> nedelja, september 17, 2006
> komentarjev: 9

Ernest Hemingway: Komu zvoni

Pojasnilo: Tokrat sledim "Navodilom za pisanje obnov in utrinkov o prebranem leposlovju" Janeza Ruglja (Pot samouresničevanja, str. 717).

Tu in tam se obregnem ob kaj iz življenja Ernesta Hemingwaya, kar ni v skladu z idejo - da naj bodo pisatelji brani, nikakor ne videni ne slišani -, ki se zdi pametna. A Hemingway seveda ni navaden avtor. Je eden tistih - sam poznam še Henryja Millerja in našega Hemingwaya Vitomila Zupana -, ki niso pisali literature, temveč življenje. Svoje kajpak in imeli so kaj za povedati.

Kratka vsebina knjige. Robert Jordan doma v Ameriki poučuje španščino. Rad ima Španijo in njegovo srce bije z zatiranimi, tako se kot partizan vključi v špansko državljansko vojno. Izobražen in spreten z orožjem deluje kot dinamiter. Njegova nova naloga - delček v mozaiku velike republikanske ofenzive - je razstreliti most fašistom. Navkljub micenim možnostim za uspeh je optimističen. Poišče pomoč gverilcev v hribih, ki jih vodi zapiti Pablo. Tu se zgodba zaplete in z njo Robert: spozna Mario, trk je usoden za oba, prvič se zares zaljubita. Ko se ljubita, se jima odmakneta zemlja in nebo, kar se človeku po ciganskih vižah lahko zgodi le trikrat v življenju; večini sicer nikoli. Robert se zaplete tudi s samo skupino, ki jo razbija alkoholizirani Pablo. Rešuje njihove probleme, ko se želi osredotočiti na svojo nalogo. Vendar je poiskal njihovo pomoč, samemu mu mosta ne bi uspelo uničiti. Ofenziva se prične in Robert s skupino uspešno razstreli most. Medtem ko na konjih bežijo čez odprto gozdno strmino, tankovska granata poči blizu Roberta, da pade s konja in konj nanj. To mu grdo zlomi nogo pri vrhu stegnenice. Njegova pot se konča. Mario prepriča, da mora iti naprej - "Ti si zdaj jaz. Ti si vse, kar bo ostalo od mene" -, in da ga pustijo tam. Do konca se ne vda in verjame v dobro svojega dela. Sovražne skavte pričaka s strojnico v rokah, počasi krvavi, izgublja zavest in se spaja z gozdnimi tlemi.

Okvir zgodbe je državljanska vojna v Španiji, ki je izbruhnila leta 1936, ko je fašist Franco poskušal na silo vreči svobodno izvoljeno vlado. Hemingway gre hitro tod; uradno kot fotograf in poročevalec - gradivo je pozneje osnova pomembnemu dokumentarcu The Spanish Earth (1937) Jorisa Ivensa -, neuradno pa naveže stik z gverilo, sodeluje z njimi in jih uri v rokovanju z orožjem. Franco čez nekaj let potepta republiko, nakar v Evropi izbruhne 2. svetovna vojna. Hemingway se vrne v Ameriko, kjer zagret predava proti tej vojni: "Fašizem je laž bikselnov. Ljudje se morajo upreti, morajo se fajtati, ker so nekatere stvari še slabše od vojne." Potem gre domov na Kubo, kjer izlije vse, vse kar ve o: Španiji, vojni, življenju in smrti, pogumu in strahopetnosti, v ta roman - njegovo največje delo. V šestih mescih pokupijo pol miljona izvodov. Hemingwaya čez čas zaskrbi, da takšnega uspeha ne bo nikdar presegel. To se res zgodi. (Starec in morje je presežek drugačne sorte; pa tudi osnovan je bil že prej leta 1936 v članku za časopis.) Morda prva začuti to Martha Gellar, ki gre z njim v Španijo v času vojne. Hemingway ji kot sposobni in neodvisni ženski ter veliki ljubezni posveti roman. A potem kmalu popusti, ko je ne more človeško prerasti. Tako je Martha Gellar tista, ki zapusti Hemingwaya. Zapusti ga zato, ker jo razočara. Hemingway-človek se razlikuje od Hemingwaya-pisatelja.

"Ljubila sem ga, dokler ga nisem več spoštovala - kot človeka - ne kot pisatelja -, to sem mu povedala, se umaknila in to je to."

Katera oseba mi je najbolj všeč in zakaj? Gotovo Robert Jordan, saj je čustveno zrel: profesionalen, spozna se na svoje delo in ga dobro opravlja, obenem je družaben, ljudje ga imajo radi, radi se menijo z njim in mu zaupajo. Je tipičen Hemingwayev "junak-vzornik": lastna projekcija in kot stoik milostljiv pod stresom, angl. showing grace under pressure.

