> četrtek, junij 22, 2006
> komentarjev: 4

Drago Jančar: Klementov padec (II)

Drago Jančar (mu pristojijo brki, kaj), naš plodovit pisatelj, romanopisni zastavonoša, dramatik in esejist je bil leta 1987, ko je spisal dramo Klementov padec, življenjepisno igro o Klemenetu Jugu, doktorju filozofije in planincu, star 39 let. Tako sodi delo na konec njegovega zgodnjega opusa. Prvič je bila uprizorjena naslednje leto v MGL z Janezom Škofom v glavni vlogi. Takrat sem bil star 9 let in sem jo zamudil, za kar mi je (blazno) žal, baje je predstava zelo dobra. (In baje jo ima RTV Slovenija posneto! tako da upanje, da jo kdaj vidim, ostaja.) Letos februarja so jo uprizorili vdrugo v Gledališču Koper z Rokom Viharjem v glavni vlogi. Zdaj imam 26 let in avto. Šel bom v Koper, sem se odločil takrat pozimi, in si predstavo ogledal.
Potem nisem šel v Koper, marveč je Gledališče Koper s poletjem prišlo v Ljubljano. Oziroma bi bilo moralo priti 31. maja, ko bi bilo gostovalo v ljubljanski Drami, pa ni, ker je nekdo od igralcev zbolel, tako da so predstavo prestavili na 21. junij. To je bilo včeraj. Predstavo sem si ogledal, poročilo sledi.

A pred tem se splača povedati nekaj o nastanku dela. Gre za prenos dvojega znanja v književnost. Prvo je Jugov življenjepis z goro mastnih podatkov, zgodbami in nedoumljivostmi, kar je sploh presenetljivo, umrl je namreč 26 leten. Potem je profil prihiatra Leva Miličinskega (Samomor in Slovenci, 1985), v katerem priznava, da znanost pri fenomenu Klementa Juga in njegovi sorti samomorilnosti ne more prodreti do konca. Naposled je bil gradivu izpostavljen Jančar, potegnilo ga je vase, da je v smislu čes, mogoče pa lahko tu kaj naredi umetnost znanja združil in ju prenesel v književnost. Prenos je verna sled gradivu, izposodil si je dialoge, čez vse pa speljal privlačno štorijo intelektualca in telovadca ter posebneža kot metaforo nezmožnosti posega v mehanizem apatične družbe. Jug je bil namreč prizadeven človek, druge je želel vpletati v svoje aktivnosti, jemal jih je s seboj v gore, predaval jim je o vsem, kar je vedel, razdajal se je, tako je bil plemenit, a mrzil je lenobo. Da je rad delil, v tem vidim sam le dobro. Ni hotel vladati drugim, želel jih je le spreobrniti, tako da jim je kazal sadove svoje višine letanja, tako usmkega kot telesnega. Tu je naposled zašel v velik konflikt s čustvovanjem. Kot ena izmed inteligenc, je čustvovanje nekaterim ljudem precej pomembna, tega Jug ni mogel razumeti, sam se ni zmenil zanjo. Zaljubi se lahko vsaka smet. A se v milo punco Milko zaljubi tudi sam. Navdajo ga strasti, ki jih prej ni poznal in za katere si je domišljal, da jih ima v oblasti. Pa jih nima. Spreminjanje Milke mu ne gre najbolje od rok, kar preveč je nasilen. Seveda, ljubi jo. Pravimo, da hotenje po spreminjanju izhaja in naklonjenosti. Tu Jug prestopi meje svojih zmožnosti in stopi v neki svet, ki ga tudi sam več ne obvladuje, pravi Jančar. Zgodba se zaključi tragično.

Predstava. To je ena luštna predstava.
Gibljive igralce sem požiral z odprtimi očmi in ušesi ter na koncu pripomogel k silovitem aplavzu. Scena je prijetna, enostavna, prehodi med prizori gladki, spremlja jih mehka glasba in podobne luči. Zanimiva je scena za glavno, kjer se v prehodih med prizori godijo vsakodnevne stvari: enemu veter odpihne kapo, drugi sklonjen z obleko nad glavo beži pred dežjem, profesor se rad pogleda v ogledalo, tej živahnosti se lepo pridruži muzika ... tej pomožni sceni pravijo odrski pas hiperrealnosti. Nad celo sceno se tri metre v zraku napenja jeklena konstrukcija, nekakšen plezalni poligon, po katerem se Klement obeša kot opica, in ki v zgodbi poleg plezalnih vrvi poudari splošno globino in posebno alpinizem. (Sliki levo posnel Radovan Čok. - vir; večja prva slika in druga)

