... nagrada kresnik (II)
Pred dnevi, dan pred Kresnikom 2006, sem zbral seznam nagrajencev od začetka leta 1992 dalje. (Prireditve se nisem mogel udeležiti tako, kot bi si želel. Pa to velja za Kresnika 2007!) Zdaj se ve, kdo je dobil letošnjo nagrado. To je Milan Dekleva za knjigo Zmagoslavje podgan. O knjigi vem predvsem to, da jo gotovo preberem - več spodaj. Na tem mestu pa kaže zapisati osvežen seznam nagrajencev. Črno in odebeljeno sta označena: edina kresnikova knjiga, ki sem jo sam prebral, in s tem moje kulturno barbarstvo. Stanje kaže popraviti. Ne, barbar ne bom več. Ob takšnih knjigah bi moralo iti zlahka. Pri prejšnem zapisu sem prosil bralce nagrajencev, da pustijo v komentarjih kakšen svet ali dva za branje. Oglasil se je mojster ill-advised in navrgel mnenje o Grenkem medu Andreja Skubica (Kresnik 2000), a me njegove besede niso očarale. Tako imam za začetek v planu dve, označil sem ju zgolj črno, neodebljeno.
1991 Lojze Kovačič: Kristalni čas
1992 Feri Lainšček: Namesto koga roža cveti
1993 Miloš Mikeln: Veliki voz
1994 Andrej Hieng: Čudežni Feliks
1995 Tone Perčič: Izganjalec hudiča
1996 Berta Bojetu: Ptičja hiša
1997 Vlado Žabot: Volčje noči
1998 Zoran Hočevar: Šolen z brega
1999 Drago Jančar: Zvenenje v glavi
2000 Andrej Skubic: Grenki med
2001 Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit
2002 Katarina Marinčič: Prikrita harmonija
2003 Rudi Šeligo: Izgubljeni sveženj
2004 Lojze Kovačič: Otroške stvari
2005 Alojz Rebula: Nokturno za Primorsko
2006 Milan Dekleva: Zmagoslavje podgan
Milan Dekleva (zdaj je star 60 let; vidi odlomek video intervjuja: Svet iz besed - Milan dekleva, MPG) je raznovrstni literat, izobražen, delal je kot novinar, veliko pesnil in pisal za otroke. Podobno kot Svetlana Makarovič leta 2000 je prejel Prešernovo nagrado, a drugače kot ona, ki je nagrado zavrnila, jo je on sprejel. (Zdi se mi, da je Svetlana Makarovič v vsej zgodovini Prešernovih nagrad in plejadi nagrajencev /dobrih 300 - prej so nagrado dajali večim, tudi desetim in večim, danes praviloma le dvema/ od let 1947 do 2006 edina, ki je storila tako. In sam ji dam delno prav. - "Kaj zdaj, ji daš ali ne daš prav?" - Če je tako, potem ji dam prav. Sem namreč podobno konfliktna oseba in jo dobro čutim.)
Za otroke je Milan Dekleva prevedel tri dela Roalda Dahla, nepozabnega Dahla (za več poglej moj angleški zapis 16.5.2006): Odvratne rime (prevedeno leta 1995; v originalu Revolting Rhymes - Dahl je napisal tudi knjigo Revolting Recipes, za katero pravijo ljudje: "This book has the best recipes EVER!", "Willy Wonka never had it this good!", "Scrumdiddlyumptious!", "Try the bird pie!"), Čarobni prst (1998; The Magic Finger) in Čarlija in tovarno čokolade (2003; Charlie and the Chocolate Factory).
