... Vitomil Zupan (1914 - 1987)
- K zapisu me je spodbodla (domala da crknem) smešna anekdota o Vitomilu Zupanu in Borisu Cavazzi iz boksarskega prvenstva (čisto spodaj). Vendar naj prej povem še kaj o Vitomilu Zupanu.
Z njim se lahko poosebim:
- Imava podoben odnos do žensk, predvsem jih spoštujeva, klanjava se jim, čisto malo pa tudi zaničujeva ... Jaz sem izkušen moški. A nekdo drug je izdajalec. Tista prekleta gmota med nogami, ki postane kar v hipu on ... vendar je tega malo pa tudi zares ne na rovaš žensk, ali ne!?
- Njegov svetovni nazor je moj svetovni nazor: Edino vero, ki je vredna te besede, predstavlja še zaupanje v t.i. eksaktne znanosti (matematika, fizika, medicina), a še to zaupanje spodbija dvom o koristi tehničnega napredka. Prav to me poganja, obenem pa tudi zavira, v tem torej najdem tako smisel kot probleme.
- Domala vsi največji ustvarjalci (Zupan je bil ogromen; potem še Feynman, Einstein, Newton, Miller), so bili tudi spolni manijaki, in ko jim je ugasnila ta sla, jim je ugasnila sla do moči, s tem pa tudi kvaliteta izdelkov. Ustvarjanje, sla po moči in življenju, vse to gre z roko v roki. Morda pišem tudi zato, da ne bi umrl? je odgovarjal Zupan. Ko ni mogel več pisati, se je to zares zgodilo. Vseeno je treba omeniti, da ni tako pri vsakem ustvarjalnem človeku. Enega drugega velikega moža, Klementa Juga (Jančarjevo dramo o njem sem predstavil tu: 14.2.2006), na primer ni poganjala spolna sla, temveč sla po gorskih stenah. Očitno pa rabi ustvarjalni moški neko stvar (spolnost, gore), kjer lahko svojo animaličnost: izživi, poteši, zadovolji, in da njegov potencial sublimira v visoke zlepke miselnih izdelkov.
- Z Zupanom gotovo ne bi bila pivska bratca. Sam sem abstinent, Zupan pa je pil na galone. S posmehom do vsega: Pijača odžeja, življenje je tisto, ki je smrtonosno. (Sem pa razvil druge motnje, ne alkoholne, a vseeno v čem sorodne.)
- Smrti se ni bal. Jo je pa rad izzival. Kot da se je z njo spoprijateljil že davno prej.
Od njegovih poglavitnih romanov (5), objavljenih v letih 1975-1988, in ki jih je nemogoče ločiti od njegovega življenja (- pisal je življenje, ne literature), sem prebral dva (črna napram sivim):
- Menuet za kitaro (1975)
- Igra s hudičevim repom (1978)
- Komedija človeškega tkiva (1980)
- Levitan (1982)
- Apokalipsa vsakdanjosti (po smrti, 1988)
Prebrana sta mi bila zelo všeč. Moram prebrati še kakšnega.
Vitomil Zupan je bil navsezadnje eden največjih Slovencev. Vesna Milek zapiše v portretu (v nedavni Sobotni prilogi 20.5.2006 - povezave do strani 26, 27 in 28): ... bil (o tem mnogi njegovi sodobniki) eden najbolj izobraženih Slovencev, ki ni bil na tekočem samo z modernimi literarnimi tokovi, ampak je bil suveren sogovornik tako na področju humanističnih znanosti, sploh filozofije in psihologije, kot matematike ali fizike.