Igralci slikajo svoje like dobro. Mladi Rok Vihar je imel sprva malo treme ("pred zahtevnimi Ljubljančani?") pa se je že v naslednjem hipu uravnal v vlogo pozornega, a vzvišenega Klementa. Boris Cavazza je v vlogi Klementovega znanstvenega mentorja (- Klement: Vi me niste izročili znanosti, vi ste bili le tu.) trd in neizprosen sogovornik. Nasploh so igre polne energije, da so me pritegnile. Ni se mi zdelo, da kaj manjka, da je česa preveč, dopadla pa se mi je že Jančarjeva predloga sama. Predstava me je zadovoljila, čeprav je zunaj potreb potrošniške družbe današnjega časa in sveta, ki se materialno strahotno napreza. Videl sem več vrednot: preprostost, urjenje telesa, brusenje uma in negovanje čustev. Slednje gre Jugu najslabše od rok, to predstavijo drugi igralci, ki pa niso tako bistri in spretni kot Jug, tako da se porodi vprašanje, če lahko kdo poseže po vseh teh vrednotah hkrati? Do neke mere gotovo. V vsem pa se briljirati verjetno res ne da.

Gre za iskreno in dodelano predstava. Všeč mi je, da je "neko" Gledališče Koper prišlo v naše meso in me, Ljubljančana, tako zadovoljilo.

* * *


O drami Klementov padec sem sicer pisal pred časom (14.2.2006), a zdaj o Klementu Jugu vem toliko več zanimivih stvari, da velja napisati še kaj.

Prebral sem Gled ga, občasnik Gledališča Koper in Obalnih galerij Piran. V letošnji februarski številki (slika levo) je moč prebrati intervju z Dragom Jančarjem (- berljiva fotografija dvostrani) in dodelan zapis Matjaža Briškega o Jugu, kateremu je dodana še kratka kronologija Jugove življenske poti 26-ih let.


Klement Jug. (1997). Stena in smrt: planinčevi zapiski. Založba Karantanija, Ljubljana. 210 strani.

Pred časom sem zbral 15 naslovov hribovskega leposlovja (17.4.2006) in jih 7 prebral. Knjige so različne, ni jih lahko primerjati, a nekako me je najbolj prevzela Stena, epopeja Toneta Svetine o hribolazniških legendah: Tonetu Čopu, Klementu Jugu in Triglavski severni steni ter njenih osvajalcih.
Zdaj pa ko sem prebral Jugovi Steno in smrt, moram reči, da mi je ta knjiga najljubša. Vendar jo težko predlagam komurkoli, negornikom bi znala biti nerazumljiva in neprivlačna. Jaz pa sem gornik in seže mi globoko, res globoko čisto do dna srca. Sredica je iz 10 poglavij, 10 spisov-utrinkov s tur v Julijskih in Kamniških planinah. Jug v takšnih planinskih spisih vidi veliko koristi, saj naj bi opisovali in vzpodbujali: pogum, požrtvovalnost za tovariše, zvestobo, odpovedovanje udobnostim in drugim užitkom, samohotno disciplino ... sploh je do civliziranega meščanstva neizprosen: Zgodovina kaže, da so bili narodi močni le tako dolgo, dokler so poznali požrtvovalnost, ko pa jih je tako imenovana civilizacija pomehkužila in jih napravila odvisne od naslad in individualne sreče - so propadli. Spise uvede udaren uvod O smotru alpinizma, utrinki pa so zabeljeni z nauki, kar dela knjigo imenitno zaokroženo filozofijo hribolazenja. Rad bi povedal malo o tem in še kaj o Klementu Jugu.

Mnogo nas je in mnogi so zagovori, zakaj in čemu gre kdo v gore. Enkrat sem se sam preizkusil z vprašanjem in izpisal 8 točk. Torej, v gore lazim, ker:

1. je dan telovadbe zame srečen dan,
2. me na vrhu preplavi moč,
3. življensko zmago sestavljajo male osebne zmage,
4. med hribolazenjem sobivam z naravo,
5. je hribolazenje zame preprost užitek,
6. sem vesel, da v soboto ne grem nakupovat,
7. uživam v naprezanju,
8. in ker med lazenjem strem marsikateri miselni oreh.

Jug med najbolj pogostimi izgovori zapiše tri: lepota, zdravje in religioznost. In čeprav vse tri čutim, se vendarle moram vprašati:

- Lepota? Ostre skale, umazan kamen in veter čez greben me porežejo, razcapajo in razmršijo.
- Zdravje? Dolga in naporna tura me prekomerno utrudi, da se telesno usposabljam še naslednji dan, dva, veter in dež (toče in strele na srečo še nisem doživel) tudi nista prijetna. A res pa se (malo neskladno) iz daljše ture vrnem "prerojen", čist in svež, sladko miren se vrnem iz takšne ture. Zanimivo je brati Jugove utrinke in žal spoznavati, da so bile ture nekoč veliko bolj polnokrvne. Niso imeli veliko reči, a tiste, ki so jih imeli, so izrabili do konca, preudarili vse možnosti ... danes pa se reči sploh ne popravlja več, kupuje se nove, vse je na voljo, večino pa nedosegljivega, časa zmanjkuje ... Alas! se reče temu po anleško, pomeni pa klic otožja. Včasih so ljudje rajši in bolj duhovito zahajali v naravo.
- Religioznost? Med vzponom ne razmišljam o teh stvareh. (A mogoče gre ravno za to.)

