> nedelja, avgust 20, 2006
> komentarjev: 18

Daniel Goleman: Čustvena inteligenca

Sem dolgo upal in se bal,
slovo sem upu, strahu dal;
srce je prazno, srečno ni,
nazaj si up in strah želi.


Slovo Franceta Prešerna - prisluhnimo branju Pavleta Ravnohriba - je bila slaboumna poteza, kar v nadaljevanju ugotovi tudi sam. Ni dobro kar tako dati slovo upu in strahu. Lahko postanemo psihopati - pedofili, posiljevalci, množični morilci -, psihopati so namreč takšne beštije, ki se ne obremenjujejo s posledicami svojih krivih dejanj. Ne poznajo niti strahu niti nimajo kančka empatije (sočutja) za strah in bolečino svojih žrtev. Seveda Prešern ni bil psihopat - a bil je na pravi poti -, saj se je odločil, da stanje popravi, in da zopet zaživi, kot zagre človeku. Pozdravimo njegovo odločitev, življenje brez čustvovanja je namreč brez osebnega smisla.

To je ugotovil tudi Data iz TV-serije Zvezdne steze (in posadke Nova generacija), android z velikanskim umom. Neustrašno stoji ob svojih kolegih, jih brani in tre največje miselne orehe. Čeprav je nadvse pomemben potnik zvezdne ladje Enterprise, spozna, da ne paše dobro med kolege. Dobra šala mu ne potegne in ne loči odtenkov besed, saj je čustveno slep - ni sposoben čustvovanja. Pa tako rad bi se smejal! Želi biti bolj človeški, pa se odloči, da si bo vgradil procesor za čustvovanje (angl. emotional chip). To je potem v seriji razlog številnim komičnim prizorom, kot je na primer tisti iz filma Star Trek VII: First Contact, ko se Data in kapitan Jean-Luc Picard prebijata skozi njihovo, a ugrabljeno ladjo Enterprise, ki jo komandira neprivlačni Borg. Data lahko zdaj čustvuje, vendar mu izredna čustva - kot je pretirano vznemirjenje - porušijo delovanje uma (angl. positronic brain), zatu mu Picard v temi hodnika predlaga, naj izključi čip. Data pomisli, se strinja in sunkovito nagne glavo, da zaslišimo klik izključitve čustev. (Sledi dialog v originalu.)

Data: Captain, I believe l'm feeling ... anxiety. It is an intriguing sensation.
Picard: Data, perhaps you should deactivate your emotion chip for now.
Data: Good idea, sir ... Done.
Picard: Data, there are times that I envy you.

Pa ne samo Picard, vsak človek se rodi vojak. Najprej je položen v zibelko, v resnici pa v bitko med čustvi in razumom. Marsikatera njegova misel - skozi vse življenje - je namenjena tema dvema težnjama, kdaj ubranima, kdaj nasprtotujočima si. Kdo je te bitke sit, pa se kot Prešern odloči prestopiti na eno stran in se zaupati bodisi le miselnemu bodisi čustvenemu umu. A to seveda ne gre tako zlahka.

Lep zgled je film Mali Jeruzalem - La Petite Jérusalem (2005) -, ki sem ga videl na lanskem lifu. V njem spoznamo mlado lepotico, ki ji je ravno do potratnega čustvovanja. Začne študirati filozofijo in se hladnokrvno prebija čez bukle Kanta in Nietzeja. Pravi, da se ima v oblasti. Zdi se ji, da je neranljiva, nepremagljiva. - Pa ji pogled ukrade privlačen sodelavec iz večerne službe, kjer čisti vrtec. Sledi prvi dotik. Dekle prevzame toplota, ki je ni poznala. Fant jo poljubi, v njeni glavi pa zavre, srce vzdrhti in se napihne za dvakrat. Oba prevzame sladostrastje, da se ljubita kar tam na talnih blazinah v vrtcu. Dotik sočloveka punci dene tako dobro, da ji um seže še mnogo više. Noro se zaljubi v življenje. A je usoda te zveze nesrečna, fant jo boleče odrine od sebe, da v srcu dekleta zazija ogromna votlina. - Skupaj spoznamo, da punca le ni neranljiva, in da je premagana. A obenem s tem spoznanjem postane bolj človeška.

Težko verjeti, ampak čustva imajo svoj um
Kot sanje Mačka Murija - ki so velika skleda, pol iz mleka, pol iz meda - smo mi sami v grobem pol iz razuma pol iz čustev. S tem pa je naše ravnanje - kar nas določa -, deloma razumsko deloma čustveno. Po moje ni človeka, ki o tem ne bi premišljeval: čemu verjeti, čemu slediti ... Tako sem se sam pred leti poklonil Prešernu iz uvoda in spesnil naslednje.

Je pot prava
pot srca
ali pot ratia?

