Tine Mihelič: Klic gora

"So sit on top of the world and tell me how you’re feeling ..." (-– Dido: Take My Hand)

Vselej ko načrtujem lazenja po Julijcih, posežem po Miheličevem imenitnem Planinskem vodniku po Julijskih Alpah. Vrhov je veliko, poti še več. Z njimi številne želje, hrepenenja. Resničnost je malo drugačna.
Založba Sidarta je pred kratkim posmrtno izdala knjigo spominov Tineta Miheliča s prisrčnim naslovom Klic gora. Le malo prej sem Miheliča poslušal na koncertih v Cankarjevem domu. Redno sem ga videval na poti iz Križank. Bil je prav lep. Tako in drugače. Tam v knjigi omenja Miho Potočnika, zakaj lazi v gore: "Nič ne razmišljam, zakaj; raje kar grem." - Temu pri najboljši volji ne vem, kaj dodati, odvzeti. Radost, to je to.

Klic gora je ena boljših gorniških knjig. To pomeni, da ni najboljša. Takoj se spomnim na Steno Toneta Svetine kot resno tekmico. Primerjava je dobra, kajti Joža Čop, ki ga Stena romanizira, je bil Miheličev najstniški idol. Kot je v Miheliču nekaj Čopa, je v Klicu gora Stena. Stena pa v epskosti presega Klic gora, v srčnosti pa zopet ne, ker pač ni pisana v prvi osebi in to sem dobro čutil, ko sem se opazoval, kako hitro mi je katera od njiju prišla do srca. Klic gora je lepa knjiga in prav vesel sem, da sem jo imel priložnost prebrati. Ob njej se mi je utrnila pesmca.

POZNAM JAZ KLIC GORA

Gore so in jaz sem z njimi,
da jih čutim pod kostmi
tako, da ne gre, da ne bi mislil nanje
in jim prepuščal nove sanje.

Nanje gledam iz Ljubljane, belo-umazane kotline,
- pa kakšno izhodišče je to sploh za planine -
in najprej se res zdi tako, a še bolj res je
sladko na grenko najbolje.

Vsemu, kar v dolini zamerim,
v gorah takoj odpustim,
in ko bi tu najraje koga zadavil,
tam ne vem, čemu sploh bi se jezil.

Namesto jeze pa kdaj občutim bolečino,
ko naletim na mlado in razigrano družino,
da bi bil namesto samotnega grebena za menoj
raje očka z vožičkom pred seboj.

Če komu, če čemu, je goram še najmanj mar zame,
saj jih ne ganejo niti moje najglobje rane,
tako da vem, da jim je vseeno,
prav vseeno jim je za mojo bolečino.

Vseeno kot Soncu za Zemljo,
saj ta nikakor ne sije le nanjo
in vseeno kot dežju za mavrico,
saj, mar ta pada zanjo?

V tej razklanosti
in vanjo vpeti lepoti
jaz enostavno -
sem in gore so z mano.