> četrtek, junij 01, 2006
> komentarjev: 4

France Cokan: Eno življenje je premalo

- Rad bi predstavil zdravnika, telovadca in razumnika, človeka, ki je dodobra zaznamoval moje življenje. Opisal bom njegovo knjigo ter tu in tam navrgel svoje razmišljanje.

France Cokan se je rodil leta 1931, se izšolal za zdravnika v Ljubljani (1957), nakar se je izselil v Ameriko (1959), kjer si je ustvaril dom in ime. Sicer najraje leti okrog Zemlje in se udeležejo Ironmanov: Kanade, Nemčije, Nove Zelandije ... pa seveda svetovnega prvenstva v ultratriatlonu na Havajih. Vsako leto po Ironmanu Lanzarote na Kanarskih otokih konec meseca maja pride v Slovenijo, tako da se ravno te dni zopet mudi v Ljubljani.
Naslednji četrtek, 8.5.2006 ob 19h, bo imel predavnje v Knjižnici Bežigrad (- vidi povabilo). Pozabi na Slavoja Žižka in njegova izrojena predavanja, na katera drvi ljudstvo, kakor drvijo otroci h kletki z eksotično beštijo v živalskem vrtu. Modrosti Franceta Cokana nudijo večje užitke.

France Cokan. Eno življenje je premalo. 2000. Založba DEBORA, Ljubljana. Spremna beseda in jezikovni pregled Branko Gradišnik. Strani 325.

Pod takšnim naslovom (in podnaslovom: Spomini in vrednote železnega zdravnika) je težko pričakovati kaj drugega od knjige, polne dobre volje. Pa se v njej najde še marsikaj. Vsemu daje ton umirjen cinizem kot zdrava mešanica kritičnosti in prizadevanja za bolj lepo življenje. Vendar je treba pri priči povedati, da je France Cokan pri svojih 75-ih še zmeraj samski in brez potomca. Teh dveh pomankljivosti se je treba od zdaj naprej zavedati ves čas. Knjigo ograjujejo življenski spomini. Cokan ima za seboj nadvse razgibano življenje. Navihan in brihten je bil že kot otrok. V uvodu predstavi svoj nazor: Kar pišem, je opis tega, kar delam sam, in ni nasvet, ker nismo vsi grajeni enako in nimamo istih problemov. Velelnika zato tu ne boste videli. (- Res nisem videl nobenega.) Njegov nazor je v skladu s prepričanjem, da sta bistveni odliki literature zabava in nagovarjanje pustolovskega duha. Pridigarstvo in poučnost naj bi bila skregana že z navadnim dobrim okusom, kaj šele z umetnostjo. To je ljudem sicer na splošno jasno (- razen kakšni Madoni z njenimi pravljicami za otroke ne). Cokanu ni tuj ta sodobni slog pisanja. Je iskriv, premišljen in skromen. Je imeniten primer tiste, da se brez muje še čevelj ne obuje. On jih je obul že celo vrsto. Še posebej navdušuje s tem, da si čevljev ne natika z voljo, temveč s strastjo. Pri tem, kar počne, doživlja naslado. (- Mujo je spremenil v slo, presezi to!) Njegov recept je precej preprost, v enem stavku: nič za nekaj. Življenja si ne zapleta dlje od potrebnega, pa vendar ni res, da bi od njega terjal malo. Tako v knjigi prvo spregovori o sebi, nakar še o običajnem človeku, človeku-masi, njegovih razvadah, pa o tem, da je nadvse začuden, kako da človeka-mase ne sreča pamet. Ravno na takšen iščoč način se bere to knjigo, še posebej njen tretji, zadnji del. Tu beseda ne prednjači več o avtorju, marveč o življenjskem slogu po meri vrhunskih: uma in telesa. Razumeti njegovo filozofijo življenja, pomeni razumeti Franceta Cokana. Določa ga četvero: PREHRANA, TRENING, RADOVEDNOST in SAMSKOST.