Edina prava
je tista do neba
in naprej
naj te vodi intuicija.


Zdaj, ko se malo spoznam na znanost čustvovanja, vidim, da z intuicijo nisem ustrelil mimo. - Naj to služi kot dokaz, da jo imam. Intuiciji se namreč znanstveno reče amigdala; to je velik skupek povezanih celic, ki leži globoko sredi naše glave in predstavljajo središče - angl. HQ, head quarters - naših čustev.



Slika zgoraj - sicer ena in edina v vsej 500-stranski knjigi - kaže približen položaj umskih središč v naših možganih: talamusa, kamor pride vidni signal iz primera. Signal gre naprej v neokorteks (miselni um), kjer se obrusi z drugimi možganskimi tokovi. To celotno sliko nato možgani razberejo in sprožijo podrobno urejen odziv. Majhen del signala (!) pa iz talamusa po bližnjici krene proti amigdali, nevronski tvorbi čustvenega uma. Ta povezava je precej hitrejša kot ona k miselnemu umu, tako da se amigdala odzove in nam kaj zapove, preden posreduje neokorteks. A odziv je lahko zgrešen. Lahko je prisrčen, lahko genialen, a če je odziv napačen, je napačen, družba ga ne sprejema.

Spomnimo se prizora iz filma Top Gun, kjer strastno trčita Maverick, žrebec Tom Cruise, in Charlie, inštruktorica astrofizike. Charlie in Maverick sta kot pes in mačka.

Charlie: Freeze there. The MiG has you in his gunsight. What were you thinking?
Maverick: You don't have time to think up there. If you think, you're dead.

Vendar ima Charlie takšno mnenje le pred drugimi, v učilnici pač mora učiti po učbeniku, v resnici pa se z Maverickom strinja. Pes in mačka se imata na samem rada.

Charlie: My review of your performance was right on. I see some real genius in your flying, but I can't say that in there. I was afraid they'd see right through me. I don't want anyone to know that I've fallen for you.

Hitrejši odziv čustvenega uma napram miselnemu je vzrok, zakaj lahko moč čustev premaga razum. V tej luči razumemo Vitomila Zupana, "ki je bil izkušen moški. A nekdo drug je bil izdajalec. Tista prekleta gmota med nogami, ki je postala kar v hipu on."

Ko se nam zgodi kaj takega, pravimo, da so nas ugrabila čustva. Tu bom navedel kar dve lastni skušnji; sicer malo neprimerni za koga, ki je preveč obremenjen s tabúji, pa vendar je zdaj oboje tako časovno kot razvojno odmaknjeno, da se mi zdi opis koristen.
Kot mlajši sem razvil motnjo kleptomanije. Ko sem se znašel v trgovini, sem kar na lepem začutil grozno voljo, da naj nikar ne zapuščam objekta brez kakšne nakradene čokolade. Kaj točno me je zapopadlo, nisem vedel, a tako sem kradel razne sladkarije do konca gimnazije. Pri tem so me enkrat dobili in - oh, kako mučno mi je bilo razlagati vzvode moje duše nekemu prodajalcu, ki sem ga s tem tako zmedel, da ni več vedel, ali bi poklical policaja ali ne. Kasneje sem po premisleku vedno spoznal ciganskost svojega početja, a s tem nisem rešil ničesar. Vse skupaj je rešil en navaden dan v mojem 18. letu. Docela nerazumljivo. - No, ni čisto tako, danes vemo, da je kleptomanija rahla nevrotična motnja, ki se odcepi od glavne veje.
Dugič so me čustva ugrabila, ko me je punca že globoko vpeljala v nov spolni položaj, pred tem pa nama je zmanjkalo kondomov. Položaj je bil tako zanimiv, da me je razkuril čez vse meje, in da sem tolkel z glavo ob zid in obupaval, joj, pa se je moralo to zgoditi meni. Potem sem nag že domala tekel proti trgovini, kar bi se bilo izvodenilo, saj je bila nedelja. - Ona se je pri tem mirno režala, kot da je vedela, kaj prestajam. - In ker je vedela tudi, da sva brez kondomov, zakaj me je potem kurila s tistim položajem? Ženske, vidimo, so od hudiča. Moški, bolj neumni spol, pa nastradamo. Kot Gašperjev tiger Hops.



Prav čustveni odzivi odsevajo naša najbolj močna, iskrena in prvinska nagnenja. - Sem kot bivši kleptoman potem že cigan?
Tako sklenemo poglavje o amigdali s spoznanjem, da ima uravnan človek uravnano amigdalo oziroma intuicijo. Zna uravnavati vzgibe in ima se pod kontrolo. Rad čustvuje, vendar ne pretirano, da ga čustve ne ugrabijo. Dobro ve, da so šibkejša čustva čisto pravilna in sploh življensko pomembna.