Prav iz tega zapisa je tudi leva anekdota z Zupanom in Cavazzo. Je morda najbolj smešna stvar, kar sem jih prebral. Ne morem vedeti, kako si jo predstavljaš ti, ampak ko jo berem še enkrat, si predstavljam Zupana in Cavazzo, oba boksarja IN umetnika ter navdušena (Cavazza manj) nad eksperimentiranjem z boksarsko poezijo in z zgolj boskarskim občinstvom (brez umetniške žilice). Nakar ... ha ha, moraš prebrati sama, predstavljati si ... To bo hec, dej, dej ... Dej, Boris, zdrži, saj si fajter ... Moral bi ostat gor, moral bi zdržat, to je boskarksa poezija ... OK, ne morem več. :)
Prav ta moment, prav to pa je ena od stvari, ki me pri (sicer meni kar ljubem) liku Janeza Ruglja (o njem sem na kratko pisal tu: 26.5.2006) zmoti: življenje z Janezom Rugljem ni spontano, ampak je brez duhovičenja. Je hladno, preračunano stopanje po poti samouresničevanja, ki je sicer izredno važna stvar, a je brez tistega: trapastega poskušanja, pretežno neškodljive žlehtnobe, ki veje na primer iz gornje anekdote. Po moje Janez Rugelj nima nobene takšne anekdote. Ima drugačne in številne, OK, ampak to takšne o spolnih pohodih, podaljševanju orgazma, krepitvi osebnosti in varovanju pred mentalno okužbo in kaj jaz vem še kaj, a žal - ŽAL! brez ene same anekdote v stilu, jojme, to sem jo pihnil, ali pa, he he, joj, kaj sem naredil.
Očitno se je treba v življenju nekako odločiti, ali hoče imeti človek prav ali hoče biti vesel. Janez Rugelj se je odločil za pravico in verjetno bi veselost uvrstil pod nevrotično. Sprašujem se, kako prav ima. (Ker zgleda, da je imel Zupan tako precej prav, kot je znal biti vesel.)
Z njim se lahko poosebim:
- Imava podoben odnos do žensk, predvsem jih spoštujeva, klanjava se jim, čisto malo pa tudi zaničujeva ... Jaz sem izkušen moški. A nekdo drug je izdajalec. Tista prekleta gmota med nogami, ki postane kar v hipu on ... vendar je tega malo pa tudi zares ne na rovaš žensk, ali ne!?
- Njegov svetovni nazor je moj svetovni nazor: Edino vero, ki je vredna te besede, predstavlja še zaupanje v t.i. eksaktne znanosti (matematika, fizika, medicina), a še to zaupanje spodbija dvom o koristi tehničnega napredka. Prav to me poganja, obenem pa tudi zavira, v tem torej najdem tako smisel kot probleme.
- Domala vsi največji ustvarjalci (Zupan je bil ogromen; potem še Feynman, Einstein, Newton, Miller), so bili tudi spolni manijaki, in ko jim je ugasnila ta sla, jim je ugasnila sla do moči, s tem pa tudi kvaliteta izdelkov. Ustvarjanje, sla po moči in življenju, vse to gre z roko v roki. Morda pišem tudi zato, da ne bi umrl? je odgovarjal Zupan. Ko ni mogel več pisati, se je to zares zgodilo. Vseeno je treba omeniti, da ni tako pri vsakem ustvarjalnem človeku. Enega drugega velikega moža, Klementa Juga (Jančarjevo dramo o njem sem predstavil tu: 14.2.2006), na primer ni poganjala spolna sla, temveč sla po gorskih stenah. Očitno pa rabi ustvarjalni moški neko stvar (spolnost, gore), kjer lahko svojo animaličnost: izživi, poteši, zadovolji, in da njegov potencial sublimira v visoke zlepke miselnih izdelkov.- Z Zupanom gotovo ne bi bila pivska bratca. Sam sem abstinent, Zupan pa je pil na galone. S posmehom do vsega: Pijača odžeja, življenje je tisto, ki je smrtonosno. (Sem pa razvil druge motnje, ne alkoholne, a vseeno v čem sorodne.)
- Smrti se ni bal. Jo je pa rad izzival. Kot da se je z njo spoprijateljil že davno prej.
