> ponedeljek, avgust 14, 2006
> komentarjev: 5

Drago Bajt: Pišem, torej sem

Naša poznavalka besedne umetnosti Silva Trdina je rekla, "da je dober slog najvidnejša odlika izobraženega človeka."
Do dobrega sloga pa ni tako lahko priti. V zibelko nam je namreč položeno bore malo, v najboljšem primeru nek potencial nadarjenosti, sicr nič znanja. To moj profesor za matematiko (res se pri fizikih predmet imenuje analiza) Bojan Magajna s FMF rad popravi: "Kot se že danes rojevajo malo spremenjeni otroci, ne vem, zakaj se ne bi čez nekaj let takšni z znanjem odvodov elementarnih funkcij." Pa vendar se zdi bolj prav, če rečemo, da se rodimo nevedi, kot je rekel fizik Richard Feynman: "Rodil sem se ničved in imel nekaj časa, da popravim to in ono malenkost." Drži, človek si lahko nekaj znanja tekom let pridobi - Ali pa - ali pa ne; potem pač ostane tako neizobražen kot ob svojem prvem ali kateremsižebodi dnevu.

Za prav vsakega - če ne biva ravno v kakšnem stresnem okolju, kot so bili zaporniki v nemških koncentracijskih taboriščih, ali kot so ameriški vojaki v Iraku - velja, da ga poleg najbolj osnovnih gonov, kot sta prehranjevanje in spolnost, napaja sla po življenju. Vsakdo rad živi. Enako bi vsakdo rad kaj ustvaril, pustil sled za seboj, pač polepšal okolico - Svet 3 po Karlu Popperju - oziroma stvarnost. Slika spodaj kaže, kako gre to. Teh ustvarjanj je več vrst in pisno je eno izmed družbeno najbolj izrazitih. Antropolog Jack Goody (Med pisnim in ustnim, 1993) na primer pravi, da ima solidno izobraževanje na govornem in pisnem področju odločilni vpliv na celoten psihosocialni razvoj človeka.



Odločitev za pisno stvaritev je smiselna - tu je stvarnik vedno deležen vzpodbud zdrave okolice -, če je ustvarjeno: a) novo, drugačno od prejšnega in b) pomembno, tj. potrebno in koristno. Resnica ni črno-bela in gledati je treba iz drugačnega ter obenem pravilnega zornega kota.

Pisno ustvarjanje ni enostavno in pisni presežki so redki. Vzolž celotnega procesa valovijo trije v-ji: vedenje, vrednotenje in volja (oziroma nemški w-ji: wissen, werten in wollen). Na začetku moramo nekaj vedeti. Spoznamo tako, da kritično opazujemo okolico. Važen zgled je resno, tj. študijsko branje, ki pušča sledove. Spoznano nato vrednotimo, do njega se opredelimo. Pomagamo si z osebnimi skušnjami sveta in etično-moralnimi stališči. Da pa na i postavimo še piko, se nam mora dati, nekaj nas mora gnati. Notranjih in zunanjih motivacij je veliko in več vrst.

Dobro si je izdelati načrt, skico. Tako postopa pameten človek, ki je duhovno odziven (zna meditirati) in zna napisati blesteč utrinek. Prvo ga skicira, nakar ga pili, dokler ni zadovoljen z njegovo sporočilno-izpovedno vrednostjo. Z načrtom, ki je za daljši spis že nujen, smo namreč bolj učinkoviti, da pišemo otipljivejše in preglednjše. Z načrtom bolje domislimo spis vsebinsko in oblikovno, načrt nam razkrije neko optimalno nit, ki ji nato sledimo z upovedovanjem in navržemo veliko misli, porabimo pa malo besede. Načrt je skratka smiselen in nikakor poraten del pisnega ustvarjanja.
Najbolje se je pogumno slejkoprej lotiti načrta in znanje pisno obdelovati. Pri tem gre naš izdelek čez tri stopnje: V osnutku v enem zamahu ubesedimo načrt, nakar telovadimo na računalniku in besedopilimo, da smo zadovoljni z razmerjem besed in informacij. (To naj bo čim manjše, angl. minimum of words, maximum of thought. Tehnično rečemo, da smo zvišali informacijo in znižali entropijo.) Dobro je, da med telovadbo dodatno preučimo problem, razčistimo sporna mesta in morda zberemo pripombe priložnostnih bralcev. (Slednje se zdi pomankljivost zapisov na blogih, ko je to, angl. peer-reviewing, v tiskanih strokovnih publikacijah običajno.) Tako po nekaj iteracijah dobimo končni izdelek, čistopis. V njem so ideje razvite in jezikovno izpeljane, izdelek je iskren in opimalen. Pri njem ni nič odveč in nič premalo.