Je Janez Rugelj čustveno nezrel?
Spoznanja moderne znanstvene psihologije o čustvih so nova. Še nedavno tega so razumniki glavo enačili z umom in čustva nasploh zametovali. Tako so še okrog leta 1940 rabili lobotomijo, invazivno kirurško metodo za zdravljenje duševnih bolezni. Pri tem so prerezali živce med deloma možganov, da so odrešili bolnika. Bolnik je odrešitev plačal še z izgubo čustvenega življenja.

Podobno - z metodo ECT ali elektrošoki - so reševali dušo Ernesta Hemingwaya. Tako so mu vzeli spomin, vzeli so mu tisto, za kar je najraje živel, in kar je izlival na papir. Zato ga razumemo, da je vzel šibrovko in si prestrelil butico. - Do tistega, kar je bilo v njej, ni mogel več. Njegovo izjavo, "da so ga spravili ob posel," si je znanost zelo dobro zapomnila. Dogodek je komentiral Janez Rugelj v intervjuju v reviji Sodobnost.

Revija: Ampak pred elektrokonvulzivno terapijo ni mislil na samomor.
Rugelj: Niso ga znali aktivirati. Če bi prišel k meni, bi ga aktiviral.
Revija: Ali šok vliva energijo za življenje ali samomorilske misli?
Rugelj: Saj ni važno! Psihiatri Hemingwaya niso rehabilitirali (ga spodbudili za polnejše življenje). Ostal je še naprej v stiski, in v tej stiski je napravil tisto, kar je edino pravilno napraviti: samomor. Nekateri v plenicah čakajo na smrt, pravi človek napravi samomor; sam se opredeli, kdaj bo končal življenje, medtem ko ostali pezdeti čakamo, kdaj nas bo doletela smrtna kosa.

Pa je danes kaj drugače kot pred 50 leti, ko so zdravniki samozavestno rezali živčna vlakna in z elektriko drmali zmedene ljudi? Radi bi rekli, da je, da je svet danes lepši, ko imamo na voljo vso mogočo novotarijo; pa tega reči zares ne moremo. Svet je vedno grši. - A ustavimo se prav tu za trenutek: znanost in tehnologija sta vendarle napredovali, danes imamo na primer avtomobile. Ha, je avto grd? Izpušni plini vsekakor pa tista zakrčenost vratnih mišic po dolgi vožnji prav tako. Potem opazimo pojav individualizacije - vsak se mora peljati s svojim avtom. Ampak avto je tudi priročen za premagovanje razdalj: zdaj smo tu zdaj tam; zdaj lahko namakamo stopala v Jadranu zdaj v Bohinjskem jezeru. To je vendarle lepo, ali pač? To je dobro vprašanje o smislu napredka. Je bilo bolj preprosto življenje bolj smiselno; sploh obstaja pot nazaj?

Tam na začetku filma Star Trek IX: Insurrection spoznamo raso Ba'ku iz oddaljenega planeta. Nekoč so se znanstveno-tehnološko nadmočno razvili, pa so ugotovili, da jih takšno življenje v bistvu siromaši in celo peha v prezgodnjo smrt. Zato se spustijo na preprostejši nivo oziroma, v upovedi Janeza Ruglja, "ognejo drvenju v neizbežno kataklizmo in se odločijo za razvoj nazaj ter vstran."

Picard: The android is a member of my crew. Apparently, he was taken ill.
One of the Ba'ku: We were unable to repair the phase variance in his positronic matrix. (...) The captain finds it hard to believe we possess such technical skills. Not applying our technological abilities is a matter of choice. Creating a machine to do man's work takes something away from man. At one time, we explored the galaxy, just as you do.
Picard: You have warp capability?
One of the Ba'ku: Capability, yes. But where can warp drive take us except away from here?

Sigurno pa se vsebolj krhajo naši medsebojni odnosi. Da bi izumrl pojav družine; tako daleč še ni prišlo, je pa danes veliko več napetosti, melanholije, kreganja in še hujšega nasilja kot včasih. To pušča brazgotine. Konec 20. stoletja je bilo obdobje tesnobe, 21. pa naj bi bilo stoletje depresije. Ob tem je zdravljenje - npr. splošno psihiatrično zdravljenje v zavodih - vedno bolj zavezano poslovnosti. Janez Rugelj o tem pravi (- iz istega intervjuja kot zgoraj):