Prehrana

Prehrano imava s Cokanom urejeno podobno. Do hrane imava enak odnos. To razmerje je predvsem preprosto. Dejansko nama je škoda: časa, energije in denarja za dolgotrajno: nabavljanje, pripravljanje, uživanje, prebavljanje in otrebljanje hrane. Oba meniva, da hrana, katere priprava vzame dlje od 15 minut, izgubi večino namenskosti, sam ocenjujem da v povprečju okrog 70%. Cokan iz hrane ne dela fetiša. Pravi, da naj hrana ne bo niti: premastna, presladka niti preslana. Stran s takšno hrano. V debelost namreč ne vodijo sama leta, temveč mnoga leta napačnega odnosa do hrane. Zdrav odnos do hrane usmerjata potreba-lakota in razum, ne pa potreba-požrešnost. Cokan se je v svojem poklicnem življenju srečaval z mnogimi požeruhi maščob, ki niso mogli spremeniti nobene navade, pa čeprav jim je grozila smrt ali vsaj invalidnost. Takšnih ljudi nikakor ne razume. Tudi jaz jih ne. Jih ti?
Kako točno se prehranjuje Cokan? Žitni kaši doda rozine in banano, včasih jé tudi kruh z marmelado (vnos energije) ali pa si skuha tri jajca in poje le beljake. Uživa veliko stročnic in zelenjave, meso, samo belo, enkrat na mesec, pet kosov sadja na dan in ribe dvakrat na teden. Za energijo proti koncu telovadbe vzame kofein (kot poživilo).
Cokan, sicer zdravnik internist, je strokovnjak na področju nutricistike in ima bogate izkušnje s telovadbo. Vse kar ve o prehrani in urjenju telesa ter uma, poskuša skladno združevati. Tako žanje bolj pogoste in višje vrhove. Prehrana, iz katere je načrtno odstranil nepotrebne maščobe, ustreza njegovemu načinu živlenja, življenju nenehnega urjenja, življenju asketa (urjenje gr. askesis). Dobro vem, zakaj mi Cokan ne gre iz glave. Elitnega posameznika, kot je on, namreč loči od ljudi-mase aktivno napram reaktivnemu življenju. V očeh drugih ga dela kot nekakšen miljski kamen ali spomenik. (Menim, da je delež takšnih posameznikov, Gassetovih elitnikov /vir: José Ortega y Gasset, Upor množic/, s časom vedno manjši, in malo, tokrat absolutno, jih je bilo vedno.)
Zakaj je Cokan iz svoje prehrane izločil maščobe? Mislim, da vem, zakaj. Poskušal bom pregledati glavne razloge in ugotoviti, da je ravno ustrezna prehrana eno glavnih goriv njegovi nadpovprečnosti:

1. Kot prvo, nihče ne more popolnoma izločiti maščobe iz svoje prehrane. Maščobe so namreč sestavni del večine surovin, tudi nemastnih: posneto mleko ima na primer okrog 1% maščob; riž, kuhan v vodi, polenta in špageti okrog 2%; mastni so razni oreščki (mimogrede, dobro mastni oreščki so: mandeljni, orehi, lešniki, slabo mastni pa kikirikiji) ipd.
2. Znana je odvisnost od maščob. (Zato na primer hrano pogojno uvrščamo med droge.) Tisti, ki se odvadi dnevnega vnosa maščob in odpravi razvado (naše telo maščob domala ne rabi), tako postane duševno močnejši, med drugim pa se dvigne precej nad požeruhe maščob.
3. Prehranjevanje brez maščob ne zahteva marsikaj: med drugim umaže posodo tako, da se jo lahko pomije brez detergenta - tega torej ni treba kupiti.
4. Prehrana brez maščob v kombinaciji z aerobnim treningom ohranja človeka slogega, čilega in vzdržljivega v globoko zimo življenja. (- Šel sem čez letošnje rezultate ironmana Lanzarote, razvrščene po starostnih skupinah, in občudoval čase posameznikov do 70. leta pa posameznic do 60. /Zgleda, da Cokan letos ni prišel do konca./ Ampak to je ultratriatlon! Kdo še enega kroga okrog Rožnika ne zmore, poznam jih mnogo.)
5. Moje izkušnje: Postopno izločanje maščob iz prehrane mi dobro dene. Tako lahko potrdim: bolj globok spanec in krajši jutranji rekacijski čas na nov dan; večje uživanje v pripravah na 3-atlon, lepše pohode v gore; manj temačnih misli, zaspanih dni in takšnega ali drugačnega tesnobnega počutja; večjo radovednost in empatijo; močnejši stik s samim seboj ipd. Vendar ne mislim zavreči vseh nepotrebnih maščob. Čokolade na primer že ne. Ampak razne: sire, salame, zrezke ... resnično sem vesel, da sem se odvadil tega. (- Vendar je to na nek način tudi egoistično. Kako? Glej 2. alinejo spodaj.)

