Janez Menart: Statve življenja

Kaj je poezija, naj pove kar Menart sam:

Poezija je bledi odblesk tistega, kar vsakdo čuti, a ne zna nihče povedati. Tisto neizrazljivo "nekaj" se izlije iz srca, otrdi v črke in se spet omehča v svojo prvobitnost, ko pride skozi oči in možgane v drugo srce. A dveh enakih src ni na svetu. Zato je pesem pogostoma le približno tisto, kar je hotel povedati pesnik, in je pretežno le vzgib za sprostitev in usmerjanje bralčevega notranjega življenja. In to je tista magična moč, ki oživlja pravo poezijo, da ne more zastareti.

Prav to mislim tudi sam, prav zaradi tega imam Menarta tako rad (ob Goetheju ga štejem med dva zame največja pesnika, pri čemer moram povedati, da slovensko poezijo sicer poznam malo nadpovprečno, drugo pa precej podpovprečno). Njegove besede se mi zdijo nadvse visoke. Več in bolje se ne da povedati, edino drugače. Pa sem zaradi tega kaj jezen nanj?
Jackson Pollock: Fuck Picasso! That fuckin' guy's done it all.
Ne, nisem jezen, čeprav ne bom šel v besedah nikoli višje, imam Menarta samo rad, ker se mi zdi, da bi sam povedal podobno ali prav to, o čemer pravi s kakšno pesmijo. Menart resonira (sozvanja) z menoj, kot resonira matematično nihalo z lahko togo prečko, če ga ob vrhu vzbujamo s prečnim sinusnim nihanjem s pravo, resonantno frekvenco.
Animacija levo kaže nihanje matematičnega nihala, sprva odmaknjenega iz ravnovesne lege, ki ga ne vzbujamo, zato niha z lastno frekvenco venomer. Nihalo desno, sprva v ravnovesni legi, vzbujamo z resonantno frekvenco, da bi amplituda nihanja zbezljala čez vse meje, če bi bilo to mogoče.
Tako čutim sam do Menarta. Ali je to zgolj pozitivno, je drugo vprašanje. Opisani resonanci rečemo tudi destruktivna resonanca. In takoj se spomnim trenutkov, ko bi bilo "zame" bolje, da bi Menarta odložil in se posvetil nekaterim drugim opravilom. Ljubezen zame nikoli ni bila le racionalno opravilo.

Menart je odgovoril na prvo vprašanje, jaz pa naj poskušam povedati, zakaj sploh poezija.
Zgodi se, da človeku švigne pod lobanjo imeniten zlepek misli, ki ujame neko prvobitno resnico. Človek to rad zapiše na list papirja z več nameni: posredi je gotovo denar, če pesmi zanj, a najbolj odlučujoča je sila, da bi nekomu drugemu povedal, kaj je doživel. V tem ne gre iskati nižjih namer, kot sta bahavost in samoveličje, temveč nesebičnost. Čeprav lahko poete pomilujem za marsikaj (uboštvo, eskapizem) je treba povedati, da so njihova srca čista, kot je čista reka ob njenem izviru pod gorami.

* * *

Janez Menart. 1979. Pesmi štirih. Statve življenja. Prva jesen. Časopisni stihi. Semafori mladosti. Pesmi o naših dneh. Pod kužnim znamenjem. Cankarjeva založba, Ljubljana. 617 strani.
Knjiga je ponatis celotne zbirke Menartovih pesmi (do leta 1979) z izjemo pesnitve Bele pravljice in Srednjeviških balad.
Statve - v naslovu se pojavi ta beseda, pomeni pa pripravo za tkanje, kot jo je imela Penelopa, Odisejeva žena.

* * *

Janez Menart - joj, kako čeden je bil! - je pisal pesmi zase in za druge bolj navadne ljudi, ki so brali, kar so pač brali.
Pesnik Peter Ovsec mu je še ne 17-letnemu prizadevno napisal prvo oceno, kjer se dá razbrati zametke velikega Menarta: epičnost, liričnost, iskrenost, iskanje resnice, vsestranskost in predvsem optimizem:

Dragi prijatelj!

Tvoje pesmi sem prebral in odkril v njih mnogo talenta. Predvsem poseduješ epsko žilico, pa tudi lirični momenti so včasih zate. Si iskren, resničen pesnik, ki bo pisal iz bolečine in iz spoznanj. Če bo več prvega, bo nota bolj lirična, če bo več umskih zaznav, ki jih boš prenesel v srce in tragično noto, boš bolj vsestranski, obči spoznavalec skozi zunanje dogodke. Leži ti balada in jo kar resnično in z občutjem podajaš. Dramatska nota je močno v tebi, sicer pa si optimist in se vedno odrešiš.
Kako se boš razvil, ne more nihče prerokovati. Več se bomo pomenili ustno. Zanima se zate tudi neki slikar in kipar in ti bo morda še veliko več, kot ti morem biti jaz.