Revija: Kje je potem današnja slovenska psihiatrija?
Rugelj: Ma, saj je povsod tako! V državnih bolnišnicah v ZDA pride na enega psihiatra okoli sto dvajset bolnikov, in psihiater se sploh ne ukvarja s pacienti, ampak posluša strežnike. Strežnik pravi: "Ta pacient je malo godrnjav." Psihiater pa: "Zvišaj dozo!" Saj to je vse zavoženo. Preveč je ljudi, in osnovna intenca najinteligentnejše svetovne mafije je, kako zmanjšati število ljudi za dve milijardi.
Revija: In psihiatri bodo rešili problem?
Rugelj: Ne psihiatri! Mafija z narkomanijo, ki vrti petsto milijard dolaljev. Psihiatrija tej mafiji samo (nezavedno?) pomaga z metadonsko "terapijo" in drugimi "nizkopražnimi" programi za narkomane. Saj veste, narkomani bodo kmalu v večini. Psihiatrija ni zato, da pomaga. Psihiatrija je družbena služba za nezločinsko delikvenco in je dolžna zaščiti gospode, da mirno proizvajajo dobrine in otroke. Kako ne razumete? Tako preprosto je to.
Revija: In tako nemedicinsko.
Rugelj: Saj tudi medicina ni zato, da pomaga ... (- Nasploh priporočam ves intervju: "Ampak jaz nimam na svetu nobenega popolnoma adekvatnega sogovornika." Intervju Miroslava Slane - Mirosa z Janezom Rugljem. Revija Sodobnost, september 2001:1064.)

Zaključimo misel. Morda človek res dela preveč zapleten svet, v katerem je smisel vse manj viden. - A kako temu navkljub najti več smisla? Tudi o tem gre ta knjiga.

Nasploh je svet razumnikov razdeljen na dva tabora. Prvi opominja - kot mi tu - na vedno hujša razdejanja v čustvenem življenju. Drugi je bolj rožnogled in odgovarja z nasprotno vedno bolj obetavnimi zdravilnimi sredstvi ter v tem prav uživa: "Kaos? Ma mi imamo zdravila! - Kaosa vse več? Ni problema, bomo mi naredili nova in boljša zdravila!" (Spomnim se prizora, ko sem odprl velik predal enega dekleta. Bil je poln zdravil, poln v treh prostorskih razsežnostih.)
V slednjem taboru domujejo tudi neutrudljivi raziskovalci naših možganov, tega zamotanega konglomerata 1011 in nekaj živčnih celic, ki kraljuje vrh debla živalskega carstva. Kako neverjetni so možgani - kako prilagodljivi, sposobni in obenem ranljivi kot Leeloo Minai Lekarariba-Laminai-Tchai Ekbat De Sebat, krajše Leeloo, iz Petega elementa - vem sam iz prve roke ... svoje glave.



Tega je že 12 let - skorajda toliko, kot sem bil sam takrat star -, ko so mi po spletu naključij s CT-sliko odkrili majhno benigno tvorbo sredi glave, ki so jo nato z MR-sliko določili kot kepo velik benigni tumor, natančneje piloidni astrocitom črva malih možganov. Imel sem srečo, dobil sem super kirurško ekipo z Vinkom Dolencom in Borutom Prestorjem na čelu, da je bil poseg karseda hiter - 12 in nekaj ur sem spal pod konjskimi injekcijami morfija - in učinkovit. Tvorba je bila v celoti odstranjena in od takrat v moji glavi vlada nek red. Vseeno je bil to poseg na živih možganih; kirurg jih je šlatal in razmaknil, da je prišel do cilja. Operacija mi je pustila tečne posledica. Dve sta bili najbolj telesni: dvojna slika in ataksija. Ne bom natančneje pisal o dvojni sliki, s katero lahko sprva normalen človek znori, a imel sem tako močno ataksijo, da ko sem prvič poskusil vstati, sem plosko pogrnil po tleh. Več mesecev sem se učil hoditi, da sem shodil vdrugo. Mučno pa obenem komično je to početi pri 14-ih. Po nekaj letih - ko sem že bolje hodil, in ko so mi korigirali tudi dvojno sliko - pa sem uvidel, da so bile telesne posledice prav majhne napram duševnim. Naši možgani si zaslužijo tisto krono nad vsemi živalmi, to moram ponoviti, a obenem so tako nebogljeni, da totalno pobezljajo, čim jih malo pobožamo. - Zato pa tudi imamo čvrsto lobanjo naokrog. Od takrat v moji glavi zija luknja (na sliki zgoraj kot svetla in ležeča črka C nad koncem nosne votline), manjša votlina, napolnjena z možgansko tekočino, v kateri z zmanjšano težo poplesavajo zablodeli možganski tokovi. To je tudi razlog, da se ne ujezim, ko pogosto slišim, da mi nekaj manjka v glavi. Res mi.

