Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit (III)
Ta debel in zanimiv slovenski roman je ob izidu leta 2000 v splošnem naletel na izredno ugodne kritike, a kritike klera, na primer jezuita p. Franceta Cerarja, so bile enako ostre. Jančar se je mariborskemu kleru zameril celo tako, da so roman v Mariboru umaknili s knjižnih polic. Ravno v tem času je potekala tudi njegova izvolitev v SAZU in komaj je prišel notri, kar je dobro opozorilo na reinkarnacijo klerikalizma v vodilnem delu naše družbe. Pravega pomena teh jezuitskih napadov sam pravzaprav ne razumem, a Jačarjeva zgodba po moje vendarle ni enostranska, saj tako povzdiguje kot zaničuje, pač človeška in mesnata je, kot življenje samo je!
Za roman so Jančarju junija 2001 pričakovano podelili Kresnika (enega je prejel že leta 1999 za Zvenenje v glavi in tako postal edini dvakratni zmagovalec do sedaj), najpomembnejšo literarno nagrado pri nas, da je postal bogatejši za 1M SIT ter naš zastavonošni romanopisec.
Ovenčan z nagradami in že priljubljen med množico bralcev je Jančar v sodelovanju z režiserjem Janezom Pipanom delo rad priredil v dramo, da je doživela krstno uprizoritev novembra 2005 v ljubljanski Drami.
Dramo sem si ogledal in bila mi je tako všeč kot ne, a preden napišem več o tem, bi rad pojasnil še nekaj drugega, tudi povezanega.
Do zdaj sem o romanu pisal dvakrat: 6.6. sem knjigo predstavil in predvsem orisal zgodbo, 8.6. pa sem se na kratko razpisal o romanju, ogrodju knjige.
Tam pod prvim zapisom sem pustil komentar, delno tudi pod pritiskom rahlega izzivanja in, moram reči, še površnosti, prejšne komentatorke, da so vsi trije glavni liki, Katarina, pav in jezuit, duševno moteni.
Dosti se ni spremenilo, še vedno mislim tako, a med tem sem razmišljal, da znajo biti moje besede precej neprizanesljive in nesprejemljive za večino ljudi. Duševno moteni smo po moje vsi, ker pač noben človek ne more biti čisto čisto trden. Še naš psihiater Andrej Marušič ne. - Iz pogovora v Sobotni prilogi Dela 15.10.2005:
Se duševno in telesno zdravemu, ustvarjalnemu človeku, kakršen se zdi, da je tudi sam, res lahko zgodi, da nenadoma, brez vzroka zdrsne v duševno motnjo? "Vam bi se ta 'samovžig' verjetno težko zgodil?"
- "Poglejte," odvrne rahlo vznejevoljeno. "V naslednjih 2, 3 tednih lahko razvijem tako globoko depresijo, da bom popolnoma neuporaben kot direktor, kot oče in kot mož."
"Vi kot vi? Ste prepričani? Govorite to resno?"
- "Zlahka jo razvijem. Navsezadnje depresija v moji družini ni tako daleč, da bi moral iskati v ne vem kateri generacijski stopnji ali korenu. Lahko se mi zgodi. Ni treba, da je pri tem kak konkreten življenjski dogodek."
"Kako? Iz česa?"
- "Iz česa? Zagotovo že moje delo ni tako enostavno, da se v nekem trenutku možganom ne bi zazdelo: zdaj imamo pa dovolj; ali boš začel počivati ali dihati ali pa gremo v depresijo. Imam dovolj stresa v življenju, da bi se to lahko zgodilo."
Tako duševno moten sem tudi sam in moten si tudi ti, čeprav ti verjetno te oznake marsikdo drug ne lepi. Pa te s tem sploh ne žalim, lepo prosim! Do narave bolezni (telesnih in duševnih) imam zvezen, matematičen pogled: od psihotika, nevrotika pa do konkretno trdnega človeka se razpenja zvezen trak duševne motenosti, tako da smo vsi vsaj malo duševno moteni. Vse je relativno.