Od njegovih poglavitnih romanov (5), objavljenih v letih 1975-1988, in ki jih je nemogoče ločiti od njegovega življenja (- pisal je življenje, ne literature), sem prebral dva (črna napram sivim):- Menuet za kitaro (1975)
- Igra s hudičevim repom (1978)
- Komedija človeškega tkiva (1980)
- Levitan (1982)
- Apokalipsa vsakdanjosti (po smrti, 1988)
Prebrana sta mi bila zelo všeč. Moram prebrati še kakšnega.
Vitomil Zupan je bil navsezadnje eden največjih Slovencev. Vesna Milek zapiše v portretu (v nedavni Sobotni prilogi 20.5.2006 - povezave do strani 26, 27 in 28): ... bil (o tem mnogi njegovi sodobniki) eden najbolj izobraženih Slovencev, ki ni bil na tekočem samo z modernimi literarnimi tokovi, ampak je bil suveren sogovornik tako na področju humanističnih znanosti, sploh filozofije in psihologije, kot matematike ali fizike.
Prav iz tega zapisa je tudi leva anekdota z Zupanom in Cavazzo. Je morda najbolj smešna stvar, kar sem jih prebral. Ne morem vedeti, kako si jo predstavljaš ti, ampak ko jo berem še enkrat, si predstavljam Zupana in Cavazzo, oba boksarja IN umetnika ter navdušena (Cavazza manj) nad eksperimentiranjem z boksarsko poezijo in z zgolj boskarskim občinstvom (brez umetniške žilice). Nakar ... ha ha, moraš prebrati sama, predstavljati si ... To bo hec, dej, dej ... Dej, Boris, zdrži, saj si fajter ... Moral bi ostat gor, moral bi zdržat, to je boskarksa poezija ... OK, ne morem več. :)Prav ta moment, prav to pa je ena od stvari, ki me pri (sicer meni kar ljubem) liku Janeza Ruglja (o njem sem na kratko pisal tu: 26.5.2006) zmoti: življenje z Janezom Rugljem ni spontano, ampak je brez duhovičenja. Je hladno, preračunano stopanje po poti samouresničevanja, ki je sicer izredno važna stvar, a je brez tistega: trapastega poskušanja, pretežno neškodljive žlehtnobe, ki veje na primer iz gornje anekdote. Po moje Janez Rugelj nima nobene takšne anekdote. Ima drugačne in številne, OK, ampak to takšne o spolnih pohodih, podaljševanju orgazma, krepitvi osebnosti in varovanju pred mentalno okužbo in kaj jaz vem še kaj, a žal - ŽAL! brez ene same anekdote v stilu, jojme, to sem jo pihnil, ali pa, he he, joj, kaj sem naredil.
Očitno se je treba v življenju nekako odločiti, ali hoče imeti človek prav ali hoče biti vesel. Janez Rugelj se je odločil za pravico in verjetno bi veselost uvrstil pod nevrotično. Sprašujem se, kako prav ima. (Ker zgleda, da je imel Zupan tako precej prav, kot je znal biti vesel.)
29.5.06 |
Komentarji: 12
Poleg omenjenega portrtera v zapisu Vesne Milek, velja omeniti še zapis v Nedelu (- 24.5.2006), kjer je opisana nedavna predstavitev Zupanovih pesmi iz njegovega bivanja v zaporu. Pa kako je do te velike izdaje sploh prišlo. Prav zanimivo.
Anekdoto, le malo nižje smejalne stopnje od omenjene v zapisu, sem zadnjič prebral v Sobotni prilogi Dela v zapisu Branka Gradišnika o Ivanu Cankarju (- 6.5.2006; glej v zadnji stolpec na strani 17 in čisto malo, dve vrstici, še na strani 18.)
O Janku Modru, mojemu tovarišu in, podobno kot Vitomil Zupan, enemu največjih Slovencev, kdaj drugič, gotovo.
Mogoče bi bil boljši naslov za blog "Janez Rugelj in knjige"? Vsekakor prominentno nastopa v vsakem tvojem prispevku.