Pa sem šel, duševno zmoten, k psihiatru dr. Vanji Rejcu na Aškerčevo. Prijazno mi je razložil, da nikakor nisem edini zmoten fizik na Zemlji. Pogovor je stekel k novi tehnologiji opazovanja glave - slikanju s funkcionalno magnetno resonanco in pozitivno elektronsko tomografijo, fMRI in PET, s katerima je mogoče spremljati možganske tokove in vivo, se pravi opazovati naše možgane v živo, ko razmišljamo, čustvujemo, si kaj predstavljamo, sanjamo -, kjer sva izmenjala mnogo besed. Dr. Rejec se je na primer ravno takrat vrnil z neke konference, na kateri so razpredali o najnovejšem iz teh področij. "To so pomembne stvari," je poudaril. "Psihiatri bi to morali upoštevati." Pomislil sem, na kaj ... bolje, na koga cilja. - Hm, dr. Rugelj? "Ja ...," se je izlilo iz njega, veliko je imel za povedati o njem. Na primer: "Nek človek ima prirojeno napako; drugačen, lahko fatalen srčni zemljevid (- slika čustvenega uma, ki jo naredijo tudi s pomočjo zgoraj omenjenih tehnologij; opomnil Bo). To je treba upoštevati. Ne more tega človeka Rugelj kar nagnati v gore ..." (Mislim, da dr. Rejec ni dobro prebral knjige dr. Ruglja ali na splošno zapopadel njegove filozofije.)
Pa sva se z dr. Rejcem domenila, da pridem še isti dan na njegovo skupinsko terapijo. - In kako je bilo? Podobno kot v TV-seriji Dear John. - Stoli postavljeni v krog, veliko ljudi in - pogovor, podolgovat pogovor o vsem mogočem; skratka "čičanje in pričanje". Vsi so delovali zaspano v skladu s svojimi motnjami. A prav vsi so se neverjetno razživeli potem v bližnjem kafiču - do amena zakajenemu - ob tobaku in alkoholu. - Hvala lepa za takšno nezdravljenje. Na naslednji terapiji me že ni bilo več.

Pri dr. Ruglju je drugače. Izkušenj iz prve roke tu nimam, a imam jih iz druge. Rugelj pravi nekako takole: "Ni problema, gremo skupaj tečt. - Ne gre? Prav, boš najprej hodil. Potem bomo šli skupaj v gore ..." Skupinski izlet v gore naj vsakdo izkusi. Ko pride iz njega, je človek poln življenskih sokov, da bi rad naredil velike stvari. In nekje najde energijo - kje? saj je lazil po skalah -, da spelje te velike stvari do konca.
To je ena ilustracija znamenitega razkola med klasično in Rugljevo alternativno psihiatrijo. Ruglelj se požvižga na razna slikanja možganskih tokov, srčne zemljevide čustvovanja in morje drugih znanstveno-tehnoloških novotarij. "Zaživi bolj preprosto, misli na svoje telo, um in srce, premisli ter stisni zobe, pa te bodo razne razvade zapustile. Se ti bodo možganski tokovi samodejno uredili."
Nekaterim je bližje dr. Rejec - videl sem takšne na lastne oči -, da nimajo pripomb nad "čičanje in pričanje". Meni je bližje dr. Rugelj, njegova filozofija življenja se mi zdi bolj sprejemljiva.
Nad tem se mi poraja veliko vprašajev, en ogromen je na primer ta, kako zaboga sta si lahko dva odrasla človeka in doktorja znanosti, kot sta doktorja Rejec in Rugelj, tako vsaksebi? (Kaj si o tem misli dr. Rejec, ne vem, dr. Rugelj pa pravi: "Obstajati in delovati morata oba, tradicionalni in moderni sistem." - Pot samouresničevanja, str. 1166.)

* * *


Knjiga Čustvena inteligenca je s svojimi slabimi 500 stranmi zajetna, a enako berljiva. Bere se precej slovensko, kar je pohvala učinkovitega prevoda Mojce Čakš. Čeprav razlaga marsikaj o naši duši, napisano vendarle ni tako novo, da ne bi bilo marsikaj dovzetnemu človeku znano že od prej. Poglavja pritegljivo uvajajo življenski zgledi - razlaga črne kronike, kliničnih primerov -, kar nadaljuje kakšna znanstvena študija. Na teh mestih si nisem mogel veliko misliti - "hej, temu sem pa enak, temu ne" -, ti deli so dolgočasni. Nasploh je večina knjige "opisna" napram "predvidni" (angl. descriptive versus predictive), kar je seveda slabše kot obratno.

Kar nekaj je v knjigi graje šolskega sistema: da veča poudarek na učenju branja in pisanja, domala nič pa se ne naredi na področju čustvene nepismenosti. Obenem so družine vsebolj razmajane. O tem brati je trpko. Obstajajo izjemni primeri, običajne šole z dodatnim socialno-čustvenim učenjem. Nekaj zgledov in njihovih rezultatov je avtor skupaj z ustreznimi publikacijami zbral v dodatku F. To so pomembni zgledi in močni navdih v proizdvodnji prijetnih osebnosti. "Glavni up vsakega naroda je v dobri vzgoji mladine," je rekel Erazem Roterdamski.

