> petek, avgust 11, 2006
> komentarjev: 6

Matjaž Kmecl: S prijatelji pod macesni

Težko mi je, sila težko mi je pri srcu in celem životu, zdaj ko so me okoliščine - vreme pa dolžnosti - odtrgale od gora. Za nadomestilo sem si vzel v roke to knjigo, ki je napisana nadvse lepo in s katero sem podoživel, kar mi gore predstavljajo in kar si grem tja iskat.
Najprej sem se spomnil na brezčasno pesem Ivana Minattija, Nekoga moraš imeti rad, sicer napisano leta 1924.

Nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,
nekomu moraš nasloniti roko na ramo,
da se, lačna, nasiti bližine,
nekomu moraš, moraš,
to je kot kruh, kot požirek vode,
moraš dati svoje bele oblake,
svoje drzne ptice sanj,
svoje plašne ptice nemoči
- nekje vendar mora biti zanje
gnezdo miru in nežnosti -,
nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen
ker drevesa in trave vedo za samoto
- kajti koraki vselej odidejo dalje,
pa čeprav se za hip ustavijo -,
ker reka ve za žalost
- če se le nagne nad svojo globino -,
ker kamen pozna bolečino
- koliko težkih nog
je že šlo čez njegovo nemo srce -,
nekoga moraš imeti rad,
nekoga moraš imeti rad,
z nekom moraš v korak,
v isto sled -
o trave, reka, kamen, drevo,
molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov,
dobra, velika bitja,
ki spregovore samo,
kadar umolknejo ljudje.



Spomnim se, ko sem prvič slišal za to pesem. "To je najboljša pesem na svetu!" me je prepričevala mama. - Hm? Se mi sploh ne zdi tako blazno dobra: saj je kar vredu, vendar sam poznam boljše; Kozmogonija in Spoznal sem Janeza Menarta na primer se mi zdita boljši.

Minatti vseeno zanimivo pove tisto o skali: da ima lahko človek rad tudi kamne in da je to že nekaj.
Človek je eno bedno bitje; pa če živi še tako preprosto, rabi za svoj obstoj jako veliko stvari: od spanja (pa primerjajmo to z Vrsto 8472 iz Star Trek: Voyager, ki ne rabi nič spati), hrane, seksa in sračkanja do enostavne, a najbolj pomembne ljubezni. - Človek brez nje ugasne. Pač mora biti ljubljen in mora ljubiti, da prav uspeva; kot rabita mavrica in cvetlica sonce, da gresta prav iz zemlje, rabi človek ljubezen, da gre dalje. - In če ima rad skale, zakaj pa ne? "Kamni namreč govoré o njem, torej o tebi," pravi ljudska modrost. To je resda malo čudna, a kar solidna in preprosta je ta ljubezen.

Podobno preprosto in čarobno se bere to Kmeclovo hribovsko knjigo. Zbral sem 18 naslovov našega hribovskega leposlovja in jih do tega prebral sedem. Od teh se mi zdijo še posebej zanimivi trije. Svetinov pustolovsko-biografski roman Stena, ki romanizira našo skalaško legendo Joža Čopa, se mi zdi najbolj pritegljiv; Planinčevi zapiski dušeslovca in alpinista Klementa Juga se mi zdijo najbolj modri; te prigode Matjaža Kmecla pa so gotovo narlepše ubesedene.
Njegov jezik je sočen.

"Trenutek zatem sva se začela potapljati, navzgor pa so brbotali samo še mehurčki spominov. Kakšno stranje ta tržiška megla! Kakšno stranje! Tako je bilo Uršiki, ko jo je povodni mož vlekel na dno Ljubljanice!"

Obenem je Kmecl pogumen in vročičen, da se zdi, kot da je vse od prve pa do zadnje, 222., strani in vrstice napisal v eni sapi. Res mojstrsko. To ni več tako nenavadno, ko se pozanimamo, da je Kmecl priznan književnik. Pa vendar ostanemo presenečeni, saj spada to gorniško delo na rob njegovega ustvarjanja.
Pa tudi pomenljiv je Kmecl. Na številnih mestih zavije svojo gorniško prigodo tako, da je jasno, da smatra hribolazenje, plezanje pa še posebej za življenje v malem.

"Lastnost, ki še posebej krasi vsakega pravega gorolazca, je, da ne rine za vsako ceno kamorsižebodi, marveč da se modro obrne, če postane stvar negotova, da se mu sploh ne zdi škoda ne časa ne naporov za varno vrnitev."