Ko sta zadnji dve pogojno otroški, pri prvi, Odvratnih rimah, oznaka pogojno nasploh stoji na mestu. Gre za prepesnitev in vsebinsko spremembo znanih pravljic: Pepelke, Jakca in čudežnega fižolčka, Sneguljčice in sedmih palčkov, Zlatolaske in treh medvedov, Redeče kapice in volka ter O treh prašičkih. Spremljajo jih sicer še (enako pogojno otroške) ilustracije Quentina Blakea ... Vendar Dahl šokira z: nasiljem, pohlepom in ironijo. "Tako je rdeča kapica moderna, neskrupulozna punčara, zelo nevarna, saj nosi v spodnjicah pištolo. Posebno pri srcu so ji plašči iz volčjega krzna in tako poči prvega volka v lastni pravljici in drugega v Treh prašičkih, za namenček pa prašička konvertira v kovček," zapiše Bošjan Resimovič v Pravljicah malo drugače. Zadnjo prigodo iz Odvratnih rim, v angl. The Three Little Pigs, sem našel na spletu. Zadnji verzi lepo kažejo, da se Dahl s stranmi (za kratke vsebine vseh šestih pesmic-pravljic glej Revolting Rhymes - Wikipedia) le še bolj odklanja in odklaplja: Ah, Piglet, you must never trust / Young ladies from the upper crust. / For now, Miss Riding Hood, one notes, / Not only has two wolfskin coats, / But when she goes from place to place, / She has a PIGSKIN TRAVELING CASE.
Kot se spomnim prevoda Milana Dekleve, je posrečen.
Da je bil Milan Dekleva novinar, se lepo kaže v intervjuju Dela z njim (16.6.2006:13), kjer govori o magrajeni knjigi Zmagoslavje podgan, in kjer se lepo vidi, da je Dekleva raziskal številne pristne vire, predno je zapisal razviharjeno zgodbo tistega prostora in časa med svetovnima vojnama. Bolj natančno gre za biografski roman o Slavku Grumu (1901 - 1949), široko razgledanemu razumniku in občutljivemu umetniku ter globoko razkoljenemu človeku, ki je ustvarjal in bival z zanosom v eni ter tesnobo v drugi roki. Čeprav je nosil v sebi razcepljeno osebnost, ni poznal polovičarstva: živel je na ostrini bitve, vedno je stavil na vse ali nič. Tako se je - ta Kosovelov totalni človek - predajal do konca v uporništvu, ustvarjanju in užitkarstvu. Zato je živel ... životaril travmatično v ljubezeni pa v odnosih: dom - svet, znanost - leposlovje, živosti - avtomatizem, naključje - aksiomatičnost, treznost - zasvojenost ... Samo s tem kratkim vpogledom sem se z Grumom močno poosebil, da bo knjiga gotovo - padla, kot rad pravi Peter Štrovs / blog oslikarstvuinšečem.
1991 Lojze Kovačič: Kristalni čas
1992 Feri Lainšček: Namesto koga roža cveti
1993 Miloš Mikeln: Veliki voz
1994 Andrej Hieng: Čudežni Feliks
1995 Tone Perčič: Izganjalec hudiča
1996 Berta Bojetu: Ptičja hiša
1997 Vlado Žabot: Volčje noči
1998 Zoran Hočevar: Šolen z brega
1999 Drago Jančar: Zvenenje v glavi
2000 Andrej Skubic: Grenki med
2001 Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit
2002 Katarina Marinčič: Prikrita harmonija
2003 Rudi Šeligo: Izgubljeni sveženj
2004 Lojze Kovačič: Otroške stvari
2005 Alojz Rebula: Nokturno za Primorsko
2006 Milan Dekleva: Zmagoslavje podgan
Milan Dekleva (zdaj je star 60 let; vidi odlomek video intervjuja: Svet iz besed - Milan dekleva, MPG) je raznovrstni literat, izobražen, delal je kot novinar, veliko pesnil in pisal za otroke. Podobno kot Svetlana Makarovič leta 2000 je prejel Prešernovo nagrado, a drugače kot ona, ki je nagrado zavrnila, jo je on sprejel. (Zdi se mi, da je Svetlana Makarovič v vsej zgodovini Prešernovih nagrad in plejadi nagrajencev /dobrih 300 - prej so nagrado dajali večim, tudi desetim in večim, danes praviloma le dvema/ od let 1947 do 2006 edina, ki je storila tako. In sam ji dam delno prav. - "Kaj zdaj, ji daš ali ne daš prav?" - Če je tako, potem ji dam prav. Sem namreč podobno konfliktna oseba in jo dobro čutim.)Za