan nekaj mrmrajo velikani:
o večnosti in minljivosti ali kaj,
in da življenje in smrt enak imata sijaj.
Po tisti ozki črti
nam drugim sije sled
in kaže pot,
predaleč stran od tod,
iz naših zmot in zmed
v bližino zadnjih gnezd
in prvih zvezd,
tja, Joža,
kjer tvoja raskava dlan
mehko in nežno našo zemljo boža.