Mnogi sami ne vedo, čemu hodijo v gore.
Jug pravi, da je osnovni motiv gornika in alpinista: stremljenje po prvenstvu, se pravi biti prvi, najboljši, kar pa se sliši primitivno, zelo ... človeško. Za tem primitivizmom se skriva volja, volja do zmag nad čim večjimi ovirami in nevarnostmi. Ker pa gre v primeru hribolazništva za docela miroljubno vojskovanje, je ta volja plemenita. To je po Jugu jedro hribolazništva, in da se drugi motivi le bolj ali manj približajo in pridružijo temu. Po moje ima prav.
Eskapade v hribe in stene krepijo značaj. Jug takoj pristavi, da so veliki in močni ljudje že bili takšni pred uhajanjem v gore, tako da je treba v hribolazenju videti stemljenje krepkih mož po udejstvovanju, ljubezen do gora je učinek njihovih značajev.
Jug razlaga takšne stvari. In ravno zato mi je všeč, saj razlaga stvari, ki jih razlaga le malokdo, in z mero znanja in samozavesti kot še manj od malokaterega. Jug želi doreči nedoročene stvari: čemu v gore, čemu ne, kaj gore dajo, kaj vzamejo? Goram prida smoter, četudi ga same po sebi nimajo.

O Klementu Jugu bi verjetno znal največ in najbolje povedati študent in bloger Luka Lisjak (na sliki levo njegova podobica-avatar), ki s svojima zgodovinskima, filozofskima in družbeno kritičnima blogoma Dexter in Lisjakov b(r)log ozaljšuje našo blogosfero, predvsem pa je Jugov sorodnik (Jug je bil bratranec njegove prababice). Luka pravi, da z njegovimi geni ni prejel alpinističnih strasti, tako da naj se ne bojimo zanj, da bi ga pogubila stena. Dobro, ne bo ga pogubila stena, a v Jugovemu razumevanju aplinizma se skriva abstraktnost: lahko gre za različne dejavnosti, ki telo in um dvignejo tako visoko, da misli sublimirajo v nekaj izrednega in mišice zaječajo s sladkimi sokovi. Katera bi bila ta Lukatova dejavnost - ena mora biti, da to uvidi vsakdo, mora le prebrati kakšnega od njegovih finih zapisov -, ne vem, poznam ga le bežno prek bloga. A očitno je nekaj Jugovega v njem, tako v genih kot drugače.
Spomnija me na njegovega znamenitega sorodnika, vzornega intelektualca. Intelektualec namreč postane človek, ki se je več let sistematično in vsestransko izobraževal in svojo intelektualno osebnost nenehno oblikoval in brusil v raznovrstnem javnem, predvsem pa v nekonformističnem publicističnem delovanju, ter tako postal - po Satru - vest družbe. Za Luka so to - le kar poznam sam - njegovi zapisi in komentarji, ki: se ne obešajo na besede, ne napadajo, temveč dodajajo nek smisel, četudi je osnova relativno revna. Besede, ki pa zgolj očitajo bornost besed nekoga drugega, torej ne pokažejo kake optimistične smeri rešitve, so borne tudi same. Mnogim to verjetno ni jasno, verjetno so še na začetku svoje poti-rasti, jaz pa zdaj veselo rastem in te stvari tako dojemam.

A naj vseeno sam navržem še kaj o Jugu. Njegove letnice: 1898 (Solkan na Primorskem) - 1924 (pod Triglavsko severno steno). Bil je najmlajši izmed šestih (6) otrok, hiperaktiven (kot je bil navit psihoanalitik Guy Grand-Champs ki so mu kot otroku hiperkinetiku namesto medikamentov dali za brati Cicera, kar mu je spremenilo življenje. He, kako pravično in polnokrvno je lahko življenje) že kot otrok, bister, a s slabim šolskim uspehom (kot Newton, Einstein), vedno vključen v neko društvo, bodisi narodnozavedno bodisi telovadno (Sokol) in nenazadnje je bil majhne rasti, kar ga je omejevalo tako v plezanju kot v očeh drugih, da so ga zbadali.
Predvsem pa je bil pošten človek in izredno: vztrajen, nepopustljiv, dosleden, natančen; hrepenel je po popolnosti in spoznanju končne resnice, bil je strog do samega sebe in do drugih, predvsem njemu ljubih. Te značajske lastnosti je gotovo v večji meri odnesel iz svoje prvotne družine, ki je bila najprej klena, kar pomeni, da so se šalili, ko je bil čas za to, in pošteno delali, ko je bilo treba trdo poprijeti.

Svojo osebnost je dodatno oplemenitil v gorah. Vzljubil je stene. Stena z veliko začetnico, ki jo je imel tako rad, in ki ga je naposled kruto zavrgla, je Triglavska severna stena.