Zdravstvuj!
Tvoj prijatelj, Janez Ovsec (Lj. 13.1.46)

Nekaj časa je bil njegov vzornik Ivan Minatti. Menart pravi, da zaradi tega zgodnjega vpliva ni zašel na kramparska pota (- kramparska poezija je slabšalnica). Vendar se mi zdi Minatti pesimist! Menart je vendarle optimist, takšne stvarne sorte ... ja, tako mu bom rekel: stvarni optimist. - Meni najljubša sorta osebnosti.

Menart v uvodu zapiše, kako je prišlo do skupne objave še s tremi poeti-velikaši-sonarodnjaki, in kako so njihov prvenec-almanah poimenovali Pesmi štirih.


Na sliki od leve proti desni: Janez Menart, Ciril Zlobec, Kajetan Kovič in Tone Pavček. - Eden z brado, dva z očali, trije s kravato in vsi štirje neponovljivo ponosni ob izdaji njihove prve knjige. Pisalo se je leto 1953 in Menartu še ni bilo 24 let.

Kar mi je pri Menartu osebno najbolj všeč, je to, da čeprav je bil kot mladi mož reven kot cerkvena miš - ni imel praktično ničesar -, je žarel od sreče, da je zgolj živel, da je pisal in bral ter se menil s prijatelji, z njimi korakal po Ljubljani in objavljal pesmi, ki jih itak ni bral skoraj nihče. Potem je bil le malo manj reven (in malo manj nebran - no, resnica je, da je dosegel osupljivo širok krog bralcev; ciljal sem na to, da je Slovencev pač skoraj neznatno napram večjim narodom), pa mu je bilo življenje še zmeraj v enak užitek: žena, dom, prve lastne knjige, služba ... vse mu je bilo v slast, materialnega si ni nikoli kopičil.
To me spomni na razkorak med ubogo maso ljudi (katere večina ima vseeno precej manj, kot je imel sprva Menart, in je zato nesrečna - vsaj nekaj pač človek mora imeti!) in malo množico razvajenih odraslih-otrok, ki se še naprej veča. V zadnjem času so me zbodli primeri:

1. Bivši glavni Petrola Janez Lotrič je za nagrado dobil, koliko, 200 miljonov SIT za, kaj, zelo vredu službo.
2. Nekdo v Rožni dolini si je nabavil Ferrarija 575 za, kaj, 50 miljonov SIT.
3. Še nekdo (zanj pa vem, kdo - to je Danilov Slivnik) si je v isti Rožni dolini postavil ogromen kvader (- nasproti zasebne klinike, če bo šel kdo gledat).

Takšni ljudje me ne brigajo; a če me kdo vpraša, mu povem, da jim želim le naj naj, po vrsti: da naj Janša kadrira do konca dni prvega; da naj drugemu bog požegne, da bi le imel trdega ves čas, bo že še videl, kaj boli, hi hi; pa da naj bi tretji do konca osivel v tistem kvadru sam, čisto sam, naj mu še mačka crkne.

* * *

Spisal sem naslove in kratke utrinke 25-ih meni najbolj dopadljivih pesmi (od 274-ih: 9%). Izbrane pesmi sem razvrstil od najmanj (zgornja) do najbolj ljube (spodnja). Vse imajo pridana besedila - TXT (za ugoden ogled šumnikov je treba Character Encoding nastaviti na: Central European - Windows 1250) - in kjer sem našel avtorjevo recitacijo, sem dodal še to - MP3. Leta 2004 je Janez Menart zapustil svoje telo. Naj živi Janez Menart!

Romanca. Skoraj se ne pozna čas, kar smo tu. In vsakdo strmi k temu, da bi bil ta hip karseda lep. TXT.

Celuidni pajac. Človek hoče živeti, pa četudi ga to večinoma dela nesrečnega. Slo po življenju je močnejše. TXT.

Elegija. Kako kruto se življenje igra z menoj! Da mi vseskozi ponavlja slike, napake, in da se vrti v krogu; da mi čas skazi lep obraz, in da je v korenu rasti le razkroj ... TXT.

Pesem. Prava ljubezenska vez z drugim ne bi smela utesnjevati nobenega in bi bila kot prijateljska z ugodnostmi. TXT.