Sicer pa mislim, da dotični gospod ni narobe razumljen (le kako bi bil, ob poplavi intervjujev, ki jih je dal skozi čas). Mnogi le ne delimo njegove (in tvojega) pogleda na svet.
Marko
Da Rugelj ni narobe razumljen?
(Sam ne verjamem, da je število intervjujev kakšen pokazatelj za to, kot da če je intervju samo eden, se nekoga prav dobro razume, da se mu vsi klanjajo, ali kaj?)
Eni bojo rekli, da je Rugelj super. Pa to še ne pomeni, da je njegov pogled na svet čisto pravi ali ne. Jaz pravim, da naj si ga vsak sam poskuša približati pa ugotoviti, ali mu leži ali ne. Gotovo je soditi na osnovi nekaj časopisnih enovrstičnic napačno. (- On bi temu rekel nevrotično. Pa se lahko kmalu približamo tisti oceni 99% za delež nevrotikov ...) Meni recimo je Rugelj precej blizu. Dosti sem si pomagal z njim. Ob tem nisem škodoval drugim.
Sicer pa se razdelimo ob tem ali onem. Eni recimo obkrožijo ZA evtanzijo, drugi so proti. Kaj to govori o enih in kaj o drugih; ne vem, če lahko sodiš.
Morda naslov za blog Janez Rugelj in drugi ne bi bil tako slab ... ha ha ... njegova knjiga je res knjiga knjig. Ko človek pogleda, koliko enih naslovov je dal temeljito skozi, strokovnih, nestrokovnih, da je prišel do neke podobne stopnje kot njegov tovariš Matjaž Lunaček (poleg medicine doštudiral tudi primerjalno književnosti; vir: Nedelo 21.11.2004, sicer super intervju - naslednja stran):
Kakšen bralec ste?
Redko še preberem kakšno knjigo tako v celoti. Fabula me ne zanima več, bolj me zanimajo posamezne misli.
Si sam to težko predočim. Ampak očitno gre človek lahko tako visoko, da mu knjiga ne da nič več.
Ampak ne, ne bom bloga tako poimenoval. Ker Janeza Ruglja v resnici ne malikujem tako močno. Poleg tega dosežki v smislu števila prebranih knjig ne morejo biti vse. Je treba dati vsaj enakovredno vlogo neki duhovnosti, čustvom. Je Nadezhda v dveh zapisih nazaj to prav dobro komentirala. (Brez posmeha, ne njej ne Ruglju.)
Vsem dragim bralcem, predvsem bralkam in pretežno kritikom Janeza Ruglja (pa posledično-začudeno tudi mene), bi rad povedal:
Da sem naredil manjši plan, da bom ob drugem celovitem branju njegovega katekizma, Poti samouresničvenja, načrtno pazil za njegove pomanjljivosti in jih nato na tem mestu argumentirano obelodanil.
Za pokušino pripisujem prvo vprašanje in odgovor iz zame najboljšega intervjujeja z Janezom Rugljem (revija Sodobnost, september 2001):
Vas imajo vaši otroci radi? Ste jih vzgojili tako, kot strokovno priporočate drugim družinam?
Imam pet otrok in z njimi imam zelo različne odnose. Vsi mi niso enako privrženi, tudi zato ne, ker niso diplomirali. Do falirancev imam zelo distanciran odnos. Vseh nisem uspel vzgojiti po svojih načelih, kajti v Sloveniji to skoraj ni mogoče zaradi feministične prevlade mater pri vzgoji otrok; to zlasti pride do izraza po razvezi, ko zapuščene žene praviloma ustvarjajo protiočetovsko vzdušje pri otrocih. Tega so bili deležni tudi nekateri moji otroci, posledice pa so nepopravljive. Sem pa vsem za zgled, kako se je treba boriti in ustvarjati.
Vidiš, kako se je izmazal v zadnji povedi? Pozornost je preumseril na borbo in ustvarjalnost, kot da so s skrbjo za lastne otroke vsaka vredna eno tretjino.