Na sliki zgoraj pogled na Steno, kot jo je ujel Marko Kern (en M iz rahlo bajeslovne dvojice M & M) iz spodnjega dela Slovenske poti 12.7.2003. Gre za eno najimenitnejših sten v evropskih Alpah. Je nevarna, čeprav jo je do danes premagal že marsikdo, ne najbolj težke smeri marsikateremu plezalcu (v navezi) na primer ne predstavljajo več posebnih težav.
Ker je bilo osvajanje Stene za časa Jugove tehnike plezanja velik in nevaren podvig, je ironično, da so prav njemu ušle besede: Kdor se nevarnostim privadi, spozna, kako so pravzaprav zelo majhne.

Pričujoča knjiga je posebna, zakaj zadnja poglavja so prepis Jugovega dnevnika neposredno pred nesrečo. Objavljen je bil v Planinskem vestniku skupaj z naslednjim dostavkom:

Tu se končajo - točno vsak dan sproti pisani - dr. Jugovi zapiski. Prihodnji dan, 11. avgusta 1924, je dr. Jug odšel zjutraj sam, le plezalsko opremljen, v Triglavsko steno; vrnil se ni več. Šele 15. avgusta so ga našli njegovi prijatelji pod navpično steno mrtvega, strahovito razbitega. Njegovi zapiski nam kažejo kar demonično strast, ki ga je vodila stopnjema v čim bolj nevarne položaje in mu nudila užitek le v premaganju skrajnih težkoč in nevarnosti. -- Josip Tolminšek

* * *


Ker so besede Klementa Juga tako pronicljive (izpiljene in visoke) pa duhovite, bi rad v dodatek prepisal šest (6) njegovih sestavkov, da ga spoznamo čimbolje.

- Prvi o njegovem "slovesu od mladosti":

Hitro, prehitro so minila leta, na katera se bom spominjal s posebnim veseljem. Bil sem star enajst let, ko se me starši poslali v gimnazijo, čes dasi bom "laže" kruh služil. Oh, ko bi takrat obveljala moja sicer neumna pamet! Kot včasih slepa kura zrno najde, tako sem tudi jaz ugotovil, da zame ni življenja v pustih pisarnah, marveč v prosti naravi. Ko bi bil takrat ubogal svoj notranji glas, bi ne bil zapravil polovice svojega zdravja po ljubljanskih beznicah in bi se sedaj po osmih letih ne kesal za takrat storjeni korak.
Obveljala je želja staršev. Ubogal sem, da bom vsaj narodu koristil, če bom študiral.
Do četrtega razreda je šlo brez posebnih bojev. A usoda je hotela, da sem prišel prekmalu do spoznanja, kako je ničevo človeško bitje, kako podlo, kako nizkotno njegovo življenje; da je "summa summarum" vsega žitja prazen nič, v katerem se vse razblini, kar je kdo storil "nesmrtnega" za svoj narod.
Začel sem blagrovati kmeta in obrtnika, ki sta v svoje nevednosti srečna. Uživata sad svojega dela ter sta v zdravju in zadovoljstvu blažena. A v meni se je polagoma razvijal črv hrepenenja, ki, kakor slutim, ne bo več miroval, dokler bom živel. Ali je mogoče, da je človek prisiljen egoist? Študirat sem šel, da bi svoje življenje posvetil narodu. Ne zaradi tega, da bi se me spominjali še pozni rodovi, marveč zato, ker me je usoda vrgla med svet in ker nočem priti na smrtni postelji do črne zavesti, da sem živel zastonj. In sedaj?
Kar storiš, bo enkrat uničeno. Prazno je tvoje hrepenenje. Ali je vredno živeti zaradi trenutne slave? Ali naj bo vse moje življenje sama molitev in čakanje zaželene smrti? Če je to res, potem zagreši zločin proti svojim potomcem tisti, ki rodi otroka, za katerega ve, da bo prišel do istega spoznanja kot on sam ter da njegovo življenje ne bo imelo smotra. Ne, vse to ni vredno človeka, ki ga je ustvarilo višje Bitje v višje namene, nego je sebičnost. Človekov namen je, da se po možnosti spopolni v vseh krepostih, a dejstvo samo nam priča, da so ljudje čimdalje slabši in da njih morala čimdalje bolj propada. Živijo, kot bi bili rojeni za uživanje. Ali je to naš cilj? Kaj potem niso ljudje oni, ki trpijo vse svoje življenje zaradi egoizma posameznikov? Tudi ti so ljudje in morajo imeti isti namen kot veseljaki. Zato ne more biti ves naš smoter samo uživanje.
V trpljenju se mi je to spoznanje vsililo in ne bom se ga več iznebil. Študiral sem razne grške in latinske klasike, upajoč, da najdem tolikrat obetano resnico, a spoznal sem, da mi to ni nič novega. Pravijo, da gimnazija človeka izobrazi. Jaz sem se pa prepričal, da ga usoda s svojim bičem laže izobrazi kot šola. Tu se poučuje sama teorija: v šoli usode pa so čista dejstva, ki ostanejo neizbrisano v spominu. Hvaležen sem Bogu, da je poslal svetovno vojno. Pretrpel sem mnogo, postal berač, trpel duševne in druge muke, od katerih je bila lakota najlažja, a sem kljub temu zadovoljen. V tej šoli se mi je odprl pogled v gnusno človeško življenje in postalo me je sram, da sem človek. Upanje sem ohranil le, ker sem videl da so še plemeniti ljudje na svetu. Sklenil sem torej svetu kljubovati, najsi bom še tako zaničevan. Hočem poskusiti na samem sebi, ali je nesebičnost res nemogoča.
Hvaležen sem usodi za njen bič, brez katerega bi s samo gimnazijsko teorijo nikoli ne prišel do teh sklepov, marveč bi se kvečjemu lahko potopil v morju grških glagolskih oblik.


