> petek, junij 02, 2006
> komentarjev: 9

France Cokan: Eno življenje je premalo (II)

- Predstavljaj si, da tvoj najljubši igralec, deniva Colin Firth ali Scarlett Johansson (- kar, izberi si), snema film v Ljubljani. Ker ni le filmski ampak tudi ljudski človek, priredi javni pogovor, da bi se menil z ljubljanskimi oboževalci. Pa da po domala neverjetnem spletu okoliščin ne pride na predavanje noben drug razen tebe. Potem boste tam samo: ti, on in njegov tiskovni predstavnik. Stole daste bolj skupaj in pogovor steče. Iz hladne predavalnice se premaknete v intimo restavracije. Naročite vino. Natakar prižge sveče. Scarlett lahko vprašaš karkoli, le okusno in prijazno naj bo seveda, meniš se namreč s Scarlett Johansson! drugače ni meja, edino 24. ura, ko bi bilo nekako dobro iti domov spat. Poskušaj si predstavljati to. Ali bi ti bilo všeč? Meni bi bilo, zelo.

In nekaj podobnega se je mi je včeraj zgodilo. Scarlett Johansson se resda mudi v Ljubljani, a to le razmnožena ob cestah v tistih vgrajenih plakatih za L'Oreal (na sliki levo je eden ob Dunajski cesti). Pravi, da zato, ker se ceni. In res se ima za kaj: tako za svoj glas kot stas.
Nisem se dobil z njo. Šel sem na predavanje Franceta Cokana - zdravnika, razumnika in telovadca ter večkratnega zmagovalca havajskega ironmana v amaterski skupini svojih let, človeka, ki je dodobra zaznamoval moje življenje, in o katerem sem skupaj z njegovo knjigo pisal zadnjič: 1.6.2006 -, bil zavoljo spleta okoliščin edini poslušalec, se z njim umaknil v kot neke restavracije, poslušal, spraševal in dobil odgovore na vsa vprašanja, ki sem se jih lahko spomnil med 19. in 24. uro. Počutil sem se kot otrok v slaščičarni, angl. "a kid in the candy store."
Še malo se bom pobahal pa zgodbo poimenoval.