Prej smo rekli, da je dobro, da smo originalni (inovativni). Do neke mere jasno - ko se večinoma le splača slediti (imitirati) dobrim zgledom. Tako velja v angleški rečenici - "Don't immitate, innovate!" - najti zdravo mero.
Naš pogled je navsezadnje naše osebno mnenje. (Takšna je na primer moja sodba, da Štoparski vodnik po galaksiji "potegne", se pravi zanima, naravoslovne bralce, ko družnoslovne pušča ravnodušne.) Z njim se običajno vsi ne strinjajo; če in ko se strinjajo, gre za splošno trditev in sodbo. (Na prej omenjeno sodbo o Štoparju in bralcih sem dobil nekaj komentarjev, ki so sicer bolj ali manj podkrepili moje prepričanje, vendar to ni dovolj, take trditve ne moremo imeti za splošno. - Za več okrog tega primera se gleda tisti zapis: 30.5.2006.) Nad splošnimi trditvami so širše veljavne sodbe in naposled človeška spoznanja. Dobro je skratka biti originalen in provokativen, a obenem velja spoštovati pot na greben splošnih spoznanj, saj je pot dolga in strma.

Odlike dobrega zapisa
V njem ne najdemo mašil: istorečja ali ponavljanja (tavtologije) in miselno-izraznega preobilja (pleonazmov). Tu Janez Rugelj ne izstopi iz svoje kože: "Najbolj bolni so tako silno površni in malomarni, da pišejo zgolj mašila. Pri pisanju spisov vsak razodeva svoj značaj." Dober zapis govori, čeprav domala brez besed, podobno kot je Angleškemu pacientu rekla njegova ljubezen: "Želela sem spoznati človeka, ki lahko piše tako dolge spise s tako malo pridevniki."
Važen je seveda pravopis. S slabim človek pokaže slab, zmeden značaj. Črka naj se dopleta s črko v smiselnost besed - če rabimo besede Janeza Menarta - in ne v nesmiselnost. Poklicani smo v glavnem za to, da ustvarjamo kozmos, ne kaosa, verjemimo v to. Kot zgled naj služi šolski primer rumeno oranžne opice; ta je neke barve med rumeno in oranžno - katere točno, ne vemo; rumenooranžna je vsekakor oranžna z odtenkom rumene; rumeno-oranžna pa ima na primer okončine in glavo oranžne, trup pa rumen. Seveda je slovenski pravopis tako obsežen, kot je zapleten naš jezik. Več si študent najde v Slovenskem pravopisu. Priročen je tudi SSKJ. Na koncu pa pomankljivo znanje slovnice ni tako pomembno - vseeno ne smemo pretiravati -, obstaja namreč lektor. A lektor ne bo nikoli nadomestil dobrega upovednega sloga. Ta pride iz srca, "srca s srcem pa ne združiš, če ti ne pride iz srca", zaključi Goethe v Faustu. - In zato pri pisnem ustvarjanju pravzaprav gre, ali ne; da se dotaknemo srca drugega?