Ali mi Robert Jordan v čem vendarle ne ugaja? Ni mi všeč, da rad posega po vinu in viskiju. Res pa pijačo dobro nese, saj se nikoli ne opije, pred pijačo nikoli ne kloni, le dobro in veliko je nese. Sprva me je zmotila tudi njegova pretirana (in patetična) sentimentalnost v razmerju z Mario. Totalno se raznežita.

"In zdaj sem srečna, da nisem umrla. Tako sem srečna, da nisem umrla. In ti me moreš ljubiti?"
- "Da. Ljubim te."
"In sem lahko tvoja žena?"
- "Ob tem, kar delam, ne morem imeti žene. Ampak zdaj si moja žena."
"Če sem zdaj, bom tudi ostala. Ali sem zdaj tvoja žena?"
- "Da, Maria. Da, zajček moj."

Vendar postojmo pa pomislimo. To je zgled iskrenosti in samozavesti. Tako se menijo in uživajo ljudje, ki so odrasli, obenem pa so ohranili v sebi otroka, da se v transcendentnih doživetjih, kot je dober seks, znajo raznežiti.

Katera oseba mi ne ugaja pa zakaj ne? Vsekakor mi niso povšeči fašisti, vendar v knjigi neposredno ne nastopajo dosti. Med glavnimi osebami mi je najbolj zoprn Pablo, zapiti kvazi-vodja gverile, ki jo zares vodi Pilar, sicer nepozaben ženski lik. Pablo je odvisen od pijače. Ves čas pogleduje s svojimi rdečimi prašičjimi očmi za polnim mehom in ogroža uspeh in preživetje skupine. Domalo pogubi jih.

Pa mi je pri Pablu vendarle kaj všeč? Vsemu alkoholu navkljub ima trenutke bistroumnosti. Pred ofenzivo ga premaga slabost, da uniči nekaj opreme Robera Jordana in skoraj onemogoči nalogo. Pobegne. "A začuti takšno osamljenost, da je ne more prenašati." Premaga slabost, vrne se, pripelje okrepitev petih mož, da uspešno napadejo.

Za navdih za lik alkoholiziranega Pabla Hemingwayu ni bilo treba iskati daleč. Sam je bil strasten pijanec od svojega 20. leta naprej. Ogromno je pil in veliko nesel, vseeno se je redno opijal. In vseeno je zjutraj redno vstajal in pisal. Ta komplementarnost njegovih strasti - tretja so bile ženske - je izredna. Pijača ponavadi razkroji človeka. Pogubi ga, da ne more opravljati drugega kot pijuckati. No, Hemingway vendarle ni umrl naravne smrti. Do okrog 55. leta je uspeval. Škoda. Takšni vitalni duhovi gredo radi prek 90 let. Hemingway je bil, to moramo povedati, vitalen duh tudi brez pijančevanja in preganjanja kikel. To se je pokazalo v srednji šoli, kjer se je odlikoval tako umsko kot telesno.

Razmišljanja in doživljanja ob branju. Vojna je sranje. Vseeno:
- Je dobro ponoviti misel Hemingwaya, "da so nekatere stvari še slabše od nje." Fašizem je ena takšnih stvari. Proti njemu se je treba upreti. Treba se je fajtati, treba je vzeti puško v roke in se braniti, treba se je boriti, če je ogroženo samo življenje, treba je pobiti na tla tiste, ki imajo dosti, ki imajo več kot dovolj pa hočejo na silo imeti še več, takšne ljudi je treba pobiti na tla, obrniti puško in jim z ročajem zbiti zobe, treba jim je razbiti lobanje, jih pokončati, sicer te hitro pokončajo sami.
- Poleg tega pomislimo na zanimivo dilemo, kje se lahko moški izoblikuje, če ne v vojni? Tako postaja zahodni svet vse bolj mehak in metroseksualen, kjer ženske zlahka rastejo nad moškimi. - Sicer pa, zakaj ne? Saj so lepši in v bistvu boljši spol.

Lepo je doživeti Hemingwayev slog upovedovanja. Začel ga je osvajati v svoji prvi službi pri časopisu, kjer ga je vodilo: "Delaj kratke stvake, delaj kratke uvodne odstavke. Rabi živ jezik v trdilni, ne nikalni obliki." - Vir: Spominske anekdote časopisa Kansas City Star.