Vendar naslovni liki iz Katarine, pava in jezuita so precej mehki, če je to nasproti trdnemu človeku. Jalovi so: skorajda vse, česar se lotijo, jim spolzi iz rok, spodleti, oziroma ne naredijo tako, kot so sprva želeli. V domala enakih okoliščina ponavljajo napake: Kaj se ne znajo iz ničesar naučiti? Ali bi se opredelili napačno spet in spet, če bi jim bila dana še kakšna prilika? Spomnijo me na staro reklo, da če bi še enkrat delili pamet, bi vsak spet ravno svojo zagrabil. - Saj smo bolj ali manj (ali manj ali bolj) vsi takšni. Ampak Katarina, pav in jezuit so še posebej neumni. Pravim, da so pritegnjeni.
Enega izmed treh si moram vendarle izbrati za najljubšega. Izberem Katarino. Zgodba jo napolni in izpolni, dobi otroka, postane mama, blagoslovljena je sicer drugače, kot je pričakovala, a je izpolnjena. Pav je po svoje najbolj trden v te trojici, za svojim prav namreč trdno stoji do konca, dokler mu Simon ne prizadane ureza vratne žile, ampak njegov prav je kriv, zato je prav, da ga pogubi. Čeprav je pav najbolj trden, mi je najmanj všeč.
Drama, drama je drugačna od romana. Poskuša se ogniti romaneskni freski, da bi bila bližje intimni drami nosilnih likov. Pravim poskuša - ker ji po moje ne uspe najbolje. Kot je roman velik, tako in drugače, poskuša biti velika tudi drama. In po mesu ji enako uspe: traja okrogle štiri ure in pol (4.30h)! je iz 3 dejanj z dvema 10 minutnima odmoroma.
Scena je všečno spucana predmetov, pravzaprav domala vsega, tako da sem imel oči le za igralce. In te zažgejo. Vsi po vrsti. Pa koliko jih je. Naj naštejem le najbolj markantne: Dare Valič, Janez Škof, Ivo Ban, Alojz Svete pa seveda Nataša Barbara Gračner, Jernej Šugman in Branko Šturbej kot Katarina, pav in jezuit. Ni dvoma, da je ljubljanska Drama središče slovenskega gledališča in vsi našteti igralci več kot zaslužni za svoje mesto v njej. Z igro so me navdušili, da jih še zmeraj sanjam mnogo noči po njej.
Pa vendar me sama drama ni navdušila. Adaptacija romana se mi ne dopade. Po moje je zelo slaba, zelo romanu samemu enaka. To pa mi ni všeč, kar je vsekakor subjektiven pogled, ampak roman je bil po moje prenesen na oder preveč na silo in na hitro, da se drama skoraj nič ne loči od romana. Predstava bi lahko bila bolj originalna, bolj vizualna na primer s posebnimi efekti, povodnjem, akrobacijami in podobno, pa tega ni, ostane le besedilo iz knjige v sicer bravu-roznih vlogah-rokah ansambla ljubljanske Drame. Vsakomur, ki knjige ni prečital ali se je na primer zavoljo mamutskega obsega 500 strani sploh ne misli lotiti, dramo več kot rad priporočim. Meni, ki sem knjigo prej bral, pa je dala malo novega. Vseeno mi denarja ni bilo škoda, zakaj 10.000 SIT bi plačal, da bi lahko samo še enkrat poslušal Janeza Škofa kot očaka Tobija (zadnji na sliki levo), ki s seboj na romanju tovori palico in stol, da se ob postankih nanj vzpne in pove kaj važnega. Na primer utrinke iz romanja v Jeruzalem izpred več stoletij. Da je star sto in več let, mu je enostavno treba verjeti, drugače je tako užaljen, da noče nič več povedati. A govori prave stvari, pozna veliko stvari. Romanja brez njega nekako ne bi bilo. Zato ga je treba poslušati, da gre pot sploh naprej.
Za roman so Jančarju junija 2001 pričakovano podelili Kresnika (enega je prejel že leta 1999 za Zvenenje v glavi in tako postal edini dvakratni zmagovalec do sedaj), najpomembnejšo literarno nagrado pri nas, da je postal bogatejši za 1M SIT ter naš zastavonošni romanopisec.