Kako sem zmatral prvaka havajskega ironmana

(18.50h) Pridem v dvorano Knjižnice Bežigrad na javno predavanje Franceta Cokana, na katerega ne pride nihče razen mene in njegovega založnika, Janislava Tacola iz založbe DEBORA, ker ni bilo niti malo oglaševano. Očitno je prišlo do neskladja z naslednjim predavanje v četrtek, 8.6.2006 ob 19h na istem kraju (- vidi povabilo; sam sem za prvi termin vedel, ker sem bil v e-pisemski navezi s Cokanom.) Pa nič zato, Cokanu-predavatelju je očitno dovolj, da ima vsaj enega poslušalca. Meni je takšna pozornost seveda godila. Kako hitro se človek razgovori ob nekom, kot je Cokan, eruditu, pozornemu poslušalcu in iskrivemu pripovedovalci. Kmalu smo jih klatili, da je bilo veselje, in kot da bi bilo za nami že nekaj tekov trojk. In kaj vse sem ga hotel sprašati! Nocoj ne bo šel tako kmalu domov.
Zedinimo se, da se iz hladne dvorane premaknemo za mizo v neko restavracijo. Gremo po Dunajski pa si ne morem kaj, da se ne bi nekajkrat ozrl za sabo na gore nad Kamnikom. Hodiš kaj v hribe? Ja, veliko, kaj pa on. Sam sem rad zahajal v gore, ampak hribolazenja ne priporočam več, sestop je lahko hud za kolena, še posebej z nahrbtnikom, da ne govorimo še o 20 odvečnih kilogramih, in doda, ne mislim ekstremov, ljudi, ki se spuščajo z Everesta pa "pridelajo nov kolk", mislim pogačico, to si lahko hitro zdrobiš, to je hudo. Danes si sicer lahko daš vdelati umetno koleno, pa je še kar uporabno, a če si bil že prej 'fit', drugače imaš težave. To je slaba stran telovadbe v gorah, ni kaj. Ampak hribolazenje dá tako veliko! Hoja navkeber je aerobna. Na njej tudi zlahka zdrknem v meditacijo. Ampak to dá tudi tek, poreče. To je res, ampak gore, gore imajo še eno veliko razsežnost, nekaj, kar tek ne more dati. V gorah se lahko stopim z naravo, tod grem, kot gre vernik v cerkev. Tam začutim svojo bit, ki mi jo na nek način odžira vsakdan v mestu. V gorah si ne krepim le telesa, celim si še rane. To si dobro povedal, imaš prav, gore so krasne, me pohvali, prisede v avto in se odmakne v svoje misli. - O njegovih prvih podvigih v gorah? O tem, kako je na prvem pohodu na Grintavc zmrzoval na snežišču pod previsom v kratkih hlačah, in kako so potem skupaj še z dvema enako onemoglima planinkama po sestopu šli v skedenj ...; ali pa o prostovljnem delu, ko je šel postavljat nove zimske markacije v Julijce, in kako je sprva umiral pod 20-litrskimi bencinskimi cisternami, polnimi vode za cementiranje, pod orodjem in pod vrečami cementa, a je občutek napora po presoljeni hrani in nekaj dnevih treninga kmalu izginil in se spremenil v uživanje? - Gore imam rad, povzamem, čeprav mi odtegnejo mnogo energije, mestnega časa in življenja, pa čeprav je nepremišljen sestop hitro usoden za kolena. Zmeraj nanovo spoznam, da vsega pač ne morem imeti, in da z ljubeznijo vedno prideta še odgovornost in skrb.
Peljeva se, v moji glavi vedno več vprašanj. Pa težko sprašujem med vožnjo, težko se osredotočim na dve stvari hkrati: na pozorno vožnjo in pozoren pogovor. Speljem v križišču, a nerodno, da mi čez tri metre ugasne motor. Imam srečo, nobenega divjaka nasproti. Speljem bolje in vprašam, ali ve za mono- in polihronike, ali ve za razliko? Razumem besedo, gre za barve. Ne, tisto bi imelo 'krom'. Aja, tu je pa 'hron' za čas, res. Ja, gre za delitev ljudi med takšne, ki se lahko dobro istočasno ukvarjajo samo z eno stvarjo. Da pričnem na primer sam z eno knjigo pa me prekine nujno branje kakšne druge, izgubim nit in brez nje sem nemiren. Med branjem me moti tudi poslušanje muzike (če ni ravno kakšna nezavedna klasična). Zares osredotočen ne morem biti na dve stvar hkrati. Potem sem jaz polihron, ho ho. Samo ne vidim kakšne uporabne posledice te delitve. Imam jo na jeziku: Ena je recimo ta, da bi bil od zdaj naprej tiho in naju varno pripeljal do cilja.

Pridemo do None na Dolgem Mostu. Sam te restavracije ne bi nikoli izbral, z vsemi načičkanimi ljudmi je kar preveč modna za mojo proletarsko držo. (- Gledališko mi je bil morda najbolj všeč stojiščni ogled Richarda III v Shakespeare's Globe Theatre.) Vseeno najdemo prijeten kot, kjer se posedemo in nadaljujemo s pogovorom. Ta zdaj prestopi nasipe in se razbohoti v več barv in dimenzij. Mnenja se krešajo na konici noževega rezila. Nocoj bomo dorekli resnico sveta!
Vsak prispeva za to kaj iz svojega področja: Cokan govori o delovanju krvnega ožilja, ideji visokega in nizkega krvnega pritiska in zakaj je dobro, da sta čimbolj vsaksebi (- a zopet ne preveč, he he, da bi bila narazen za manj od 20 običajnih enot, takšen človek ne bi preživel). Pravi o plemenih brez stika s civilizacijo, ki ne poznajo bolezni ožilja, njihov holesterol je za polovico nižji od našega, njihov krvni pritisk je 90 skozi 60, ne glede na to, ali so stari 99 ali 9 let. Teh številk v razvitem svetu sploh ni več. Za študirati takšne ekstremne številke, čeprav resda naravne, mora iti znanstvenik v džunglo (- in tvegati, da ga napadejo in pojejo ljudožerci ali kakšna kača ...) Sosed urednik navrže, da pripravlja novo knjigo o Cokanu, da je zdajšna že pošla, in da gre zato v 4. natis, jaz pa omenim, da sem včeraj videl, da gre Da Vincijeva šifra Mladinske knjige že v enajstega (11). On malo zavije z očmi, ja, to je velika številka ("na natis pa, kaj, 3000, 5000 izvodov?"), a vidim, da premišljujeva o istih težavah, slovenskem knjigotrštvu nasploh in monopolu omenjene založbe posebej, a o tem ne rečemo nič. Besedo speljeta v digitalno, tu se kar dobro počutim, in jima marsikaj razložim.