Ali pa je morda priznal ta minus in ga smemo smatrati za 67% zgrajenega moža?
Te in druge pomankljivosti, kot sem rekel, v naslednjem celovitem prispevku o Janezu Ruglju. Do tedaj pa, lepo prosim, ne lulaj ne name ne na Ruglja, če:
- zares ne poznaš njegovega dela (časopisne enovrstičnice ne štejejo),
- pa če veš, da je ponižni Bo bolj ali manj le povzel, kaj piše v njegovi knjig. (- Zakaj potem sploh brati knjige, a ne, ko ima pa čez vsako vsaj kdo kaj krepkega za povedati!?)
Ker potem se mi zdi, da lulaš nase.
Mislim, da si zelo dobro ugotovil glede Ruglja (jaz ga mimogrede sovražim - kar pa seveda še ne pomeni, da ga ne spoštujem, ali da mislim, da je slab človek). Kar mu manjka, je prav tista polnokrvna humorna lahkotnost, humorni pristop do življenja. Njegov problem je, da je kmetavz: hrepeni po kmetskem idealu (samozadostnosti gruntarskega gospodarja), najbrž zato, ker je bil zanj izgubljen. V bistvu je zamaskiran nostalgik, poln resentimenta. Tako malo gosposkega je v njem, tako malo aristokratskega. Brez okusa, brez dobre vzgoje; niti prezirati ne zna tako kot se spodobi. Ni mi všeč.
Sicer pa mi je zelo všeč ta post o Zupanu. Velik človek. To je bila generacija! Zupan, Ahac, Matej Bor. Najbolj cenim pri tej generaciji (še več jih je bilo takih), da se kljub vsem šikaniranjem v komunizmu niso pustili zagreniti.
Priporočam ti njegov Menuet za kitaro.
Ha, šele zdaj sem videl velike spremembe. Škoda. Sicer odkar jaz berem ta blog, Lillit ni ničesar napisala, tako da ne morem reči, da bi me njen odhod zelo žalostil. Je pa vseeno škoda. S tem se je izgubila ženska duša bloga.
Poleg tega mi je bilo bolj všeč staro ime. Zakaj si spremenil? Jaz bom vztrajal pri starem: ne bom popravil povezave na svojem blogu.
Luka
Zanimivo.
Tudi takole se da misliti o Janezu Ruglju, on je: partizan, maratonec, večkratni trasverzalec, doktor znanosti, seksualni terapevt, večkrat poročen ... ne bom našteval dlje. Hočem nakazati, da v takšni visoki prestavi in intenzivnosti življenja rado zmanjka trenutkov za kakšno dobro šalo.
Sicer pa si prvi, ki mi je dal neko podporo v mojih besedah o Ruglju, in ki je ugotovil, da ga pravzaprav sovražim tudi sam.
Ampak med ljubeznijo pa sovraštvom je včasih tenka linija ... :)
Vitomil Zupan, da! Menuet bo moja naslednja njegova, to je gotovo. Sicer pa ne vem, kako da se mi je izmuznila v srednji šoli ... (hm, kaj vse se mi je takrat izmuznilo) ...
P.S. Da je staro ime bloga boljše? Res je. Ampak ga je Lilit vzela s sabo, je nekakšen njen trademark. Ima že kakšne načrte z njim.
Ne vem sicer kakšne. Ampak me ta ločitev moti še pa še. Sem vedno upal, da nas bo blog bolj zbliževal, da nas bo recimo pet ali deset pisalo en blog, ne pa da gre vsak na svoje in se blogi ustvarjajo kot gobe po dežju.
Ampak saj to, ta individualizem, je opaziti tudi pri bolj življenskih stvareh, kot je na primer vožnja z avtom. Kolone na cestah so vse daljše, potem pa vidim, da so v avtomobilih samo vozniki.