Zapisovanje matematike
Ker sem izšolan matematični fizik, sem si te stvari dobro prebral. Pri tem sem izvedel nekaj novega, sicer pa je važne stvari vedno dobro ponoviti. Bajt tu veliko načrpa iz v-naših krogih znamenitega članka Ivana Kuščerja, O strokovnem pisanju iz "Obzornika za matematiko iz fiziko" (št. 6-7, 1987). Sledi nekaj vodil.
V strokovnih tekstih pišemo mersko enoto skupaj s količino (2 cm2, 20 %), pri čemer s presledkom nakažemo nestični zapis, medtem ko v poljudnem besedilu navadno izpisujemo: dva kvadratna centimentra, dvajset ali 20 odstotkov. Na nestičnost moramo sploh paziti: mN je milinjuton, m N pa meter krat njuton. Če enote pišemo samostojno, ločimo med oznakami za maso in pot, m in s, ter oznakami za meter in sekundo, m in s. Številke, če so kratke, izpisujemo z besedami. Uro označimo tako: 10.00, 6.15, 17.53; športni čas pa tako: 2;12:35 - kar pomeni dve uri, 12 minut in 35 sekund; ali tako: 8:06,75 - kar pomeni osem minut, šest sekund in 75 stotink. Čim ima številka pet ali več cifer, rabimo presledek ali ločilo: 3500, vendar 70 500 ali 70.500, 22 800 000 ali 20,800.000. Tam kjer rabimo vezajni pomišljaj za obdobja in intervale, veljajo zanimiva štiri pravila:
- Pri številih, manjših od 100, pišemo vse števke: str. 3-10, 71-89;
- pri stoticah in večkratnikih tudi vse: str. 100-150, 100-200, 1100-1123;
- pri številih 101-9 z večkratnikih stotic le zadnji števko: str. 107-8, 505-7, 10002-6;
- pri številih 110-99 z večkratniki pa izpuščamo prvi dve: str. 321-30, 1536-49, 18831-904, vendar str. 18831-19045. (Tu cifre v velikih številih le pišimo brez ločil.)

Dober slog narekuje, da s številkami ne začenjamo stavkov, odstavkov in naslovov. Bolj zahteven študent si bo rad pogledal omenjeni Kuščerjev članek pa kaj o tehniški topografiji; npr. The not so Short Introduction to LaTeX2e Tobija Oetikerja.

* * *


Od zamisli od objave veje dolga in vijugasta pot (Knjižni posel, Joker 134), na katero si kdaj zaželi podati marsikdo, ki ga navduši pisno ustvarjanje. Je pa to tudi težavna in nova pot, kjer se praviloma vsak nevedež zgubi. Zato ima ta knjiga Draga Bajta - Pišem, torej sem - veliko vrednost, saj podobne v našem jeziku ni. Avtor nas neumorno in z močno avtoriteto (glej poglavje 1.21 Od zamisli od objave: lastni primer), a tudi nežno roko vodi prek treh logičnih poglavij. Prvi del gre o brusenju rokopisa in vsebuje pravila pisanja ter praktična navodila za zgleden zapis. Drugi del pregleda neleposlovne besedilne vrste, torej zapisovanje v stvarnem življenju in polumetnostne žanre, kot so esej, pismo in biografija; v zadnjem delu pa so zbrani stvarni zgledi z avtorjevimi komentarji. Meni se je najbolj dopadel prvi del, ker je posebej močan in premišljen. Knjiga je sploh super, če upoštevmo to, da nas pelje od prve do zadnje platnice, notri pa je navsezadnje veliko teorije! Tako da očitno drži, da ni boljšega od dobre teorije. V tem duhu si za posladek privoščimo še dva citata dveh pomembnih mož. Prvi je - Bojan Magajna, v uvodu predstavljeni profesor matematike:

"Koristno je vedeti teorijo. Vi mislite, da se hecam, ampak je res. Enkrat med drugo svetovno vojno so nekje v Ukrajni eni partizani zajeli nekega
človeka in so ga hoteli ubiti, čes da je izdajalec. On se je pa branil: 'Ne, ne, jaz sem matematik, politika me ne zanima.' Eden od partizanov mu je potem rekel, da naj, če je zares matematik, izpelje Lagrangeovo obliko ostanka pri Taylorjevi vrsti. Matematik jo je izpeljal in so ga izpustili. Enkrat kasneje je dobil Nobelovo nagrado za fiziko. Vidite otroci, teorija vam vedno prav pride."
(- Izjave prav verjetno nenadkriljivega profesorja Magajne so zbrane v dokumentu "Smile, You're in Bojan Magajna’s Class!", ki ga je pripravil moj sošolec Tomaž Baal. Tega je zdaj že 7 let.)

Drugi pa - Janez Rugelj, ki posebne predstavitve ne potrebuje, sicer je ena predstavitev s slikami vred tu. Njegovo mnenje - torej provokacija, ob katero se zdrav človek ne obregne, temveč se z njo požene dalje - je:

"Sveta dolžnost človeka, ki je končal osemletko, je, da piše vzorne spise, medtem ko mora šolan človek s spisi že kar blesteti."

Komentarji: 5

Blogger Bo:

V glavi sem si sestavil spisek treh naslovov, ki se tičejo lepšega in bolj ustvarjalnega pisanja v slovenščini:
- Branko Gradišnik: Projekt kreatoterapije (1996)
- Drago Bajt: Pišem, torej sem (1994)
- Janez Gradišnik: Slovensko ali angleško? (1993)

Prva in zadnja je od sina in očeta; zadnji dve sem že prebral, vendar zadnje ne dovolj pozorno, kot si zasluži, ker je res dobra. Sicer pa kanim zapisati kaj o kreativnem pisanju. Nekoč. Pri tem mi bo v pomoč tudi Nadezhdin zapis "Beauties" skupaj s komentarji iz začetka junija 2006.

14/8/06 06:18  
Blogger Belgothiel:

Nedavno nazaj sem iz tujine naročila knjigo Williama Zinsserja - On writing well. Preletela sem nekaj poglavij (piše o pisanju znanstvenih člankov, avtobiografij, potopisov, leposlovja, filozofskih člankov -skratka skoraj vsega) in mi je bilo zaenkrat še vse všeč. Lotevam se nekega krajšega pisanja, tako da mi bo vse skupaj prišlo kar prav; definitivno rabim pomoč, kot je ta.
Potem je pa tu še knjiga The elemets of style (William Strunk Jr., E.B. White, Roger Angell), katere pa še nisem tako dobro pregledala.
Hm, čaka me še veliko dela.

15/8/06 13:07  
Blogger Belgothiel:

Skrbnik spletnega dnevnika je odstranil ta komentar.

15/8/06 13:10  
Blogger Bo:

Belgothiel,

Morda dajem preveč prednosti slovenščini. Vem, da je jezik navsezadnje le način za prenos: misli, idej, možganskih tokov; in da je jezikov več: še angleščina, matematika ... Slovenščina mi je vendarle prvi jezik in v njej bom vedno bolj močan kot v kateremkoli drugem jeziku. Niso pa te nasveti - kako dobro pisati ipd. - vezani na noben poseben jezik; angleški priročniki so enako uporabni. Gre za to, kako učinkovito upovedovati.

17/8/06 14:28  
Blogger Belgothiel:

Sama imam tu dva problema: prvi je ta, da je moja angleščina precej švoh, drugi pa ta, da nekaterih (večina) del niti ni prevedenih v slovenščino. Tako mi ne preostane drugega, kot da berem angleške.
Je pa res, da je veliko slovenskih knjig, za katere prvič slišim in sem vesela, da izvem, ker mi bodo lahko marsikaj olajšale.

17/8/06 16:31  

Objavite komentar

<< Nazaj na 1. stran