- Drugi o tem, kako se je dokončno socializiral, vključil v družbo:

Najbolj neumno se mi je naenkrat zazdelo, da naj bi jaz posvetil vse svoje življenje tistemu kupu zverjadi, ki goljufa, veriži, krade, se vlačugari, pijani, kolne, maže sebe in okolico itd. itd. /.../ In za tako zverjad, ki po njej smrdi vsa zemlja, naj bi jaz delal vse življenje, jaz, ki čeprav zver med zvermi, vendar imam vsaj hrepenenje po nečem lepšem, česar mi oči ne vidijo, vendar pa srce sluti? ... Tako je prišlo, da sem zagnal knjige v kot in začel pohajkovati ter si sugerirati dobro voljo ... Pa ni šlo ... Napravil sem mal izlet in na tem izletu sem se prehladil. Ležal sem par dni in ko sem vstal, sem bil trezen in resen. Srce, ki mi je prej neprenehoma trepetalo kot v bolehnem pričakovanju, je bilo sedaj mirno, da ga še čutil nisem. Vzel sem celo tisto umazano reč od prej v roke in trezno preudaril, kaj bi z njo. Takrat sem se začutil slnega in močnega, vrednega, da tem nemojim ukažem, kakšni naj bodo. Poskusil sem na prvem, šlo je; postal je moj. Sedaj se ne bojim več kot nekdaj, da bo moje delo izlito na pesek. Trdno vem, da je moje delo vzrok za nov učinek in tako naprej ... V delu najdem vso tolažbo, kar je potrebujem. Življenje ni več neprijetno. Karkoli vzamem v roko, vse gre igraje mimo mene. Če delam, ne delam več za oni "narod", marveč zato, ker hočem, da vlada enkrat tudi lepa misel in ne sama umazanost. Posvetil sem se znanosti zaradi znanosti same. Zako sem postal hladen filozof. Na delo, ker močnejši je poklican, da vlada!

- Tretji o tem, kako se je na proslavi njegovega doktorata (spisal ga je, 250 strani, v dobrem mescu dni) opravičil znancem, ki so ga ozmerjali s čudakom.

Storil bom svojo dolžnost, pa naj bo za narod ali čredo zverjadi. Ali sem res čudak. To vem in slišim od vseh strani. Pravzaprav sem jaz prav tako umazan in neumen kakor drugi ljudje. V čem je tedaj moje čudaštvo? V hrepenenju! Hrepenenje po spoznanju resnice, spolnitvi ... Drugi ne tožijo, dasi se valjajo v blatu.

- Četrti o njegovi vrnitvi iz 32 dnevnega romanja po slovenskih hribih. (Prvič je šel v hribe z 22 leti, na Triglav po Tolminškovi poti, pri 24-ih se je prvič preizkusil plezalsko, v obdobju naslednjih dveh let pa postal eden najvidnejših slovenskih alpinistvo svojega časa in bržkone najbolj jasen alpinistični ideolog.) Po 14 dni in več je znal lomastiti po hribih, se odpravljal na velike plezalne ture, kot za šalo premagoval strašanske razdalje, le kakšen dan tu in tam počival, povečinoma zaradi slabega vremena. Proti vsemu se vztraja, vse se prenese, le dolgočasno brezdelje ne, se je rad gnal naprej. Imel je propeler v riti. Mir je našel v pogonu, zato ni mogel razumeti raznih turistov in letoviščnikov, ki z železno vztrajnostjo po cele mesce prelenarijo, medtem ko on niti pol dneva ni zdržal pri miru! Tu ga dobro čutim, saj sem sam takšen. Če se le spomnim, kakšen je moj sanjski dopust na morju: dvakrat ali večkrat na dan grem na dolgo plavarijo, sicer pa posedam v senci s knjigo, zvezkom in pisalom, dam v usta skorjo kruha tu in tam, seveda tudi vode ... Precej zajebani smo takšni ljudje, se ti ne zdi?
Zapravljanje časa se je Jugu zdelo ubijanje mladosti in življenja. Verjetno ni treba povedati, da Jug ni gledal teveja ali s prijatji visel po kafičih in slaščičarnah. Je pa treba povedati, da je napisal doktorat in bil eden najboljših študetov Filozofske fakultete (vseučelišča, kot so pravili takrat) svoje generacije. Bil je delaven, marljiv in prodoren.
Ko je kdaj čakal v kakšni koči pod gorami pa je padal dež, je tudi on zapravljal čas. Vendar mu ni bilo dolčas, čeprav je bil sam. Njemu je bilo dolgčas le v družbi praznih ljudi ("na primer takšnih, ki grizljajo piškote, da se pomirijo," se hudomušno pošali Jančar), sicer ne. Ko je sam ujet v koči: razmišlja, kuha si kompote iz borovnic, kuri, pije limonado in posluša kaplanje dežja.