Sem bral o eni državi, pozabil ime, bolj revni, ampak organizirani. Preden se kdo v ulici zjutraj odpelje v službo, zmeraj počaka, da se avto napolni z njegovimi sosedi. Pa jih gre šest z enim avtom. Pri nas pa v povprečju, kaj, 1.2? Vmes je faktor 5.
(Morda da so 5x revnejši od nas, a pa lahko rečem, da živijo 5x bolj smiselno? ...)
Irenca
Lepa hvala za še kar premišljen komentar.
(Pravim še kar, ker ne razumem, da precej razumna duša, kot si ti, pa še profesionalno usmerjena v psihologijo, zapišeš, da Rugelj govori kar tako in neupoštevaje mnogočesa ... ko pa je model končal medicino, se usposobil za psihiatra, vse strastno, s poklicanostjo v mislih ... Prej je neumna tvoja izjava kot njegova, brez zamere, malo le pazi, kaj napišeš.)
Sprašuješ, zakaj sploh brati Ruglja, ko je pa javno žaljiv in zgolj provokativen ter prav nič pomirljiv in vzpodbuden? To se tudi meni ne zdi dober pristop k promoviranju knjige in življenske modrosti. Pa to še ne pomeni, da nima nobene vrednosti.
Kot jih vidim sam, je razlogov za branje več. Primeri:
1. Zakaj brati Mein Kampf Adolfa Hitlerja, Okope Janeza Janše, Bushevo Ameriko Marcela Štefančiča ... - morda: ker je dobro poznati, kaj si ljudje mislijo, čeprav so na drugi strani? Tvoja stran je lahko prava zate, ni pa nujno tudi moja. Pa se zapri v hišo, če misliš, da je tako prav. Mora človek poznati vse strani, se ti ne zdi?
2. Sam izjave Ruglja toleriram in mu prav nič ne zamerim. Če človek nikakor ne prenese, da se mu reče: smet, zabušant, izrodek ... če na primer vleče dodiplomski študij do 25. leta, potem se bo ob Ruglju res počutil tako grozno, da si utegne kaj hudega narediti. Če pa reče, lej, pa ga res tupim, pa Ruglju prisluhne in prebere o tem, kako se urediti, disciplinirati in dozoreti, pa čeprav pri 30-ih; kaj je s tem narobe? Nikoli ni zares prepozno. - To ni čisto res, ura teče, nič ne reče, ampak vrzti puško v koruzo se zdi slabše. (Tu moram ponoviti meni ljubega Miša Alkalaja, da ne verjamem v posmrtno življenje, če pa slučajno že obstaja, toliko boljše!) Izbiri se zdita le dve: navzgor, navdzol. Vse vmes nima konkretne absolutne vrednosti. Pa stopicaj na mestu, ako ti je tako blago. Tu se ŽAL res zdi: vsakemu svoje.
3. Če bereš Ruglja, zveš veliko novega. Če pa misliš, da je s tabo vse vredu, in da ti Rugelj ne more prav nič povedati, potem ga beri sploh.
4. Omenjaš tek pa nekaj njegovih značilnosti. Tu sta si z Rugljem blizu. (Le o teku in kolenih ne veš resnice, tako po mojem razumu ne kot izkušnjah.) Sploh se mi dopade Rugljeva interdisciplinarnost. Naj razložim: O teku je zapisano to in ono marsikje, ampak povsod zelo enostransko. Rugelj pa sklopi razne vede, sklopi dušo in telo, celostni teorijo in prakso. Pa to pove. Te besede navdušijo. Stvari doreče. Enako druge stvari: branje, pisanje, študij, higieno, prehrano, spolnost ... če ga boš brala, boš vidla, da doreče skorajda vse, pogrešal sem le razdelek o: domačih živalih pa veri, a si mislim svoje, zakaj nima ne psa niti ni veren. - Pa kaj! Pa kaj to pravi o ljudeh, ki imajo radi pse, pa o vernikih, ki so zadovoljni; da živijo v zmoti? Morda, preberi Ruglja. Morda pa se moti on. Vsekakor ga je dobro prebrati. Resnice doma ne moreš spoznati.