Sicer pa moram povedati, da ne priporočam obiska restavracije z: nutricistom in založnikom, ki najraje zalaga knjige o prehrani. Ker so situacije z natakarjem lahko jako smešne in obenem mučne. Pa sem že mislil, da jaz zapletam! Sploh je bila hrana skupni imenovalec večine izmenjanih misli. Tako se je še enkrat izjasnilo, da človek, ki je videti najmanj obremenjenj s hrano, o njej največ premišljuje. Pa sem že mislil, da jaz modrujem o hrani!

In tako naprej se je pogovor zavlekel do o-ne-moglosti. Noč je že pošteno dozorela, ko Cokan malo zamaja z glavo pa pravi, a bi, a bi šli?
Pojdimo. Odpeljem ga domov, vmes se utrujenosti navkljub še dodobra razgovori o svojih strasteh: 3-atlonu, jezikih (aktivno jih uporablja, predvsem čita v sedmih) in seveda knjige same. Pa njegova najljubša? Te sta dve, obe sta me kraljevsko nasmejali, Jeromejevi "Trije možje v čolnu, da o psu ne govorimo", in ...



... Marquezovih "Sto let samote" (- izgovorjava 'markesovih', me vsaj šestkrat popravi; super, rečem, ker Marqueza imam rad tudi sam, Ljubezen v času kolere je sploh ena mojih najljubših, zdaj vem, katera knjiga ne sme manjkati v nahrbtniku za morje.)
France Cokan ima 75 let. Na nedavnem ironmanu Lanzarote na Kanarskih otokih je odstopil po prvih dveh kilometrih plavanja, ker se mu je strgal pašček od očal. Tako se ni mogel kvalificirati za letošnji havajski ironman, svetovno prvenstvo v 3-atlonu. Drugi kvalifikacijski turnirji so povečinoma že zasedeni, poskusil bo še v Južni Koreji in morda v Singapurju, drugače pa bodo letos Havaji zanj izjemoma prikrajšani. Grozna škoda. Držim pesti, obe, da še poskusi, pa da mu uspe.
Nazdravil sem mu še na mnoga 3-atlonska leta. V pogovoru je model umirjen in vitalen, kot je živ nek živ moški pri 45-ih, naj jih preživi vsaj še 25 pa bo doživel svojih sto let samote.

Komentarji: 9

Blogger Bo:

Franceta Cokana lahko dobro spoznaš skozi intervju, ki ga je dal za Nedelo 22.6.2003: stran 18 in stran 19.

- Še bolje pa ga spoznaš, če prebereš njegovo knjigo.
Vsekakor pa si vabljena na njegovo predavanje v četrtek 8. junija, omenjeno na koncu prvega črnega odstavka zgoraj.

2/6/06 13:56  
Anonymous Anonimni:

Si ga uspel vprašati, kako to, da se ni nikoli poročil in/ali imel otrok?

Mare

5/6/06 15:56  
Blogger Bo:

Mare, živjo, vprašal sem in povedal mi je. Ali te zanima?

Potem boš gotovo vesel, če ti povem, da kanim napisati več v naslednjem (4.) zapisu o njem in njegovih življenskih modrostih.

5/6/06 18:32  
Anonymous marko:

Se mogoče spomniš, kaj ste jedli? Predvsem me zanima izbira gospoda Cokana.

29/10/06 19:01  
Anonymous Bo:

Marko,

Dobro se spomnim, kaj smo jedli in kako smo naročali. Bilo je komično. Na to sem mislil v predzadnjem odstavku nad zadnjo fotografijo.

