Julius Kugy: Delo, glasba in gore (II)

Pred dobrim mescom dni, 9.5., sem pisal o Juliusu Kugyju, znamenitemu Tržačanu na prelomu 20. stoletja, možakarju skrojenemu po sreči in predanemu delu, glasbi in goram. Od tedaj me preganjajo trije momenti iz njegovega življenja, ki jih nisem osvetlil, pa jih bom zdaj.


Opravljal je delo, za katerega ni bil rojen. Njegov oče je bil trgovec, uspešen, in želel si je bolj kot karkoli na svetu, da bi bila s sinom skupaj, in da bi nadaljeval njegovo delo. Sklenili so, da bo Julius sprva še dodobra zapopadel teoretično znanje in sploh presegel očetovo, zato je odrinil na Dunaj študirat pravo. Pa vendar ni bil rojen ne za jurista ne za trgovca, je kmalu spoznal. Trpel je v drugem letu študija, zapadel v težka občutja in nekega dne vse skupaj treščil v kot ter se iz Dunaja pod meglo zagnal domov v objem morja, sonca in tržaške domovine.
Njegovo srce je hrepenelo po drugačnem delu, želel si je postati popotnik raziskovalec. Kaj točno je to, ne vem, a spominja me na sliko blogerke Lilit desno ali na (angleško) pesmco in sliko Gašperja in Hopsa, drznih popotnikov raziskovalcev:

I made a big decision a little while ago.
I don't remember what it was, which prob'ly goes to show
That many times a simple choice can prove to be essential
Even though it often might appear inconsequential.

I must have been distracted when I left my home because
Left or right I'm sure I went. (I wonder which it was!)
Anyway, I never veered: I walked in that direction
Utterly absorbed, it seems, in quiet introspection.

For no reason I can think of, I've wandered far astray.
And that is how I got to where I find myself today.

Explorers are we, intrepid and bold,
Out in the wild, amongst wonders untold.
Equipped wit our wits, a map, and a snack,
We're searching for fun and we're on the right track!

Kot popotnik raziskovalec, je bil Kugy prepričan, bi bil zelo uspešen in prišel daleč, zakaj bil je dojemljiv za naravo, imel je močno, zdravo in čvrsto kmečko telo, z lahkoto se je znal prebijati skozi vsakovrstne težave, nevarnosti in ovire, bil je srčen in drzen (a nikoli predrzen, da bi noro tvegal) in z ljudmi je občeval na odkrit ter privlačen način. Bil bi vsaj tako dober kot Indiana Jones.
S tem je očeta močno razočaral, čeprav se ta v njegov razkol ni vmešal. Dolgo je trpel mladi Kugy, pol leta je preteklo, da se je izkopal, nakar je zmagal čut za dolžnost. Pokazal je zobe, končal pravo in naposled uspešno nadaljeval očetov posel trgovca. Občasne majhne ponovitve mladostniških (nevrotičnih) hrepenenj je zlahka potlačil. Zabavno, na tem mestu je Kugy skromen, pripisuje si manjši talent napram geniju, tako lepo se je znal mnogokrat pošaliti na svoj račun: Je že tako, da si resnični genij utare pot čez drn in strn in prispe tja, kamor sodi. Manjši talent pa se mora skromno zadovoljiti s tistim mestom v življenju, na katero ga je postavila usoda. Če se mu to posreči v celoti, lahko gotovo tudi tako najde resnično srečo.

O gospodarju in hlapcih, pastirju in čredi. Glasba se je že zarana globoko usedla v njegovo sce. Najprej so ga prevzeli Vivaldovi Štirje letni časi, divje in mladostne viže, ki se vrstijo od zime, pomladi, poletja do jeseni in zopet zime in tako naprej. Ko poslušam mojo najljubšo izmed njih, razumem zakaj. Lahko ji prisluhneš še ti: The Summer - Concert No.2 in G Minor - Presto.mp3
Poleg zvenenja orkestra ga je prevzela še muzikaličnost recitirane besede in moč speva. Zapisal se je glasbi in zborovskemu petju, zbor je najraje spremljal na orglah. Kmalu je postal mojster orgel in vodil zbor.
Vendar ga je terjajoče poklicno življenje trgovca prisililo k izbiri: orgle ali zbor, nekaj mora žrtvovati. Odločil se je za zbor, od leta 1908 ga ni več sklical, ostale so mu orgle, saj tu je bil odvisen le od svojih zmogljivosti. Ljudje iz zbora so se sprva nekaj upirali, matrali, da bi ga obdržali vsaj majhen del. Toda zbor se je razpustil, Kugy: Četudi sledi vsak posameznik še tako rade volje izbranemu cilju, čeprav so želje in nameni še tako odkriti, je vendarle potrebna sredi vsega železna roka, ki more mimo vseh neštetih nepredvidljivih in nepreračunljivih drobnih motenj in ovir vsakdanjega življenja izsiliti vse.

Pal v depresijo, rešil v gorah. Njegovo trgovsko podjetje je prišlo zaradi nespameti sodelavca in brata na slab glas. Ljudje so začeli brata opravljati. Prišel jim je v zobe. Kmalu kmalu bi jim prišel še Julius sam. To bi bila katastrofa: hiša je stala in pala z njim. Kmalu je bilo še huje. To ga je pretreslo do kraja in mu pričelo hromiti moči. V tistih urah so se mu zaprle gore in glasba. Vsak ton ga je zabolel. Tako je živčno zbolel (pal v depresijo). V stiski se je zatekel k nekemu zdravniku za živčne bolezni (psihiatru) in prav je naredil. Dober in moder mož je v njem videl medvedjo moč pa tudi to, da je bil preplašen in preutrujen. Zdravnik je vedel, da je bil Kugy planinec. Rekel mu je: Hodite kar največ v gore, toda ne na naporne in tvegane ture, ki bi od vaših živcev terjale še več. Pojdite v naravo in v gore kot k svojim starim prijateljem. Ti vas bodo ozdravili. In res, storil je tako, čeprav mu ni bilo lahko, a gore ter sprehodi po mestu in naravi so ga rešili, vendar je minilo dolgo časa, zelo dolgo je trajalo, preden se mu je vrnilo nekaj miru in je nastopilo izboljšanje. Dobro leto! Pa vendar se je rešil, v gorah so prejšna tuhtanja zamenjali upi in načrti za bodočnost.
Ko se je še nekaj časa vračal k zdravniku, je v predsobi našel nekaj klavrnih bitij, ki so se tudi zdravila, in ki so mu na dolgo in široko razlagala njihovo počutje, kot da bi bila edina klavrna bitja na širnem božjem svetu. Lepega dne je sklenil s temi obiski prenehati. Teh rev nočem več videti in slišati, si je mislil. Bil je zdrav.