Našteto mi ne daje druge možnosti, kot da bi sklepal, da mastna hrana ne zasvinja le posode temveč tudi notranjost telesa. Svoje telo mislim očistiti in ga ohraniti lepega. (Čokoladi navkljub.)
Cokan zaključi, da kdor uživa karseda malo maščob, marsikaj slabega izgubi in nasprotno marsikaj dobrega pridobi. Nič za nekaj - je povzetek te pogodbe. In sicer nič maščob za nekaj: boljšo telesno in umsko pripravljenost ter materialni in časovni prihranek.
Ob takšni radikalni odmaknitvi od normalnega se porodi več pomislekov:

- Dieta brez maščob je že dolgo znana kot Ornisheva dieta. Ornisha samega so velikaši prehrambne industrije poskušali na silo zatreti. Je to še en primer v vrsti nategov ljudstva? Drug primer: Vsakomur je jasno, da je kajenje izredno škodljivo, da ne omenimo nagravžnosti, pa tobačna industrija vendarle v precejšni meri žene svetovno gospodarstvo. Pomislimo še na druga mamila: kokain, alkoholne pijače ... Vendar je treba to vzeti v zakup in v takem svetu živeti, ni druge, kot tudi ni noben človek samo lep. Ampak je tudi grd, tako da ni čudno, da je lahko grd tudi svet. Svet so ljudje.
- Opisano stanje se spogleduje z Gassetovo delitvijo družbe na dvoje: ljudi-maso in elitnike. V nasprotju s prepričanjem so elitniki pravi sužnji, sužnji svojega poslanstva: Nenehno se izobražujejo v širino in globino, vadijo svoje telo in nenehno nekaj eksperimentirajo. Tako je razumljivo, da se sčasoma dvignejo nad razne samoumevnosti in jih prikrojijo svojim poslanstvom. Na drugi strani ljudje-masa ne počnejo drugega, kot da se prepustijo toku in tako ostajajo pod meglo. V primeru prehrane je to prva stopnja prehranjevanje: nažiranje z mesom in maščobami. Sicer pa lastnost elitnikov, da eksperimentirajo, vodi k pomisleku, da eksperimentirati ne more kar kdorkoli. Saj se Svet ne bi več nikamor vrtel! Razni supermariketi, BTC-ji in Spari bi se zaprli, če bi preveč ljudi nehalo uživati nepotrebne maščobe. (- Ali pa bi spremenili svojo ponudbo?) Au revoir chocolat. Ne, tako ne gre. V tem smislu v elitnežih (kot je ob Cokanu še Janez Rugelj) seveda ne smemo videti le dobrih zgledov. Ponovimo, svet so ljudje. Pa tudi tovarne čokolade. Zato je treba čokolado jesti, ne smemo je prenehati kupovati. Thank You for Smoking (2005).
- Ob tem verjetno marsikdo pomisli, da se mora Cokan, prehranjevalni asket, odpovedati raznim družabnostim: v gostilnah, na porokah in drugih običajnih pojedinah. (Da se druženje običajno poveže z vnosom hrane, malo komično priča na primer pogostitev ljudi po pogrebu, se ti ne zdi; kaj naj bi s tem običajem sporočili pokopanemu, spominu nanj; ali pa je preminuli naenkrat manj pomemben od želja želodcev?) Vendar sam menim, da se asket s tem ne odpove vsem družabnostim. Saj vendar obstajajo enakomisleči! Te se med sabo vabijo v družbo (za njih) zdrave prehrane.