Ovenčan z nagradami in že priljubljen med množico bralcev je Jančar v sodelovanju z režiserjem Janezom Pipanom delo rad priredil v dramo, da je doživela krstno uprizoritev novembra 2005 v ljubljanski Drami.
Dramo sem si ogledal in bila mi je tako všeč kot ne, a preden napišem več o tem, bi rad pojasnil še nekaj drugega, tudi povezanega.
Do zdaj sem o romanu pisal dvakrat: 6.6. sem knjigo predstavil in predvsem orisal zgodbo, 8.6. pa sem se na kratko razpisal o romanju, ogrodju knjige.
Tam pod prvim zapisom sem pustil komentar, delno tudi pod pritiskom rahlega izzivanja in, moram reči, še površnosti, prejšne komentatorke, da so vsi trije glavni liki, Katarina, pav in jezuit, duševno moteni.
Dosti se ni spremenilo, še vedno mislim tako, a med tem sem razmišljal, da znajo biti moje besede precej neprizanesljive in nesprejemljive za večino ljudi. Duševno moteni smo po moje vsi, ker pač noben človek ne more biti čisto čisto trden. Še naš psihiater Andrej Marušič ne. - Iz pogovora v Sobotni prilogi Dela 15.10.2005:
Se duševno in telesno zdravemu, ustvarjalnemu človeku, kakršen se zdi, da je tudi sam, res lahko zgodi, da nenadoma, brez vzroka zdrsne v duševno motnjo? "Vam bi se ta 'samovžig' verjetno težko zgodil?"
- "Poglejte," odvrne rahlo vznejevoljeno. "V naslednjih 2, 3 tednih lahko razvijem tako globoko depresijo, da bom popolnoma neuporaben kot direktor, kot oče in kot mož."
"Vi kot vi? Ste prepričani? Govorite to resno?"
- "Zlahka jo razvijem. Navsezadnje depresija v moji družini ni tako daleč, da bi moral iskati v ne vem kateri generacijski stopnji ali korenu. Lahko se mi zgodi. Ni treba, da je pri tem kak konkreten življenjski dogodek."
"Kako? Iz česa?"
- "Iz česa? Zagotovo že moje delo ni tako enostavno, da se v nekem trenutku možganom ne bi zazdelo: zdaj imamo pa dovolj; ali boš začel počivati ali dihati ali pa gremo v depresijo. Imam dovolj stresa v življenju, da bi se to lahko zgodilo."
Tako duševno moten sem tudi sam in moten si tudi ti, čeprav ti verjetno te oznake marsikdo drug ne lepi. Pa te s tem sploh ne žalim, lepo prosim! Do narave bolezni (telesnih in duševnih) imam zvezen, matematičen pogled: od psihotika, nevrotika pa do konkretno trdnega človeka se razpenja zvezen trak duševne motenosti, tako da smo vsi vsaj malo duševno moteni. Vse je relativno.
Vendar naslovni liki iz Katarine, pava in jezuita so precej mehki, če je to nasproti trdnemu človeku. Jalovi so: skorajda vse, česar se lotijo, jim spolzi iz rok, spodleti, oziroma ne naredijo tako, kot so sprva želeli. V domala enakih okoliščina ponavljajo napake: Kaj se ne znajo iz ničesar naučiti? Ali bi se opredelili napačno spet in spet, če bi jim bila dana še kakšna prilika? Spomnijo me na staro reklo, da če bi še enkrat delili pamet, bi vsak spet ravno svojo zagrabil. - Saj smo bolj ali manj (ali manj ali bolj) vsi takšni. Ampak Katarina, pav in jezuit so še posebej neumni. Pravim, da so pritegnjeni.
Enega izmed treh si moram vendarle izbrati za najljubšega. Izberem Katarino. Zgodba jo napolni in izpolni, dobi otroka, postane mama, blagoslovljena je sicer drugače, kot je pričakovala, a je izpolnjena. Pav je po svoje najbolj trden v te trojici, za svojim prav namreč trdno stoji do konca, dokler mu Simon ne prizadane ureza vratne žile, ampak njegov prav je kriv, zato je prav, da ga pogubi. Čeprav je pav najbolj trden, mi je najmanj všeč.