Gre skratka za zanimivo branje - z nekaj pravcatimi biseri, kot je poglavje Izliv: Nevrobiologija odličnosti na str. 146 -, čeprav je polna ureditev naših strasti v samoti in s to knjigo jalov načrt. Razmere v stvarnih situacijah na fronti so drugačne, bolj zahtevne. Tam in tedaj se človek pokaže v pravi luči. Tista izkustva mu pri urjenju najbolj pomagajo. Vseeno je treba govoriti v prid zanimivemu pojavu, da nam je zgolj spoznanje o čustvovanju v veliko pomoč; v tem smislu ta knjiga lahko zares dobro vpliva na nas. Podoben pojav poznamo v kvantni fiziki, kjer meritev - tj. poseg v stvarnost -, spremeni stvarnosti. "Knjiga je orožje, vzemite jo v roke!" predlaga dramatik Brecht.
Obenem nas ta knjiga spomni, da miselna inteligenca - angl. na kratko IQ - nikakor ni vse, in da obstaja še čustvena inteligenca, angl. EQ, ki je vsaj tako pomembna kot prva, in ki v dobrem zgledu sešiva lastnosti dobrega značaja:
- empatijo (sočutje),
- prizadevne medsebojne odnose (predvsem poslušanje in spraševanje),
- odločnost napram agresivnosti ali pasivnosti
- ter diplomacijo: sodelovanje, razreševanje sporov, pogajanje, popuščanje.

Pri tem je dobro imeti v polnem pogonu tako čustva kot um. Dokler smo tu, si to lahko privoščimo brez skrbi. Predvsem je pomembno spoznanje, da čustva sama niso slaba, slab je lahko le odziv. Tako zaključimo ta odstavek z Aristotelom in njegovo etiko, ki sicer uvede knjigo.

Vsakdo se lahko ujezi - to res ni težko. Toda težko se je ujeziti na pravo osebo, ravno prav, v pravem trenutku, iz pravega razloga in na pravi način.

Pri vsem tem - odraščanju in čustvenem dozorevanju - gre v veliki meri tudi za obžalovanje oziroma pogrevanje stare juhe. Življenje je bolj zapleteno kot šah, pa tudi pravila so druga; vrnimo se vendar za korak ali dva nazaj pa popravimo napačno potezo, potegnimo drugo; marsikdaj je to mogoče. Pri tem se pustimo voditi optimizmu; na primer ideji, da je prav vsak trenutek, ki gre mimo, priložnost, da krenemo v drugo smer.

Komentarji: 18

Blogger Bo:

Lepa hvala blogerki Nadezhdi, ki mi je predlagala ta čeden naslov.
Za napredovanje v tem zanimivem področju predlaga kaj od Martina Kojca - vidim, da imajo v knjižnici njegove Razsvetljeni človek, Pot k sreči in Učbenik življenja - pa od Rachel Remen, čeprav najdem pod slednjim imenom le neko kratko prozo. Ker zdaj o tej temi vem nekaj, si lahko s pomočjo kakšne Wikipedije in Amazon.com kaj dobrega poiščem tudi sam. Navzgor.
Nadezhda je te naslove predlagala pred časom, ko smo silovito trčili okrog Janeza Ruglja, njegovega načina zdravljenja in zdravljencev. Pa naj ji še enkrat povem, kaj si mislim. - Je Janez Rugelj čustveno nezrel; pa Urban Bitenc? Nikakor ne. Janez Rugelj je navsezadnje castanedovski vojščak, kar pomeni, da ga lahko premagajo samo bolezen, starost in pa smrt. V ta namen ji jaz vračam lepo gesto; predlog za fino branje: Castaneda, Bitka za neznano.

P.S. Eden izmed razlogov, da je zapis malce daljši, je ta, da se bo čezenj prebilo karseda malo ljudi, ampak tistih bolj vredu.

20/8/06 19:37  
Blogger Nadezhda:

Remnova je napisala Zgodbe ob kuhinjski mizi in Blagoslovi starega očeta, izdano pri založbi Eno. Pogled skoz prizmo zdravnika, vendar pa vsekakor imeniten "učbenik" življenjske filozofije, ki jo vsi poznamo, pa premalo prakticiramo. Začela sem brati tudi Fromma, ki zaenkrat ni slab.

20/8/06 20:50  
Blogger Zvita Frutita:

sicer malokdaj zaidem semle, ker za moj okus čisto preveč nakladaš, z lesenim kijem mahaš po besedah, ki te ne ubogajo, tvoja bralna greda pa je oroženela, privošči si malo sirupa no!
- ti priročniki za "samopomoč" so sploh nekaj boljšega na trgu

je pa hecno tole o la petite j., sem ga že imela na must see listi, a ga nisem videla, zdaj ga pa bom; podajam se namreč na enako pot, ne sicer hladnokrvno, nadvse strastno. komaj čakam, vse bukle bom požrla, prav tega mi manjka.

no tako. za sočnejši začetek pa vzemi v roke kakšno c. breilat ipd., tudi trdovratni asketi verjetno potrebujete protiuteži.