Nočne misli. V življenje sem postavljen kar tako, bolj ali manj na silo, v času in kraju izgubljen. TXT.

Pesem. Grenak okus se nabira, a vseeno gre življenje prehitro mimo ... Živjenje je polno bede, samote, žalosti in trpljenja, pa je vsega kar prehitro konec. -- Woody Allen, Annie Hall (1977). TXT.

Pomladni zvoki. Po vsakem dežju posije sonce. To ni iz trte zvito. Pravi mi - to da je včasih prav, da stemni se nebo / da se navadimo sonce ljubiti -, da sladko je zares sladko le na grenko. TXT.

Stihi mojega spomina. Erotična, že seksualna pesmca. Tudi meni takšni spomini ne grejo iz glave. TXT.

Razočaranje. Kako prehitro se človek zadovlji s poceni priznanjem in, podobno, kako hitro zameri po nepotrebnem pa si vzame kaj k srcu, kar morda sploh ne leti nanj! TXT.

Ljubi kruhek. Ko odraščamo, je vse čim manj nedolžno in zabavno ter vse čim bolj resno. TXT. MP3.

Koline. Rojen sem po zákonih narave. Narava je kruta. Tako znam biti krut tudi sam. Tu si ne zatiskam oči. TXT.

Večerna nega. Duhovita pesem iz utrinkov, ki se človeku porode, ko misli dobro o drugih, o živalih, in ko nasploh čuti, da se staplja z naravo. Takrat ga navdaja želja, da bi bil dober, dober, in le dober, in se čudi zlu pa se čudi strahu, ki vladata marsikje na svetu. TXT.

Deset človeških zapovedi. Hudomušni nasveti, kaj in kako naj človek postopa v življenju. Mera Menartovega okusa nikoli ne prestopi neokusnega, vselej je pretežno neškodljiv. Zabavno. TXT.

Na svoj petinštirideseti rojstni dan. Samo-posmehovalni štirje verzi o tem, da človeku z leti ni prav nič bolje temveč prej slabše! Vedno ostane, je ali pride kaj, s čimer si obteži dušo. Uteži so rade vedno težje. TXT.

Hočem. Kaj zdrav duh hoče, in kaj noče: noče biti sam, to je en krat ena, tudi noče stareti, noče biti vzvišen ... hoče živeti! Okus po življenju je v povprečju prav dober. TXT.

Stara pesem. Mnogokrat se je zgodilo, da mi punca, v katero sem se zaljubil, ljubezni ni vračala. Če mi jo je (v okrog 30% primerih), je še vedno veljalo, da je en od naju ljubil bolj kot drug - ali pa je morda ljubil le drugače? Bolj žalostno je seveda bilo, ko je bila ljubezen neuslišana. No, če me je pri tem punca še zavedno prizadela, me je vedno prijelo, da bi ji (bil) vrnil milo za drago. Ukrepi so bili pogosto pretirani. Ko me je bolelo, sem bil sposoben ostrih besed in nepremišljenih dejanj. Ne poznam ljubezni brez ljubezenskih muk. Najbolj modri naj bi imeli varovalo, da nikoli drugemu ne želijo tistega, kar ne bi želeli sebi. Če je nekdo res moder, se izkaže v trenutkih odločanja, v 2. dejanju. (... in bi še ti v ljubezni mlin zašla - pomeni: da bi bila še ti ponižana. Ta pesem spominja na Heinejevo Ein Jüngling liebt ein Mädchen, ki pa je Menart naj ne bi poznal.) TXT. MP3.

Semafori življenja. Kako z leti šofiramo skozi življenje: Najprej z nalitim bencinom, z izključenim števcem poti in hitrosti ... TXT. MP3.

Jesenski akvarel. Čas gre le naprej, človek pa zna iti tudi v krogu. Pa je krog zmeraj krog? Morda se le zdi kot krog, morda je heliks.



Heliks se enim zdi kot navaden krog. Tem pravimo pesimisti. Lepo se je izuriti tako, da prepoznamo pesimista, in da se mu lahko izognemo. S pesimistom življenje ni v nikakršno slast, prej nasprotno v muko, saj nima smisla. Optimist po drugi strani premisli pa pogleda na heliks še iz druge strani. Kaj s tem pridobi? Vidi na lastne oči, da heliks ni le krog, temveč krivulja, ki od zgoraj res zgleda kot krog, a le od zgoraj, pa se v svoji drznosti širi še v tretjo dimenzijo. Heliks je lahko krog, krog pa ne more biti heliks. Enako je optimist lahko pesimist, pa pesimist še nikoli ni bil optimist. To se tudi zdi, da je razlog, zakaj se je v življenju vredno potruditi in dati nekaj več od sebe. Tudi matematiko je vredno študirati, saj se lažje razbere heliks od kroga.
Kdaj pa se optimizmu navkljub življenja vseeno ne da videti drugače od ponavljanja, kot poje Norah Jones v pesmi: Feelin' the Same Way (All Over Again). TXT. MP3.