To drži kot pribito; sam se kdaj zaplezam v skali, pa vedno ko se s tem ponižno sprijaznim in se vrnem za nekaj potez - kdaj je dovolj že ena sama - pa nato pogledam za novo napredovanje, se mi odpre. Tako se vendarle odpira tudi življenje, vedno se odpre, saj ponuja toliko več možnosti. Le priznati mu moramo premoč in naresti kdaj kakšen korak ali dva nazaj.

Od 14 poglavij sta me najbolj zabavali storiji Še enkrat Triglav in Skupno ležišče, čeravno je duhovit Kmecl ves čas in so druga poglavja še bolj pomenljiva. A precejšna morala je tudi v teh dveh.
V prvi vodi avtor kolega na vrh Triglava. Ta je že pošteno v letih, obenem pa precej rejen in prav nič gorniško podkovan. A zagret, to pa je, na vsak način hoče na vrh. Pa gresta. Na poti se potem ves čas ustavljata, saj kolegu grozijo kamenčki v negorniških copatih, sončarica pa lakota in takojšen napor, ki da je slab za prebavo. Še bolj smešno se vse zaplete in razplete. Naposled vrha ne osvojita, sestopita s Kredarice, kolega pa zapriseže goram večno sovraštvo. Pa ne za dolgo, saj že čez 14 dni najavi, sa si je kupil prave gojzarje in da misliti iti tokrat do konca. Nad tem se avtor zamisli.

"Na, vraga! Kaj pa je to? Psihoza? Užaljenost športnika, ki je odnehal tik pred ciljem? Neodmrte kompenzativne težnje? Napuh - Ali pa - ali pa se lahko vname celo star panj in zagori z mladostnim, nepogasljivim plamenom?"

Druga storija, Skupno ležišče, se mi zdi poleg anekdote Borisa Cavazze in Vitomila Zupana s svetovnega prvenstva v boksu v Ljubljani leta 1970 najbolj smešna zapisana beseda. (Oboje je na vidnem mestu v dveh drugih zapisih: Zupanova anekdota, 29.5.2006, in Kmeclova prigoda, 4.6.2006.) Vedno me lahko nakrohotata za cel dan.

* * *


S prijatelji pod macesni je super hribolazniško čtivo. Vesel sem, da mi je padlo v roke. Pravzaprav so me k branju zvabile besede Janeza Ruglja: "Knjiga opisov planinskih tur, ki navdušijo za planinstvo vsakega človeka, ki ni odtujen od narave." - To lahko potrdim. Avtor ne skopari z bolj ali manj povezanimi in sila iskrivimi ter navdušujočimi prigodami, skopari pa z nauki; pač ve, da vsakega prav dobro obrusi življenje samo in to tem bolj, čim bolj se pomatra. Avtor torej ne pozabi večkrat omeniti, da je hribolazenje življenje v malem, kar zaokroži z mislijo pisatelja Petra Roseggerja, "da težja ko je pot, več je milosti."

V smislu doživetja gora, torej tudi življenja, težko prehvalim to ultimativno branje. Da to bralec uvidi, mora zgolj prebrati verigo utrinkov na straneh 55-50 od povedi - "Le kaj, vraga, nas kar naprej vleče gor?" - naprej.



Slika. To smo mi, od leve proti desni: Maja, Jure, Andrej (vsi mladinci PD Matica) in Bo v jutranji sončni kopeli na eni izmed fužinskih planin na poti na Zelnarico (2320 m) pred okroglim letom dni. - Če že ne morem v naročje gora, me lahko grejejo spomini.

Komentarji: 6

Blogger Bo:

Dodatek: Debeli vrh (2390 m) nad fužinskimi planinami
To je nasvet za vse tiste, ki bodo kdaj prečili tega očaka iz poljubne smeri in jih bo ustavila nerodna škrbina na sredi. Matjaž Kmecl se je s kolegom povzpel nanj z južne strani, iz planine V Lazu. "Nad sedlom sva že izplaval iz sence, na vrhu prelezla tisto znamenito špranjo (ki sva jo nazaj grede modro obšla /po južni strani - dopolnil Bo/, kar je zelo enostavno, čeprav novi julijski vodnik te možnosti ne upošteva)." - Sam tega prvič nisem vedel, pa sem zlezel čez tisti zahtevni del, ki me je zelenca zaradi prepadnosti ob straneh navdal s posebnim strahom.

12/8/06 12:23  
Blogger Belgothiel:

V Nekoga moraš imeti rad sem se zatreskala nekega dne, ko sem bila rahlo povožena in jo je nekdo zrecitiral po televiziji. Bil je nekakšen recital; čista tišina in človek, iz katerega vrejo pomirjujoče besede.