Drama, drama je drugačna od romana. Poskuša se ogniti romaneskni freski, da bi bila bližje intimni drami nosilnih likov. Pravim poskuša - ker ji po moje ne uspe najbolje. Kot je roman velik, tako in drugače, poskuša biti velika tudi drama. In po mesu ji enako uspe: traja okrogle štiri ure in pol (4.30h)! je iz 3 dejanj z dvema 10 minutnima odmoroma.Scena je všečno spucana predmetov, pravzaprav domala vsega, tako da sem imel oči le za igralce. In te zažgejo. Vsi po vrsti. Pa koliko jih je. Naj naštejem le najbolj markantne: Dare Valič, Janez Škof, Ivo Ban, Alojz Svete pa seveda Nataša Barbara Gračner, Jernej Šugman in Branko Šturbej kot Katarina, pav in jezuit. Ni dvoma, da je ljubljanska Drama središče slovenskega gledališča in vsi našteti igralci več kot zaslužni za svoje mesto v njej. Z igro so me navdušili, da jih še zmeraj sanjam mnogo noči po njej.
Pa vendar me sama drama ni navdušila. Adaptacija romana se mi ne dopade. Po moje je zelo slaba, zelo romanu samemu enaka. To pa mi ni všeč, kar je vsekakor subjektiven pogled, ampak roman je bil po moje prenesen na oder preveč na silo in na hitro, da se drama skoraj nič ne loči od romana. Predstava bi lahko bila bolj originalna, bolj vizualna na primer s posebnimi efekti, povodnjem, akrobacijami in podobno, pa tega ni, ostane le besedilo iz knjige v sicer bravu-roznih vlogah-rokah ansambla ljubljanske Drame. Vsakomur, ki knjige ni prečital ali se je na primer zavoljo mamutskega obsega 500 strani sploh ne misli lotiti, dramo več kot rad priporočim. Meni, ki sem knjigo prej bral, pa je dala malo novega. Vseeno mi denarja ni bilo škoda, zakaj 10.000 SIT bi plačal, da bi lahko samo še enkrat poslušal Janeza Škofa kot očaka Tobija (zadnji na sliki levo), ki s seboj na romanju tovori palico in stol, da se ob postankih nanj vzpne in pove kaj važnega. Na primer utrinke iz romanja v Jeruzalem izpred več stoletij. Da je star sto in več let, mu je enostavno treba verjeti, drugače je tako užaljen, da noče nič več povedati. A govori prave stvari, pozna veliko stvari. Romanja brez njega nekako ne bi bilo. Zato ga je treba poslušati, da gre pot sploh naprej.
13.6.06 |
Komentarji: 7
Predstava bi lahko bila bolj originalna, bolj vizualna na primer s posebnimi efekti, povodnjem, akrobacijami in podobno, pa tega ni
Potemtakem Mala Drama gotovo ni zate. ;)
Sodobno gledališče potem, ko je dokončno zgubilo bitko s kinom, teži bolj k minimalizmu, ne cirkuškim nastopom.
Meni je bila predstava bolj všeč kot knjiga (najprej bral potem gledal), vsekakor se strinjam s tabo, da je bila igra zelo dobra.
Če se vrnem k izhodiščnemu komentarju, ravno pretanjena režija in brezkompromisna igra sta tisto s čimer lahko gledališče transcendira zahtevo po realnem za doživeto.
Do zdaj sem bil prepričan, da je močna korelacija med branjem knjig in všečnostjo minimalizma, češ brez težav, celo raje, si dogajanje predstavljamo v domišliji.
owca
Verjetno so mi zato pri srcu muzikli, sem jih že kar nekaj videl, večinoma drugje, v Ljubljani so redki.
