Morgan Scott Peck: Ljubezen

(Einsteinovo šolsko tablo lahko popišeš sam. Čeprav izrek je njegov. V originalu: "It's not that I'm so smart, it's just that I stay with problems longer.")

Knjiga, ki se začne z: "Življenje je težko," mora biti prava. Njen polni naslov je:

Peck, Morgan Scott. (1978). Ljubezen in duhovna rast: nova psihologija ljubezni, tradicionalnih vrednot in duhovne rasti. Prevedla: Slavko Ziherl in Breda Konter. Založila: MK v Ljubljani, 1992.

Platnico krasi rumen sonček: USPEŠNICA ŠT. 1 V ZDA. Navadno se knjig s takšnimi platnicami ogibam, kar ni vedno dobro, vedno pa je malo snobovsko.
Ampak glede snobovstva ... uvid v značilnost snoba (s-noba, to je tistega brez plemenitosti, lat. sine nobilitate), me vendarle malo opraviči. Kaj je komu plemenito in kaj ne, je samostojna odločitev, mar ne? Po obratni logiki lahko začnemo lepiti oznako vsem, ki: hodijo v službo peš ali s kolesom (in ne trošijo bencina in tako bremzajo gospodarsko rast), ne jejo rdečega mesa, popolnoma abstinirajo od alkohola ... Res sem že slišal za nekaj takšnih.
Da sem knjigo vzel v roke, me je prepričalo ime prevajalca: Slavko Ziherl. Kdor ga pozna, se bo strinjal, da on ne bi šel prevajat karkoli. In res! res me knjga ni razočarala.
Na kratko: je knjiga o za človeka najvišjem, o LJUBEZNI.

Vse tiste stvari okrog ljubezni - da zaljubljenost pač še ni ljubezen (na sliki Ljubezen Gustava Klimta), da pa je lahko njen začetek, da ljubezen navadno ne ostane dalj od treh in še nekaj let, in da če slučajno slučajno že ostane (srečna ti!) je nujno podložna nečemu še veličastnejšemu ... - vse to ni nič pretresljivo novega, to vemo že sto let pa tudi se dá prebrati vsak teden v Oni.
Pravi dragulj te knjige je njeno prvo poglavje o DISCIPLINI. O njej se tako redko kaj pove! V resnici pa je to eno najpomembnejših gonil duhovne rasti, torej enega naših namenov tu na svetu. Pod disciplino je prej omenjena ljubezen, saj ta zaliva njene štiri temelje:

1. Odlaganje zadovoljitve na kasnejši čas (- moraš prav dobro vedeti, o čem govorim, če le tole bereš)
2. Sprejemanje odgovornosti
3. Vdanost resnici
4. Uravnovešenost

To je pravo orožje za soočanje s pravim življenjem kot alternativa (in nasprotje) izmikanju. Po vrsti:

1 in 2) "Ena ura truda in muke, ki ji sledi šest ur uživanja, je vredna več kot pa ena ura uživanja, ki je sledi šest ur truda in muke." - Je lahko prva točka bolje ilustrirana?
To me spomni na vzgojo otrok, ki jo zdaj (ko nimam otrok in sem lahko pameten) dojemam takole: Najdragocenejše darilo staršev je vzorec samodiscipline in zagotovilo, da je pri delu pač treba vselej potrpeti, drugače se ne da nič vrednega napraviti; in da se pri otroku čim prej ponotranji občutek, da problemi seveda ne izginejo sami od sebe - ignorirati jih je najslabše, reševati edino pravilno. S tem je povezano marsikaj, npr.:
- pozornost. Zakaj otroke sploh vpletati v pogovor in jih upoštevati v 2. osebi? Zato, ker jim je treba dati občutek pomembnosti. Tako jih naučimo ljubezni. "Vrednost ustvarja vrednost, ljubezen sproža ljubezen." Poslušanje otroka je še ena pomembna oblika pozornosti.
- da so starši pri oblikovanju občutka lastne vrednosti 2x pomembnejši kot kdorkoli drug (npr. učitelj), kar pomeni, da če znata starša spraviti otroka v red, ga ne more spriditi noben drug!
- da dodatno delo, kot je pospravljanje hiše, vrta, skrb za živali ... pomaga oblikovati samodisciplino in odgovornost ter pomaga pri občutku pomembnosti.
- da spodbujajanje intelektualne radovednosti deluje (verjetno) le tako, da je radoveden tudi starš. Otroci vedno sledijo zgledom. (Na sliki: Bo in Jo. Le zakaj sta tako prešerno radovedna? To je predvsem zaradi matematike: oba jo obožujeta. V tem trenutku ravno razpravljata, če morda lahko z rokami tvorita bazo ali le ogrodje njegove sobe. - Oba imata rajši analizo od linearne algebre!
Nimam svojih otrok. Sem pa to sam [nekoč bil]. Z njimi sem vsak dan. Nekaj že vem.
3) Kdor ni vdan resnici, je bolan, se pravi kdor: laže, se izgovarja. Včasih sem kar precej lagal na drobno, bil sem poln majhnih laži in izgovorov. Nekaj jih je še zmeraj v meni. To se mi zdi eno najbolj bednih oblik razmišljanja. "Če ni del rešitve, potem je del problema."
4) Pri uravnovešenosti pa imam dva pomisleka:
- Zakaj otroku sploh nuditi pravljico, pravljične razmere, če je odraslo življenje danes le stežka pravljica? Otrok mora pravljico slej ko prej odmisliti in to v hipu. Ta hipen, nezvezen poskok me skrbi. Mislim, da je to rado vzrok neuravnovešenosti.
- V prvih šolah se učimo vsega mogočega, na univerzi sicer le neka področja, a še zmeraj vse mogoče, prav vse vredno poglobitve, pa ni časa, ni časa ... kar me spomni na vse tole:

"The man happy in his work is not the narrow specialist, nor the well-rounded man, but the man who is doing what he loves to do. You must fall in love with some activity." -- Richard Feynman


Bifurkacijski diagram logistične preslikave je atraktor rekurzivnega zaporedja:

x_n+1 = t · x_n · (1 - x_n)

Leta 1976 je preslikavo populariziral biolog Robert May, prvo pa je bila predstavljena kot demografski model za populacijo neke vrste v odvisnosti od ovir, kot so bolezni in pomankanje hrane. Prvi, reprodukcijski člen na desni x_n pogojuje rodnosti prebivalstva, sorazmerni s trenutno populacijo, drugi, stradalen člen 1 - x_n pa smrtnosti, sorazmeren s populacijo, največji možni odšteta trenutna. Vrednost x_n je med 0 in 1 ter predstavlja delež največje možne populacije. Zgornjo sliko atraktorja ni enostavno razumeti, zato v njej sprva ne išči več od lepote.
Na sliki počasi spreminjajmo parameter t = 0 : 4. Sprva ima preslikava eno samo limitno vrednost, pri t = 3 pa se ta razcepi na dvoje, pri t = 1 + Sqrt[6] = 3.449... se vsaka od vej še enkrat razdvoji, pri približno t = 3.544 vsaka od zdaj štirih še enkrat in tako naprej do približno t = 3.569, ko se razcepljanje nasiči ter ukloni kaosu. Po tem se v neredu tu in tam še pojavi kakšno regularno okno z lihim limitnim ciklom. Zanimivo je, da tudi območje kaosa samo kaže neko zgradbo. Prva spodnja slika kaže območje parametra t = 2.9 : 4, druga pa regularno razcepljanje pri t = 2.9 : 3.6.


Zadnja slika me spominja na specializacijo, ki v resničnem življenju izgleda tako, da si človek izbere neko poklicno področje, eno vlakno (pobarval sem ga črno), in se po njem zapelje naprej ... do kam? V kaos, do konca, ali kamor pač gre.
Specializacija je sila resna stvar: je skrivnost življenja (odgovor torej ni 42), saj če se hoče človek v življenju zares samouresničiti, mora biti v eni stvari zelo zelo dober, pa še boljši, in v tisoč drugih še kar dober.
Vendar ne sme nikdar pozabiti, da četudi kot specialist dobro pozna svoje področje, svoj kos vesolja, je ta košček resnično majhen in o drugem ne ve docela nič. Tu živi in je neveden kot ostali ljudje-masa, zato mu pravimo modrijan-nevednež. Če se tega ne zaveda in se še postavlja, pa mu pravimo kekec.