Zaplotnikove Poti sem se enkrat že lotila, a me je čas prekinil. Vendar moram, moram jo prebrati do konca.

Kar se hribolazenja tiče sem zadnje dni tudi jaz neprestano razočarana, kajti vreme se ne in ne zjasni. V sredo sem bila na Pastircih pod Kamniškim sedlom, pa se je k sreči zjasnilo in je bilo nepopisno lepo.
Obstaja kakšna knjiga, ki govori o tem, kako premagati strah pred višino? To dvoje gre pri meni hecno skupaj: kako zelo rada lezem gor in kako zelo me je strah samo pogledati dol :) - če je prehudo, seveda.

hvala za link do vseh teh knjig. Mislim, da bi mi v takih deževnih dneh tolažba kaj prav prišla.

12/8/06 20:25  
Blogger Bo:

Belgothiel, no, to je pa res prav hecno, ta tvoja praska strasti in strahu. - Se ti morda zdi, da ženeta en drugega?
Sicer poznam hribolazce, ki se bojijo gledati navzdol. Tam na zgornji sliki je Andrej, on se rad vznemeri.

Nevarnost in strah, v nekih nesmrtnih dozah, je koristno, tako govorijo izkušeni ljudje. Človek pač hodi v gore tudi zato, da se zameša več adrenalina v kri, ali pa o gorah nič ne vem. Tako se jekleni koncentracijo, ravznotežje, navsezadnje samo telo. Filozofi pa pravijo, da je človekova najmočnejša težnja, težnja po zmagi nad strahom. Vsekakor ti rad zaželim vse najboljše pa srečen korak!

Ne vem, če o tem obstaja kakšna knjiga. Več v hribe in gledat dol pa se boš manj bala, kaj meniš.

Torej rada hribolaziš? Dobro zate. :) Ampak veš, punce na splošno manj rade hribolazijo kot fantje. O tem gre dobro v knjigi Stena, kjer en od junakov, Klement Jug, pravi:

"Gore in stene moškega in žensko večkrat razdužijo, kot pa združijo … Malo je žensk, ki jih mika stena. Pa to ni naključje. V golem skalovju v glavnem gospodari smrt. Ženske pa si želijo življenja … goram in moškim-gornikom nekaj jemljejo. Mislijo, da bodo nekaj dobile, nazadnje pa izgubijo vse … Vendar moškemu da nekaj, kar mu ne more dati nobena stena. Da mu lahko otroka. Z njo se vključuje v narod in z narodom v večnost … Vse, kar sem jih doslej poznal, takšnih, ki so bile dobre v skalah, so bile ženske z moško dušo … Skala na moškega učinkuje drugače kot na žensko. Če moškemu nekaj daje, ženski jemlje!"

- Tega citata je dosti, gre o plezanju (napram lazenju) pa tudi bolj malo pomaga pri tvoji "nevšečnosti", ampak zdaj ko si tukaj, bi povedala, kakšno je tvoje mnenje: so ženske na splošno in na grobo za življenje, moški pa za smrt - in zato moški plezajo, ženske pa raje, ne vem, kolesarijo pa plavajo, nasploh športajo bolj dolinsko?

Sam nerad plezam (kdaj je vseeno treba), raje lazim. (Laziti: iz besede hribolazenje, pomeni pohajkovati po gorah).

12/8/06 22:29  
Blogger Belgothiel:

Ja, pa saj so se razmere nekoliko izboljšale. Zandjič mi je uspelo naresti tudi kakšen korak v bolj strmo - seveda sem se prej prepričana, da je korak varen.

Mislim, da se pri meni strah in strast nekoliko prepletata, kot si rekel; eno žene drugo. Rada imam trenutke, ko me je strah in takrat se zamislim, koliko korakov je potrebno, da se izvlečem iz sitne situacije. Kaj naj naredim? Splezala sem na skalo, do katere je vodila lestev. Ampak je bilo majčkeno, majčkeno previsno in bila sem tako srečna, da sem bila gor. Ampak ko je bilo treba dol! No, ob takih trenutkih se mi vedno glava napolni s scenami, kako vse lahko končam pot navzdol. In če mi en korak lahko popolnoma spremeni življenje, ali mi ga vzame. Hecno je. Ko pa pridem dol, sem vsa vesela, da mi je uspelo. Da sem si upala. Pa čeprav si moram upati vedno znova, se vedno znova prepričevati in premagovati strah.