Na vrhu, odkoder je krasen razgled po Julijskih Alpah, sem si ogledoval vrhove, ki sem jih bil zmagal, pa tudi gore, ki jih nisem. Težko mi je bilo; kajti en sam poraz pokvari vtis vse ture. Zmagaj stokrat, a takoj ko se umakneš le enkrat, nisi več zmagovalec, marveč se samemu sebi zdiš premaganec.
S Krna, s katerim sem torej začel in končal turo, smo odšli v vas Krn in nato skozi Vrsno, Libušnje, Ladro in Kobarid v Staro selo. In bil je večer in bilo je jutro, dvaintrideseti dan romanja po gorah in dolinah, ko sem se čez Čedad in Videm vrnil domov v Solkan pri Gorici.
Vrnil sem se nezadovoljen sam s seboj, ker sem bil videl nove stene, ki čakajo, da jih preplezam, a jih nisem. In če jih pozneje kdaj preplezam, ali bom potem miren? Ali bom mogoče uzrl spet nove probelem, nove naloge, nove trmo izzivajoče ovire? Ali bom ostal vedno tako nemiren in bom hrepenel vedno le dalje in dalje? ...
Mnogi so mi že rekli, da me je ledišče oponilo, stena pa me bo nekoč - pomirila ... Mogoče je, saj me je že mnogokrat rešilo golo naključje. Toda živeti življenje brez čedalje večjih uspehov, brez čedalje večjih zmag nad samim seboj in vsem, kar je ovira tvoji pošteni volji, torej tudi ovira napredku in izpopolnjevanju, to se pravi kljub domišljavosti živeti življenje enodnevnice ali kvečjemu majčkenega "človeka", duševnega pritlikavca. Kdor pa hoče biti ponosen nase, ne sme biti majčken, tudi če nikoli ne doseže miru, razen ko pade! Samostojnemu in ponosnemu človeku je najhuje, če mora na tistem polju človeškega udejstvovanja, v katerem vidi smoter svojega življenja, biti na drugem ali še slabšem mestu. Zato pa ne sme trpeti, mora znati žrtvovati; brez žrtve ni borbe, brez borbe ni zmage in brez zmage ni resnične veličine.


- Peti o njegovi samozavesti. (Ki je bila po eni strani ogromna po drugi jalova.)

Morejo me preganjati najhujše nevarnosti, pa bom mirno in zanesljivo šel svojo pot skoznje, samo da čutim, da je rešitev odvisna od moje lastne volje, ker sem s svojimi zmožnostmi sposoben obvladovati vse te nevarnosti in najti pot iz njih.
Ako pa postanem odvisen od najljučja ali tuje pomoči, če ne uravnavam več sam svojega položaja po lastnem smotrnem preudarku, tedaj postanem negotov in loti me tisto nerazpoloženje, ki navadnim Zemljanom onemogoča izvedbo predrznega podjetja.


- Peti o njegovem odnosu do žensk, za katere je sicer trdil, da niso sposobne drugega od telesne ljubezni. Povrhu so še muhaste. Najnežnejša čustva je nameril svoji materi. Pogledal sem ji v oko in našel, kar sem iskal. Z drugimi ženskami je silovito nihal: iz ljubezenske blaženosti v odpoved telesnim čustvom in iskanje zavetja v brezčutni znanosti. Jug je bil nekakšen demon, a takšne dobre sorte, ki drugim zares ni hotel žalega. Jih je pa zmerjal, da, ampak zopet ne tako kot en drug človek-velikan Janez Rugelj, ki resnice ljudem ne zna servirati najbolje. To je ob njegovi zapetosti-neduhovitosti (o tem sem pisal v zadnjih odstavkih v zapisu o Vitomilu Zupanu 29.5.2006) druga stvar, ki jo Ruglju zamerim. Marsikdo ga zaradi tega mrzi. A Jug je bil drugačen, nekako bolj mehak, da so ga ljudje na splošno bolj upoštevali in mu zaupali. Šele z zaupanjem se zgodi transfer k bolšjemu. Kot boljši pa so mu bili ljudje hvaležni in ga imeli radi. (Moram dodati, da Ruglju njegovi pacienti popolnoma zaupajo, kar jim omogoča prave transferje in napredovanja, a s tistim prej sem ciljal na njegovo javno podobo, ki je vselej namerno provokativna, tako pravi sam, prav, ampak lahko bi bila malo bolj manipulativno provokativna, bolj premetena.)