Tudi za ta enostaven slog je Hemingway leta 1954 prejel Nobelovo nagrado za literaturo za "svoje veliko mojstrstvo v pripovedni umetnosti, ki se je potem pokazala v Starcu in morju, in za svoj vplivi na sodobni slog." Podelitve se ni udeležil, je pa nobelovi ustanovi poslal pismo, v katerem je na kratko in ponižno opravil z igro: pisateljevanja, samotnega življenja in javne osebnosti. - Vir: Enrnest Hemingway - Banquet Speech.

Sem s to knjigo kaj pridobil? Ja, deloma sem že povedal. Kot Robert Jordan obvlada svoj poklic dinamiterja in pri tem doživlja čustvene izlive odličnosti, se je dobro res dobro priučiti nekega poklica in ob njem žeti široke vrhove sladostrastja. Življenja si ne kaže preveč zapletati. Človek je stvarem hitro suženj, bremenijo ga in mu krajšajo življenje. Ponavadi ima trenutek vse, kar rabi. Kar je več, je rado preveč. Takšno življenje se sme - tu ne gre za nestrpnost - po vesoljnem redu braniti, pograbiti orožje in pobiti tiste, ki ti ga hočejo na silo in kdo-bi-vedel-zakaj vzeti.



Sliki zgoraj sta iz hollywoodskega filma iz leta 1943. Na levi pri dnu vidimo Mario (Ingrid Bergman) in Roberta Jordana (Gary Cooper), nad njima Pilar in partizane.

Komentarji: 9

Blogger Bo:

Hemingway je pobral naslov za roman iz odstavka Meditacij Johna Donna. Ker je zelo vredu, ga pripišimo semkaj. V originalu:

"No man is an island, entire of itself; every man is a piece of the continent, a part of the main. If a clod be washed away by the sea, Europe is the less, as well as if promontory were, as well as if a manor of thy friend's or of thine own were. Any man's death diminishes me, because I am involved in mankind; and therefore never send to know for whom the bell tolls; it tolls for thee."

Pa v prevodu Janeza Gradišnika (meni bolj spevnem):

"Noben človek ni Otok, povsem sam zase; vsak človek je kos Celine, del kopne zemlje; če Morje odplavi grudo prsti, je Evrope manj, prav tako kakor da je bil Rtič, prav tako kakor da je bilo Posestvo tvojih prijateljev ali tvoje lastno; ob smrti vsakega človeka je mene manj, zakaj včlenjen sem v Človeštvo: In zato nikdar ne pošiljaj vpraševat, komu zvoni: zvoni tebi."

(Poudarjanj in velikih začetnic v prevodu ne razumem. Morda je tako v Donnovem rokopisu.)

Ja, nikdar ne pošiljaj vpraševat, komu zvoni, zvoni tebi ...

17/9/06 20:30  
Anonymous Tina:

Spet naključje: ravno včeraj zvečer mi je sestra v roke dala Hemingwayev Komu Zvoni, naj ga preberem!! (Ona ga je imela lani za maturo in je nad njim cisto navdusena, še bolj pa nad Zupanovo Igro s hudičevim repom.)

18/9/06 11:31  
Blogger Bo:

Tina, tvoji sestri prikimavam, to je prav vredu knjiga, Hemingway je vanjo izlil ogromno ... Njegov magnum opus, pravijo. Le kaj, le kaj boš porekla ti. Toplo si vabljena, da komentiraš, da veš.

Kaj meniš o tem, da otroci berejo ta roman pri 18-ih letih, midva pa okrog 10 let pozneje?

Zupanov Hudičev rep se meni zdi enako dobra knjiga, hudičevo dobra, pa še slovenska! Klasika, zame klasika.

18/9/06 13:29  
Blogger ill-advised:

(Poudarjanj in velikih začetnic v prevodu ne razumem. Morda je tako v Donnovem rokopisu.)

Skoraj gotovo -- Donne je pisal v zgodnjem 17. stoletju, takratne angleške pravopisne in tiskarske navade pa so vsekakor vsebovale kup bizarnosti, med drugim izdatno nagnjenje do velikih začetnic in postavljanja posameznih besed v ležeči tisk.

18/9/06 19:19  
Blogger Bo:

Potemtakem je res verjetno, da je Gradišnik prevajal original. Zakaj pa ne, 17. stoletje ni tako daleč. Te Meditacije, kar jih je na spletu, so seveda enostavno tekstovne.

Naj dodam, da sem čital prevod, baje pa v angleškem originalu Hemingway (kot J. Donne) rabi nekaj srednjeveške angleščine (npr. oblike "thee" in "thou"), s čimer je ustvaril uradno ozračje španskega nazivanja ("Usted" in "Ustedes" napram danes navadnim "tu" in "vosotros").

