Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit (II)

- Pred dnevi (6.6.6) sem predstavil ta veliki SLOVENSKI roman, moderno klasiko, ki me je potešila na več načinov: z vročičnim slogom in aktualno (brezčasno) ter našo človeško (meseno) štorijo. Pošteno bi bilo, čutim se dolžnega, da povem še kaj.
Zgodbo napenja romanje, dolgotrajno pešačenje iz Kranjske do Kelmorajna (nemškega Kölna), na katerem trčita Katarina in jezuit, in ki jima ga pav usodno prekine. Romanje nasploh je pomenljivo.


Jakopičevo sprehajališče v Tivoliju rado gosti fotografske razstave o našem planetu. Po lanski francoski, Zemlja, pogled z neba, je park še enkrat postal galerija pod milim nebom. Tokrat (1.6. - 31.7.) si je moč ogledati SLOVENSKO razstavo Svetišča Zemlje (slika zgoraj). Gre za postavitev (52 fotografij povečinoma panoramskega formata 2.5 x 1.1 m) Matjaža Krivica (34-ih let): enega mednarodno najbolj uspešnih slovenskih fotografov, naivnega popotnika, ki je postal fotografski zvezdnik, in tistega Slovenca, ki je čisto morda naslikal in lomastil po največ najlepših kotičkih našega planeta. (- Lušten portret tega potepuškega psa je pred leti spisal Boštjan Videmšek v Sobotni prilogi 28.8.2004, str. 22 in 23; bolj insajderski je nedavni intervju v Poletu 25.5.2006, str. 14, 15 in 16; na hitro ga je moč okusiti na njegovih spletnih durih; moje štiri najljubše fotografije razstave so: peščena sipina v Jemnu, plemenski vojščak v Keniji, gosto gozdovje Jelovice in mistično Zbiljsko jezero.)

Krivic rad obiskuje svetišča širom sveta, energijska središča v različnih oblikah, najsi gre za peščeno sipino, jezero, cerkev ali skalo. Zakaj so ti kraji sveti, da se človek počuti ob njih (po Douglasu Adamsu) kot mikroskopska pika na mikroskopski piki pa ne zblazni, ampak postane pobožen, ponižen in dober, ve vsakdo sam zase. Gotovo je že bil v prisotnosti mnogih. Pa jih je tudi videl? Slovenija jih je polna.
Kaj žene ljudi na te kraje, da častijo mogočne sile? Romanje (božjepotništvo) je hoja po božji poti, k Bogu. Že od nekdaj so verniki romali, bodisi posamično bodisi v skupini, romali so h kakemu svetišču ali v nek sveti kraj. S tem so izrazili svojo vero. Nagibov pa je lahko več: izpolnitev zaobljube ("šel bom okrog sveta v 80-ih dneh!"), pokora (Od nekdaj romajo, od nekdaj so veliko grešili in veliko romali, huje ko so grešili, na daljša in težavnejša romanja so se odpravljali.), zahvala ali prošnja za božjo pomoč. Posebej znano večje romanje na Slovenskem je romanje k svetinjam Treh kraljev v Köln ali Kelmorajn, kot ga opisuje Jančar v svojem delu. Prvo je zabeleženo leta 1349 (Jančar opisuje čas okrog leta 1756), ljudje so romali vsakih sedem let.
Skupinska romanja se kdaj tudi izpridijo, ljudje, čeprav pobožni, radi nečistujejo, kot gre v knjigi. Greh je nalezljiv in sploh so romanja v Klemorajn ogrožena, kajti na dunajskem dvoru ležijo pritožbe o romanjih v preteklih letih, na katerih se je plesalo pozno v noč in so se sploh godile razuzdane reči, zaradi njih pa tudi nasilja, tatvine in ropi, tako da se pojavljajo resne zahteve po prepovedi romanj.
Kot je mnogo nagibov za romanje, je mnogo oblik svetih krajev in cerkva. Sam verujem v naravo, moje cerkve so gore. V slovensnih krogih, široko razproženi, zbrani, leto in dan nekaj mrmrajo velikani ... jih je povzdignil Oton Župančič.
Zdaj zdaj se bo mesec junij prevesil v drugo polovico, toplota bo segrela ozračje, da bo stopil sneg na najvišjih vrhovih, planote in polja pod njimi se bodo planincem cveteče razpostrla. Gojzarje sem sam že vzel iz omare in z mislimi odšel tod, z mislimi bom šel zdaj na eno takšnih romanj, šel bom nazaj do petka 17. junija 2005 in se zagnal v osrčje Julijskih Alp. Pojdi z mano.

