Dan Brown: Da Vincijeva šifra (III)

Po 3 letih sledi filmska predelava. Včeraj so jo zavrteli tudi v Ljubljani. Moj vtis je mlačen, ocena: niti ne tako-tako, prej slabo.

Pred dnevi sem prebral oceno nekoga, ki je film gledal na testni projekciji. Rekel je, da trga gate. Kul kul kul, sem kimal z glavo, in bil za ogled (po užitni knjigi) toliko bolj navdušen. A temu ni tako. Film nič ne strga.

Zvesto sledi knjigi. Zelo zvesto. In morda je to največji problem. Vseh podatkov in proze, ki so knjiga, film ne prenese. Vsega je preveč, da zmanjka prostora za igro. Ni čustvovanja. Tega sem si lahko v knjigi vsaj predstavljal, tu ga ne vidim. Igralci ne rečejo prav nič - kot da bi se nečesa bali ali kaj -, kar ne bi naravnost poganjalo odšifriranja. Film izpade: surov, linearen, enodimenzionalen.
Kot je neumoren tempo, sta videti neumorna glavna junaka: po celonočnem in celodnevnem preganjanju (brez spanca in vsaj kakšnega namiga o hrani in pijači, kar je nikakva reklama za to, da je dobro vsak dan spiti okrog 2 litra dobre vode) nista videti prav nič utrujena. Robert (Tom Hanks) kolovratenje celo podaljša v naslednjo noč, ko gre sam do konca razrešit šifro. Ta neizčrpnost filma in igralcev - kot da bi bili ves čas v nekem silovitem krču - izpade že preveč fantastično, da bi bilo zanimivo. Nisem se poosebil. Nisem doživel kakšnega transferja.

Film ima problem s pogonom. Med glavnima junakoma (žensko in moškim, na koncu knjige seksualno združenima, tu ne) ni nobene kemije. Poleg tega nikakor ni prepričljiva motivacija: Zakaj je junak na begu; zakaj hoče junakinja pomagati? Meni je jasno - ali se mi vsaj zdi tako -, knjigo sem prebral. - Kaj pa drugim?

Tom Hanks je odsoten in lesen. Celo boljši je v zame obupnem Terminalu, gotovo pa v dobrih Cast Away in Forrest Gump. Tu je kot amater, njegov talent pa zapravljen. Liku dá kaj malo.
Malo bolj razgibana je Audrey Tautou, pa ne kaj dosti bolj.
Pravi oddih je Ian McKellen, ki je videti edini, ki vlogo odigra z veseljem. Nekaj stavkov in mrmranja pride kar iz ust Gandalfa iz Gospodarja prstanov, kar obudi lepe spomine.
Najbolje podeljena (angl. cast) vloga se mi zdi Paulu Bettanyju kot Silasu (na sliki levo). Prav tak je, kot sem si ga predstavljal.

Film sprva veliko obeta: Robertovo predavanje in umor kuratorja, oba prizora sta prav dobra, a čim trčita junaka, temperatura pade, se malo zviša z zlim Gandalfom, a drugače pohlevno pada do konca. Prizor pred koncem je filmsko prikrojen napram knjigi. Konec je bolj ali manj knjižni. A tu je videti otročje.
Potem se v dvorani prižgejo luči. Pogledam naokoli. Na obrazih gledalcev prevladuje prisiljen nasmeh.

Želim si, da po knjigah Dona Browna ne bi več snemali filmov. Saj ne da so te literarno kaj dosti vredne. Niso. Literarno so slabe. Kakšnega Bookerja si lahko le sanjajo. A zame je literarna vrednost le del tega, kar mi lahko knjiga dá. Celo bolj pomemben mi je drug del: pritegljivost in navdušljivost. Dan Brown me je navdušil, da sem začel študirati Leonarda Da Vincija in kar je povezanega z njim. Z njim je povezano vse. Saj veš, kako hitro se razvejajo povezave v Wikipediji. Vendar mora imeti človek za sistematično proučevanje motivacijo. Dan Brown me je motiviral. Kaj bi bilo šele, če bi se z njim srečal v živo, kot je Goethe trčil ob navdušujočega raziskovalca Alexandra von Humboldta, za kogar je dejal:

"My natural history studies have been roused from their winter sleep by his presence."

Film ne pričara nič od tega.


O sami knjigi:
- sem pisal v prvem zapisu: Da Vincijeva šifra,
- o prispevku o zlatem rezu in Fibonaccijevem zaporedju v reviji Premiera pa v drugem: Da Vincijeva šifra (II), kjer sem še pripisal, da dobi nagrado, kdor reši šifro tistega zapisa. A je ni še noben rešil. Morda je nagrada premajhna. Zdaj jo podvajam: 2200 SIT.