Saj ima sol, kar praviš. A meni niso všeč takšni drame in filmi, ki gredo preveč zapeto čez osnovno delo. (Čeprav čez film Gospodar prstanov pa nimam nič, kar je hecno, a morda ta film nekako nadgradi knjižno delo.) Temu jaz pravim slaba adaptacija. V konzervativnem smislu je to najboljša adaptacija in gotovo pri srcu vsem, ki niso prebrali knjige.
Drago Jančar je konzervativec. On je priredil roman. Tudi pri pisanju samega romana je obudil staro izročilo - baročen slog, obseg 500 strani, ko je danes veliko tanjših romanov v obsegu nekdanjih novel -, kar mu vseeno ne zamerim, prej pozdravljam. Knjiga mi je res všeč.
Knjiga se mi zdi boljše vsebinsko doživetje. Zaradi hude igre pa se mi zdi dramska predstava lepše doživetje.
Potemtakem Mala Drama gotovo ni zate. ;)
Kdaj mi je všeč, Jez na primer pomnim kot prvovrstno doživetje.
Tudi pri pisanju samega romana je obudil staro izročilo - baročen slog, obseg 500 strani, ko je danes veliko tanjših romanov v obsegu nekdanjih novel
To tvoje opažanje o dolžini romanov se mi zdi zanimivo, še posebej zato, ker sam v bistvu nimam čisto takega občutka. Pri slovenskih avtorjih nekako nimam občutka, da bi jim bili zelo dolgi romani kdajkoli kaj posebej pri srcu. Npr. v 19. stoletju, ko so Dickens in Dostojevski in še kdo, ki se ne piše na D, rutinsko pisali po 500--1000 strani debele knjige, so naši realisti še do 300 strani komaj prilezli. Deseti brat ali Jara gospoda po evropskih standardih svojega časa verjetno ne bi mogla veljati za kaj posebej dolga romana. Pa tudi dandanes se mi vsaj za angleško govoreči svet ne zdi, da bi vladalo tam kakšno posebno pomanjkanje dolgih romanov (in to ne le v žanrih, ki so jim že tradicionalno naklonjeni, npr. fantasy, ampak tudi v malo resnejšem leposlovju). [Priznam pa, da imam mogoče jaz problem pristranskega vzorčenja, ker imam pač podzavestno nagnjenje do debelih knjig :)] Skratka, sprašujem se, če ni nagnjenje k tankim romanom bolj stvar prostora (v tem primeru slovenskega za razliko od kakšnega tujega) kot pa časa (v tem primeru npr. 20. ali 21. stoletja za razliko od npr. devetnajstega).
ill-advised
Lep komentar. Debelina romanov je po tvoje bolj odvisna od prostora kot od kraja. Verjetno bo to prav tako držalo.
Po moje velja tudi, da je želja ljudi danes brati roman z dobro napisano zgodbo, lahko je le površinska, duhovno naj bo moderna, newagesovska. Je takšen Alkimist; Je Da Vincijeva šifra že roman?
Proti takšnemu duhu časa je napisan Jančarjev roman.
Je Da Vincijeva šifra že roman?
Gotovo je, zakaj bi pa kdo dvomil o tem? Pravzaprav tvojega komentarja ne razumem čisto dobro --- zdi se mi, da poskušaš reči, da daljše prozne pripovedi še niso nujno romani, če nimajo tudi določenih drugih odlik, ki jih npr. po tvojem mnenju Jančarjevo delo ima, Da Vincijeva šifra in mogoče Alkimist pa ne. Če je tako, se s tem ne strinjam; kar se mene tiče, raje ostanem pri običajni definiciji romana, npr. tisti iz SSKJ: "daljše pripovedno delo, navadno z izrazito zgodbo in večjim številom oseb, zlasti v prozi". Stvari, ki jih piše Dan Brown, ali pa tiste, ki jih je pred sto leti pisal Karl May, so za moje pojme prav toliko romani kot stvari, ki jih piše Jančar, ali pa tiste, ki jih je pred sto leti pisal Dostojevski.
Jaz Da Vincijeve šifre sicer nisem bral, ampak iz tega, kar sem slišal o njej, mislim, da ni nobenega dvoma o tem, da je takšni knjigi smiselno reči roman. Za Alkimista pa težko rečem, ker o njem vem še manj kot o Da Vincijevi šifri.
