... moj poslednji zapis tu

To pa zato, ker sem prišel v drugačno počutje-stanje in pisanje tu ni vrednota.

Zapisi. Najboljši - za lastne pojme - so mi uspeli, ko sem jih najprej načrtal in spisal v zveščič. Na roke. Prikimam naši veliki besedni ustvarjalki Rapi Šuklje (Knjige izbiraš sam, na ljudi naletiš v Sobotni prilogi 22.7.2006).

"Še vedno delam vse na roko. Nobene stvari ne morem ustvarjalno narediti drugače kot s svojo roko. Pri meni možgani delujejo skozi roke. Pretipkujejo drugi."

S pisanjem o knjigah bom kajpak nadaljeval - prepričan sem, da tako od knjige odnesem bistveno več, kot da jo prebrano zgolj vračam kotu ali knjižnici -, a na drugačen način, gotovo vsaj z zapisovanjem v zveščič. To se mi ne zdi izguba časa, ker je ta čas kvaliteten, prijeten. Ko je moški spolno vzburjen, mu paše, da ga punca v intimi boža po udu. Prav podobno - kaj gre za enako tkivo? - je z možgani; aktivni, lepo jih je kravžljati v spokoju polnoči.

Pa jutri? Bo bolj svetlo kot danes. Kakopak. Človeka močneje privlačita red in disciplina od zmede. Človek zida kozmos, ne kaosa. Če ne bi verjel v to, bi se verjetno že ubil. (Ja, poznam zakon o entropiji in pravim, da je v bistvu pozitiven.) Ugotavljam, da je misel na samomor pogosta med ljudmi, domala vsak je že premišljeval o njem. Vsak. Gre za človekovo bistveno vprašanje. A vprašajmo se potemtakem, zakaj se ne samomorimo mnogo bolj pogosto? Gotovo zato, ker smo se prej navadili živeti kot misliti. Pa nas je življenje s tem zajebalo? Ne, zakaj, živeti je navsezadnje lepo, edino smiselno. Jutri grem lahko spet v gore ... Blogal bom še. V meni se je v zadnjem letu nabrala zanimiva vsebina. Ima vrednost. Odprl bom nov, drugačen blog. Kot bom še naprej spremljal vaše. Pa veliko uspeha.

-Bo