Douglas Adams: Štoparski vodnik po Galaksiji (II)

- Douglasa Adamsa (11. marec 1952 - 11. maj 2001) poznam kot: kultnega radijskega dramatika, amaterskega glasbenika in pisatelja. (Na sliki levo s prav tako kultno štoparsko brisačo. - Everybody should know where his towel is.) Rad ga imam predvsem zaradi njegove knjižne bravure, Štoparskega vodnika po galaksiji. Pa to ni edina njegova knjiga. Sicer je bil domiselen, a ne ravno ploden pisec, angl. prolific; róke, angl. deadlines, je imel obenem rad pa tudi ne. - I love deadlines. I like the whooshing sound they make as they fly by. Ko pomislim na kreativno pisanje, pomislim na: njega in Branka Gradišnika, našega ideologa kreativnega pisatelja. Takoj se spomnim tudi knjige Last Chance to See, precej dopadljivega in originalnega naravovarstvenega potopisa, o katerem bi rad navrgel še kaj. Res škoda, da je Adams odšel že pre 49-ih. Ah, te pisatelji, jim daš malo več (denarja), pa se izrodijo (si zapacajo žile), se je nekako tako od njega poslovil Alojz Kodre, sicer (prav tako kultni) prevajalec v slovenščino.
Pisati o Štoparskem vodniku po galaksiji je težko delo. Kultura, ki je nastala okrog knjig (in drugih metamorfoz: radijske igre, filma, računalniške igrce, brisače ...), je ogromna. Vse je zanimivo, zato je najbolje, da kar nekje začnem. In tudi že sem: malo nazaj, 30.5.2006, sem uvodoma predstavil knjigo in bolj natačno dve pesmci o teleportiranju v originalu ter ena-in-polovičnem prevodu. (Drugo pesem sem namreč še enkrat prevedel sam, kajti ob branju Kodretovega prevoda sem zašel v hudo dilemo. Zakaj točno sem pesem še enkrat prevedel, v kakšno dilemo sem zašel? Za odgovor sem ponudil nagrado, 1300 SIT, pa je ni zahteval še nihče. Ni dovolj visoka? Zdaj jo podvajam, 2600 SIT. To je že kar nekaj denarja, uganka pa ostaja enako zanimiva in precej lahka. Zdaj se spomnim, da ostaja enako nerešena še ena moja uganka, šifra v naravoslovnem zapisu o Da Vincijevi šifri v reviji Premiera. Je prenizka tudi ona nagrada? Zdaj jo podvajam, 4400 SIT, nakažem prek Klika, o zapisu samem več tu: 9.5.2006.)
Tokrat velja napisati kaj o avtorju, nepozabnem Douglasu Adamsu, kot gre uvod v radijsko igro: To tell the story of the book it is best to tell the story of some of the minds behind it. (- Scene One)

Adams ima še eno ime, polno je tako: Douglas Noël Adams, zato so ga klicali DNA. (Na sliki levo v 42. epizodi Montyja Pythona pri 22-ih letih.) Imel je rad, ali bolje, bil je nor na: hitre avtomobile, fotoaparate, Apple računalnike (kot še kdo, kot na primer si.bloger Jonas) in druge tehnične gizmote. Spremljal je zadnje dosežke znanosti: tako malo bolj osnovne raziskave kot pop tehnologijo. E-pošto in novičarski Usenet je na primer rabil leta pred drugimi. V zadjih letih življenja je bil vabljen predavatelj o tehnologiji in okolju.

Adams je bil prvo nadarjen pisatelj, nato še izobražen. Zame je sinonim za kreativno pisanje (- o kreativnem pisanju je nedavno pisala si.blogerka Nadezhda v svojem blogu: 3.6.2006). Če kdo, zna besedopiliti, piliti besede, on. Tako je leta 1971 v nenadkriljivem (neprekosljivem) eseju o religiozni poeziji križal Beatle in Williama Blakea (- To see the world in a grain of sand ...) ter bil za esej nagrajen s šolanjem na univerzi Cambridge. Iz angleške literature je diplomiral leta 1974, star 22 let.

Adams si je sam pravil radikalni ateist, a bil je res velik okoljevarstveni aktivist. Tako je iz sodelovanja z biologom Markom Carwardinom nastala luštna in precej originalna knjiga Last Chance to See, prvič izdana leta 1990. Avtorja sta prepotovala svet ("to se jima je godilo!") in v naravnem okolju opazovala nadvse ogrožene živali: Komodo dragons (prazgodovinske krvoločne kuščarje na otoku severno od Avstralije), belega nosoroga v Zairu v Afriki, Kakapos (rahlo prismuknjene ptiče na Novi Zelandiji), delfine iz reke Jangencg na Kitajskem, neke nosoroge in netopirje Rodrigues fruit bats (megabats) na otoku Rodriguez severno od Madagaskarja ob južni obali Afrike.

Adamsu in njegovi zoološki besedi sem najprej nekaj zameril, a kmalu vzljubil: njegov smisel za razmerja.
Nima ga.
Približno 80% poglavja posveti nezoološki razpravi o pripravi na srečanje z ogroženo beštijo, potovanju, kakšnemu evolucijskemu štosu in teh stvareh, nakar se z ostalimi 20% besedami vendarle sooči z živaljo. Razmišlaje nazaj, se mi zdi pristop prav dober, dobro filmski, zgodbe same pa nepozabne.

Na sliki levo je zmaj Komodo, ena od nadvse ogroženih beštij, ki jih je šel Adams popisat, in s katero se je Bo boril ... katero je Bo opazoval v kletki Taronga Sydney Zoo, jako vesel, da ni padel vanjo. Noge zmaja se namreč zdijo precej močne.


Na sliki spodaj (novembra 2003) ni ogrožene živali: ogrožen ni niti Bo niti Jo niti Ganga, naša Indijska slonica iz Ljubljanskega ZOO pod Rožnikom. A njeni sorodniki, Afriški sloni, bi bili lahko izumrli. Med letoma 1945 in 1980 se je njihovo število namreč zmanjšalo iz 2.5 miljona na 500 tisoč (na 20%). Slonovina, slonova kost, je cenjena, zato divji lovci radi sekajo okle. V zadnjih letih postajajo le še bolj agresivni. ("Sicer pa, kdo rabi miljon Afriških slonov, ne, NE, N E ?")