* * *

Vzhodni Julijci so razdeljeni na nekaj gorskih skupin. Spodnje skupine (velikanska Triglavska, Krnska in Spodnje Bohinjske gore) v svojem naročju ljubosumno držijo Bohinjsko jezero. Zdi se, kot da ga oklepajo malo premočno. Jezero bi rad obkrožil, sem rekel že zdavnaj in skoval načrt za turo Kako se (lahko) obkroži Bohinjsko jezero.


Slika zgoraj kaže (zelene) markacije ture, ki obkroži Bohinjsko jezero. Vzhodno od nje so tri rdeče markacije iz Krnske skupine, ki jih nisem dosegal, a jih nekoč bom kot bom osvojil tudi Triglav.

Z avtom grem po stari cesti iz Ljubljane v Kranj. Priklop na avtocesto, mimo Radovljice, odcep za Bled ter skozi dolino Save Bohinjke do izhodišča: Starih Fužin ob jezeru. V središču vasi je Mercator, nasproti gre klanček navzdol, kjer izgleda kot dobro mesto za avto. (Pravim izgleda, ker ... boš že videla prav na koncu.) Če si se že kdaj vozila tu naokoli, mi moraš pritrditi, da je cesta od Bleda do Bohinjskega jezera domiselno speljana in uživaška celo za voznika. Že na samem začetku začara Blejsko jezero. Nato cesta pospeši navzgor ob Savi Bohinjki, vendar ne ostane na enem in istem bregu; ne, zdaj je tu, zdaj tam, da skače iz levega na desni breg. Nekaj časa ji na desni sledi železniški tir, nakar ponikne in se kar na lepem pojavi na levi. Skratka, divje lepa cesta, pa vendar se ne splača divjati, ker se zamudi mnogo lepega.

Desno od Mercatorja kažipot na Planino Vogar. Ob poti malo pred Kosiljevemu domu in malo po njem najdem izvira vode. Tu vije najkrajša pot na Komno, ki gre po severni pečini iznad jezera in gre nemalokrat po njenem robu. Njen prvi del še kar strm, kmalu se ustali do končnega vznožja Pršivca, nakar postane pot zares strma, pred vrhom pa tudi precej izpostavljena, kjer pogledujem navpično, 1 km navzdol v plastično jezero.
Tu se da imenitno napraviti samomor, pomislim. Ampak gore so hinavske! ti povem. Kot sem nekoč zložil v pesmco, da vsemu, kar v dolini zamerim / v gorah takoj odpustim / in ko bi tam najraje koga zadavil / tu ne vem, čemu sploh bi se jezil, se lahko v dolini domislim samomora še tako dobro, ampak ko zlezem na goro, se sprašuje moj jaz, kaj si ti nor, kaj pa si mislil tam spodaj, ti nisi jaz, jaz nisem ti, jaz hočem živeti, po gorah laziti, ne pa se dol metati. Malo karikiram, malo se hecam, želim prikazati, kako so gore hinavske, vedno me tako zafrknejo.

S Pršivca se le malo spustim na sedlo Planine Viševnik, kjer stojijo počitniške hiške. Eno izmed njih čuva prijazen možakar zatemnjenih očal z rahlo ženskim glasom. Pove mi marsikaj koristnega.
- Ob njegovi koči izvir pitne vode, a zakrit. Mi bo povedal zanj, mi ne bo, sprva nič ne reče. Daje vtis, da zna presoditi, ali ima nekdo čisto srce.
- Naj se ozrem proti Komni in severno proti Triglavu. Če je nad Komno oblačno, a ne ravno zabasano, je prav vseeno, kako črno je nebo nasproti, vreme bo zdržalo, pravi.
- Povem mu za nadaljno pot čez Tolminski Kuk, Vogel, sestop na Planino Razor ... ne, samo tega ne, reče, da se nima smisla spuščati globoko na Planino in potem vzpenjati nazaj do vznožja Vogla ... samo za vodo.
- Na turi sicer ni vode od Komne preko Rodice do sestopa s Črne prsti. Gulp.