5. Po moje ne razumeš dobro narave provokativnih izjav. Tvoj primer, po moje: Če mati samohranilka ne more prečiti Slovenske planinske poti, to še ne pomeni, da jo bo Rugelj kakorkoli zavrgel. Ne bo je. Jo bo pa najprej temeljito pripravil do tega, da se bo resnično pokazalo, ali ona res ne more v gore ali gre lahko. Če se bo izkazalo, da gre lahko, ji bo to pomagalo. Drugače pa morda ne more iti trenutno. Bo šla morda čez nekaj let pa še otroka bo vpeljala v to čedno aktivnost. Rugelj je (v resnici) eden največjih optimist.
Še enkrat: s provokativnostjo hoče Rugelj izvleči kar najboljše iz tebe. (Kako plemenito je to!) Odpor, ki ga človek pri tem pokaže, gre na rovaš njegove stupidnosti: prav, pojdi pa se uleži na kavč, prižgi teve, ti mogoče naročim pico, dve, z dodatnim sirom, OK, adijo, tako in drugače. - Kaj Rugelj naredi nekomu, ki to res počne? Ga zares užali? Saj mu noče nič hudega! Ampak resnica vseeno obstaja, je neka črta, ki jo lahko človek prestopi ali ne. Če je nekdo res bedak, pa mu rečeš, da je bedak: kdo je po tvoje tu bedak?
- From The Hitchhiker's Guide to the Galaxy on the subject of towels:
A towel is about the most massively useful thing ... wrap it round your head to avoid the gaze of the Ravenous Bugblatter Beast of Traal (a mindboggingly stupid animal, it assumes that if you can't see it, it can't see you - daft as a bush, but very ravenous ...
V knjigah in v resnici ni Janez Rugelj nepravično žaljiv. Njegova provokativnost name deluje blagodejno. Se mi pa v nekih stvareh (ni duhovit, leti previsoko, če ni poskrbel za lastne otroke, naj sklepam, da zares nima nikogar rad, preveč je samohvalen, samovelik ...) zdi kmetavzarski, to moram ponoviti in o tem bi rad napisal več v zapisu o njegovi glavni knjigi.
Ne morem pa mimo tega, da se mi zdi Janez Rugelj eden največjih Slovencev nasploh. Samo to dejstvo je zame razlog, da ga z veseljem berem.
Irenca
Pa si mi s tvojim zadnjim komentarjem že dala misliti, da si prebrala Dramatično pot, kot napoveduješ v predzadnjem. :)
To je bila delno šala - lepo prosim, oglasi se, kadar se ti srce poželi. Navsezadnje veš, da si tako mojim ušesom kot očem zmeraj dobrodošla.
Kar mene v primeru Ljudstvo proti Janezu Ruglju najbolj zmoti, je to, da se mu očita razne neumnosti, da skratka ne ve. To pa se meni zdi narobe, če ne že smešno. Model je dal čez še pa še. Kolikor sem sam dozorel, kar sem dosegel v življenju, lepo klapa z njegovimi ugotovitvami. In ne morem verjeti, da se drugo nekako ne bi.
Ne verjamem, ne sledim mu slepo. Izjave, da govori kar tja nekam v tri krasne, pa pač niso resne.
Errata. ... kadar ti srce poželi (- brez "se"!) ... zdaj se bo treba naučiti malo bolje slovensko! veš, vem za eno krasno knjigo, Angleško ali slovensko Gradišnika starejšega, enkrat sem že šel na hitro skozi, po moje bi jo bilo dobro predstaviti tu ...
Zdravo svima,
Uporno trazim da kupim knjige od V.Zupana.Mozete li me uputiti dje da ih nadjem?
Lijepo hvala!
Jovan loncar
berane69@yahoo.com
Objavite komentar
<< Nazaj na 1. stran