Planine so kakor ženske: ne moreš jih vzljubii, če pri njih ne najdeš odpora. Šele ko jih ukloniš, ti postanejo drage in tem bolj drage, čim več žrtev so zahtevale od tebe ... In ko jim enkrat prek vseh ovir zavladaš s svojo pošteno in krepko voljo, se ti zazdi, kakor da so tudi one tebe vzljubile in da zaupajo tvoji odgovorni samozavesti."

- In nazadnje šesti: izpoved nesrečni ljubezni, eno njegovih poslednih pisem.

Dovoli, da se izpovem /.../ Nisem kriv, vsaj vest mi pravi, da sem ravnal prav, ko sem branil svoj ponos. Tudi prosim Te s tem pismom ničesar. Prav pa je, da spoznaš, kako krivo si me sodila, da si vsaj spominov ne zagreniš.
Že iz detinstva sem jaz vedno hrepenel po ljubezni. Nisem hrepenel po njej zato, da bi bil ljubkovan in srečen, marveč zato, ker sem sam silno ljubil in sem zato silno želel imeti vsaj enega človeka, ki bi z radostjo v srcu sprejemal to mojo ljubezen. /.../ Pozabil sem preteklost, dal slovo sanjam in se posvetil iskanju resnice. Ni me gnala pri tem navadna radovednost, marveč šlo mi je za to, da kažem pot narodu in človeštvu, jasnosti sem hotel prinesti ljudem. Luč, resnica, spoznanje, to je cilj mojih želja in vsega mojega bistva. Ne morem strpeti v temi. Hotel sem do kraja doumeti, kaj in kakšen je človek, nato pa pokazati pot, po kateri naj človek hodi k popolnosti. Vse to sem zajemal iz življenja, do potankosti sem bil natančen in kritičen pri tem. Hodil sem od uspeha do uspeha, vsako vprašanje je moralo pasti.
In moje delo mi je usoda nagradila s - Teboj. Vzljubila sva se, ker sta najina značaja tako harmonirala, in še sedaj in vedno Te bom kljub vsemu zaradi Tvojega značaja, čeprav bom pri tem zapuščen sameval, ljubil. Ljubezen do Tebe ni več sanjava, marveč sem ljubil res Tebe, ne kakšnega fantoma s Tvojim imenom. Midva sva spadala skupaj, ker sva se medsebojno spopolnjevala. Na tvoj in svoj značaj sem gradil svoje nade za daljno bodočnost, videl sem pred seboj močne delavce, ki s silo svojega uma in volje utirajo pot ljudem, čedalje više. In v tej nadi sem bil srečen.
Toda prišlo je, da si tudi Ti žalila moj ponos. /.../ Rad sem ti odpustil, a si me spet žalila, in sedaj je moral priti oni veliki petek, poln ponižanja za Tvoj ponos, da sem Ti verjel in Te spet sprejel. /.../ In kljub temu si me spet žalila, zapirala si se vase, omalovažujoče si molčala na pisma, v katerih sem Ti direkno ali indirektno povedal, da hoče odgovora. /.../
Če bi Te pehal in podil od sebe kakor psa, bi mi pač sledila, ker resnica je, kar pravi Machiavelli, da žensko se obvlada z bičem. Ko sem Te bičal, si pritekla k meni in me prosila odpuščanja. Ko sem Te pa ljubil, si en čas uživala to ljubezen, slednjič pa si se je naveličala in šla rajši za svojim samoljubjem. A meni je bilo dovolj, ker ni vredno izsiljevati vsake malenkosti iz Tebe z bičem, pa tudi me preveč samega boli, če moram ukloniti Tvoj ponos. /.../ Glej, ljubil sem Te kot nikogar na svetu, še celo lastne matere nisem tako ljubil kot Tebe (le govoril sem o enakosti, ker jo vest zapoveduje, čutil je pa nisem), kar silno obžalujem. In vendar me mati ni nikoli izdala, Ti pa si me žalila tolikokrat kot še nihče na svetu ... In tako moram celo misliti na možnost, da se boš še nizkotno smejala mojim čustvom.
In sedaj premisli posledice: smoter svojega življenja sem jaz videl v tem, da sem se posvetil iskanju resnice, da bi prinašal jasnost in kazal pot narodu in človeštvu. Ne dosegel bi morda vseh svojih namenov, a veliko bi vendar storil. A sedaj? Če si me izdala TI, ki sem mislil, da si najbolj vredna moje ljubezni, če si se še Ti izkazala nevredno mojega zaupanja, kako hočeš, da naj zaupam in ljubim ostale ljudi, to tropo egoistov, umazancev, pohotnežev, hinavcev, domišljavcev, ošabnežev, frazerskih puhoglavcev itd., ki so si nadeli lepo ime "narod", "človeštvo"? Kak smisel imej potem moje življenje in delo, če naj bo posvečeno tej tropi? In dobesedno mi je zdaj res vseeno, ali živim ali ne. Ali se zavedaš, kaj si uničila s tem, da si mi ubila zaupanje v človeka? In Ti si še mislila, da se Ti gode krivice, in si se smatrala za upravičeno, da nad vsem tem vihaš nos ...
In vendar ne bo moje življenje zlito v pesek. Najsi me tropa puhloglavežev ne občuduje, vendar pa je bilo moje življenje častno življenje in s ponosom smem zreti nanj. Nisem bil bojazljivec, nisem bil majčken po duhu, bil sem močan, da sem zmogel prenesti vsako muko in trpljenje, sam sem si iskal štrpac in nevarnosti ter se odpovedoval udobnostim; edino, česar nisem mogel prenesti, je bilo, da bi storil jaz komu krivico ali pa, da bi svojo čast videl poteptano. Hodil sem od uspeha do uspeha, od zmage do zmage, in še moja smrt bo, upam - zadnja, a največja zmaga. In tako ne bom enak sodrgi, ki ošabno hodi po svetu.
Danes grem v planine. Kdaj (in ali) se vrnem, je zapisano v usodi in mi je povsem vseeno. Grem s čudno težkim razpoloženjem, kot še nikoli. Sedaj mi ne gre več za vesele pohode, marveč mračen grem tja, kjer je mir in tišina, kakor da grem iskat usode. Naj pride karkoli, vse sprejemam z mirnim srcem. Nalašč sem vključil v svoj načrt najtežje stene in grebene, kamor si še nihče ni upal. Le nekaj me peče ... Ah, moja uboga mama. Le njej bi rad prihranil trpljenje.
/.../
Če nisi še nikoli verjela mojim besedam in si si moja pisma napačno tolmačila, Milka, sedaj temu pismu verjami! Izvira iz srca. In Cankar pravi, da v "bridkosti človek ne laže."