Cokan povzame:
- Kadar si lačen, je vse okusno.
- Kadar nisi lačen, pa tako ni vzroka, da bi jedel.



Trening

Cokan pravi, da se razumen človek zlahka obrani ali otrese športov, ki uničujejo kolena. Namesto njih se odloči za premosmerne športe, kot so: tek, kolesarjenje in plavanje. Te lahko človeku vse življenje nudijo zdravje in veselje.
Takšno gibanje-izkoriščanje prostega časa daje piko na i zadovoljivemu življenju, saj ko je človek dovolj natreniran, mu velik telesni napor povzroča občutek veselja. Tako je, od zoprnega siljenja do spontanega uživanja v naporu, pritrjuje Janez Rugelj.
Zakaj premosmerni športi (ironiji navkljub) niso bolj množični? Naj poskuša povedati kar Cokan sam:

Na Havajih sem imel dolg intervju s prestavnico znane televizijske postaje. Izrazil sem obžalovanje, da mnogi sicer zdravi ljudje ne bodo mogli deliti z nami radosti 3-atlona, ker so si poškodovali kolena v tradicionalnih šolskih športih, kakršni so košarka, bejzbal, nogomet, odbojka in smučanje. Televzija je odvisna od teh športov in ne bo grizla roke, ki jo hrani. Predvajali niso niti besede. Tek, kolesarjenje in plavanje le redkokdaj poškodujejo zdrava kolena; skoki, ostri obrati in pospeški pri športih z žogo pa lahko poškodujejo (včasih brez vsakih bolečin) vezi in hrustanec kolen. Ta so potem kot slabo pritegnjeni kroglični ležaji, ki jih je lahko okrušiti. Umetno koleno je dobro le za zmerno gibanje, čeprav je nekemu izjemnemu ironmancu omogočilo uspešno tekmo.

Moje izkušnje: Podobno kot Cokan sem sam v zadnjih letih zavrgel športe, ki so mi jemali veliko časa in denarja za pripravo in vožnjo ter mi namenili poškodbe pa tudi relativno malo veselja, ne da bi mi dali v zameno vsaj dobro kondicijo, vitko telo ali kako drugo opazno prednost. Jok, poškodovano koleno je huda stvar! Tako sem po vrsti zavrgel: smučanje, snowboard, odbojko, košarko, squash in badminton. Mislim, da vsi ti športi tudi vsaj malo mejijo na nastopaštvo. Namesto njih sem se oprijel: hribolazenja, teka, raznih sprehodov, plavanja in kolesarjenja. Postal bom čisto pravi 3-atlet, če bom le imel dovolj denarja za opremo, čas za trening in zdrave sklepe.
Cokan o smučanju:

Pri izbiri športa sem po mnogih napakah dal prednost tistemu, ki nudi mnogo gibanja, ne zahteva pa mnogo denarja in časa, zlasti za pot na kraj treninga: v športu, kakršen je npr. smučanje, so izdatki za vožnjo, hrano, prenočevanje in žičnico, deljeni s številom minut dejanskega gibanja, presenetljivo visoki. Na pobočjih gre skoraj ves čas za stanje v vrstah, za sedenje na žičnicah in za občudovanje oblik hlač in puloverjev. Zelo malo pa je pri tem gibanja, pa tudi smučanje samo je premalo inzenzivno, da bi dvignilo pulz do ravni, ki najbolj koristi zdravju.