otroke je Milan Dekleva prevedel tri dela Roalda Dahla, nepozabnega Dahla (za več poglej moj angleški zapis 16.5.2006): Odvratne rime (prevedeno leta 1995; v originalu Revolting Rhymes - Dahl je napisal tudi knjigo Revolting Recipes, za katero pravijo ljudje: "This book has the best recipes EVER!", "Willy Wonka never had it this good!", "Scrumdiddlyumptious!", "Try the bird pie!"), Čarobni prst (1998; The Magic Finger) in Čarlija in tovarno čokolade (2003; Charlie and the Chocolate Factory).Ko sta zadnji dve pogojno otroški, pri prvi, Odvratnih rimah, oznaka pogojno nasploh stoji na mestu. Gre za prepesnitev in vsebinsko spremembo znanih pravljic: Pepelke, Jakca in čudežnega fižolčka, Sneguljčice in sedmih palčkov, Zlatolaske in treh medvedov, Redeče kapice in volka ter O treh prašičkih. Spremljajo jih sicer še (enako pogojno otroške) ilustracije Quentina Blakea ... Vendar Dahl šokira z: nasiljem, pohlepom in ironijo. "Tako je rdeča kapica moderna, neskrupulozna punčara, zelo nevarna, saj nosi v spodnjicah pištolo. Posebno pri srcu so ji plašči iz volčjega krzna in tako poči prvega volka v lastni pravljici in drugega v Treh prašičkih, za namenček pa prašička konvertira v kovček," zapiše Bošjan Resimovič v Pravljicah malo drugače. Zadnjo prigodo iz Odvratnih rim, v angl. The Three Little Pigs, sem našel na spletu. Zadnji verzi lepo kažejo, da se Dahl s stranmi (za kratke vsebine vseh šestih pesmic-pravljic glej Revolting Rhymes - Wikipedia) le še bolj odklanja in odklaplja: Ah, Piglet, you must never trust / Young ladies from the upper crust. / For now, Miss Riding Hood, one notes, / Not only has two wolfskin coats, / But when she goes from place to place, / She has a PIGSKIN TRAVELING CASE.
Kot se spomnim prevoda Milana Dekleve, je posrečen.
Da je bil Milan Dekleva novinar, se lepo kaže v intervjuju Dela z njim (16.6.2006:13), kjer govori o magrajeni knjigi Zmagoslavje podgan, in kjer se lepo vidi, da je Dekleva raziskal številne pristne vire, predno je zapisal razviharjeno zgodbo tistega prostora in časa med svetovnima vojnama. Bolj natančno gre za biografski roman o Slavku Grumu (1901 - 1949), široko razgledanemu razumniku in občutljivemu umetniku ter globoko razkoljenemu človeku, ki je ustvarjal in bival z zanosom v eni ter tesnobo v drugi roki. Čeprav je nosil v sebi razcepljeno osebnost, ni poznal polovičarstva: živel je na ostrini bitve, vedno je stavil na vse ali nič. Tako se je - ta Kosovelov totalni človek - predajal do konca v uporništvu, ustvarjanju in užitkarstvu. Zato je živel ... životaril travmatično v ljubezeni pa v odnosih: dom - svet, znanost - leposlovje, živosti - avtomatizem, naključje - aksiomatičnost, treznost - zasvojenost ... Samo s tem kratkim vpogledom sem se z Grumom močno poosebil, da bo knjiga gotovo - padla, kot rad pravi Peter Štrovs / blog oslikarstvuinšečem.
30.6.06 |
Komentarji: 6
Prešernovo nagrado je zavrnil tudi Menart: in sicer iz protesta proti obrazložitvi nagrade.
Jaz dvomim, da je prav, da se človek imenuje barbara, če ni prebral kresnikove bere. Tudi sama sem prebrala le dve s seznama nagrajencev. Žal menim, da so se tovrstne nagrade preveč razpasle in da sedaj že vsak zelenec, ki nima ničesar povedati, lahko dobi nagrado za svoje delo (morda ne ravno kresnika, pa vendar...). Tudi knjig ne berem, ker so se okitile s kakšno zmago, pač pa ker rada berem.
Edino merilo pri "tekmovanjih" se mi zdijo nagrade, ki niso vezane na neko časovno obdobje, pač pa jih podelijo šele, ko ima komisija občutek, da je nekdo dal literaturi neizbrisen pečat. Všeč so mi tudi nagrade za življenjsko delo, ker jih ne dobi vsakdo, ki se mu je en roman pač "posrečil".