Molitev. Dialog z Bogom kot luštno preigravanje vprašanja, ali bog je ali ga ni. Tu mi je Menart posebej blizu. Tudi sam sem velik agnostik, bližje ateistu kot verniku. Pravzaprav verujem v naravo pa v matematiko in se marsikdaj z viška, prikrito posmehujem navadnim vernikom (kar je grdo), a v trenutkih razuma skušam razumeti, skušam ... a kar človek ne izkusi, težko razume, sila težko ... jaz pa ne morem kar verjeti, ne morem, moram razumeti, moram izkustiti ... izkusi, vse kar lahko, mi govori Hesse ... moj nazor v besedah Vitomila Zupana (okrog 1900): Edino vero, ki je vredna te besede, predstavlja še zaupanje v t.i. eksaktne znanosti (matematika, fizika, medicina), a še to zaupanje spodbija dvom o koristi tehničnega napredka. TXT. MP3.

Domovina. Poklon domovini, to je kraju, kjer človek požene svoje prve korenine. Boli povsod, a naj boli doma. - Tega zares ne morem vedeti, a po moje bi bil Slavoj Žižek še najbolj zadovoljen tu v Sloveniji. Gotovo najbolj neomajen. Trden je človek namreč tam, kjer požene korenine. Lahko pa sodim sam sebi in naj kar povem: da se ne želim zakoreniniti nikjer drugje: ne v Afriki kot zdravnik brez meja (itak sem matematični fizik), ne kjer je kao bolj modeno: Pariz, Sydney, London, New York ... Nikakor! V takšnem mestu bi me po moje pobralo v enem mescu. (Drugo je če bi bil tam rojen.) Sicer me tudi ne vleče na razna eksotična potovanja. Preveč sem navezan na našo malo-veliko domovino. Dokler ne prelazim vseh njenih gora, ne grem nikamor prek njenih meja. A da prelazim vse naše gore, prej steče vsa voda na mlin. TXT. MP3.

Potrtost. Mnogokrat ne razumem, zakaj me življenje tepe, in zakaj se moj trud ne izplača. Pa sem potrt.
Vedi, da če srečas človeka visoko, kot je recimo Bo na levi sliki s sosedovo Myo (klik za večjo sliko), si lahko prepričan, da zna biti ta človek enako nizko, kot je Bo že naslednji hip, ko mu je sonček ušel iz rok (klik na desno sliko za večjo). Ni nobene barve ne brez bele ne brez črne. Še v beli je črna in obratno, saj z imenom že vzamemo v zakup referenco ene na drugo. To je zame tudi razlog, zakaj je nesmiselno biti nevoščljiv kateremukoli človeku. Privoščljiv, to že. Ampak, nevoščljiv!? Lepo prosim, kot da se komu zjutraj ne bi bilo treba otrebiti. TXT.

Kozmogonija. Morda sistem moj ne drži, in modrec se mu smeje ... - Ne! Nikakor ne. Tega se po snovi ne bi sramoval Einstein, po besedi in rimi pa nihče s Parnasa. Neverjetni ste, gospod Menart, s čim vse presenetite! TXT.

Vzpon. Je Menart hodil v gore in poznal njihov pomen in jih imel rad? Gotovo. - Saj negornik kaj takega ne bi mogel napisati. In sreča je, da je pred mano pot, in to da vem, da slast je v tem, da grem ... Mljask. TXT.

Spoznal sem. Življenje konča smrt. Lepoto zamenja nič, ki je grd in teman sam po sebi. To je neizbežno. Ko bi bilo vsaj ves čas pa za vse tako ... pa ni: Svet, ki ga je do zdaj naredil človek, je grd, in kar je lepega, večkrat zasenči zlo, ki na njem vlada. Obenem pa se z Menartom strinjava, da je živeti vredno bolj kot karkoli drugega. Ko človek vzljubi življenje IN smrt, ni pred njim nobene previsoke ovire. TXT. MP3.

Polnoletnost. Ni to najboljša pesem na svetu?
Meni se zdi tako, da gre pesem olala visoko. Vsaka kitica (dveh verzov) ima ogromno za povedati. Še nobene pesmi nisem doživel tako močno, kot sem to. Non plus ultra. TXT. MP3.