Cokanu se zdi 3-atlon razumna izbira vseživljenskega športa. Za marsikoga je 3-atlon šport butcev, v resnici pa je šport izobražencev: 70% 3-atletov je kočalo univerzo.
Všeč mi je odstavek, v katerem Cokan predstavi ta šport:

Vstaja zora razsvetljenja v športu. Tistim, ki razmišljajo, se zdi vse bolj nesprejemljivo, da bi pehali svoja telesa in telesa svojih otrok v moštvene športe, po katerih ostajajo premnogi odsluženi junaki srednje starosti s pohabljenimi koleni, debelimi trebuhi in brez izkušnje individualnega športa. Pametni spoznavajo, da od športov z žogo, potem ko soigralcev in trenerja ni več blizu, ni mnogo koristi (ki je že poprej omejena). Dokler ne maturirate ali diplomirate, ste v timu. Ko se osamosvojite, velja pravilo: ti njih, preden oni tebe. Koliko sedemdesetletnih nogometašev ali košarkarjev poznate, ki bi še igrali? Presenetljivo, a resnično je, da pri športih z žogo redko in le za kratko dosežemo pulz, ki ga potrebujemo za arerobično korist. Premnogi maturanti končajo šolanje brez poznavanja bolj učinkovitih športov, a s koleni, ki so kot razmajani univerzalni sklepi, namesto da bi bili ravni tečaji. Pozneje postanejo breme zdravniku, ko jim išče tiste redke aerobične športe, ki ne zahtevajo zdravih kolen, da bi jih lahko vključil v zdravljenje posledic negibnosti: visokega krvnega pritiska, holesterola, diabetesa, debelosti itn. K sreči se pametnejši del prebivalstva vendarle usmerja k ritmičnemu, nadziranemu gibanju. Navijači lahko sami postanejo uspešni udeleženci, ne da bi morali zrasti nad dva metra ali tehtati toliko kot sumo rokoborci. Tako se dvignejo s kavča in se ognejo zasedenosti in zažrtosti; ni se jim več treba truditi, da bi si z vpitjem in pravim ali ponarejenim navijaškim navdušenjem načrpali in zavreli nekaj prepotrebnega adrenalina. Če se bo ta racionalna težnja po enosmernem gibanju krepila, bo pametno izbrana 'doživljenska' (prav: 'dosmrtna' - op. Bo) telesna dejavnost prej ali slej le nadomestila motnje v šolskem pouku, kakršni sta 'drill teams' in 'cheerleading', ki bi morala ostati le drage sanje otrok v vrtcih. Če imate ritmično, ponavljajoče se gibanje za muko, ker ne da takojšnega užitka kot npr. že veste kaj, vam bo odveč verjetno vsaka variacija tega trpljenja. Mnogi moji pacienti so se upirali kakršnikoli spremembi, ki bi jih iztrgala iz muk, na katere so se navadili, kot da bi bili možgani izgubili fleksibilnost skupaj s telesom. A če te otrdele misli le malo upognemo, bomo onstran uzrli nova obzorja. Videti pa jih je še lažje, ko najdemo plavalna očala, ki se ne meglijo; in proti tem obzorjem odjezdimo hitreje, ko se naučimo izbrati sedež za kolo in se z njim dokončno spoprijateljimo. To je začetek navzkrižnega treninga. Rama, boleča od plavanja, se zazdravi na kolesu, kolesarska zadnjica si opomore med tekom. Občutljiva kolena se spočijejo na smučeh na koleščkih in premraženo telo se ogreje na trenažerju.