Kar se tiče tega, da ženske raje izberejo življenje in moški smrt... bi se nekako v splošnem lahko strinjala. Rekla bi, da so bili evolucijsko gledano moški vedno bolj tisti, ki so iskali nove možnosti, poti, hrano in so morali dostikrat tudi tvegati življenje, da bi lahko preživeli. Ženske so bile tiste, ki so morale nekako izbirati življenje; če so rodile otroka, bi za nekega malčka težko poskrbel moški, kajti takšna je naša narava - sploh pa je bilo v tistih časih vse drugače. Tako da bi rekla, da iz te evolucijske perspektive res sledi, da moškim gospodari smrt, medtem ko ženskam življenje.
Moški so bili junaki, ker so si upali tvegati - neglede na to, ali so preživeli ali ne. Ženska je bila junakinja, ker je preživela in dajala življenje, potomstvo. Ne, ne mislim, da je katerikoli spol manj sposoben od drugega, a moramo upoštevati, da nismo grajeni enako in za enake zadeve. V osnovi :)

Kar se tiče plezanja in lazenja in podobnih športov danes, bi pa rekla, da imajo nekateri športi še vedno izrazito oznako "moški" oz. "ženski". S tem ne mislim, da se te ali oni ne ukvarjajo z danim športom, ampak da se nekatere športe povezuje z nekim načinom življenja; moško ali žensko eleganco izražanja.

Sama rada predvsem hribolazim, plezanja me je strah, sploh če nisem privezana. Vidim padanje in hude posledice ;) Ne vem, ampak hribi so mi kot cilj, vir navdiha in so visoko nad tistim, kar je spodaj; zanje se je treba potruditi. In to mi je všeč.

13/8/06 20:35  
Blogger Bo:

Belgothiel, tukaj in zdaj se zediniva še v eni strasti: hribolazenju zgolj s ščepcem plezanja. Kdaj je treba poplezati, kdaj pa tudi malo paše. A sam večinoma raje stopam po nadelanih poteh, pa tudi brezpotja po bolj ravnem so mi všeč.
V naših hribih je na stotine čudovitih krajev, a če izberem enega tako na hitro iz glave, izberem tiste fužinske planine nad Bohinjskim jezerom. S Pršivca se da lepo spustiti na planino V Lazu, od koder bi jo recimo mahnili do Kanjavca. Položna pot je dolga, takšna razgibana in direkt gre ćez Debeli vrh. Kako lepo je tam gori - trava pokriva očaka, takšna mehka, kot da bi rasla, da se v njej valja -, a je treba na mestih malo poplezati. Pa poplezamo, saj ni tako veliko, preudarno čez tistih nekaj metrov. Potem je malo tečen še sestop, vendar gremo ritensko, še malo počasneje, dobro iščemo treh opornih točk, pa gre.
Ali pa tisti Stogi blizu Debelega vrha, več očarljivih vrhov, ki jih loči tam ena lažja strmina pod Adamom in Evo. Navzgor kar gre. Vseeno je dobro, da človek tja ne gre sam. Čeprav je svet naokoli raven in ves zelen, pa so kakšni deli nevarni. Všeč mi je zdaj v teh trenutkih z besedami laziti tod.

Zdiš se mi zanimiva. Ocenjujem, da si precej mlada, okrog 19 let moraš imeti - povej mi, da se motim, potem bi moral drugače nadaljevati - pa že tako strast do hribov je začutiti v tvojih besedah. Kar se mi zdi še posebej zanimivo, je misel na to, da bi te rad poznal pri 25-ih, kako klena hribolazka boš šele potem!
Da te le kakšna poškodba ne priklene v dolino. Zato: preudarno.

P.S. Tisto o moških in ženskah si dobro povedala. Kaže moliti k sveti ženskosti.

14/8/06 11:46  
Blogger Belgothiel:

Ja, Bohinj sicer obožujem, a sem to odkrila šele pred letom dni, tako da še nisem imela veliko časa, da bi raziskala vse čare njega in njegove okolice. Letošnje avgustvosko vreme je res slabo za kampiranje; upam, da bo vsaj zima zares zimska, kot lani.

Glede moje starosti si skoraj zadel, le da si me za dobro leto in pol postaral :) Nič hudega, ko gre za leta. Imam občutek, kot da sem že ves ta čas enako stara, kot da nimam let. Ah, kaj govorim.

Sicer pa hvala za kompliment :)

15/8/06 12:20  

Objavite komentar

<< Nazaj na 1. stran