20/8/06 21:15  
Blogger Bo:

Zvita

Navsezadnje ne pišem za tvoj okus. Naj vendarle premislim o tvojih besedah.
Meni je bil omenjeni film, la petite j., všeč; močno mi je ostal v spominu. Pa še praviš, da se že poosebljaš z glavnim likom ...
Še to ti moram povedati, da naslovna knjiga ni priročnik za samopomoč, temveč malo bolj leposlovno predstavljeno področje nove znanosti psihologije in psihiatrije, se pravi znanost na malo nižjem nivoju, za malo širši krog bralcev. - O tem se meni zdi zanimivo čitati.

Le pridi sem še kdaj. Midva bi po moje ful zažgala s kakšnim skupnim filmskim blogom. :)

Share, not scare!

20/8/06 21:33  
Blogger Bo:

Nadezhda: Aha, sem vendarle našel prave naslove. Bi šel zdaj kar mimo teh knjig, če me ne bi popravila. Bom pogledal, kaj je v njih.

20/8/06 21:36  
Blogger Zvita Frutita:

edino prav, da ne pišeš po sledeh izpridenih okusov, drži se svoje gredne trase, z vsemi štirimi

z glavo v (skozi? - boš ti bolje vedel) zid ;)

teh skupnih ambicij se pa otepam, četudi so kdaj skušnjavske; sem slab team-worker, preveč svojeglava in prevzetna (they say)

20/8/06 22:32  
Anonymous Tina:

Sem kar malo presenečena nad komentrji Zvite. Meni se zdi blog super, pa tudi Bo-jevo pisanje ni slabo. Glede na to, da je fizik, je zelo nadpovprečno (povem iz prve roke). Ne vem čemu taka graja na blog, ki je pisan prostovoljno, kot hobi, in objektivno gledano visoko nad ostalimi siblogs blogi.

Sicer pa tudi pri drugih opažam, da je dosti lažje kritizirati, kot pohvaliti.

21/8/06 02:29  
Blogger Bo:

Zvita

Tvoj komentar mi pomeni nekaj. Z njim sem se obremenil za ene 50 njutnov, pa premislil o besedah.
Praviš, da je moj okus za knjige malo oroženel, prav, ampak takšne knjige mene veselijo. Raje bi na primer še enkrat bral Gospodarja prstanov - ali pa, pripni se, na novo Harryja Potterja - kot tvoj predlog, ki sem si ga ogledal. Premišljujem, kaj si sicer misliš o večini Slovencev, ki ne prebere niti ene knjige na leto.

Sicer pa je s temi okusi, tako pravijo, kot s človeškimi muhami; preveč jih je, da bi človek vsem zadostil. Tako zadosti le nekaterim. Drugi izostanejo. Mogoče bi v limiti ...

Jes, Gegen die Wand je še en filmski biser. Pri nas so ga prevajali z "v" pa "ob"; oboje ima smisel, v "skozi" ga sam ne vidim; jaz bi izbral "ob", če že moram posloveniti, ker mi "gegen" deluje ... odbijajoče kot, ha, naprej pa ne greš, bum, nazaj!

21/8/06 08:14  
Blogger Bo:

Tina

Rabil sem takšne besede, kot rabi človek vsak dan malo sonca, da se mu naredi dovolj vitamina D, in da gre lažje naprej.

21/8/06 08:20  
Blogger Zvita Frutita:

ah, saj se skušam držati nazaj, vem, da ni užitno, niti hranljivo, drugim servirati svoj balast

ni graja, kje pa, samo mnenje

smo si pač različni

in če nam svoje (mnenje) uspe zadržati zase, po skriti strani že zmagamo (se premagamo) - se bom poskusila oklepati samo svojih plotov

predloge bom tudi raje obdržala zase, res, berimo, kar nam paše.

21/8/06 10:53  
Blogger Bo:

Zvita, ma ja, ker je že to, da samo beremo, ogromno.

21/8/06 12:07  
Blogger Bo:

Nadezhda! A veš, da poznam tega Fromma, sem prebral že dve njegovi knjigi. Zdi se mi zanimiv, čeprav se je kot Mladininemu recenzentu Štefančiču tudi meni proti koncu zdel že kar malo premehak in utopičen. Sicer pa nesporni strokovnjak.

21/8/06 12:08  
Blogger Bo:

Nadezhda, P.S. ... strokovnjak ... hočem reči, mojster pisanja, da tako dobro miksa razne stroke in različne filozofije. Zame pomemben avtor. Veliki povezovalec.
- Katero knjigo bereš? Kakšen se ti zdi slovenski prevod?