Prek 3-atlona lahko človek spozna precejšen del medicine: športno medicino.
Poleg tega je 3-atlet:

- radosten človek,
- ima večinoma le 10% telesne maščobe in je privlačen že zaradi vitkosti in fizične energijo, ki jo izžareva (- na sliki levo je kar Bo sam, saj na spletu na hitro ni moč najti česa podobnega. Sicer pa je treba samo zaviti na kakšen 3-atlon, pa se vidi enako. Slika je izpred nekaj poletij iz morja v Banjolah ob Puli na Hrvaškem. Je treba takoj povedati, da tako suh 3-atlet, kot je Bo na sliki, ne gre naprej nahitreje, pride pa daleč /morda se to ne sliši prav, a je res/. In zdaj ima Bo na sebi res že malo več mesa),
- spoznava udeležence kar treh športov in je tako redko osamljen,
- na Novi Zelandiji je že v vsakem četrtem gospodinjstvu,
- lahko trenira skoraj neprekinjano, saj ima vedno nekaj skupin nebolečih mišic, ki lahko opravijo trening ene ali druge od njegovih disciplin,
- si pridobi s komaj nekaj urami treninga na teden kondicijo, ki si je smučar ne more, tudi če bi stanoval zraven žičnice.

Spoštovani gospod Cokan je sicer razumen človek. Pa vendar se res še ni vezal z nobeno žensko (več spodaj pod Samskostjo). Kaj naj si ob tem mislim? Do zdaj je moral spoznati mnogo ljudi. Ob tem da se ni vezal s pacientko, na primer kakšno požeruhinjo maščob, pomislim na praktične in estetske ovire. Da pa še ni trčil ob sorodno dušo - ki bi bila 100% prisotna in 0% oviralna, da bi z njo zorel in imel pri roki konverzacijo ter telesni stik - na vseh številnih športnih udejstvovanjih, se mi zdi docela sumljivo! Naj si na primer mislim, da so 3-atletinje pregovornim: visoki izobrazbi, odprti glavi in skromnosti navkljub, v resnici preveč vase zagledane, da bi bile sposobne tvornega življenja v dvoje? (V Sloveniji je kar nekaj uspešnih 3-atletinj, pa so lepo poročene: Nataša Nakrst Kosmač, Ruth Podgornik Reš, Nada Rotovnik Kozjek ... - kaj pa to, da rade obdržijo svoj dekliški priimek, ali to le priča o nekem samoveličju?)


Radovednost. Cokan si že ves čas z raznimi konjički uri um:

- do zdaj si je nabral veliko knjig v raznih jezikih, ki jim v pokoju namenja dolge ure branja,
- strastno študira tuje jezike (fr, špa, ita, nem) in pravi: Kolikor jezikov znaš, toliko mož veljaš (ali tako dobro se imaš),
- rad piše. Pravi, da pisanje zahteva branje; oboje skupaj pa dajeta strelivo za konverzacijo,
- mnogo bere: najprej dvojezične knjige, potem tujejezične prevode.


Samskost. Krize srednjih let ni izkusil. Vedno je bil čil in optimističen samski moški. Ker je neobremenjen z otroci in (bivšimi) ženami, ima obilico časa, da ga preživi, kakor si želi. Nikogar ne posiljuje z mnenjem, da je to najboljša rešitev. A pravi, da zanj je. S sabo je zadovoljen in njegove samozavesti ne more omajati nič in nihče.
Vseeno ne morem mimo dejstva, da se je gospodič Cokan odločil za docela samostno življenje brez otrok in žene. To ga dela v mojih očeh nezrelega. Partnerstvo s starševstvom naj bi bilo namreč eno izmed vrhunskih doživetij, ki jih plemenit človek ne gre zamuditi. Njegov zagovor - pogostnost razvez, spridenje otrok, polne roke dela s samim seboj, preveč Zemljanov idr. - nezrelost še podkrepijo. Res zrelim ljudem se zveze in otroci pač ne spridijo.

Komentarji: 4

Blogger Bo:

Njegov moto še enkrat:

Nič za nekaj.

- Vendar premislimo o tem, ali gre lahko svet tako naprej? Za vse gotovo ne. Za večino? Dvomim. Avto na primer rabi bencin. Zemljo pa je treba posiljevati dalje (- črpati nafto). Ampak Cokan ne rabi avta, prav. Vendar kdo ga krvavo rabi. Pa tovarn se tudi ne da kar zapreti. Pa lahko svet zares obstaja brez tovarn, BREZ ČOKOLADNIH TOVARN??

