Richard Bach: Jonatan Livingston Galeb (II)

Jonatan Galeb, zapiše avtor v posvetilu, živi v nas vseh. Vendar ni vsakdo Jonatan. Sam jih poznam malo, pa poznam kar nekaj ljudi.

Delovni dan je za večino delovni dan jate: bojevanje za koščke živeža, prerivanje ob koritu. Jonatan je raje malo stran, sam zase se vadi. Njemu ni veliko do jedače in pijače, bolj kot vse drugo na svetu mu pomeni leteti in leteti si želi vse bolje. A to je nadvse nepriljubljeno pri drugih, še celo starše bega, da porečejo:

Zakaj, Jon, zakaj? Zakaj je tako težko ravnati enako kot preostala jata, Jon? Zakaj ne moreš pustiti nizkega letenja pelikanom, albatrosom? Zakaj ne ješ? Jon, same kosti in perje so te!
- Nič za to, če so me same kosti in perje, mama. Rad bi le vedel, kaj lahko počnem v zraku in česa ne morem, to je vse. Rad bi pač vedel.

Nato še oče pove svoje, Jonatan le prikima in pravi, da bo poskusil. Naslednje dni skuša posnemati jato: vrešča in se otepa okoli pomolov za koščki rib in kruha. A kmalu povesi glavo, ne gre mu, to ni zanj. Vse to je tako prazno, si misli, ves ta čas bi bil lahko prebil pri učenju letenja. Toliko se je treba učiti!

Zdaj zopet leta in živi po svoje. Pa ga jata izobči. Postane izobčenec, umakne se. Nauči se trikov in spozna ter vidi več, kot je kdajkoli sanjal. Naposled se ozre za sabo na zares dolgo in prijetno življenje.




Na mnogo vrst se razdelimo, a tako v grobem na dve: na pesnike pa na kmete. Z nobeno oznako ne mislim nič slabega: kmet je prvobiten in eden najbolj iskrenih poklicev nasploh. Kmeta cenim domala nad vse: ker zna povedati po kmečk, kar pomeni preprosto, kratko, bistro in jedrnato; ker dela ponavadi le toliko, da preživi svojo družino, in si tako ne kopiči bogastev, ki jih zares nihče ne rabi - pohlepa ne pozna; pa na primer še zato, ker je ves čas aktiven na soncu in zraku, da se ne odtuji ne sebi ne naravi. Rad imam kmete in v tem smislu gledam na svoj meščanski status s kar visokega vrha.
Pesniki so po drugi strani ubogi, nimajo veliko, ne strmijo k materialnemu, raje se zatekajo v nestvarnosti, da jim pravimo eskapisti. Vendar je treba zapisati, da imajo poeti dobra in čista srca, kot je čist gorski izvir.
Da smo kmetje ali pesniki in da ni dobro druge spreminjati na silo (morda je uspešna le mehka namera ljubezni), je lepo povedal nek John Boyle O'Reilly (1844 - 90) v štirih angleških verzih:

You may grind their souls in the self-same mill,
You may bind them, heart and brow;
But the poet will follow the rainbow still,
And his brother will follow the plow.

Pesem se mi zdi lepa in pomenljiva. Morda sem jo zato poskušal prenesti v naš jezik:

Ma lahko jih zmelješ v sončni prah,
jim povežeš oči in v kosti naženeš strah,
ampak pesnik bo šel še vedno za mavrico
in njegov brat na njivico.

Charles Darwin nas po drugi strani nič ne deli: pravi, da je človek samo eden. Ježek se z njim pri priči sporeče:

Nenene nenenene nene nene!
NE! NE! NE! NE! NE!
Darwin nima prav!
NE! NE! NE! NE! NE!

Človek ni eden, človeka sta dva:
eden špancira, a drugi gara ...

No, prisluhni mu do konca. (- MP3)

Tudi Ježek razdeli ljudi na dvoje: na kmete, tiste ki garajo, pa na pesnike, tiste ki se sprehajajo. Vendar le prve smatra za prave ljudi - tako kot Janez Rugelj: Kdor ne dela, ni zares človek -, ko drugim ne pripiše veliko pozitivnega. Res pa Ježek med pesnike šteje tudi penzionerje po duši - ljudi, ki bi lahko delali, pa ne dajo nič od sebe.
Pesniki živijo nekako sami zase, radi se učijo in ukvarjajo s stvarmi, ki zanima njih, radi oplemenitijo svojo bit in hodijo v neki enostavni smiselni smeri. Tako dajo družbi kaj malo, predvsem dajejo sebi. Je to nenehno masturbiranje? Vendar v času, ko gre 18% ameriškega prihodka na račun prodaje orožja (- film Gospodar vojne / Lord of War, 2005) in dobršen del svetovnega gospodarstva temelji na prodaji cigaret, alkohola in drugih drog, se da argumentirati oboje: da so pesniki egoisti ali pa altruisti. Raje kot da bi delali krivico in stopnjevali nepravico ali sploh povečevali entropijo, ne delajo nič. - Kaj jim lahko zares očitamo?