Pot se zdaj udobno spusti za 400 m do Črnega jezera. Črno jezero v resnici ni prav nič črno, je zeleno in je čudovito. Skoraj vse naokrog je obkoljeno s skalami velikankami, drugje ga zapira visoka pečina.

Od jezera se pot strmo dvigne in gre po robu Komarče proti Komni ter se izteče šele pri Domu na Komni. Tu bom prespal. Dom je obnovljen, nedavno tega so ga slavnostno odprli. Vsekakor je sila nobel.
Nikakor se ne morem znebiti občutka, da je slavnostno otvoritev marsikdo izkoristil za nalivanje z alkoholom. Dobro vem, da se po planinskih kočah popiva še bolj kot v dolini. Mislim, da alkohol nikakor ne sodi v gore ("v dolino pa ali kaj?"). A na žalost je tako, da se pije in pijančuje povsod pri nas. Alkohol v družbi je običaj. Pojav alkohola v hribih naj razloži, kdor o tem največ ve, Janez Rugelj: V hribe hodi (vsaj občasno) razmeroma veliko Slovencev, ki so vzorčen prerez naroda. Ta 'hribolazniška' plast ljudi nima niti kaj dosti boljših niti kaj dosti slabših navad kot Slovenci nasploh. Drugače pa je seveda s pravimi planinci, ki vse življenje hodijo v gore. Med njimi praktično ni alkoholikov. (Potem še doda, da so skoraj vsi njegovi pacienti, kar se tiče planinstva, popolni analfabeti /nevedneži/, saj sta jim doživetje gorske narave in planinsko slovstvo povsem tuje.)
Kot Markotu iz bajeslovne dvojice M & M se tudi meni kar samo postavi vprašanje: Komna - Planinski dom ali gostilna v osrčju gora? Nad materialnim videzom doma sem očaran: sušilnica, topla jedilnica, vonj po lesu, čistilna naprava, ki z deževnico napaja ves dom, dovolj trdi jogi, urejen wc ... Nad prijaznostjo manj: mencanje, v katero sobo bi me dali, prepoved točenja (prečiščene) deževnice, saj naj ne bi bila pitna, in saj je vse možno kupiti ("he he, vse je možno kupiti!") ...
Dilemo: ali v planine iti in se rekreirati ali (se na)piti, delno reši kar sama Matica, sicer oskrbnik Doma na Komni: Ocenjevanje, katera dejavnost našega društva: rekreativna, planinsko-alpinistična, športno-plezalna, gradbena ali gostinska je vrednejša, ni potrebno, ker vse dejavnosti pripomorejo k skupnemu uspehu društva. (- vir: Iz stodesetletnega jubileja)
Čas na Komni mi vendar lepo mine. Kar pravi reklama za film Forrest Gump - da ne bo svet nikoli več tak, ko ga boš enkrat videl, kot ga vidi Forrest Gump, ali v boljšem originalu, "The world will never be the same once you've seen it through the eyes of Forrest Gump" -, bom zdaj rekel zase: Odkar sem doživel večerno žarenje nad triglavskimi gorami (- vidi zimski večerni foto utrinek Markota Kerna), noč in naposled jutranjo svitanje s prvim svetlikanjem na gladini Bohinjskega jezera ter migetanjem Starih Fužin v ozadju, se mi zdi svet: drugačen kot prej, malo bolj vreden, malo bolj smiselno soustvarjati.

Čim prej tem bolj, sklenem in se ob 4.45h, ob prvem svitu, poberem iz Doma ter se napotim naprej do Vratc (Bogatinskega sedla). Do sedla se krasna pot dviga počasi, nakar odločno zavije levo na greben Spodnjih Bohinjskih gora. Greben je sprva precej nažagan (gor 200 m na Bogatina, dol in gor 200 m na Mahavščka ...), a se kmalu izdivja, umirjeno izvalovi na Tolminski Kuk (2085 m). Pristop nanj je kar zahteven. Od tu po še kar lepi in neizpostavljeni stezi do vznožja pod Vrhom nad Škrbino, kjer sem upošteval modre besede iz vodnika Tineta Miheliča in se grebenu umaknil na vzhodno stran po poti na Konjsko sedlo. Od tam gre pot naravnost preko prevala Globoko do vznožja Vogla. Izreden skok na Vogel. Sestop. Nato je greben uživaški vse do vrha Rodice (1966 m), kjer postane mestoma precej ozek in na obe strani prepaden, pa celo malo duhamoren, saj se do Črne prsti kar malo vleče. Iz Črne prsti spust na Planino Osredki in končno skozi Žlan do izhodišča pri jezeru.