Po moje velja tudi, da je želja ljudi danes brati roman z dobro napisano zgodbo, lahko je le površinska
Seveda, ampak saj tako je bilo vedno. Preden so znali brati, so želeli pa poslušati dobro zgodbo, ki jo je pripovedoval potujoči pevec ali kak vaški original ali kaj podobnega. Menda je vendar logično, da si ljudje ne želijo imeti opravka s slabimi zgodbami.
duhovno naj bo moderna, newagesovska.
To pa po mojem že ni več tako splošno veljavna trditev --- new age je pač eden od pojavov, ki navdušuje določen segment bralcev in zato potem tudi obstaja določen segment avtorjev, ki se trudijo takšnim bralcem ustreči. Je pa še veliko drugih žanrov, ki z new ageom nimajo nobene zveze, pa imajo vseeno svojo publiko, svoj tržni delež in skratka svoje mesto pod soncem.
V slovenskem literatstvu je že tako, da se nenadoma izkaže, kdo je v kateri klapi, da sočasno ob/dobno prejme nagrado za to in ono... To ne velja mogoče le za literaturo, ampak za tudi druge politične zveze in gole zafrkancije, ki se včasih preoblečejo celo v videz polne uspešnosti - česa vsega so sposobni, so dokazali pajdaši tudi v raznih grupaških klapah... - primitivizem na najbolj krivični ravni! Po drugi plati pa - pretiravanje. Zdaj sta prejela Marčijevo nagrado spet A. Šteger in že rajnki Igor Zabel... - iz leta v leto preračunano, a kdo si izmišlja toliko nagrad?
Govoriti moremo vsaj o kulturnem slovenskem makiavelizmu, o infiltraciji farizejstva, na koncu katerega so zaplenjene družinske in osebne knjižnice ter seveda državnosodni eksekutorji z eksekutorskimi vodi... V resnici so dosegli, da je pisateljski poklic dandanes zaničevan - nekateri zavistni tipi, sprenevedavi, tudi skrbijo, da je literarni poklic zavržno zaničevan v Republiki Sloveniji, kar se kaže ne le med navadnimi ljudmi, ampak tudi v odnosu Nove ljubljanske banke sz zapletljaji tam, kjer jih sicer ni in jih ne sme biti, vse do drugih, tudi državnih institucij, primeroma v Slovanski knjižnici, ki so jo uzurpirali nekateri nasilneži ter zapretili pisatelju, da mu ".izdo razbijejo", ko je samo predlagal, naj z mizice, s katere jemo, umakne oholi burš noge, tam se tudi v predprostoru tudi poživinjeno psuje, v skladu s hladnikovskimi titinskimi manirami, in enako preklinjajo punce kot fantje, sicer pa so - bili - znani po tem, da pustijo na steni plakate za orientalski trebušni ples in druge take, tudi jogijske veščine..., medtem ko so npr. trgali umetniške lepake in letake ter pisali čačke zoper Edvarda Kocbeka... - v imenu titinstva...
Čas, ki ne spoštuje besednega umetnika, je toliko ostrejši, ker prevladuje med samimi pišočimi ne le duhovna zavist s sprenevedavostjo, ampak tudi naklepno enoumje kulturnosti... Potrebna bo vsaj osnovna, če ne drugačna, pa ljudska vzgoja, da bo smel slovenski književnik s svojo knjigo - dihati... - medtem ko se nagrajenci v ozadju mastijo in si še kar naprej nagrade in plačane položaje delijo ter porabljajo državni denar za spodbudo razprtij na eni strani (po načelu:divide et impera!) in na drugi z administrativnimi, še zmerom postsocialističnimi ukrepi samovolje in domala zbebljenega primitivizma, o katerem sicer ni niti treba izgubljati preveč besed. Ne gre več za vprašanje "kakovosti" sirov in sirotke v slovenski literaturi, ampak za molžo kulturnopolitičnih svetih krav...
Vladimir Gajšek
Objavite komentar
<< Nazaj na 1. stran