Na kratko. Cokan upravičeno udriha čez veliko preslano hrano v gostilnah. Juhe na primer imajo veliko veliko preveč soli, ko jo je že malo za zdravje preveč. Človek v mirovanju soli ne rabi. V gibanju jo rabi, a tisto malo (rabi Na, ne Cl), recimo 2 g soli na uro aerobne telovadbe.
Sam sem vendarle naročil juho. Bila je kajpak zelo slana, ampak moje ledvice so še mlade. (Zdaj že bolj pazim, ampak hrana zunaj je še vedno enako nezdrava.) Cokan je naročil testenine, pri tem pa je natakarja večkrat (tri-do petkrat) opomnil, kako naj jih pripravi: brez soli, olja, v odcejevalniku. Natakar je postal že malo agresiven. Cokanov prijatelj založnik je za najine pojme poklicni gurman. On je naročil in pospravil nek mešani krožnik.
Sicer ti v branje priporočam Cokanovo knjigo, kjer na mnogih mestih okrcne prehrambene navade ljudi. Si na primer vedel, da če človek naroči kosilo zunaj, težko dobi takšnega z manj kot 30% maščob. Cokan pa je za zdravo 3-atlonsko maščobno tkivo, precej pod 10%.

Moraš me tikati, imam jih 27, mene je še Cokan (75) prisilil, da sem ga tikal. - Prej je postal precej nejevolen. :)

29/10/06 19:24  
Anonymous Bo:

Marko, pa še to, Cokan v knjigi (Eno življenje je premalo, 2000) v poglavju o prehrani opiše tudi svoj prehranski vademekum (navade).

29/10/06 19:27  
Anonymous marko:

Knjigo bom gotovo prebral.

Se mi pa zdijo ti maratonci (kaj šele triatlonci) pravi ekstremisti. Včeraj sem jih šel malo gledat na Ulico 7. septembra (26 kilometrov). Izgledali so hudo izmučeni. Vem, da je napor koristen. Ampak a ni vsega dobrega enkrat preveč?

Sicer se pa mi zdijo takšni zagnanci prav prijetni ljudje. Povrečneži so tako dolgočasni.

Verjetno sem ti že malo tečen, a vendarle: kakšna omaka (če sploh) pa je bila na testeninah?

30/10/06 10:45  
Blogger Bo:

Marko,

Dobra razmišljanja in vprašanja. Dolgi teki in 3-atloni morajo po moje izmučiti vsakogar (jaz sem vendarle še začetnik), vendar ni nujno, da tekač pri tem trpi. Eni svoje telo natrenirajo tako dobro, da v naporu uživajo do konca, dobesedno do trenutka, ko bi klecnili. Pri tem si v življenju podredijo še ustrezno prehrano, dobro spanje, zaganjanje v vsakodnevu (radovednost).

Je pa na prireditvah, kot je Ljubljanski maraton, večina tekmovalcev videti proti koncu izmučenih in trpečih, se strinjam. Niso ustrezno pripravljeni na takšne razdalje in napore. S čimer mislim, da mora biti tekmovanje človeku v zadovoljstvo, ne v napor. (Če seveda ni profesionalec.)

Tvoje zadnje vprašanje - o omaki na testeninkah - je o večerji s Cokanom, ne? Seveda brez omake. Cokan si ne beli hrane, ne mara mešati hrane. Čez razne polente in testenine poliva zgolj na pol skuhano in zmiksano špinačo. - Verjetno se ti to zdi že preveč, ampak ko boš prebral njegovo knjigo, boš razumel njegovo filozofijo življenja, ki je upravičena in ne nevrotična. Tam boš prebral tudi njegova pregovora o hrani/-jenju.

1. Kadar si lačen, je vse okusno.
2. Kadar nisi lačen, pa tako ni vzroka, da bi jedel.

30/10/06 14:05  
Anonymous Anonimni:

Izvajamo projekt z imenom PREMAGAJ SLOVENIJO v okviru katere bo izdelana internet stran z vsemi slovenskimi rekordi. Gospod France Cokan je vsekakor nosilec več slovenskih rekordov (najstarejši slovenski udeleženec Ironman, največjkrat udeležen na Ironman tekmovanju in verjetno še kaj). Ali bi nam lahko kdo pomagal dobiti kontaktne podatke gospoda Franceta. Pošljite na info afna premagaj.si Hvala v naprej.

16/7/12 17:09  

Objavite komentar

<< Nazaj na 1. stran