* * *

Na turi se mi je zapletlo. Malo pred koncem podolgovate vzpenjače na Rodico bi se kaj kmalu predal (s tujko kapituliral). To se mi ne zdi poniževalno (morda čisto malo), bolj važno je to, da sem motiviran za povečanje aerobne sposobnosti in ... naslednjič bom imel s sabo gotovo kakšno čokolado! Izkušeni France Cokan pravi: Učinek čokolade sem izkusil, ko sem neke noči na poti na Malo planino omagal in sem vsakih deset korakov klecal v sneg, čeprav je Dušan nosil oba nahrbtnika. Dve dekleti sta naju prehiteli in prispevali sočutne poglede in opazke, a celo to ni pomagalo. Z obotavljanjem sva odprla povoščeno škatlo čokolade, ki sva jo nosila s sabo že par let. Nekaj minut pozneje sem si zadegal nahrbtnik na ramena in zatem sva hodila dve uri brez počitka in v mesečini na grebenu celo do pasu bredla skozi zamete. Zanima me še danes, koliko kofeina sva zaužila v tisti čokoladi.

Denarni stroški na taki turi so lahko zelo majhni (aksetska prenočitev in obrok v koči) ali drugače: Če si človek privošči hribe predvsem za hojo, se majhnim stroškom skorajda ne more izogniti. Tako si lahko predstavljaš preklop na mojem obrazu (vedro -> kislo), ko sem naposled le prilazil do avta in za brisalcem našel globo za nepravilno parkiranje. Če te zanima, ali sem jo plačal ali ne, seveda sem jo plačal (polovico: 5000 SIT). Ves čas se nekaj pritožujem nad razmerami po svetu, a to lahko delam, ker prvo svet spoštujem. No, kje se pravilno parkira v Starih Fužinah, še vedno ne vem. Zdi pa se mi, da je nekje v bližini, pod Vogarjem, urejeno parkirišče prav za hribolazce z avtomobili.

Krožna pot je krasna, čeprav mestoma izpostavljena in nevarna, skale so ves čas ostre, ampak to so Julijci. Orisana tura je zasedla dva dneva (prvi del do Komne: 13-19h, drugi del v dolino preko Črne prsti: 5-18h). Poleg časa zahteva neko solidno telesno in duševno pripravljenost, dovolj vode ter nekaj, kar človeka poživi (čokolada, napolitanke). Po turi sem se počutil prav dobro, malo bolj izpolnjenega. In za to gre, ne?

Dobro vprašanje, zakaj pri romanju gre. Na splošno pride vse v različnih okusih: razlogi, načini, cilji. Sam grem velikokrat od doma, da ga imam potem bolj rad. Boli povsod, a naj boli doma, pravi Janez Menart, in prav ima, sam nimam želje, da bi se preselil v drugo državo, dovolj me boli že doma, ha ha, ampak včasih moram zapustiti dom, malo poromati naokrog, pogledati na domače težave drugače, bolj od daleč, pa se vrniti svež, potešen in zbujen v novo odbobje mojega življenja.
Podobno kot Samo v Gospodarju prstanov, kjer s Frodom stopita na dolgo pot proti Prekleti gori v samo osrčje sovražnega Mordorja z nagibom, da bi izpolnila zaobljubo in uničila Prstan. (Na koncu jima uspe, vendarle še s pomočjo Goluma posredno in mnogih drugih neposredno.) Po dobrem letu dni se vrneta domov, a se izkaže, da romanje še ni končano. Frodo je obsojen na trpljenje v tem svetu. Vleče ga nekam preko. Zato romanje podaljšajo do pristanišča, kjer Frodo odpluje prek morja in konča svojo pot. Samo pa se nameri domov in konča svojo. S tem zaključi eno in stopi na drugo.
In tako razumem romanje, tako da stopi človek na višjo stopničko, in da na prejšno pogleda z nasmeškom, tako kot Samo, ki je prišel domov, globoko zajel sapo in dejal: No, pa sem nazaj.