(- ALI BI Roald Dahl napisal knjigo Čarli in tovarna čokolade!?)

1/6/06 16:34  
Blogger Bo:

Druge modrosti Franceta Cokana:

- Hočem le toliko, kolikor potrebujem. Hočem le tisto, kar lahko zaslužim v urah, ki jih je vredno v to vložiti. Velja namreč, da ko miljonar zboli, se končno začne ukvarjati s tistim, kar si je vedno želel. Pametnejši se s tem ukvarja že vse življenje. Bertrand Russel prikimava: "Za srečo je nujno, da si brez neštetih stvari, ki si jih želiš."

- Velika večina ljudi napačno začne svoje življenje, pa napake tudi ne popravi. Pameten človek ne misli na stvari, ki si jih želi, ampak na stvari, brez katerih ne gre.

- O 'jet-lagu' (letalgiji /učinku medcelinskega leta/): Medcelinski potniki si lahko s tekom lepo pomagajo pri odpravljanju letalgije. Po pristanku v Zurichu sem šel teč ob devetih zjutaj (opolnoči po mojem običajnem času) v Spitze Park in mi je sonce pomagalo zavreti melatonin. Z dodatno skodelico kave sem bil že prvi dan povsem pri sebi.


Vse tri misli so zanimive.
Zadnjo sem preizkusil na bolj izrazitem primeru, Ljubljana - Sydney (+ 9h), pa moram reči: da deluje!
Prve dve misli sta posebej pomenljivi. Spomnita me na mnogo stvari, navsezadnje na Vitomila Zupana, ki je bil tudi predstavnik te vrste ljudi, ki (objektivno gledano) niso posedovali obilja, pa vendar so živeli v obilju, ker so znali misliti obilje.
O slednje bi kazalo napisati več.

1/6/06 16:39  
Blogger Bo:

Sicer pa se sprašujem, komu je v resnici namenjen naslov, Eno življenje je premalo: Morda ne Cokanu (ki je za svoje pojme življenje že dognal) temveč se avtor muza nad svojimi pacienti in ljudmi, ki v enem življenju teh resnic ne spoznajo? Ha ha. Ta bi bila duhovita.
Vendar pomislimo, bi bilo samo še eno življenje za njih dosti? Joj, ta je pa že kruta.

1/6/06 16:49  
Blogger Unknown:

Kako sem dobil moj mož nazaj Zahvaljujoč dr Adodo za vložitev nazaj moj mož, in prinesel veliko veselje v moji družini ??? Moje ime je Kathryn Louise, moj bivši mož me je po dampinških cenah, je pred dvema tednoma, ko sem ga obtožili videl nekdo drug in ga žali. Hočem ga nazaj v mojem življenju, vendar je nočejo imeti stika z mano. Bil sem tako zmesti in ne vem kaj naj naredim, zato sem dosegla do interneta za pomoč in sem videl pričevanje o tem, kako ljudje urok kolesa za pomoč, da bi dobili svoje ex nazaj, tako da se obrnite na urok Caster in pojasni moje težave z njim in je začara za mene in zagotavljam mi 48 ur, da se bo moj bivši vrnil k meni in moje največje presenečenje tretji dan moj bivši prišel trkat na vrata in prosil za odpuščanje. Tako sem vesel, da je moja ljubezen znova in samo, da ne, mi je prišlo, da se poročita. Še enkrat hvala dr Adodo, ste res nadarjeni in nadarjen. dradodojattotemple@yahoo.com Ali pa se obrnite na svojo številko (+2348118224554) je edini odgovor. On je lahko v veliko pomoč, in ne bom nehal, ga objavljamo, ker je čudovita man.Email: dradodojattotemple@yahoo.com Ali pa se obrnite na svojo številko (+2348118224554)

2/5/17 16:02  

Objavite komentar

<< Nazaj na 1. stran