* * *


Je pesnik Alojz Gradnik zapisal:

Mrtev si. Mrtvi smo vsi,
le da še nepokopani
z mrakom, kot ti smo obdani,
vsi so nam dnevi noči.


Tako se je Klement Jug sprijaznil z življenjem in spoprijateljil s smrtjo: življenje je podcenjeval, kar pa je bil na svetu, je hotel letati kot Ikar čim više, hotel je zmagovati.

Zmagovati je treba, živeti ni treba, je dejal.

Komentarji: 4

Anonymous luka:

Ha, ne vem, če bi znal ravno najbolje povedati. Za Juga sem dosti časa vedel samo to, da je moj sorodnik (to so mi doma vedno ponavljali, enako kot za pisatelja Cirila Kosmača) - drugega pa bolj malo. V bistvu v življenju ni kaj dosti naredil, pomemben je predvsem zaradi njegovega vpliva na to generacijo Primorcev: predvsem na Vladimirja Bartola in Zorka Jelinčiča (alpinist in soustranovitelj Tigra). Je pa res, da me zadnje čase mika, da bi nekaj napisal o njem: pred kratkim sem prebral en zanimiv zbornik o njegovi osebi. Enako kot Jančarju, se mi zdi njegova zgodba zelo pomenljiva za naše razmere... Moram pa reči, da se ne čutim pretirano povezan z njim: mi je precej tuj.

Sicer pa hvala za pohvalne besede.

23/6/06 04:33  
Blogger Bo:

Luka

Praviš, da Jug ni kaj dosti naredil in verjetno ciljaš na njegove javne dosežke? Saj, kaj drugega lahko človek pusti za sabo ...
Vseeno. Umrl je zelo mlad. (Ni se mogel poročiti, vzgojiti otroka.) Baje je pisal neko delo, ki bi izšlo v štirih knjigah, pa ga je nesreča prehitela. Poleg tega je napisal na stotine pisem. Samo iz njegovega dopisovanje s punco Milko je teh pisem okrog 600. Potem so tu njegovi planinski zapisi, ki so nekaj najboljšega izmed hribolazniškega leposlovja pri nas. Kot si sam navedel dva pomembna moža, je Jug vplival na veliko mladih glav, da so se oprijeli plemenitega hribolazništva, le malo njih mu je sledilo v skrajni drznosti, večina jih je prvič previdno zašla v gore in jih vzljubila ... sledeč Klementu Jugu, njegovi pojavi.
Njegova beseda mene res očara. Tako iskrena: enostavna pa izživeta je.

Daj, lepo prosim, napiši kaj o njem.

25/6/06 17:15  
Anonymous luka:

Ja, umrl je zelo mlad: za njim so ostali le načrti, ki kažejo, v kaj vse bi se lahko razvil.
Bom res nekaj napisal.

25/6/06 19:56  
Blogger Nicija.zena:

Te besede so se me dotaknile naravnost v srce. Hvala avtorju, ki jih je posredoval in seveda Jugu,zanj nimam besed.

22/1/17 12:02  

Objavite komentar

<< Nazaj na 1. stran