21/8/06 12:12  
Blogger Bo:

Ej Zvita, še glede mojega olesenelega upovedovanja. Razloži.
Neke ideje imam v glavi, rad bi jih prelil v besede, pazim, da ni mašil pa ponavljanja, izberem bolj nazorne besede, se trudim biti optimalen, kot zagre izšolanemu fiziku. Kakšen drugačen slog bi bil tebi bolj po godu? Ker vem, da si v leposlovju bolj izkušena in vanj tudi nekako poklicno usmerjena (?), dam nekaj na tvoj komentar.

21/8/06 13:12  
Blogger Zvita Frutita:

sem poklicna zabušantka, bila, zdaj bom študentka

zdi se mi, da si je treba prisluhniti: ko pišeš, rišeš, plešeš, karkoli

ker vsak doživlja / čustvuje po svoje, formule ni. biti svoj, iz sebe, pa je verjetno še najbolj originalna poteza. tudi brez erosa ne gre; jalovo štancanje brez odnosa, kaj šele smotra, se porazgubi v poplavi povprečja

(gola povzemanja, razčlembe in bogaboječe opazke zame nimajo nič skupnega s kreativnostjo)

osebno me moti, da si nekateri na vse pretege prizadavajo biti všečni, najbolje kar vsem. čredna filozifija / nagon mi ni blizu.

21/8/06 20:17  
Blogger Nadezhda:

Bo - trenutno sem na začetku branja Umetnosti ljubezni in življenja, zato morda še ne bi smela priporočati knjige. Je pa začetek ravno prav "provokativen", da je zbudil moje zanimanje. bom poročala, kako knjiga izpade.

22/8/06 14:16  
Blogger Bo:

Zvita

Zdaj se mi zdi, da vidim, kje tiči vzrok napetosti med nama, pa mi dovoli kritiko, ne bo nesramna.
Imava različen okus za knjige - pa gotovo še za kaj - pa tudi mnenje o kreativnosti imava drugačno. Po tvoje so po moje nekreativni tako novinarji kot znanstveniki, ki publicirajo svoje delo. Zametovati to je narobe. Ogromno so ustvarili, veliko pomenljivega, veliko balasta, ampak vse je ustvarjeno.

Ustvarjanje je zame navsezadnje povezaovanje točk. Se mi zdi, da ne ceniš nekaterih točk, meni se pa zdijo precej enakovredne med seboj. Malo več strpnosti, prizanesljivosti pa razgledanosti ti v mojih očeh ne bi manjkalo. Sicer pa imaš komaj, kaj, 22 let. Boš še rasla.

Vprašanje (!) tudi, kako pomembne so najbolj intimne, doživete in sploh prisluhnjene besede nekoga za nekoga drugega. Vprašanje. Ker se pač normalno zjutraj vsak otrebi, ne razumem dobro, zakaj bi človek rad bral o otrebljanju nekoga drugega.

Meni je sladko brati pa se pogovarjati o matematiki in fiziki, samo takšna ustvarjalnost je morda daleč od tebe, kar ni dovoljšen razlog, da sodiš po svoje.

P.S. Ali si že kje videla, da bi kdo zmiksal Star Trek in Janeza Ruglja? To po moje je kreativno.

22/8/06 20:11  
Blogger Belgothiel:

Bo: Ravno napisano sem imela nekaj o kreativnosti, pa si bistvo povzel že ti, tak da ne bom ponavljala. Povem lahko samo to, da je meni najpomembnejše, da smo jasni; ne vem, kakšnega pomena je sicer nerazumljena beseda, pa naj si bo še tako "kreativna". Zaradi mene je lahko metoda bisekcija pojasnjena v pesmi; če bo jasna, zakaj pa ne? Okusi so različni.
Včasih sem bila privrženka zelo nejasnega pisanja in zdi se mi, da se ta nejasnost še kaj prevečkrat pokaže pri mojem pisanju (precej mogoče, da tudi zdajle). Verjetno zato, ker sem precej zmedena oseba, ampak tak slog mi je bil nekoč všeč. To sem začela opuščati, kajti ugotovila sem, da je slog lahko fin tudi, če smo jasni :) Primer: Herman Hesse - Siddharta.

Zvita: Ne razumem povsem, kaj si mislila s tistim "štancanjem brez odnosa"?
Ljudje, ki že štancajo, morajo štancati z nekim odnosom. Do vsake stvari imaš nek odnos; pozitiven, odklonilen... Nimaš ga le do stvari, ki je ne poznaš. A če že pišeš, moraš poznati vsaj kako to deluje v osnovi. In zakaj to delaš - imaš že nek namen. Razen če si s tem "odnosom" mislila kaj drugega?

22/8/06 21:55  

Objavite komentar

<< Nazaj na 1. stran