Na ljudi veliko preveč vplivajo razne nagrade. Če je nek roman dobil nagrado, to ne pomeni nič drugega kot dejstvo, da je bil danim 5 ljudem ob danem času v danem naboru romanov (ki je včasih obžalovanja vreden) izbrani roman najbolj "všeč".
Se strinjam, da nagrad ne kaže jemati preveč resno, ampak ena dobra stvar je pa po mojem vendarle na njih: človeka lahko včasih opozorijo na kakšnega zanimivega avtorja, ki bi ga drugače morda spregledal. Npr. ko sem prvič slišal za Kairsko trilogijo Naguiba Mahfouza, sem lep čas okleval -- zdelo se mi je, da bi knjiga znala biti zanimiva, ampak pri neznanih avtorjih iz obskurnih in eksotičnih delov sveta [vem, vem, možakar je iz Egipta, cvrl se bom v peklu, itd., itd.] sem načeloma previden, ker se zavedam tveganja, da ne bom ničesar razumel oz. da me njihov svet pač kratko in malo ne bo zanimal. No, potem sem ugotovil, da je avtor leta 1988 prav za to delo dobil Nobelovo nagrado, kar je bila potem zadosti velika spodbuda, da sem se vendarle lotil branja -- in kako čudovit roman bi zamudil, če tega ne bi naredil! Tako da je vsaj v tem primeru Nobelova nagrada opravila zelo koristno delo :)
ill-advised, se strinjam. Seveda so izjeme. Oz. so bolj in manj ugledne nagrade. Večina romanov, ki dobi Bookerja/Pulitzerja je najbrž prav zglednih, da o Nobelovi nagradi ne govorimo. Moti pa me ta fama okoli nagrad, pretirana publiciteta in izpostavljanje. Če je knjiga dobra, bo (nagrada gor ali dol) zdržala zob časa in bo tudi po dvajsetih, tridesetih letih prav zanimivo in dobro branje. Večina nagrajenih knjig pa je pozabljenih preden mine pet let.
Sam menim, da je Delov kresnik takšna nagrada, ki najbolje prereže slovensko romanopisje zadnjih let. Kaj je od slovenskega romana najboljšega iz prejšnih desetletij, to se ve, to so tiste knjige, ki so "zdržale zob časa"; kaj je dobrega sodobnega, se zaupam Kresniku. Ne popolnoma, ne bom šel brat kar vseh naslovov od začetka do kraja, zelo rad pa bi jih prebral nekaj.
Se spomnim zanimive novičke v Delu, kjer so pisali o eni znani ameriški knjižni nagradi in o komisiji, ki bi morala prebrati knjige. Pa je bil en član komisije tako pogumen, da je po podelitvi nagrade izjavil, a vse te knjige da bi prebral, ja kje imam pa čas, prebral sem uvodna poglavja, drugo prelistal... Jaz raznim bookerjem, white ... sploh ne sledim, sem pa prečital Pijevo življenje pa Skrivnostni umor (oba nagrajena) malo tudi zaradi nagraditve in obe knjigi se mi zdita vredni nekega priznanja, saj sta sveži in prikupni.
Da je nagrada splet naključij (nekaj ljudem ob določenem času ...), kot duhovito pripomni Nadezhda, se mi zdi tako v karikaturi kar resnično in hkrati grenko-sladko, da se s tem vodi maso ljudi, ampak takšne nagrade, kot je Kresnik pa Nobelova nagrada ... so le bolj resne sorte: so kvalifikacije, člani žirije vse dobro preberejo, se posvetujejo; po moje je izbor dober, tako da sam Kresniku zaupam glede sveta o dobrem romanu slovenske moderne.
- Zdaj pa le še preberem kakšnega.
Luka!
Tega, da je Menart tudi zavrnil nagrado pa nisem vedel. Zanimivo?
Ali morda veš kaj več o tem (kakšna je bila obrazložitev?), morda veš za kakšen vir, kjer bi lahko prebral o tem?
Objavite komentar
<< Nazaj na 1. stran