18/9/06 22:22  
Anonymous Tina:

No ja, nekateri jih imamo sele 23 :)

Komu zvoni ne bom prebrala (zaenkrat). Ni casa - kmalu potujem. Odlocila sem se za eno malo tanjso: Ljubezen in duhovna rast. Zdaj vidim, da si jo prebral tudi ti.

To, kako knjige berejo in dojemajo srednjesolci in kako jaz, se sprasujem tudi sama. Sem ena tistih, ki je v osnovni in srednji soli prebrala ogromno, potem pa sem branje skoraj cisto opustila (ce se ena ali dve knjigi na leto sploh zasluzita besedico "skoraj"). Zdaj sem se odlocila, da tako vec ne gre. Zato tudi kar naprej visim na temle blogu :)

Po eni strani imam verjetno ze malo drugacen pogled na svet kot maturantje, vendar se vseeno bojim, da je moje "branje" se vedno na istem nivoju. Ne vem. Sigurno se nisem dovolj "zrela" (ker pac nic ne berem), da bi knjige dojemala tako, kot si jih ti pri 23-ih. Kaksno je pa tvoje mnenje o tem?

19/9/06 11:18  
Blogger Bo:

Tina, jaz sem bil star 23 let pred štirimi leti. Takrat še nisem pisal o knjigah. Sem imel podobno skušnjo kot ti, med šolo nisem bral drugega kot strokovne literature. Mi je bila všeč, mi je bila popolnoma dovolj. Vendarle je za polnega duha to premalo, preveč enostransko. No, rekel sem podobna skušnja, ker pred fakulteto takisto nisem bral. Tako je vsaka tvoja skromnost tu odveč. Čez štiri leta boš nesla današnjega Boja, če boš seveda tu in tam kaj prebrala.

Veza med zrelostjo in kapiranjem knjige kajpak zanima tudi mene. Tu še svojih misli ne morem dobro navesti, ker pač včasih nisem bral. Seveda sem kaj prebral - kaj sem moral, pa Mikiji Mustri so bili zakon ... -, ampak nisem poznal Hemingwaya pa Goetheja na primer. Bi pa upal reči, da knjiga Komu zvoni ni primerna za 18-letnika, ker na primer podrobno opisuje življenje, smrt, samomor, požrtvovalnost, kar je sicer pod besedami že vse znano ... No, seveda tudi 27 let ni neka starost, ko se te stvari res razume.

Dovolj imam te prevzetnosti, zdaj bom ponižen. Knjiga na splošno je skratka vredu, dejansko orožje, kot pravi Brecht, še jo bom jemal v roke.

19/9/06 12:02  
Blogger ill-advised:

Potemtakem je res verjetno, da je Gradišnik prevajal original.

No, saj Hemingway pač citira Donneov original. Verjetno je Hemingway obdržal tudi pravopisno podobo tega originala, Gradišnik pa je to potem pač prevedel. O tem, koliko je smiselno obdržati pravopisna čudaštva Donneove angleščine tudi v slovenskem prevodu, pa bi se verjetno dalo razpravljati.

rabi nekaj srednjeveške angleščine (npr. oblike "thee" in "thou"),

Thee in thou nista tako zelo srednjeveška, vsekakor sta bila še v široki rabi v 16. stoletju, deloma tudi v 17. (glej npr. wikipedijo).

s čimer je ustvaril uradno ozračje španskega nazivanja

Tega pa ne razumem. Kaj ima španščina opraviti s tem? Donne je pisal več ali manj v običajni angleščini svojega časa. Thou in thee sta bila takrat še kolikor toliko dobro razširjena, še posebej pogosta pa sta bila v verskih besedilih, kar je predvsem posledica tega, da so ju bili ljudje navajeni iz prevodov biblije (prvi tiskani prevod biblije v angleščino, Tyndaleov, je nastal v zgodnjem 16. stoletju, ko sta bila thou in thee še nekaj popolnoma normalnega).

Knjiga na splošno je skratka vredu, dejansko orožje, kot pravi Brecht

Amen to that.

19/9/06 20:20  
Blogger Mary - Kate:

Odlična knjiga! Sama sem stara 15 let pa sem ga prebrala zaradi radovednosti. Predlagala mi ga je pa učiteljica zgodovine.
Drugače pa tudi mene moti to pretirano izkazovanje ljubezni me Mario pa Jordanom. Ampak v redu. Tudi tak način z ˝Zajčkom˝ obstaja. :)

1/4/09 20:18  

Objavite komentar

<< Nazaj na 1. stran